Bistvo psihoterapije

[taja1]

Če ne razmišljaš ves čas o tem kaj ti manjka, ampak uživaš v tem kar imaš.

Lahko gledaš na to tako, lahko pa gledaš tako, kot gledam jaz. Delo na sebi pomeni, da se spoznaš, odpraviš svoje napake, da živiš kvalitetno življenje, da ga optimiraš. Mogoče imam premalo moči, mogoče premalo zavzeto študiram o tem, kaj mi manjka, kaj lahko storim, kako priti do ljubezni, ki me bo edina naredila srečno žensko, ki bo tako lahko tudi srečna in dobra mama. Kje so meje, koliko delati na tem, da si srečen?

Delo na sebi, pomeni v prvi vrsti sprejemanje sebe, postavljanje sebe v prvo vrsto, šele nato ugotoviš, da nimaš napak, da si taka kot si čisto uredu, napake pa postanejo samo lastnosti, kot vsaka druga. Vidiš jih kot nekaj, kar si mislila, da je napaka, slabost, ampak v resnici, je isto kot vsaka druga...

Če želiš optimirat življenje, kmalu ugotoviš, da je itak vse narobe, da zmeraj nekaj manjka, zato ker iščeš nekaj, kar je za popravit in izboljšat in seveda boš vedno našla nekaj, kakšen razlog- izgovor, da si lahko slabe volje in da ne živiš polnega življenja, še posebej če je to odvisno od drugega človeka- rabim ljubezen od drugega človeka, pa tega nimam, zato sem lahko nesrečna in nič ne morem naredit...ljubezen je občutek znotraj nas samih, lahko ga usmerim na objekt- drugo osebo, ni pa nujno... zato ko zgoraj govoriš o tem, kaj mora ljubezen (partner) izpolnit, je moja prva misel, če ti tako misliš, da ti mora drugi... ali pa ljubezen vse to zagotovit, boš celo življenje nesrečna (seveda imaš vso pravico do tega in takega mišljenja), ker tega nikoli zares na dolgi rok ne boš čutila od drugih, ker ti drugi tega na dolgi rok ne more dat.

Lahko edino razviješ vse te občutke sama znotraj sebe in zato jih prepoznaš tudi vsepovsod drugje...

Vse dobro ...
Lp

[Tačka]

Če ne razmišljaš ves čas o tem kaj ti manjka, ampak uživaš v tem kar imaš.

Lahko gledaš na to tako, lahko pa gledaš tako, kot gledam jaz. Delo na sebi pomeni, da se spoznaš, odpraviš svoje napake, da živiš kvalitetno življenje, da ga optimiraš. Mogoče imam premalo moči, mogoče premalo zavzeto študiram o tem, kaj mi manjka, kaj lahko storim, kako priti do ljubezni, ki me bo edina naredila srečno žensko, ki bo tako lahko tudi srečna in dobra mama. Kje so meje, koliko delati na tem, da si srečen?

Draga Vista, kaj pa če ti preveč kompliciraš zadeve ? 

Kaj pa sploh je sreča    hja, zame - da sem zdrava, da so okoli mene zdravi , da me nihče (več) psihično ne gnjavi, če pa že - se sedaj prav lepo skuliram, si rečem "je*i se".. pa če je to lastni brat.. Ja, skratka,  najprej moram poskrbeti zase, se imeti rada ... rada imeti tiste, ki so dobri do mene, me poslušajo, spoštujejo....

Sreča ? Ah, s kolesom na hrib..    , pol pa ena  , pa  (uf, komaj čakam da bom lohk brez skrbi še en  .. pogledam v hribe...

Sreča ? Da ko poslušam druge, si rečem "še dobr da nimam nobenga dedca  ..."

Sreča ? Da se sedaj dobro počutim v novi službi, glede prejšnjo je*ažo.. 

Sreča ? Ah, da mam prijateljice in prijatelje h katerim grem lahko kadarkoli izpraznit , izjokat svojo dušo in srce ....

Sreča ? Mogoče je to, da od življenja ne pričakuješ "preveč" ?

ah, pa še pa še .... pa še paše 


pa brez zamere... drži se... ljubezen je pa - saj veš ...

