izhod iz pekla

[Aneja]

Pozdravljeni!


Sem ena izmed tistih, ki sem doslej samo pregledovala tale forum, sedaj pa čutim, da ne zdržim več. Dogaja se mi, da v službi jočem in tega ne morem skrit, zadnje tedne sem konstantno brez volje, v službi se poskušam vseh izogibat, težko delam pod pritiskom, zaprla sem se v neki svoj svet. Težko komu povem kaj o sebi, ker se mi zdi, da sem ljudi s katerimi sem se poskušala pogovarjati odvrnila od sebe, zato sem se zaprla vase. Globoko v sebi pa čutim, da to nikamor ne vodi oziroma vodi v samouničenje. Rada bi se pogovarjala, rada bi bila enaka kot vsi drugi, rada bi živela. Pa ne vidim poti iz tega pekla. Obiskujem psihiatra cca enkrat mesečno in jemljem AD citalon 20 mg, pa mi je bilo boljše nekako po treh mesecih jemanja, sedaj pa se mi zdi, da se mi je stanje spet poslabšalo. Vse to me moti še pri učenju, ker še študiram in se ne zmorem skoncentrirat, misli se mi kar kopičijo. Morala sem to napisat, želim biti tu z vami...       

[Rob]

Živjo Aneja

...želiš biti tu z nami...precej močna izjava...

dobrodošla si, podporo najdeš tu, a prava rešitev je le zunaj, med pravimi ljudmi...

za pogovor pa ni blema... ...tudi skregamo se tu, če nam je dolgčas...

ok...na kratko...zdaj spet ti...nadaljuj...

[alexx]

Draga Aneja. Dobrodošla. 

Naredila si prvi korak. Naša si. In ti povem, da so tu gor najboljši ljudje. kar sem jih kdaj srečala. Naj ti ne bo težko pojamrat. Kadar koli. Ni obsojanja...ni let...ni "čudakov"...ni... 

P.S. Kot pravi Rob...tudi skregamo so.  A na koncu vsi skrbimo drug za drugega. Kmalu boš ugotovila. 

[Roza]

Zdravo Aneja.
Zato je tukaj ta forum, da najdeš sebi podobne ljudi, da dobiš nasvete, si prebereš kaj koristnega.

Kaj te je sploh pripeljalo do tega, da si padla v brezno depresije?

pozdrav

[Arwen]

pozdravljena, Aneja  ; kako pa kaj drugače? živiš sama? pri starših? s partnerjem? Je služba zelo zahtevna? pa študij zraven? oboje zna bit kar naporno...

[Aneja]

Pozdravljeni!

Hvala vam za tako lep sprejem...  Res ste super. Mi je že malo lažje... Saj ne vem kje naj nadaljujem, vsega se je toliko nabralo, da imam občutek, da se mi bo zmešalo... No, bom nekako poskusila... Pri svojih 29 letih še vedno živim pri starših, drugače izhajam iz stroge družine, odnosi med nami so precej hladni, odtujeni... Iz otroštva se spomnim, da je bilo med staršema veliko kreganja, včasih je bilo prisotno nasilje, sama sem vedno sodelovala v teh prepirih, ker sem ju želela pomiriti. Rada bi se preselila, ampak mi finančno ne gre skozi... Sicer delam preko študentskega servisa in študiram ob delu, a zaradi stroškov šolanja, pa tudi ostalih stroškov si ne morem privoščiti, da bi šla za sebe... Delala sem številna dela, vedno sem se trudila biti pridna, sedaj sem se nekako ustalila v enem podjetju kjer vztrajam nekje dve leti... in tudi v tej službi se trudim, garam, želim biti najboljša, delam nadure, z željo, da bi me morda zaposlili, a žal zaman... Je ostalo samo pri obljubah... Zraven pa še študij, ki ga počasi zaključujem, a se mi zdi, da nimam dovolj moči, da bi ga res dokončala, čeprav sem v to vložila ogromno sredstev, ogromno časa, ogromno je bilo odpovedovanj... Partnerja nimam, ker me je strah iti v zvezo, pred nekaj leti sem imela hudo izkušnjo, saj sem takrat mislila, da ne bom preživela... Pa sem imela srečo... Vendar je pa pozneje ta fant storil samomor... Pa vem, da nisem kriva za to, čeprav misli so včasih nadležne... In sedaj vem, da po vsem tem ne zmorem več, od vsega sem izčrpana, dosegla pa nisem še nič, nič se ne spremeni na boljše, čeprav se trudim, vse se vrti v nekem začaranem krogu...  Ob tem pa še opažam, da sem se v službah, kjerkoli sem že delala, vedno zelo navezala, navadno na starejšo osebo od sebe, kar zna biti včasih zelo mučno, pa ne znam kako rešiti to... Bom zdaj tu zaključila zaenkrat, upam, da nisem preveč dolgovezila... Pa še enkrat hvala vam za lep sprejem...

