Vsiljivke malo drugače

[Sneguljka]

Pozdravljeni,

Sem nova na tem forumu in bi rada slišala kakšno mnenje o ''mojih vsiljivkah''.
Jaz imam namreč strahove, da bom koga povozila z avtom. In iz tega izhaja, da se malo bojim vozit avto oz. če ga vozim, se bojim kolesarjev. Me skoraj panika prime, ko moram prehitet kolesarja. Se prepričujem, da ''saj bo šlo'', ko prehitevam. Če pa me kolesar medtem, ko ga prehitevam pogleda, si mislim ''zdaj me je pogledal, ker sem ga hotla povozit''. In res težko prenašam te poglede.

Potem, zadnjič sem bila panična, ko sem z avtom šla mimo majhne punčke. Sem šla normalno mimo, vendar sem se nekaj časa krivila za to, kot da bi jo povozila. Vendar je nisem.Občutki krivde za nekaj kar nisem naredila. Zakaj se mi to pojavlja?

Sem mi je pa enkrat zgodilo (ker sem tako panična), da sem zavijala desno iz parkirišča in sem pogledala samo na levo stran, če je fraj. In ko sem zavila desno, je bil takoj tam prehod za pešče in na začetku prehoda se je znašel kolesar (je bil že na prehodu). Če bi prej pogledala, bi ga vidla in bi mu ustavila. Sem ga vidla, vendar sem bila najbrž že toliko mimo njega, da sem šla naprej. In ozrl se je za mano. Sigurno si je mislil, da sem ga hotela povozit.
Ali to pomeni, da uresničujem svoje vsiljive misli ali je bil to le slučaj?

O veliko prometnih situacijah razmišljam, da sem koga kmalu povozila, vendar se mi včasih zdi (ko premlevam dogodke iz prometa), da ne znam več realno ocenit kaj se je sploh zgodilo. Tako, da je veliko dogodkov le plod mojega uma, ki me hoče prepričati, da sem koga povozila.
Glede moje terapije;jemljem paroxat skoraj dva tedna in stanje se je malo izboljšalo, vendar še vedno ni v redu.

Hvala za vaše odgovore in mnenja.

[sherlock holmes]

te vsiljivke so samo v tvoji glavi.četudi bi koga povozila, ne da bi se zavedala v narekovajih, te bi vsekakor našli tako ali drugače.te nezgode, ki bi lahko bile nesreče pa niso bile, pa je čisto vsakdanja stvar vsakega šoferja, le da je pri nerodnežih spet v narekovaju malo pogosteje.vsiljivke so plid tvoje negativne domišljije in so daleč daleč na varnem od resničnega dejanja.če boš temu dajala malo manj pozuornosti boš lahko imela srečo, do bo to izzvenelo, tega ne bo več.tako da, ti se kar vozi naprej svobodno z avtom...ja, kar naprej se vozi z avtom...brez skrbi...naprej...

[Sneguljka]

Hvala za tolažbo, se počutim že boljše. Veliko pomeni, veš, da nekomu poveš,si olajšaš dušo. Ko pa te kdo potolaži, je še toliko boljše.

Hvala

[sherlock holmes]

se nimaš kaj tolažit, tako je, saj boš zmogla, ne dajaj temu take pozornosti, pa te ne bo strah.skupni imenovalec tega je strah.ki ga ni!

[Sinuska]

Sem mi je pa enkrat zgodilo (ker sem tako panična), da sem zavijala desno iz parkirišča in sem pogledala samo na levo stran, če je fraj. In ko sem zavila desno, je bil takoj tam prehod za pešče in na začetku prehoda se je znašel kolesar (je bil že na prehodu). Če bi prej pogledala, bi ga vidla in bi mu ustavila. Sem ga vidla, vendar sem bila najbrž že toliko mimo njega, da sem šla naprej. In ozrl se je za mano. Sigurno si je mislil, da sem ga hotela povozit.
Ali to pomeni, da uresničujem svoje vsiljive misli ali je bil to le slučaj?

tole se je že vsem nam kot šoferjem zgodilo. in kolesarji vedo, kaj lahko pričakujejo v velikem mestu. 
če bi ti koga hotela povozit, bi ga že. niso vsi tako spretni, da bi se tvojim kao zlobnim namenom umaknili v hipu. torej ne uresničuješ svojih vsiljivih misli.

meni se zdi večji problem, da imaš zdaj še celo občutek krivde zaradi vsiljivih misli. kot da bi bile resnične... kaj vse si jaz mislim o nekomu, recimo, pa se mu zato ne opravičujem. ravno tako se tebi ni potrebno opravičevat zaradi MISLI. v resnici si pa itak dokazala, da ne nameravaš nikogar povozit. nisi omenila, da si to želiš...

ampak v prometu je pa že treba biti toliko natančen in pozoren, da paziš, kje tava tvoja glava, ker ne vem, koliko si lahko pozoren za volanom, če ti tako težke misli hodijo po glavi... pazi nase. 