[vista66]

Koliko je razumno in ne preveč pričakovati od življenja? Vsaj eno ljubezensko zvezo, ki je trajala vsaj šest mesecev? Leto, dve...več?

Veliko vprašanj in nobenih odgovorov...

[ton]

Kaj jaz vem, Vista? Morda je razumno pričakovati neko zadovoljno, udobno življenje brez pomanjkanja, seveda v nekem prijaznem okolju (tudi v družini). Ampak ni za obupat, če tega še nimaš. Enemu je cilj božja družba in se pomeniši, drugemu neko preizkušanje in se vrže v šport, tretji niti ne ve, kaj bi s ciljem, da so le TV novele na programu...
Prestrogo sodiš sebe in svet. Nisem šel brati vsega iz 'otroške teme' (in se spet spominjam na prijatelja Scorpiona, upam, da se kmalu vrneš, stari), ampak definitivno ima nekaj 'starega' pri tebi moteč vpliv na 'novo'. Ampak nič hudega. Fino pa je, da se teh zadev zaveš, da POTEM lažje in uspešneje živiš. In to nas spet vrača k - bistvu psihoterapije.
Saj ti ne težim preveč? Reci, prav?

[vista66]

Ne težiš...sem vesela vsega, kar kdo napiše, ker bom bolje preštudirala, ko bom sposobna, da vidim, kaj spet tu narobe delam in mislim oz. če sploh kaj..

nisi odgovoril: koliko let ljubeče zveze je razumno pričakovati od življenja? Če ti ne pripada nič, praviš, da moraš biti kljubtemu srečen. Da si moraš najti nadomestke za srečo. Ne verjamem. Srečen si lahko samo če ljubiš in si ljubljen.

[ton]

NI razumno pričakovati ljubeče zveze.
Razumno lahko pričakujemo nek standardni nabor dogodkov, ki so se pred nami dogodili ljudem v nam podobni življenjski dobi - končanje šolanja, zaposlitev, vstop v neke bolj ali manj trdne zveze, smrt. Da se bomo sploh 'poparili' - to me že leta zanima, ali gre res za nek gon, pri katerem z razumom nimamo posebej opraviti - govorim o gonu po nadaljevanju vrste. Če bi namreč gledali RAZUMNO in k temu še ekonomsko, so otroci povsem nepotreben luksus.
Razumno se mi zdi pričakovati, da se bom gibal nekako v smeri ugodja (kot smo drobceni iskali objem, stisk, dojenje). Če ugodje - in sam ga, obstaja pa vrsta ljudi, ki povsem legitimno v tem ne vidijo posebne vrednote - vidim v tem, da nekako delim jazbino z nekom drugim, v mojem primeru je to oseba drugega spola, se bom gibal v tej smeri. Zase sem ti že povedal, da sem zadel terno povsem po gluhi sreči, sem se pa prej parkrat dobro zataknil. Zase torej lahko trdim, da živim, kot da 'mi pripada' občutenje ljubeče zveze in sem se tudi nekako gibal v tej smeri.
A sem kaj pojasnil?

[vista66]

Razmišljam, kaj me tako zelo teži. Zelo možno, da prekinitev stikov s starši. Ali pa se samo pustim manipulirati, ker večina ljudi podpira ljubezen do staršev no matter what. Včasih celo začutim "ljubezen" do njih, neka čustva, čisto verjetno, da jih imam rada, a se iz raznoraznih razlogov borim proti njim.

Večina ljudi si želi ljubiti starše in jim odpustiti. Za to obstajajo razlogi. Veliko jih pride na psihoterapijo in povejo, da so jim odpustili, a se izkaže, da jim niso. Pri meni gre morda za obratno zadevo. Nekaj razlogov mi je padlo na pamet. Pri obojih pa gre lahko za vzrok za težave, ki jih imamo.

Verjamem v to, da te lahko večina prepriča, ker oni sami tako verjamejo in ker smo ljudje ovce, ki nam je lažje v življenju, da verjamemo večini. Kako vedeti, kaj storiti? Eni so za ljubezen do staršev, eni niso. Mislim, da h komerkoli bom šla, me bo lahko prepričal v njegovo resnico. Ne zaupam si.

