obup nad nemočjo

[ranjena]

Pozdravljeni, sploh nimam izkušenj, ne vem kje bo to pristalo, kako naj pišem. Imama moža s težavami z živci. Ne vem kaj, preganjavica, depresija, agresija,....vse in nič. Bil je že 2x v bolnici, nekaj let ok, sedaj pa spet vse narobe že 2-3 mesece. Vsi ga sovražimo, uničujemo,... samo on ni nič kriv. Bojim se da opušča zdravila, da se pri psihiatru kaže v boljši luči, mu ne pove svojih težav, strahu pred svetom,... Sedaj pa se bojim jaz za vse v naši družini,.. Kako naj mu pomagam, ne rabi le zdravil rabi pogovorno terapijo, "pranje možganov" - ne zamerite izrazu, ne mislim slabo s tem. Kako naj pomagam!? - sebi, kako njemu?
Hvala če boste brali, še bolj če boste kako pomagali.
Lp vsem

[pupika]

Pozdravljena
Težko je gledati partnerja, kako se spreminja na slabše. Če se je doslej že zdravil in bil hospitaliziran, potem ima postavljeno diagnozo ? Pišeš, da sumiš, da opušča zdravila.
Kaj drugega kot pogovor težko ti narediš. Vsak se mora sam odločit za zdravljenje in spremembe. Jaz bi se na tvojem mestu obrnila na njegovega psihiatra. Povej mu kaj opažaš, česa te je strah in potem bo pri naslednjem obisku bolj pozoren na tvojega moža. Kaj več, ti pa ne znam svetovati.
Veliko sreče in potrpljenja, ti želim

[ranjena]

Enkrat sem klicala, toda mož je polnoleten in sam odgovarja za svoje zdravje in zdravljenje (tako pravijio). Psihiater je obljubil pomoč, da me bo povabil preko moža, toda on je verjetno proti, trenutno meni, da je vse slabo do njega prišlo preko mene, zato se tudi pogovarjati noče z mano in se grobo odvrača od pogovorov in nasvetov. Sam pa ne bo nikoli odkrito povedal kaj ga tare oz. kaj jaz prenašam zaradi njega. Točne diagnoze nikoli ne pove, pa saj ime sploh ni pommembno. Upam, da bomo preživeli tudi zdravniške dopuste, ponovno bom klicala, tokrat odločneje, upam da bo ukrepal in mu ponudil kaj več kot 5 minut. Rabi resno pomoč, ne le čudežne tabletke, to je le trenutna pomoč.
Hvala, da se pogovarjate z mano, vsaj nekdo.

[Orhideja1]

Ja, to je res ranjena. Mož je polnoleten in sam odgovarja zase. Čudno se mi zdi, da mu psihiater poleg zdravil, ki jih jemlje ni predlagal psihoterapije. Ta bi mu lahko precej pomagala. Dobro bi bilo, da mož pri naslednji kontroli sam omeni, da si želi intenzivne psihoterapije. Če si jo res želi, seveda in če je pripravljen sodelovati. Oboje je namreč pogoj za uspešnost terapije.

Lepo od tebe, da mu stojiš ob strani. Res pa je, da nihče nikogar ne more psililiti, da se zdravi, če sam tega noče. To si mora sam želeti in narediti nekaj v tej smeri.

Srečno in vse dobro želim obema!

[ranjena]

Ne vem če bo kaj omenil, saj " sem jaz bolana", kot mi večkrat pravi in samo skušam njega v Pole, kot pravi, čeprav ne želim da gre. Bojim se tudi za njegovo službo, za najine majhne otroke, za vse sem ostala sama in brez moči. Nikogar ne morem prositi, saj se mož nikomur ne zaupa, niti mami, niti prijatelja nima resničnega.

[Orhideja1]

Ranjena te razumem, nisi ravno v zavidljivem položaju. Pa vendar je mož na potezi. On je tisti, ki bo moral narediti odločilni korak, da se zadeva začne spreminjati na bolje.

[ranjena]

Hvala za mnenja. Vem, da je vse odvisno od njega, toda kako bo priznal, da mora "spremeniti" sebe in ne vsega sveta. Prepričan je v svoj prav. To kar en dan premišlja, mu je čez dan dva edina resnica. Ne sprejema drugega mnenja, verjetno ne ve, da sam sebe prepriča v to, da če misli da mu nekdo škoduje, potem meni, da mu je ta oseba res nekaj slabega storila. Tega mnenja se potem noče otresti.

[Ribica]

Jaz bi na tvojem mestu zahtevala pogovor z njegovim psihiatrom.Kot svojec -žena imaš pravico vedeti za njegovo diagnozo, ne glede na to, da je odrasla oseba. Psihiater mora razumeti, da duševni bolniki velikokrat manipulirajo bodisi z okolico, bodisi tudi z njimi.Če opušča zdravila in to prikriva psihiatru, je to pomemben znak, da nekaj ni v redu in psihiater ga MORA upoštevati.
vem, da ti je zelo težko, bila sem nekoč v podobni situaciji in sem ravnala, kot sem napisala. Sedaj že bivši mož je takrat zelo zameril mojo intervencijo, a k psihiatru je pa le šel in zadeva se je premaknila.Misliti moraš nase in na otroke in ravnati tako, da bo za vse najbolj prav. To pa je, da se mož zdravi!

