Ne vem kam naj se dam ...

[Rikki]

Ojla vsem..., kateri se me spomnijo 

Malce osvezitve spomina http://www.nebojse.si/ForumArhiv/index.php/topic,6802.0.html

Malce sem se izogibala foruma, po prestani depri, na ja brala sem vas pa.
Ma saj sami veste kako je to, z nekaterimi imam kontakt.
Po enem letu brez Ad-jev zopet en udarec in sem K.O.
Takrat sem nasla sluzbo itn.. vse naj bi bilo kolikor toliko v redu.
Delam na delikatesnem oddelku, kar me veseli, vendar delavni casi so nemogoci.
V celem letu sem delala samo po cele dneve od 6:00 di 19:30 z dvema urama pavze, ali pa popoldan, 3x sem bila samo zjutraj in to v celem letu  .
Pri meni se je spet zacelo... 
iznakazila sem si cel obraz, stegna.. ramena... ne vem zakaj... oz. vem zakaj. 
V bistvu vedno ponavljajoci se vzorec, kateremu se nisem kos.

No ja,pred slabim mesecem in pol sem se prijavila na Zakljucen izpit za Trgovko.
V upanju, da bom lahko koncno imela poklic...(po prekinjeni Eko soli)
Naenkrat sem bila sprejeta, brez kakrsnihkoli skript, te sem morala se narocit iz Dunaja, potem se pa ucit ko "Budala"  

U bistvu "HEJ LJUDJE NAREDILA SEM !!!  ... 7.Julija, 
 
kljub temu,da mi je sefica stalno nadure "stemala" kot, da bi hotela da izpita ne napravim.

Nato sem malce srfala po Zavodu za zaposlovanje in kaj sem nasla... tocno moje delavno mesto, podpis moje sefice in njeno tel. Seveda sem takoj sprintala oglas in ji ga nesla v sluzbo ter zahtevala obrazlozitev.
Hja, zdaj pa takole, pred kratkim v bistvu tocno 2 dni pred izpitom sem si priscipnila zivec v hrbtenici, ravno za salamoreznico... nisem se mogla premikat niti ... ma nic samo jokala sem. grozno in to pred strankami.. Resilec itn.. nato sem podpisala, da hocem iz bolnice, saj nisem hotela riskirat izpita, pa ce ga grem delat na vozicku.
In ven iz bolniske...
Razlog, da isce novo, na ja
 moje stanje oz... zelo kratka bolniska..  saj sem z bolecinami in tezkimi zdravili proti bolecinam sla delat. Zjutraj infuzijo ob 12 pa delat...
in to naj bi bil razlog, naj se sprijaznim s tem, da pac nisem za to delo in da se ne splaca unicevat hrbta za ta denar katerega zasluzim. To pomeni, u bistvu ona ve ima hcerko katera im od rojstva probleme z hrbtenico, in da mi hoce samo dobro, ter da ve zakaj nocem stran, ker se super razumemo in imamo res dober Team, pa da bomo ostali prijatelji ceprav bom sla stran....

Sedaj iscem novo sluzbo, rada bi nasla jutranji siht, do septembra lahko svojo sluzbo se obdrzim oz. tako dolgo kolikor lahko zdrzim, vendar to je tezko vedno kadar rezem salamo, prsut.. stranke hocejo se tanjse in vsak gib me boli skomina, zbada v hrbtenici, nato vzamem kapljice (so zelo mocneTramal) in delam naprej, seveda malce "zadeta".

Moja samozavest ni ravno ne vem kako visoko in to se izraza v tem, da po kozi iscem vse kar nekako ne spada tja, vsak lasen mesicek, in ko kaj najdem kako bulico, poiskusim iztisnit, ce ne gre vzamem zelo ostro pinceto in si kozo dobesedno odtrgam odrezem kakorkoli sam da je stran. Ce vidim da je karkoli slo ven, obcutim olajsanje... nato pa se pogledam v ogledalo in se gabim sama sebi in sprasujem zakaj sem si to naredila, in poiskusam vse da bi se rane tako hitro kot mogoce pozdravile.
Moja psihoterapevtka, je dvignila roke nad mano... oz rekla je, da moram sama na sebi delat...
Lahko pa bi me za par tednov poslala v bolnico, cesar pa nocem.
Hocem sama biti kos temu problemu, nekako bom ze zmogla.
Evo pa sem se spet razpisala...
Hvala vsakemu za nasvet...

[tinkibinki16]

OJla,

Jaz te sicer ne poznam, moram pa rečt da preveč zahtevaš od sebe. Sploh pa ne razumem tvoje šefice. MIslim, da ko je človek za na bolovanje, je za na bolovanje. In zaradi tega mu še ni potrebno vzeti službe -  oziroma je to protipravno. Mislim halo?!? Mislim, da če bi si vzela čas za okrevanje bi lahko šla nazaj na staro delovno mesto, al nebi? In zdi se mi fer od sistema da bi ti to omogočili. Pojma nimam. Resnično se mi zdi hardm da se take stvari dogajajo, da so delavci tako izkoriščani...

[morskival]

Rikki, če se te spomnim, nisi zaposlena oz. ne živiš v Sloveniji
Ampak to sploh ni važno. Danes tako delajo z nami
Ni čudno, da nas je veliko bolnih!
Probaj si poiskati bolj prijazno delodajalko!
Čestitam ti pa uspešno opravljenem izpitu

[Arwen]

Rikki, srce, seveda se te spomnim  in

U bistvu "HEJ LJUDJE NAREDILA SEM !!!  ... 7.Julija, 

bravo  , čestitam  .