[trzinka]

Živjo Aneja!

Tudi jaz jemljem Citalon 20mg že 10 mesecev. Prvi mesec je najhuje, potem je krasno, naenkrat pa se zadeva umiri. Ja, ni vse odvisno od tablet, ampak tudi od naše aktivnosti, kaj spremeniti v življenju in nekaj tudi narediti na tem.
Kar se tiče koncentracije, sem tudi jaz imela slabšo. Stanje se mi je vmes tudi poslabšalo. Zato, ker sem mislila, da so tabletke dovolj, da se postavim na noge.
Sami se moramo zmigat, da naredimo kaj zase, zdravila so samo opora.
Vendar pa, naredila si velik korak, da si sploh kaj napisala na forum, da se tukaj pogovarjaš z nami, ki imamo podobne težave kot ti. Mogoče se boš tako malce sprostila, kaj naučila.
Počasi začni s kakšno aktivnostjo (telovadba, sprehodi), privošči si kaj...

Drži se

[trzinka]

Sem zdajle prebrala še ostalo, kar si napisala.
Že med branjem sem se spomnila nase: strog oče, preveč zaščitniška mati, pridna punčka...
V otroštvu si ustvarimo miselne vzorce, ki kasneje v življenju takole udarijo na naše zdravje. Napačna predstava o sebi....

Toplo ti priporočam psihoterapije, kjer se učiš odpravljati in odkrivati slabe miselne vzorce. Terapije se imenujejo KVT-kognitivno vedenjske terapije. Povprašaj pri svojem psihiatru.

[Arwen]

O, Aneja, pa si dosegla ogromno 

... Zraven pa še študij, ki ga počasi zaključujem, a se mi zdi, da nimam dovolj moči, da bi ga res dokončala, čeprav sem v to vložila ogromno sredstev, ogromno časa, ogromno je bilo odpovedovanj...

in res držim pesti, da zbereš še zadnje atome moči, se zakoplješ v študij in ga dokončaš. S tem se odpre boljša opcija za novo službo, saj sodeč po tem 

željo, da bi me morda zaposlili, a žal zaman... Je ostalo samo pri obljubah...

jo boš rabila. In s tvojo pridnostjo, izjušnjami, izobrazbo,... zagotovo dobiš nekaj sebi ustreznega 

In potem se počasi ozreš za stanovanji, za tem, da se osamosvojiš.

Objem 

[Aneja]

Hvala za odgovore in vzpodbudne besede.... Lepo je biti tu. Kar se tiče psihoterapije vem, da jo rabim, sva se z zdravnico že menile o tem, imam pa najprej še obisk pri kliničnem psihologu... Psihoterapija je več ali manj samoplačniška, če se ne motim in če je tako bom še mogla nekaj časa počakat... Glede šole pa bom mogla stisnit zobe, vse skupaj je še malo težje, ker se me zadnje čase pred izpiti loteva strah, ki je tako velik, da se na koncu kljub učenju raje odjavim od izpita, kot pa da bi ga šla delat...  Ampak hvala Arwen Coprnica za take besede, me kar motivirajo... Pa telovadit bo treba... Počasi... Hvala!!!

