Bistvo psihoterapije

[vista66]

Prosim za vaše izkušnje, mnenja...v zvezi s psihoterapijo.

1. Kakšen je namen psihoterapije? Skozi pogovor priti do psihičnega zdravja? Kdo rabi psihoterapijo? Samo takšni, ki imajo diagnozo od psihiatra? Ker meni je psihiater ni dal, mi je pa priporočal psihoterapijo. Tudi takšni, ki smo imeli traumatično otroštvo? Jaz namreč ne vem, kaj naj si mislim o današnji prvi uri psihoterapije, v kateri mi je psiholog enkrat celo rekel, da je ne rabim.

Cela ura absolutno iritirajoča. Večkrat vmes sva oba povzdignila glasove, nekajkrat me je posredno in neposredno obtožil, da sem "slab" človek, recimo, kako se pogovarjam z njim, pojasnila sem mu vse razloge, zakaj govorim, kot govorim (nobene ljubezni do zdaj, hektičnost zaradi občutka, da nič ne naredim dovolj dobro in posledično hitro, glasno govorjenje, da sem vsaj pri govorjenju "učinkovita", produktivna, da ni nič osebnega, da se marsikomu zdim arogantna, neprijazna...

2. Kako veste, če psihoterapevt samo sprašuje, ker je nepazljiv in je preslišal kakšen podatek, ki ste mu ga dali, povedali,...ali vas "kara" oz. česa ne odobrava. Povedala sem mu namreč, da sem bila pri več psihologih in psihiatrih in kam me je kateri poslal oz. povedal, zakaj ne morem imeti pri njem psihoterapije, a me je vseeno nekako čudno vprašal, zakaj toliko letam okoli "stroke"....dobila sem občutek, da sem spet nečesa kriva, slaba, nevredna ljubezni...saj so me ostali lahko odklonili, ker sem res tako težka in sploh ni res, da mi oni ne bi mogli pomagati..lahko samo niso želeli oz. hoteli.

Ta psiholog prakticira štirikraten obisk, preden se odločiš, če boš pri njem nadaljeval ali ne. Glede na to, da se zdaj počutim ko pasji drek, ne vem, če bom preživela te štiri obiske oz. če mi ne bodo škodili.

[Aslan]

Svetovanje: pomoč v trenutnih krizah, osebnostno sicer zdravim ljudem
Psihoterapija: globja pomoč v dolgotrajnih stiskah, pri osebnostnih motnjah, obolenjih....

Europsko združenje za psihoterapijo (definicja):
Psihoterapija je vrsta profesionalnih postopkov ki segajo od namere da bi se zdravilo paciente, ki trpijo zaradi motenj, do dvigovanja kakovosti življenja klientom, ki želijo odkriti boljši odnos do sebe in do soljudi.

Gre za posebno obliko medsebojnega komuniciranja med 2 posameznikoma ali v okviru skupine, pri katerem se uporablja verbalne in neverbalne metode razumevanja in posredovanja.

Psihoterapija uporablja posebne oblike znanja in veščin, ki temeljijo na razumevanju psihičnega zdravja in patologije in z njimi skuša vplivati na ljudi.

Njeni cilji so spremeniti stališča in vedenje, povezano s problematičnimi področji osebnega in socialnega vedenja, ublažit simptome in odstraniti čim več pogojev, v katerih oseba trpi, preoblikovati omejujoče vzorce osebnosti, ki so povezani z nezadovoljstvom ali stresom, hrabriti klienta, da reorganizira svoje izkušnje ali da razvije intrapsihično in interpsihično integracijo oziroma kakovost doživljanja in odnosov z drugimi.

[Sinuska]

če ne zaupaš terapiji, terapevtom... potem res nimajo takega učinka, kot si ga želiš... ali naj bi ga imeli.
in ko te kao kritizirajo, to ne delajo zato, da bi se s teboj prepirali, ampak najbrž želijo problem osvetliti še z druge, zunanje plati...

[Aslan]

Zdaj pa še moje osebno mnenje o tvojih vprašanjih:

1.
Psihoterapija je skozi moje oči strokovno voden proces osebne rasti, prepoznavanje svojih zavor in upati si biti to kar si, izraziti sebe.