In zato toliko sprašujem o ljubezni. Kako veš, da te ima drugi rad? Kako veš, da nimaš koga rad, ker ti to koristi? itd itd

[dane]

Pri psihoterapiji se ti predoči tisti del sebe,ki jo ne maraš,oziroma jo ne moreš sprejeti.Zato pacijent občuti to kod napad na njegovo osebnost.Sedaj imaš možnost,danekaj spremeniš na sebi,lahko pa tudi zbežiš in naprej neguješ svoje travme in bolečine..

[vista66]

Pri psihoterapiji se ti predoči tisti del sebe,ki jo ne maraš,oziroma jo ne moreš sprejeti.Zato pacijent občuti to kod napad na njegovo osebnost.Sedaj imaš možnost,danekaj spremeniš na sebi,lahko pa tudi zbežiš in naprej neguješ svoje travme in bolečine..

A da negujem traume in bolečine? Da sploh imam traume, vem komaj kake dve leti. Mislim, da že tri. Prej sem razmišljala zaradi takih kot si ti, da je starše razumeti in se nič smiliti sam sebi. Fak si en. Proces okrevanja je različno dolg, traja pa leta, da vse te traume in bolečine preboliš...mora namreč boleti, da lahko preboliš.

Psiholog mi je rekel, da sem še vedno otrok. Lahko, da zaradi tega čutim željo po ljubezni staršev..pravzaprav ne željo, potrebo čutijo otroci in ljubijo starše zaradi dveh razlogov..ne spomnim se ju trenutno, ker mi je že peti dan slabo in me glava boli.

Ker sem iz odvisniške družine, zmanipulirana tja in nazaj, ne vem, kaj čutim. Delala sem pri enem tiranu, bad boy bi ga označila večina ljudi. Ljudje so pri njem doživljali živčne zlome in tudi jaz sem trpela..vse za ljubi kruhek pač. Po letu dni sem odšla, a se mi še zdaj kdaj sanja, da me pokliče in mi da kakšno nalogo za opravit in jaz se trudim in naredim vse, kar je v moji moči, da je on zadovoljen. Sanje so to, ki mi povejo, da sem pripravljena v vsakem videti nekaj dobrega in vsakemu ustreči. Vsak neuspeh, beg (iz službe) si očitam in želim popraviti, čeprav sploh ni bil neuspeh in beg, temveč samo normalna odločitev, ki bi jo sprejel vsak, ki ima možnost službe drugje. Strah, da bi me kdo obsojal, imel za nehvaležno, slabo, ...

Ker ne vem, kaj čutim, sem pomislila na hipnozo. Tam se ti razkrije podzavest. Je pa en problem, ker sem že itak sugestibilna, da bi hipnotizer, večinsko mnenje,...vplivalo name in mi nadomestilo pravi program z napačnim.


Je bil kdo na hipnozi?

[Sinuska]

Pri psihoterapiji se ti predoči tisti del sebe,ki jo ne maraš,oziroma jo ne moreš sprejeti.Zato pacijent občuti to kod napad na njegovo osebnost.Sedaj imaš možnost,danekaj spremeniš na sebi,lahko pa tudi zbežiš in naprej neguješ svoje travme in bolečine..

A da negujem traume in bolečine? a jih ne? Da sploh imam traume, vem komaj kake dve leti. Mislim, da že tri. Prej sem razmišljala zaradi takih kot si ti, da je starše razumeti in se nič smiliti sam sebi. Fak si en. Proces okrevanja je različno dolg, traja pa leta, da vse te traume in bolečine preboliš...mora namreč boleti, da lahko preboliš.

 

[vista66]

Uf, fajn da sem odprla temo. Še do enega pomembnega spoznanja sem prišla. Ker se že toliko krivim, se najbrž krivim tudi za to, da nisem hvaležna in ljubeča hčerka. Najhujše, kar se lahko zgodi človeku je, da izgubi otroka, mu umre, ga nima rad...4. božja zapoved ZAPOVEDUJE ljubiti in spoštovati starše..