Objem!   

[Arwen]

je tako velik, da se na koncu kljub učenju raje odjavim od izpita, kot pa da bi ga šla delat... 

preden naslednjič to storiš (se namreč odjaviš  ), se lepo tule raportiraj, da ti malce spodbude natrosimo in kakšno rečemo, prav?

objem 

[Daisy]

Aneja,  !

[Aneja]

Ok, bom se raportirala...  Hvala še enkrat...

objem 

[samojaz]

Kolikor jaz vem, psihoterapija ni samoplacniska, vsaj meni se je vsak obisk in vsaka tabletka placala iz obveznega zdravstvenega... .

Drugace imam pa podoben problem, nedokoncana fakulteta, zelo zascitniski starsi in verjetno nekoliko prirojena depresivnost (ata naredu samomor ko sm mel 2 leti).

Ampak cudovito pomaga terapija. Sem se odlocil, da se odselim, se zaposlim in sedaj po 2 letih, ko lahko financno prezivim vsaj kaksno leto ce ne vec, odhajam ponovno na fakulteto, da dam se piko na i. Tako da Aneja, kr pogumno, pa po majhnih korakih.

[Aneja]

Hvala samojaz!

Ma saj ne vem, meni je prvi psihiater rekel, da si kao glede na moj zaslužek trenutno ne morem privoščiti psihoterapije, ker je samoplačniška. Sem pa potem po nekajkratnih obiskih zamenjala psihiatra, tako da sem bila do sedaj enkrat še pri drugi zdravnici, katera se je dosti bolj zavzela zame.
Sem pa začela tudi telovadit in moram povedat, da telovadba zelo pomaga...
 Se strinjam, je treba začeti z majhnimi koraki.

Objem 

[Arwen]

super za novo zdravnico  in za telovadbo   

[Aneja]

Hvala Arwen! Super si. 
 

[hope*]

Hej!
Bom še jaz nekaj dodala. Vsak se kdaj znajde v situaciji ko ne vidi več izhoda. Verjemite, da mene je vse tak zj... da sem mislila da bo z menoj konec...Mislim da sem doživela več kot ogromno ljudi doživi v celem svojem življenju. In najlažja pot iz tega stanja so bile tablete. Ješ in ješ in počutiš se odlično. sam sčasooma pa telo tega zahteva vedno več. In šele takrat nastane prava kriza. Tak da previdno s temi tabletami, ker zamislite si, da celo življenje ne boste mogli biti na tabletah in doza se vam bo vedno večala. Kaj pa ko bo enkrat treba prenehati. In kakšni bodo odtegnitveni sindromi??? Dosti dosti hujši kot pa je sedanje stanje. Preden se vržete v tablete poskusite z vsemi drugimi možnimi naravnimi načini. Sprehod, joga, avtogeni trening; ožgane na offf in bo... Pa veliko v družbo...

[Aneja]

Katastrofa, kaj sem danes naredila... Še sama sebi ne morem verjeti... Bila sem v službi, čeprav sem se spravila tja s veliko veliko muko in potem po eni uri pol kolikor sem bila tam, sem rekla, da več ne morem delat... Pa sem šla... Sicer gre za študentsko delo ampak vseeno... Ker enostavno več ne zmorem prenašati norčevanja, dobesedno norčevanja... Preveč sem se trudila, preveč vsega sem vložila v to delo, ampak očitno sem delala sizifovo delo... In sedaj sem tukaj, sama s sabo in ne vem kaj bi... Vem samo, da hudo, hudo boli...

[Arwen]

.. Pa sem šla... Sicer gre za študentsko delo ampak vseeno... Ker enostavno več ne zmorem prenašati norčevanja, dobesedno norčevanja...

pravilno  ; in sedaj pridobljene izkušnje porabiš drugje   

objem