Za psihoterapijo se lahko odloči vsakdo, ki čusti, da ni v ravnovesju s samim seboj in z okoljem.

Diagnoza ni bistvena pri psihoterapiji.
Mislim da je bistveno samo to ali gre pri motnji za nevrozo ali psihzo.
Čovek ima lahko težavo s samim seboj, čeprav ne paše v nobeno diagnozo.

Psiholog NI ENAKO psihoterapevt.
Lahko pa ima psiholog tudi izobrazbo ene od psihoterapevtskih smeri. Preveri če ima.

NAJPOMEMBNEJŠI del terapiej je "vajin odnos"....to je ključno..morata se ujeti...začutiti...
Medsebojna odkritost, zaupanje in SODELOVANJE obeh v procesu.

Komunikacija ima bistven pomen v odnosu....
In takoj se pojavi vpašanje: Kaj TI lahko narediš za boljšo komunikaijo?
Torej...spreminjanje sebe....sprostit se pred njim...ne se počutiti ogroženo...ne hitet..tam si ZASE..tam razgališ dušo in odvržeš varovalne maske..si to kar si....

2.
Psihoterapevt posluša in sprašuje. Večinoma sprašuje, da preveri ali dobro in pravilno razume povedano ter da si razjasni kaj globje....
Vse kar ti govoriš je pomembno ZATE...da sebe slišiš, da daš ven iz sebe, da lahko on zrcali slišano...da prevriš kako tvoj stil govora besede vplivajo na sočloveka...komunikacija-dialog-odnos.... Vidiš kako postaviš mejo, mu jo dovoliš pestopit..kako jo znaš branit...naučiš se prevrit kaj je on mislil z vprašanjem in ne lastno (tiho v sebi in negativno) interpretirat po svoje njegovih besed.
Preveriš: "Če prav razumem me to ponovno sprašujete ker ste preslišali ali zakaj?"...

Težko je danes najti kakovostno psihoterapijo, saj v sloveniji status psihoterapevta še ni urejen.
Sama sem imela srečo in sem po nekaj nekoristnih psihiatrih (15 min in adijo vse bo ok z vami),
ki sem jih v člasu hude panike obiskala našla Klemna Rebolja, ki je oboje psihiater in psihoterapvt.
Kadar grem k njemu SAMA VEM o čem želim razgovor, kje me nekaj matra, tišči...kje čutim da imam primanjkljaj..in tako steče pogovor...skupaj PREDELAVA, predebatirava moje poglede na situacijo..in on mi morda razširi obzorje in pokaže še drug vidik...ki g prej zaradi čustvene vpletenosti sploh nisem opazila...na ta način sem letos spregldala eno ogromno svojo napako ki sem jo delala..ej kar nova obzorja se ti odprejo pol...

Poišči DOBREGA psihoterapevta in bo vse ok...
Psihologe pa pr mer pusti če mene vprašaš.

[Amelie]

1. Psihoterapijo potrebuje vsak, ki misli, da jo potrebuje. Najbrž. Ne rabiš nobene diagnoze. Namenjena je izboljšanju kvalitete življenja, lažjemu bivanju s samim sabo in z drugimi. Je pa že Aslan lepo strokovno razložila.

2. Terapevt naj ne bi zavzemal vrednostnih stališč do tvoje osebnosti, se mi zdi, zelo dvomim, da je želel, da bi se počutila krivo ali slabo. Ni pa tam zato, da ti kima in pohvali (vsako) tvoje ravnanje; mogoče pa je prav, da se vprašaš kaj ti sama iščeš oz. želiš doseči s terapijo, obiski psihoterapevtov in psihiatrov. Korenite spremembe svojega obnašanja v sedanjosti, spravo s preteklostjo?

Meni je psihoterapija pomagala pri dolgotrajnem okrevanju po akutni fazi bolezni. Da sem na novo sestavila svojo takratno sedanjost in prihodnost in opravila z občutki obžalovanja, krivde, večnim zakaj-jem, itd. Šla sem na nekaj obiskov in potem skupaj s terapevtko ugotovila, kdaj je bilo dovolj. Ni pa rečeno, da se ne bom  po potrebi še kdaj vrnila.