Ribica

[Aslan]

Ranjena pozdravljena.

Znašla si se v težkem položaju, ki ga nekako zelo razumem.
Moški se mi zdi da izredno težko priznajo da imajo težave, jih skrivajo,
ali pa kot moj mož utapljajo težavo v alkoholu.
Ne priznajo sami sebi, da so bolni, da potrebujejo pomoč.
Ali pa mislijo, da saj zdravila jemljejo in sedaj je vse narejeno.
Žal ni.

Zelo narobe je da psihiatrija pri nas pogosteje ne sedeluje s celo družino.
Saj je pacient v ordinaciji popolnoma drugačen lahko kot doma.
Mnogo stvari zamolči, skriva, ne prizna.....
Prav partnerji in otroci pa nosijo breme...žal...leta in leta, dokler sami ne pristanejo v depresiji ali anxioznih motnjah...

Spremenit moža ti ne moreš. Občutek nemoči ki nastane v nas ob tem je hud, boleč in za nas izjemno težek. Zavedati se moraš, da je na tebi predvsem to, da posskrbiš da ste ti in otroci v umirjenem okolju.
če to pomeni ultimat: resno (in transparentno) zdravljenje ali konec zakona tudi prav.
Ponavadi je tako, da ko človek pade na tla, ko ostane sam..šele takrat se zave..da MORA poiskat pomč,
takrat dobi MOTIVACIJO za sodelovanje....in POTREBO po spremembah samega sebe.

To, da ne veš moževe uradne diagnoze NI prav.
Imata skupen dom, otroke in je prav, da veš KAJ se z njim dogaja, KAKO mu lahko pomagaš in
KDAj - če že - je treba bit previdna.

Moj nasvet bi bil, da se odločno in jasno postaviš zase, družino in zahtevaš informacije.
Tako pred možem, kot pred njegovim psihiatrom. Ničć okoli ovinkov...kar direktno.

[nenci]

ja, popolnoma se strinjam z Aslan. Moža ne moreš spremeniti, da pa bo končno uvidel, da se mu hoče dobro, ne samo njemu ampak celi družini, je odločno, jasno in glasno postaviti se zase, za otroke in s tem posledično tudi zanj. Jaz bi upoštevala nasvet od Aslan.

Srečno in vse dobro obema in otrokom.

[ton]

Pismu, res je to težko, zgodba Ranjene je kar znana.
Sam bi svetoval poskus nekega razumnega pogovora s partnerjem: da mu na način, ko bosta oba lahko mirno govorila in se ne bo počutil napadenega, razložiš, da tebe tak način življenja zelo skrbi in bi rada samo pomagala. Sklepam, da mu bivanja v Polu niso pustila lepih spominov, zato morda to velja (ampak spet na razumen način) uporabiti kot argument: prej ko se težave začne zdraviti, manj zdravil in bolnišnic je treba. Če mene prašaš, bi poskusil z enoto za nevroze na Zaloški, tam so manj kemičarji in bolj psihoterapevtski - ampak o tem se je treba pomeniti tudi s psihiatrom.
Vso srečo, Ranjena!

[ranjena]

Hvala vsem za vzpodbudo in izkušnje.
Včeraj je bil kar lep dan, mož boljše volje, odločen da ponovi "kuro" zdravil, kot pravi. Menim, da mu je nekdo poleg mene malo "posvetil", saj je videti zelo slabo, brez moči, volje, zanimanja,...
Danes ni več tako zelo odločen, na dopustu bi rad užival, pravi, toda alkohol mu močno škoduje, ga slabi, pa vseeno ga kdaj premami tista ura, ko se lepo počuti po pivu.
Upam, da bodo moje stalne besede zalegle, da ga bom lahko malo usmerjala. Če sem preostra, se upre in umakne. Če bom kaj dosegla, bom le z "božanjem", nežnim prepričevanjem. Upam in upam,.. prišla bom tudi do zdravnika in ga prepričati, vem da sama ne bova zmogla. Vsi skupaj pa morda uspemo.

Lp vsem!

[Aslan]

Ranjena lepo da mu pomagaš, le bodi pozorna da to ostaja pomoč in ne
preide v "preoblikovanje" njega po svojih željah...
Sama bi bolj kot na "v rokavicah in potihom okoli vogala" stavila na iskrenost, direktnost in odprtost.
Z dobro mero strpnosti in prijaznosti seveda.
Sodelovanje 2 odraslih, enakovrednih oseb za skupni blagor družine.

[ranjena]

Vedno mu skušam stvar prikazati iskreno, le da mu je treba zelo previdno se bližati, če si direkten v "graji njega ali njegovega zdravja in razmišljanja", si takoj njegov nasprotnik in s tabo noče nič več imeti opravka. Z njim se še pošteno skregat ne morem, tudi o drugih stvareh ne. Saj takoj obrne temo tja, kjer meni, da lahko udari nazaj in se tako brani.
Na ta račun je podrl že veliko prijateljstev, ker če razmišljajo drugače, se on enostavne odmakne ali pa išče same negative o tem človeku, čeprav mu je nekdo rekel nekaj povsem dobronamerno. Ne pozna pozitivne kritike.