še vedno pa ne vem, kaj je res in kaj ne. Imam še dodatne zdravstvene težave: prebavne motnje jebemo ..

ja, zblojena sem, ne vem, kaj je res in kaj ne, ne zaupam nikomur, ker so me v real life doslej vsi, ki so mi bili blizu tako ali drugače pustili na cedilu..nazadnje sodelavke..vse..na sodišču se kao niti ena ni spomnila mojega dogovora z delodajalcem, čeprav so bile vse seznanjene z njim, ker smo se večkrat o tem pogovarjale.....po sedmih letih skupnega dela sem mislila, da smo prijateljice in smo se o vsem pogovarjale..no..vsaj jaz sem mislila, da smo prijateljice..in ker je direktor tajil najin dogovor, one so pričale, da nič ne vejo, nisem imela nobenega dokaza in je zmagal on. Tako ljudje lažejo za ljubi kruhek. Kako naj komu zaupam? Vsak bi te za zrno riža prodal. Nikoli ne lažem in se ne sprenevedam, zakaj naletim v življenju potem na toliko lažnjivcev, prevarantov, ... in kaj je največja žalost, da zaupam in jih nikoli ne prepoznam, ker po sebi sodim.

[J.N.]

Da malo oživim to staro temo...
V razmišljanjih o psihoterapiji ugotvaljam, da ta vseeno ni dokončna rešitev vseh težav, ki nas pestijo, ampak samo eden izmed načinov, da probleme sprejmemo in se naučimo živeti z njimi, kot je bilo že večkrat napisano. Vseeno me je ta ugotovitev pretresla, prej sem namreč sveto verjel, da je mogoče razne neprijetne občutke, ki se pojavljajo, odstraniti, pa ni tako. Dejstvo je, da človeka določene stvari za vedno spremenijo in mu bodo vedno grenile življenje.
In če velja, da so antidepresivi le bergla, ki "zdravijo" (beri: lajšajo) posledice, je tudi psihoterapija le nekaj, kar spreminja pogled na posledice in tudi vzroke težav, ampak jih ne ozdravi, ker se bomo zdravili vse življenje oz. drugače - nikoli ne bomo popolnolnoma ozdraveli.
Se priporočam za komentar oz. vaša razmišljanja v zvezi s tem.

[marina]

Sama se že dolgo soočam z anksioznostjo in panično motnjo.Imela  sem psihoterapije. Pri dveh različnih terapevtih....Neuspešno. Še bolj me je zdeprimiral.
Pomagala so mi zdravila in veliko gibanja na zraku.

O psihoterapiji bom rekla to ....veliko, čeprav ne vsi, psihoterapevtov vidi v naših težavah tržno nišo, in mastno zaračunava svoje storitve, ki so vse tampirane na vztrajno ponavljanje obiskov pri njem. žal! to je moje mnenje

[Slavka]

J.N. 

Tudi sama vedno bolj verjamem v tole

In če velja, da so antidepresivi le bergla, ki "zdravijo" (beri: lajšajo) posledice, je tudi psihoterapija le nekaj, kar spreminja pogled na posledice in tudi vzroke težav, ampak jih ne ozdravi, ker se bomo zdravili vse življenje oz. drugače - nikoli ne bomo popolnolnoma ozdraveli.

[Juliette]

Sama se že dolgo soočam z anksioznostjo in panično motnjo.Imela  sem psihoterapije. Pri dveh različnih terapevtih....Neuspešno. Še bolj me je zdeprimiral.
Pomagala so mi zdravila in veliko gibanja na zraku.

O psihoterapiji bom rekla to ....veliko, čeprav ne vsi, psihoterapevtov vidi v naših težavah tržno nišo, in mastno zaračunava svoje storitve, ki so vse tampirane na vztrajno ponavljanje obiskov pri njem. žal! to je moje mnenje