[ton]

Aslan, čestitam za odlične definicije!
Mani se je najbolj priljubila tista o 'zdravljenju s pogovorom' na strani IP, zato, če dovolite, dodajam še to povezavo: http://www.psihoterapija-institut.si/kaj-je-psihoterapija.aspx

[Coraline]

Eno je, da ti zdravnik poda "drugo plat zgodbe", drugo je, da te v svoj prav odločno prepričuje, ne da bi sploh poznal tvojo zgodbo, tebe kot osebo.. Večina zdravnikov je tako krčevito prepričana v svoje, da za nobeno ceno ne bodo dovoli drugačnega mnenja, kaj šele da bi ti dali za prav. Bog ne daj.. tudi sama sem imela precej slabe izkušnje in vse kar sem s strani zdravnikov dobila, je bilo samo eno podcenjevanje, nezainteresiranost, nestrpnost, neresnost, posmehovanje v obraz..

Gre se predvsem zato, oz. moje mnenje je tako, da bi vsakega pacienta mogli vzet za "izziv". Nismo vsi isti, in seveda ne bomo vsi tiho in se z vsem strinjali. To še ne pomeni da nas je treba takoj zavrniti in obupati nad nami. Kaj pa malo potrpežljivosti, razumevanja..

Samo zato ker sedimo nasproti njih, še ne pomeni da smo manj vredni, da smo nevedni. In prav tako ne pomeni da imajo oni prav in mi ne.

Se strinjam da je zaupanje ključnega pomena, ampak večina nas ima ravno ta problem, da enostavno ne moremo kar zaupati. Bi bilo fino če bi lahko a ni tako enostavno. Sploh pa, oseba ti mora najprej dati nek povod, da bi ji lahko zaupal. Če ni odnosa, tudi zaupanja ne bo.

Tisto kar navajate kaj naj bi psihoterapija bila, in kako naj bi potekala, se slisi naravnost božansko. Vsak si želi takšne obravnave samo realnost je precej drugačna. Oz. kot ste že omenili, dobrega psihoterapevta je težko najti.

Vista, vse kar ti lahko svetujem je da ne obupaš. Če čutiš da ti ta tip bolj škodi kot koristi, odpovej in išči naprej.

[vista66]

Hvala za odgovore! Prebrala. Še vedno se počutim ko drek, ki bi se ga rad vsak losal oz. šel čimdlje stran od njega.

Upam, da se kmalu spravim k sebi, da bom lahko konstruktivno kaj vprašala oz. podebatirala.

[Sinuska]

kolikorat sem se jaz počutila kot drek! ma, vsi tuki smo se! ampak poglej nas. ne zgledamo slabo, a ne? tudi ti boš okrevala, v to ne dvomim! 

[Coraline]

Vista, je ze prav da si razočarana, jezna in se kaj zraven.. Mene je psihologinja enkrat tako spravila na obrate, da sem se po njeni "terapiji" še dve uri tresla in jokala v avtu. Nisem mogla dojet, niti verjet da lahko vsaka kura dobi diplomo in nato z veseljem greni življenje ljudem v stiski. Seveda, niso imeli vsi slabe izkušnje z njo. Zato včasih človek podvomi vase, ampak če veš kaj je prav in kaj ne, in ko čutiš da te ne obravnajo kot si zalužiš, ti dvomi nemudoma izginejo.

[Aslan]

Tisto kar navajate kaj naj bi psihoterapija bila, in kako naj bi potekala, se slisi naravnost božansko. Vsak si želi takšne obravnave samo realnost je precej drugačna. Oz. kot ste že omenili, dobrega psihoterapevta je težko najti.

To je zato ker v Sloveniji ni zakona o psihoterapiji, ni faxa za psihoterapijo, ni registriran poklic psihotrapevt. Imamo okoli 10 društev posameznih psihoterapevtskih smeri in tam se lahko izobražuješ.
Trenutno je fakultetni študij možen le v navezi z SFU, Dunaj...in zelo drag po vrhu, nefakultetni pa preko SIP in nato enega od društev za psihoterapijo...če imaš 7 stopnjo izobrazbe od prej.

Do sedaj če si imel težave si šel k zdravniku splošnemu ali psihiatru, ki je dal zdravila.
Ali pa se "pogovarjat" k psihologu, ki pa ni niti podobno psihoterapiji. Ima drugačna znanja, pristope.
Najbolj optimalno je sodelovanje različnih podoročij: splošni zdravnik, psihiater, psihterapevt in psiholog.
Sam to je res sanjska želja.