[Aslan]

Poznam to...žal ima moj mož enake navade.
Gleda stran ko mu govoriš, odide stran iz prostora...ali pa obrne stavek tako, da so krivci vsi ostali...
In si smo proti njemu..ali pa ubere molk, nekomunikativno faza nekaj dni...in surlo...(gospod je užaljen)
Konstruktiven dialog je dobesedno nemogoč.
(sej ni čudn da ima pol težave že sam s seboj, službo, frendi in jasno v zakonu)

Je pa kar veliko odvisno KAKO smo me vešče komunikacije...
Obsojamo, grajamo (čeprav na lep način)....ali govorimo o SEBI..., svojih občutkih (1 os ednine!).
Tisti znameniti JAZ stavki naprimer..ker takoj ko začnemo z TI SI..smo pri takih primerkih pogoreli...
 
S takimi ljudmi je težko. Se mi zdi da se dejansko (globoko v sebi) spremenili ne bodo nikoli.
Žal. Meša se mačizem, ko njemu ne sme nihče nič reči in hkrati ranjena in občutljiva otroška duša v tem depresivnem mačotu. (govorim za svoj primer)

[Tačka]

ja, čisto verjamem, da si ranjena, žalostna,...  , ker ga imaš rada, želela bi mu pomagati... sebi, družini..

Ampak, dokler se ne bo on odprl in ti dopustil (skupno) sodelovanje pri psihiatru, al kjerkoli že,.. toliko časa boš na stranskem tiru trpela... in verjetno nič napredovala. Ne ti, ne on..Žal...

Moj nasvet ? Hja, ker nisem imela takih težav , ti mogoče moj predlog ne bo všeč ... "trdo ga primi, postavi mu ultimat.. " Ah, saj je lahko biti pameten 

Se pa drugače strinjam z Aslan.

[ranjena]

kar nekaj časa se nisem javila,... nimam energije niti za to. Vmes smo bili na dopustu... Polomija... odšel je predčasno domov in me pustil samo z otroki.... očitno je bilo preveč, da smo cele dneve skupaj. Uspela sem govoriti z zdravnikom, prijazen, pripravljen sodelovati, toda partner ne preveč. Prehitro podleže negativnim mislim, spije nekaj alkohola in potem ponovno obup. Spet je na zdravilih, toda kaj ko je drugo močnejše od zdravil.... Kaj naj storim?!!!! Kakoa naj pomagam vsem nam?

[Pain]

Takšno stanje na vso žalost vodi v razstrgano družino. Pa ne bolezen sama. Sam sem mnenja, da so težave potrebne za ohranjanje čvrstih vezi med bližnjimi osebami, saj takrat nekako ljudje pokažejo pravi obraz in čustva... Tako majhno, vendar s čustvenega vidika pomebna stvar omembe vredna... Kako partner reagira v odnosu do družine... Ali jih začne kriviti, poteši težave s psihično nasiljenostjo... Ali se pač pogovori, magari razjoka... Čeprav se to morda sliši pomehkuženo in bo moški to dojel, kot protislovno dejanje tradicionalnega pgleda na moškost... Morda je tudi to del tega, kar tepe ranjeno... Da svoje težave razgrajuje na napačen način... možat... grob, namesto na način, ki bi se prilegel tako njemu, kot družini, preko tega družino morda celo bolje povezal med sabo.

[piccolina]

kriza k ne stekam... 

[ranjena]

kriza k ne stekam... 

Ne vem česa...? Jaz sama ne razumem vzrokov za njegov odnos do mene in okolja. V vsakem stavku skuša najti negativno plat, obrača besede,... Glede na odnos vseh, ki jih poznam in se družim zasebno ali poslovno, vem da nisem slab človek, nihče ne razmišlja slabo o mojem stilu življenju, le on, katerega ljubezen, podporo in spoštovanje si želim. Trudim se ga podpirat v vsaki dobri odločitvi, ki jo predlaga, vendar jih je bolj malo. Zato si večkrat nasprotujeva v mnenju. Ne morem pa dovoliti, da bi skušal uveljaviti svoje "negativne" ideje in tiste, ki se porajajo v njegovem slabem zdravstvenem razpoloženju. Nočem ga nadvladati, daleč od tega. Čeprav morda tako zveni. Če se mu bolj "ostro" ali odločno postavim po robu, pa sledi spet nekajdnevni prepir in negativnost v odnosu. Vrtim se v začaranem krogu brez izhoda. En dan dvomi, da je sploh oče svojih otrok, drugič jih kuje v oblake,... en dan se hoče odseliti, drug dan z mano išče rešitev za nov dom,...Vse je zmešano, ikdar ne vem kaj se bo zgodilo do konca dne,... res je težko ves čas biti pod stresom!