Ja, Marina, je že tako, da ni vsak terapevt dober, tako kot ni dober vsak učitelj, zdravnik, tišlar, zidar, direktor ...
Tudi vsaka vrsta psihoterapije ni za vsakogar in za vsako vrsto težav. Verjamem, da če si poskusila že dvakrat in bila obakrat razočarana, da si izgubila zaupanje v to.
Vendar jaz vidim stvari drugače: koliko časa pa je trajala terapija? Za kakšo obliko terapije je šlo? Si na prvih srečanjih čutila zaupanje in simpatijo do terapevta? Veliko dejavnikov je, ki lahko vplivajo na (ne)uspeh procesa.
Saj tudi AD-ji niso 100%: nekateri jih večkrat menjajo, preden najdejo prave (pri psihoterp. je lahko podobno). In res nekateri tudi že po dveh menjavah tablet (če ni učinka) obupajo in rečejo, da njim pa itak nič ne pomaga (saj ne pravim, da morda tudi jaz ne bi, če ne bi imela sreče in mi je že prva menjava pokazala napredek). Ljudje pogosto hitro obupamo, če smo ranjeni in se počutimo nemočni pa še toliko prej.
Pa tudi glede tržne niše: AD-je in druga zdravila seveda financira zdravstvena blagajna, zato nimamo občutka, da jih prav tako drago plačujemo. In tudi k AD-jem se kot kaže vsi po prenehanju kmalu spet vrnejo (ne vem še, kako bo z mano) in farmacevtske blagajne se lepo polnijo, tako da gledati na psihoterpevte samo kot na velike zaslužkarje ni fer (čeprav priznam, da nekateri s cenami nesramno pretiravajo  ). Pri nas področje psihoterapije še zdaleč ni urejeno (v nekaterih državah tudi te stroške krijejo zavarovalnice), za kar je po mojem kriv prav medicinsko - farmacevtski lobij, ki se boji za svojo moč in zaslužek.

Slavka  , bilo je že govora o tem, kaj pomeni ozdraveti. Tudi sama dvomim, da bom kdaj 100% "zdrava", oziroma sumim, da imamo mi s tovrstnimi težavami slabo samopodobo in potem sebe vidimo kot nebogljenčke, drugi pa se nam zdijo neki supermani (seveda jih ne poznamo dovolj, da bi vedeli za vse njihove notranje boje, strahove in težave) in bi radi bili kot oni. Vsi imajo svoje težave, mi imamo pač te in smo dobri borci in smo zato lahko ponosni nase - čeprav navzven nimamo včasih kaj pokazati, naši dosežki niso tako očitni kot morda nova hiša, avto ali zavidljiva služba - pa je to res vredno toliko več kot naše notranje zmage, res prinese toliko več radosti in zadovoljstva v žviljenje? Mnogi pa potem pokasirajo kap pri 40-h (pred mesecem nekdo v naši okolici), raka ..., ker jih stres pač udari drugam.
Pa tudi to, Slavka, terapijo obiskuješ šele eno leto. Mislim, da se šele lotevaš ta težkih tem. Ne moreš prehitro pričakovati preveč. In potem se morajo ti novi uvidi, odzivi, vzorci utrjevat, kar spet ne gre tako hitro (v možaganih se tvorijo nove brazde, ki se potem s ponavljanjem poglabljajo; stare pa se počasi prekrivajo, a materija potrebuje svoj čas). Zaupaj vase, punca.

[Slavka]

Juliette  upam, da imaš prav...

[alexx]

Mislim, da je bistvo psihoterapije, da ti pomaga najti moč v sebi za uspešno življenje. Smo pa ljudje različni, in jaz sigurno nisem "psihoterapija tip". Mislim pa tudi, da stalno brskanje po "življenskih ranah" ne prinese nič dobrega. En krat je treba reči "DOST" je. Od sedaj grem samo naprej.

[Aslan]

Alexx malo bom dodala svoj piskrček:

Bistvo psihoterapije skozi moje oči je odkrivati sebe, postajati odrasla, odgovorna in avtonomna oseba.
Res je, tudi spoznavati svoje resurse, vire moči ...
Je tudi spoznati svoje čustvovanje, razmišljanje in vedenje in preveriti ali ti prinaša željene rezultate.
Če ne zakaj ne ... kaj spremeniti, da bo prihodnost drugačna od sedanjosti.

da stalno brskanje po "življenskih ranah" ne prinese nič dobrega

Nihče ne brska po ranah brez določenega namena.
To je kot rak ... če se ne odstrani vsega kar se razrašča znova in znova potem ozdravitev ni možna.
Po preteklosti se brska le toliko, da se vzpostavi vez z sedanjostjo ... da prepoznamo odkod in od kdaj že nosimo določeno stisko v sebi ... zdravimo čustvene rane za nazaj, da bomo lahko danes osvobojeni stisk. Učimo se odložiti prtljago preteklosti, ki jo nezavedno nosimo s seboj.