Upam in želim, da se bo to pri nas kmalu spremenilo, da bo psihoterapija priznana kot samostojen poklic,
da bo dostopna vsem, tako v okviru javnega zdravstva kot samoplačniško.

ps:
Ton, članek na linku je 

[Coraline]

Se zavedam tega. Samo nobena diploma in nobeno znanje ti ne pomaga, če ga ne znaš pravilno uporabljat. Oz. če že v osnovi nimaš nek čut za sočloveka. Na sam poklic se več ne zanašam ker je malo takšnih ljudi, ki grejo nekaj študirat iz same ljubezni do te stroke.. žal..

[Aslan]

Res ja, predpogoj za biti dober psihoterapevt je občutek za sočloveka, empatija, znat poslušat.
Ena luštnja knjižica obstaja: Svetovati ali poslušati (B.Žorž).

[vista66]

Vista, je ze prav da si razočarana, jezna in se kaj zraven.. Mene je psihologinja enkrat tako spravila na obrate, da sem se po njeni "terapiji" še dve uri tresla in jokala v avtu. Nisem mogla dojet, niti verjet da lahko vsaka kura dobi diplomo in nato z veseljem greni življenje ljudem v stiski. Seveda, niso imeli vsi slabe izkušnje z njo. Zato včasih človek podvomi vase, ampak če veš kaj je prav in kaj ne, in ko čutiš da te ne obravnajo kot si zalužiš, ti dvomi nemudoma izginejo.

Evo, to se meni zdaj dogaja...tresla se nisem, sem pa imela v telesu občutek, kot da sem bolna, .. ta občutek imam vedno, ko nimam vročine ali sem zares bolna..dobim ga pa zaradi živcev in potem je začelo curiti iz mene in curi še zdaj..solze solze solze...

pri njem sem bila ob desetih..zdaj pa je osem..

ničkaj dobra prognoza za naprej

vsa mogoča vprašanja si postavljam...tuhtam...bom še sicer prespala...a mislim, da me je tako prizadelo, ker sem si preveč obetala od psihoterapije...vse svoje upe sem položila vanjo in po prvih desetih minutah prvi konflikt .. sploh nisem opazila, da ga na meni kaj moti...ah...bom pustila to za kdaj drugič...

hvala vsem še enkrat...

[ton]

To, Vista, je pa res pogost problem: da človek od obiska pri terapevtu (ali psiho ali psihiatru ali pri specialistu) pričakuje neko totalno in dokončno rešitev svojega problema - to žal v veliki večini primerov ni možno in je potem razočaranje nujna posledica.
Pa saj se vajin odnos šele začenja, do nekega rezultata je še zelo dolga pot! Le počasi.

[vista66]

Tudi če je on mene preiskušal, opazoval moje reakcije, meje....

ta trenutek nisem sposobna pri njem nadaljevati psihoterapije, ker mi je zjutraj, ko sem prebrala Tonov post, spet šlo na jok. Če bi kdo že na prvem zmenku prisolil zaušnico bodoči ženi, ne bi bilo nobene pretepene žene. A bi se vi silili na še tri zmenke z nekom, če ste imeli po srečanju z njim poplavo solz, ki je trajala cel dan? Ni mi prisolil zaušnice, a nekaj ni ok. Ne vem kaj. Ni važno, kdo je kriv, dejstvo je, da sem v stiski, ko razmišljam o psihoterapiji in se počutim grozno. Dejstvo je, da sem zblojena, da ful stvari ne vem, ne prepoznavam svojih občutkov, ki bi me lahko vodili in bi lahko rekla: ei deklica draga, to naredi.

Raziskala bom še nekaj stvari, da bolj vidim, pri čem sem, npr. če res tisti zdravniki, ki so mi rekli, da nimajo na koncesijo in da ne morem hoditi k njim, če nimam denarja, psihoterapije res nimajo na koncesijo in če je res, da se ne priporoča, če pri nekom opraviš psihološke teste, da ni fajn potem imeti pri njem še psihoterapije.

