STRAH PRED PRIHODNOSTJO

[Arwen]

kako pa kaj terapija? zadovoljna s potekom?

[upica]

Zdravila zaenkrat še niso prijela:(Je kar precej hudo.

[Arwen]

  sem imela bolj psihoterapijo v mislih

[majchy]

Tudi jaz imam strah pred prihodnostjo...In sicer kadarkoli se stvari spremenijo v mojem življenju: recimo se moram preseliti, po koncu razmerja,..in podobno me je strah kaj mi prinaša prihodnost. Trenutno sem samska in me je strah, da bom ostala sama, da ne bo tiste ljubezni mojega življenja, da ne bom imela svojih otrok,čeprav si jih tako želim imeti nekega dne...imam tako veliko željo imeti srečno zvezo, izpopolnjujočo...in me je strah da tega ne bom doživela...ali je to popolnoma neupravičen strah? vem kaj si srčno želim in verjamem v te stvari...samo kaj če pa se ne bodo zgodile...

[upica]

majchy, razumem tvoje strahove, ker jih podobno sama doživljam.
Vem samo to, da bi se mogli mi osredotočiti na sedanjost in trenutno življenje in sproti reševati aktualne probleme in ne preveč predvidevati in razmišljati naprej in v negativnih scenarijih razmišljati. se pa zavedam, da je to težko in celo najtežje, vsaj zame.
Vsem nam želim, da bi čimbolj živeli v sedanjih trenutkih življenja in bi nam sedanjost uspevala.

[vista66]

JAZ IMAM PODOBNE TEŽAVE KOT TI...
RAVNO V TEM OBDOBJU MI USPEVA TA STRAH OBVLADOVAT. IN NA KAKŠEN NAČIN SEM PRIŠLA DO TEGA ?? SLUČAJNO SO MI PRIŠLE POD ROKO DOLOČENE KNJIGE. KO BEREM SEM OSREDOTOČENA NA TUKAJ IN ZDAJ. DA TI NAPIŠEM PAR: MOČ PRIJAZNOSTI (PIERO FERRUCCI), KAKO SMO LAHKO SREČNI IN ZADOVOLJNI - TU SE OBRAVNAVA KOGNITIVNO VEDENJSKA TERAPIJA, KI SE V SVETU SEDAJ UPORABLJA ZA ZDRAVLJENJE DEPRESIJ, ANKSIOZNOSTI....IN TEMELJI NA DEJSTVU, DA JE VSE KAR SE NAM DOGAJA ODVISNO OD NAŠIH MISLI, MISLI PA VPLIVAJO NA NAŠA ČUSTVA. ZATO TUDI KO ME ZANESE SI REČEM STOP!!!! TO JE SAMO IN IZKLJUČNO VAJA KI JO MORAŠ TRENIRATI VSAK DAN. VZEMI SI KNJIGO V ROKE IN ZAČNI Z VAJO ČIMPREJ. BOŠ VIDELA, DA JE USPEŠNA...LP

Če bi bilo tako enostavno, da je vse kar se nam dogaja odvisno od naših misli, življenje ne bi bilo težko, a dejstvo je, da življenje je težko. Verjamem, da lahko z znanjem odvrnemo marskikako črno misel, a trditev, da če pozitivno misliš, živiš pozitivno, kvalitetno, srečno...preprosto ne zdrži. Pomisli samo na zlorabljene, tiste, ki se jim dogaja nasilje, tiste, ki nimajo kaj dati v lonec, afriške otroke...ni vse odvisno od nas, sploh pa ne od naših misli.

[gani]

Vista 66 !!

Kar si napisala se popolnoma strinjam !
Jaz sem mislila na tiste, ki kot jaz nimajo takih težav - recimo z nasiljem, pa s tem da nimam kaj dat v lonec....imam pa vseeno strahove glede prihodnosti...me prime, pa začnem razmišljat kako mi bo umrl mož in bom ostala sama - kar nekaj !!! Pa da se bo hčeri kaj zgodilo, jaz se prav vživim v to in ti povem da je prav grozljivo !! Te vrste motenj se da obvladovat. Če pa ima človek eksistencialne probleme (in je upravičeno anksiozen) to je pa nekaj drugega !!!

[barby]

jaz imam tud zadnje čase ta strah. Tako kot že vsi predhodnji imam probleme s koncentracijo, samopodobo, zdi se mi da nisem sposobna nič. Da nič več ne vem... trenutno se pripravljam za en certificat iz tujega jezika in me je full strah ustnega izpita, pa ne ker ne bi znala govort, ampak ker sploh ne znam trenutno nič o sebi povedat  tudi pri meni so problem spremembe... se zavedam, da je problem moje razmišljanje. po eni strani mi je tud full grozn, ker full ne vidim izhoda, čeprav imam ob sebi ljudi ki me podpirajo...  ampak jaz ko se začnem učit sploh nimam koncentracije in motivacije, da bi vstrajala 

[Arwen]

Barby  ; pa drugače, kako kaj? še v Madridu?

[barby]

hey arwen... sedaj sem v sloveniji... v bistvu sem se pred dvema mesecema vrnila iz peruja, kjer sem bila 5 mesecov. Tam sem delala na eni šoli, kjer sem pomagala učencem v šoli pri matematiki... sedaj si iščem službo, ampak sem full nemotivirana dosti razmišljam, da moje življenje sploh nima nobenega smisla... o čemerkoli razmišljam, da bi počela, ko se spravim učiti, mi sploh ne gre... full sm lena in sploh ne najdem moči in poti iz tega... vsak dan me je bolj strah :S po drugi strani imam ob sebi ljudi, ki me imajo full radi, starše in fanta, ki je trenutno še vedno v peruju... rada bi se zjokala, da bi se tako olajšala, ampak sedaj razumem ljudi, kako je ko pač ne moreš jokat... kako naj si pomagam?

sedaj sem prebrala svoj podpis, morda bi se mogla bolj zavedat tega... sam se namreč full obremenjujem s tem, kaj nisem včeri nardila pa bi lahko... 

[Arwen]

in fanta, ki je trenutno še vedno v peruju...

in ki ga zelo pogrešaš, kajne? pa se vrne v Slo kmalu? in potem oba ostaneta tu ali...?

[vista66]

Hecno je to, da te aktivnost, zadovoljstvo nad opravljenim delom dvigne, navda z upanjem, osmisli življenje..

a hkrati nam "lenoba", ki ni čisto nič drugega kot to, da smo pač down, preprečuje to aktivnost. Jaz se probam držat tega, da je važno, da gremo v pravo smer, čeprav z majhnimi in malo koraki..samo smer mora biti prava..količina in dožina korakov pa ne...to mi malo pomaga, ko obopujem nad sabo in se krivim za "lenobo".

Zanima me pa nekaj...kako prepustiti...kako ne misliti na prihodnost...a to je mišljeno, da greš pač razmišljat o čem drugem in strah pred prihodnosjo zgine...ker se namreč bojim, da ga samo potlačiš..da je mogoče vendarle treba na papirju ali pa samo v glavi "razmisliti", preučiti razne simulacije..razne možne scenarije..