[Sneguljka]

meni se zdi večji problem, da imaš zdaj še celo občutek krivde zaradi vsiljivih misli. kot da bi bile resnične... kaj vse si jaz mislim o nekomu, recimo, pa se mu zato ne opravičujem. ravno tako se tebi ni potrebno opravičevat zaradi MISLI. v resnici si pa itak dokazala, da ne nameravaš nikogar povozit. nisi omenila, da si to želiš...

V bistvu nimam občutka krivde zaradi vsiljivih misli. Občutek krivde imam tak, kot da bi to dejanje dejansko naredila.V bistvu umeten občutek krivde.

Ah, bo že minilo. Najhuje je, ko je kriza in ''napadejo'' misli z vso svojo močjo.
Ampak jih poskušam ignorirat.

[Onix]

Hey Sneguljka 

Pri teh mislih je bistveno, da jih vidiš take kot so. To se pravi čisto nepomembne naključne misli podzavesti, ki se ti vsiljujejo in hočejo tvojo pozornost. Tako da, ko voziš probaj kr zignorirat te misli, ker so takoalitako neresnične in niso vredne tvojih živcov in pozornosti. Vem pa da je zelo težko, ampak z vajo ratuje vedno lažje.

Drži se in še kaj piši .

[Sneguljka]

Živjo,

Se zopet oglašam. Moram rečt, da mi je v tem času bolje.
Sem upoštevala tvoj nasvet Onix in mi kar ratuje.Hvala ti, res.
Se pa še vedno pojavlja občutek krivde pri gospodinjskih opravilih, ko imam občutek, da si moram stokrat umit roke, da ne bi slučajno koga ''zastrupila''.

Pol pa še v mislih premlevam npr. ''sem si dovolj umila roke preden sem mami dala jabolko''. Probam ignorirat. Sej bo tudi to počasi šlo.
Pomalem pa se mi pojavljajo tudi nasilne misli, vendar jih pridno ignoriram.
Imam občutek kot da bi ta motnja na vse načine poizkušala, da bi me uspela znervirat.
Zdaj, ko je v prometu še kar ok, proba pa na drugih področjih.

Ampak sej bo šlo. Se ne dam tako zlahka.

Pozdravček

[Gigli]

Sneguljka...

Vem, kako ti je! Tudi sama imam zelo podobne težave..in vem kako trdovratne so. V bistvu mi je v teoriji vse jasno, samo praksa je težje. Vem, da so nesmiselne, vem da je to motnja (ker pa r let nazaj nisem vedela) a vseeno jih je težko odgnati...in tudi jaz imam velik spekter teh vsiljivk...ko se ene malo poležejo oziroma ne vnemirjajo več tok, se pojavijo druge na drugem področju.
In dejansko jih samo pustim, da so...poskušam jih ne odganjat, ker sem potem opazila, da še bolj "rinejo"v ospredje. Je pa res, da če je intenzivnost večja, težje je..a z vajo tudi jaz upam, da bom nekoč brez . Tako kot boš ti!!

Drži se!

gigli

[Sneguljka]

Živjo,

Spet se oglašam. Moram rečt, da sem z vašimi nasveti in tabletami odpravila moje probleme z OKM.
Res super. Kar korajža vsem tistim, ki so še v krizi. Vse se da.

Pišem pa zato, ker se mi je sedaj pojavil en drug problem.
Je zelo čuden in ne vem, če ima še kdo take čudne težave.

Moj poklic je delo z ljudmi. In ravno v službi se mi pojavljajo te težave, ki me ovirajo pri delu.
V bistvu mi je zelo nerodno biti izpostavljena vseh osem ur (delam na recepciji).
To pomeni, da postanem med delom kar nervozna, se nimam kam dat-ko ni dela. Najhujše pa je- to je glavni problem, ker si potem nadenem zelo resen, plašen obraz-v skrajne meje pretiravanja. In potem gledam okrog, če me kdo vidi in razmišljam, da se folku sigurno zdim čudna.
Po mojem je zihr kdo opazil ,da sem.
Nočem bit čudna in vendar sem zanalšč čudna, da bi me ljudje označili za čudno.
Rada bi se znebila tega izraza na obrazu, vendar ne morem.Je tako težko.
Rada bi bila jaz spet jaz.
Ima kdo podobne probleme? Kakšen nasvet?

Sem probala s kontra tehniko-prepričevanje naj delam čimbolj čudne izraze na obrazu. Malo je pomagalo. Dosti pa ne.