Pozanimala se bom, kako lahko izboljšam svoj način komuniciranja.

Hvala tudi za zasebna sporočila...da ne bo spet kakšne poplave, raje ne odgovarjam na njih. 

[vista66]

Tudi če je on mene preiskušal, opazoval moje reakcije, meje....

ta trenutek nisem sposobna pri njem nadaljevati psihoterapije, ker mi je zjutraj, ko sem prebrala Tonov post, spet šlo na jok. Če bi kdo že na prvem zmenku prisolil zaušnico bodoči ženi, ne bi bilo nobene pretepene žene. A bi se vi silili na še tri zmenke z nekom, če ste imeli po srečanju z njim poplavo solz, ki je trajala cel dan? Ni mi prisolil zaušnice, a nekaj ni ok. Ne vem kaj. Ni važno, kdo je kriv, dejstvo je, da sem v stiski, ko razmišljam o psihoterapiji in se počutim grozno. Dejstvo je, da sem zblojena, da ful stvari ne vem, ne prepoznavam svojih občutkov, ki bi me lahko vodili in bi lahko rekla: ei deklica draga, to naredi. Prišlo mi je na misel, da sploh nisem zmožna speljati tega skozi,...a se da to kako ugotoviti...če je nekdo še preveč down, .. jaz npr. sem brezposelna s tremi otroci in doslej še brez vsake ljubezni...mogoče bi se morala najprej okrepiti, dobiti vsaj službo, če me že kot partnerico v sedanji situaciji nihče noče...mogoče bi morala pred psihoterapijo ali v času trajanja psihoterapije jemati pomirjevala..kaj menite, prosim?

Raziskala bom še nekaj stvari, da bolj vidim, pri čem sem, npr. če res tisti zdravniki, ki so mi rekli, da nimajo na koncesijo in da ne morem hoditi k njim, če nimam denarja, psihoterapije res nimajo na koncesijo in če je res, da se ne priporoča, če pri nekom opraviš psihološke teste, da ni fajn potem imeti pri njem še psihoterapije.

Pozanimala se bom, kako lahko izboljšam svoj način komuniciranja.

Hvala tudi za zasebna sporočila...da ne bo spet kakšne poplave, raje ne odgovarjam na njih. 

[vista66]

eh...se opravičujem..zbrkljala, ko sem hotela dopolniti..

[ton]

Če je stanje tako, Vista, potem pri tebi verjetno res še ni čas za neko psihoterapijo. In upam, da te nisem ponevedoma kakorkoli prizadel!

Lej, tole bo zelo nestrokovno, zgolj moj pogled. Po mojem morata biti obe strani nekako pripravljeni na odnos, tudi človek 's težavo' naj bi približno vedel, kaj mu manjka, kaj lahko od takega odnosa pričakuje in tudi kako bo to delal. Sam imam - kot v večini stvari - tudi na tem področju neznansko srečo, da sem padel v neko fino skupino (dobivamo se tedensko po 1.5 ure), v kateri terapevtka sprva niti ni sodelovala, zgolj pustila je, da naša radovednost in pripravljenost za drezanje v drugega in vase nekako vodijo zadeve. Po enem letu imam tako par čudovitih novih znancev (s katerimi pa se mimo tiste ure ne dobivamo, to tudi nekako ni zaželeno) in predvsem možnost, da tedensko prekomentiram zadeve z ljudmi, ki jim zaupam. Vmes smo imeli enega sotrudnika, ki nekako ni prenesel, da se vtikamo vanj, in se je raje odločil za individualno terapijo, in eno punco, ki je nastopila dokaj agresivno, ker se ji je zdelo, da bi se morali ukvarjati bolj z njo (ostali pa smo še nekako žalovali po dohodu njene predhodnice) , zdaj pa po mojem že nekako čuti, da ji nihče nič noče in smo bolj ali manj vsi v podobnem zosu. Skratka meni se zdi psihoterapija nekaj čudovitega in bi jo priporočal vsakomur, dobesedno vsakomur.

[trina]

Kakor si to svoje videnje psihoterapije opisal, je nadomestilo za pristne, take res žlahtne medsebojne odnose. To po navadi dobi človek od peščice takih res žlahtnih prijateljev.
Psihoterapija pa je vendar proces zdravljenja.