in jaz sigurno nisem "psihoterapija tip"

Ljudje se ne delijo na take tipe ...
So ljudje, ki se zavejo, da sami ne zmorejo čez ovire, so pa ljudje ki vztrajajo sami ...
So ljudje, ki se upajo razgaliti se, in ljudje, ki ostajajo za maskami za vse razen zase.
Določene stiske sami nikoli ne moremo predelati, ker potrebujemo "odnos",
tukaj gre predvsem za zgodnje razvojne primanjkljaje ... kjer "JAZ" brez "TI" ne obstajam ...

En krat je treba reči "DOST" je. Od sedaj grem samo naprej.

Res je. Življenje poteka tukaj in zdaj. Taka odočitev je prelomnica.
Žal pa to, kar je ostalo potlačeno ali zanikano kot plevel vedno najde pot na plano in zaduši cvetenje.
Dokler se ta plevel ne izkorenini.

Življenje ni lahko, vse kar doživljamo se vtisne v nas ... željeno in neželjeno.
na nas pa je koliko bomo pustili stvarem, da se vtisnejo, koliko jih bomo sproti čistili ven iz sebe ...
Živeti polno življenje z notranjim mirom je velik zalogaj na poti samouresničenja.

 

[Lost]

ČE se v osnovni šoli nismo naučili postevanke, bomo vedno ko jo moramo uporabiti očutili malo
tesnobe in dvomili v rezultat ki smo ga "izračunali". Mislim da je enako z našimi mislimi in miselnimi vzorci. ČE jih ne predelamo, razumem in OBVLADAMO , bomo vedno ko se pojavijo, občutili tesnobo , strah .....
ZE ko nam uspe z pomočjo psihoterapije in VAJE ustaviti misel in jo "razstaviti" na REALNO je obvladovanje
le te veliko lazje.  In bolj ko jih MI obladujemo in ne več ONE nas, večja je motivacija in zelja po napredovanju.

[Juliette]

Mislim pa tudi, da stalno brskanje po "življenskih ranah" ne prinese nič dobrega. En krat je treba reči "DOST" je. Od sedaj grem samo naprej.

Ja, takšna mnenja glede psihoterapije velikokrat slišim, tudi moj fant večkrat reče nekaj v smislu: "Pa ne moreš za vedno brskat po preteklosti, živiš sedaj. Sedaj lahko narediš spremembo za prihodnjost."
Pa saj v tem je point - rane je treba oskrbet, morda ponovno odpreti, prečistiti in jim tako omogočiti, da se končno zacelijo (čeprav brazgotina najbrž ostane in s tem spomin na to, vendar bolečina ni več huda), sicer se skozi celo življenje non stop same odpirajo, čim jih nekaj od zunaj dregne. Te rane nam ne pustijo živet, zato se ukvarjamo z njimi. In bolj ko jih poskušamo ignorirati in jih prekrivati, bolj se gnojijo in odpirajo.
In tudi to je pri psihoterapiji dejstvo, ki ga mnogi spregledajo ali morda ne poznajo, da je (kot je že Aslan zelo lepo in jedrnato napisala - kot vedno  ), vrnitev v pretekle bolečine samo majhen delček procesa (sicer nujen in zelo pomemben). Jaz sem bila po nekaj mesecih zunaj premlevanja preteklosti, sedaj sem pri terapiji tukaj in zdaj, v preteklost se vrnem samo ko se pojavi vzporednica med preteklostjo in sedanjostjo: npr. sedanji dogodek se prilepi na nekdanjo bolečino (ali bolje obratno) in se zato zdi hujši in težji kot v resnici je. Gre za kratek uvid, ki omogoča drugačno razumevanje in tretiranje trenutne situacije in čisto nič več.
Mogoče je mnenje, da je psihoterapija samo neko boleče in jokajoče premlevanje otroštva zgolj posledica asociacij na tradicionalno analitično metodo (ki jo večkrat z negativno konotacijo, v bolj posmehljivem slogu radi prikažejo v kakem filmu ali karikaturi). Tudi psihoterapija je ogromno napredovala in nove so s starimi metodami praktično neprimerljive.