Vesela bom vsakega nasveta. Sem že malo obupana.
hvala in lep pozdrav

[vila]

Kaj imate vsi vsiljive misli v smislu, da boste vi kaj komu storili?
No, pri meni je prav drugače: mene mori to, da si mislim, da se bo meni nekaj zgodilo.

Pa še to: misli so eno, drugo pa je vraževerje, ko moram nekaj nesmiselnega delati,
da se mi nič ne bo zgodilo. Sedaj se že preoblačim po eno uro, televizor prižigam 20 minut, jem sploh več ne normalno...

To je groza...

[Sneguljka]

Pozdravljena,

Kaj te pa skrbi, da bi se ti lahko zgodilo? Nič se ti ne bo zgodilo. Ti zagotavljam.
To, da moraš nekaj nesmiselnega delati, da se ti nič ne bi zgodilo, ni vraževerje, to je OKM (Obsesivno- kompulzivna motnja).
V bistvu se siliš, da nekaj počneš. To počneš prisilno, da si potem ''mirna''.
To je obsesivno-kompulzivna motnja.
Obiskuješ kakšnega psihiatra?
Jaz imam OKM in ti iz izkušenj povem, da se da to lepo odpraviti z zdravili in psihoterapijo.
Zdravila so mi prijela po približno treh tednih in od takrat je cool.
Svetujem ti, da greš k psihiatru.

Držim pesti zate!!!Oglasi se še kaj.

Pozdravček

[vila]

Kako dolgo pa se že zdraviš?
Kakšne tablete ješ?

Jaz iščem dobrega psihiatra, ki mi bo dal prave tablete.
Jah, sem šele na začetku...

[Sneguljka]

Živjo Vila,

Jaz se za OKM zdravim šele kakšen mesec. Jemljem Paroxat.
Moram rečt, da je zelo učinkovit za te zadeve. Ker mi pomaga, ga ne bom nehala jemat, še posebej, ker vem kako hudo je, ko si v krizi.

Ti rečem, da je blo meni bolš že po treh tednih jemanja tablet. Po enem mesecu se mi je stanje popolnoma izboljšalo. Sedaj je v redu.
Zato ne obupaj!!!Vse se da pozdravit. Je pa treba tablete kombinirat sa psihoterapijo.

Drži se.

Pozdravček

[Sneguljka]

Pozdravljeni vsi,

Po dolgem času se zopet javljam in spet so se mi začele težave. OKM so sicer popolnoma prenehale, vendar se mi je pojavila socialna fobija.
Ne morem povedat kako mi je težko; še posebej, ker opravljam službo, kjer sem v stiku z ljudmi (delam na recepciji).
Moj največji problem je pa namreč ta, da, ko delam sama v izmeni (to je predvsem ponoči), imam težave. Takrat imam občutek, da me vsi opazujejo in ocenjujejo in kar naprej gledam okrog, če je to res. Po mojem izpadem dokaj smešna, če me kdo opazuje. Ne morem pa si pomagat.
Druga zadeva pa je ta, da ob stiku z ljudmi (v tem primeru z gosti, otrpnem v obraz oz. naredim tak žalosten, resen obraz). Se pa tudi nasmehnem gostu, tako da nisem vedno resna. Običajno to gostje dobro sprejmejo.
Glede te motnje pa me najbolj skrbi, da me bodo ljudje označili kot čudno, ker se po mojem že malo smešno obnašam.
Bojim se celo, da bom izgubila službo.
Moram pa rečt, da imam po malem probleme s socialno fobijo že velik del življenja, vendar mi nikoli ni predstavljala tako velikega problema, da bi imela težave v službi (vedno sem delala z ljudmi).
Najbolj me muči, da mi obraz otrpne- tega bi se rada rešila.
Opazila sem tudi, da se mi to največ pojavlja v službi. Doma sem sproščena. Težave imam pa po malem tudi, ko grem v trgovino, po opravkih-vendar jih premagujem in se tega ne izogibam.
Zanimivo je tudi to, da sem se sposobna popolnoma sprostit in bit zelo pozitivna oseba, kar v osnovi sem. Ko pa pridem v službo, se mi zdi, da ta pozitivnost nekako presahne in jo nadomesti socialna fobija, ki mi onemogoča polno življenje, katerega bi tako rada živela.

Prosim, če mi kdo pomaga s kakšnim nasvetom. Tako rada bi ozdravela  in se počutila dobro.
Je že res, da začnemo cenit zdravje, ko ga nimamo oz. ko je okrnjeno.

Naj omenim še to, da je socialna fobija že tretja motnja, ki se mi pojavlja.
Najprej sem imela klavstrofobijo, nato OKM in sedaj še socialno fobijo. Vse sem že dala skozi:) Da ne omenjam depresivnega razpoloženja, ki te motnje spremlja.

Mi lahko kdo pomaga s kakšnim nasvetom?

Hvala in bodite dobro