Svet izkušamo skozi optiko, ki jo gradijo tako minimalna izkustva, zavedna in nezavedna, da je že samga sebe težko spoznat, kaj šele da bi probal razumet druge. Ta optika se nam gradi,kopiči in potrjuje skozi čas. Ti si doživela travmatični dogodek recimo, ta ti je bistveno spremenil pogled na svet že zelo zgodaj in te utrdil v tej percepciji. Skozi čas si si realnost temu pogledu podredila. V vsem si videla dokaz, da je res tko kot si ti misliš. In zdej hočeš kar naenkrat to spremenit - zavestno. Nemogoče. Spremembe se dogajajo na čiku ob enih zjutraj ko ne morš spat. Minimalne spremembe. In čez par let po 10.000 takih cigaretov, se bo mogoče kej poznalo.
Kaj se da? Dobila si ušive karte, ampak tud ušive karte pri pokru včasih zmagajo. Z mal sreče in veliko znanja.
Tole sem sunila Matheu_ju iz Janjine teme.
Psihoteapija je tisti del zdravljenja, ki te nauči kartat tudi s "ta praznimi" kartami. Se strinjam s to filozofijo o percepciji gledanja, ki smo se ga naučili in ga utrjevali, dokler nam ni nekdo (nekaj) pokazal, da nekaj ne gre skupaj. Enim prej, drugim kasneje, nekaterim bolj na izi, drugim na hard. :A)Psihoterapija je meni pomagala ravno v tem, da sem se svojih zmotnih pojmovanj začela zavedati in tako prekinila začaran krog. Kot eno ogledalo. Sem pa na PT večinoma dobivala vprašanja in ne odgovorov
Čustva je v PT (po moji izkušnji) potrebno postaviti na stran, ne da jih zanikamo ali potlačimo (to smo z večine delali prej), pač pa jih vzeti kot nekakšne kazalce teh napačnih vzorcev s katerimi ocenjujemo realnost, ki prevzamejo nadzor nad našimi rakcijami. Jih vzeti čimbolj nevtralno, ne tako apokaliptično, so tam, prisotna, niso pa merodajna.
Brez patetike lahko rečem, da sem spremnila svojo dioptrijo
ravno s pomočjo psihoterapije. Ne samo, da sem se bolje naučila kartat, dobila sem možnost, da nekaj praznih menjam za slikce.
Moja izkušnja, izkušnja preverjenega
nevrotika, ne poznam pa, kako gre tistim, ki "razvijete" druge motnnje.