In držim pesti za novo službo, kar se pa samopoškodovanja tiče - bi lahko drugo strokovno osebo dobila?

[Rikki]

 

Rikki, če se te spomnim, nisi zaposlena oz. ne živiš v Sloveniji

Zaposlena sem bila sedaj eno leto.  ... zivim pa v tujini...
Takrat sem iskala sluzbo, katero sem nasla, sedaj pa izgubila.
Jutri delam zadnjic v tej firmi. Sporazumno bom pa podpisala, ker si sama skodim, ko delam se naprej z takimi bolecinami.
Sicer pa hvala za cestitke.

[Agnes]

Hej, Rikki, se te spomnim. Kužka imaš, a ne?

Čestitam ti za uspešno opravljen zaključni izpit. To veliko pomeni, da si zmogla težke izpite ob delu in družini. Sposobna si in pridna; imaš odlične organizacijske sposobnosti, da ti je uspelo vse to narediti.

To pa so tri lastnosti, ki jih delodajalci danes zelo cenijo. Zdaj si odpočij, razmisli, kaj bi rada počela. Povprašaj, kaj lahko sama narediš za svoj hrbet in to počni. Predvsem se pomiri in si govori, da si sposobna in si zaslužiš vse najboljše.

Če potrebuješ pomoč pri pisanju prošenj, se oglasi. Sicer pa držim pesti zate. Drži se.

[Rikki]

Rikki se vraca domov.... 
adijo tujina... se dva meseca... pa sem spet med nasimi....
 
Vceraj sem vlozila prosnjo za locitev. V roku stirih tednov imam sodniski termin.
Ker je locitev sporazumna, naj bi hitro slo, samo malce me zivcirajo vsi, ker nocejo, da bi sina s seboj odpeljala v Slovenijo, ceprav sva se zmenila da ga vsakih  14 dni vidi, prej se ni nikoli ukvarjal z njim...
Placevati tudi noce, kar so mu rekli, da mora, temvec da bo le polovico.
Mi je po pravici receno vseeno, samo da lahko grem... zadnje case je bilo vedno hujse, tudi dihati nisem mogla vec, dusila sm se dobesedno, kot da bi kdo na mojih prsih sedel.. kot bi cela gora pritiskala, samo se tresla sem se, niti jesti nisem mogla za isto mizo z mozem.
Glede sina, me moz izsiljuje psihicno, ces da mali ne bo prenesel selitve v Slovenijo, saj je tu odrasel.. mali je 5 pa pol in od tega sem dve leti hodila delat, drugace sem bila vedno z njim, moza ni bilo domov do vecera ko je mali ze spal, nikoli se ni z njim ukvarjal, sedaj zadnje leto ja, ker je mali ze vecji, prej pa ne.
Zelim si samo se domov, med domace ljudi, prijatelje, s tem ne mislim moje druzine, oceta ali mati, temvec sestre in brata ...
Meni gre zelo dobro, imam fanta, kateri me spostuje in razume, akceptira tudi mojega otroka in ni to neka zaljubljenost, temvec prava ljubezen, se nikoli nisem tako  cutila v srcku. Lepo mi je, da res ni... kljub vsem tezavam, je z menoj in me sprejema tako kot sem. Prvic sem resnicno ljubljena in ljubim.
.Veselite se zame...
Lep pozdrav,
Rikki

[Arwen]

Rikki  bravo, srce  pravilna odločitev  ; držim pesti zate in ti želim vse najboljše, kar se pa tega tiče

Glede sina, me moz izsiljuje psihicno, ces da mali ne bo prenesel selitve v Slovenijo, saj je tu odrasel.. mali je 5 pa pol in od tega sem dve leti hodila delat, drugace sem bila vedno z njim, moza ni bilo domov do vecera ko je mali ze spal, nikoli se ni z njim ukvarjal, sedaj zadnje leto ja, ker je mali ze vecji, prej pa ne.

pa verjemi, da bo vse OK 

[Rikki]

Z 19. Nov. sem ze locena, papirje pa dobim cez 4 tedne...
Samo kako sm kr neki zalostna, obupana vse skup malo mesano.. teli feelingi, kar neke misli mi hodijo po glavi, pocutim se grozno.
Dvomi me dajejo... ne vem, ce sem prav storila...
Kaj pa ce sem narobe naredila vse... ?

Kaj pa, ce z fantom ne bo klapalo, kot bi bilo treba?
Ljubosumje me tudi daje...
Bivsi moz, se je prijavil v cel kup partner agencij in tam isce punco. Pravi, da jaz tudi nisem pocakala, locitve.

Saj je res nisem, vendar nisem tu skupaj z  mojim fantom, kateri v bistvu se ni, bom videla kako se bo odvijalo vse skupaj. Pa tudi namerno nisem nobenega iskala.
Ponuja se kot divjad na livadi.

Misilm, da ga mogoce se vedno ljubim, cisto zares pa ne vem ... pojma nimam, kaj naj bi to bilo.
Prevec obcutkov je na kupu, pa ta stress. Sploh se ne znajdem vec:(
Pa 12 let stran vreci ni tako lahko, ceprav sm jih.
Koliko dvomov mi hodi po glavi... se konec me bo... saj se poiskusam spominjat, vseh grdih stvari, pa da me ni nikoli branil pred tasco itn...z sinom se tudi ni pretirano ukvarjal, u bistvu bore malo.

Samo res ne vem kaj mi je. Mogoce pa le potrebujem samo nekoga ob strani, da spet k pameti pridem.

Tako sigurna sem bila da bom prav ravnala, sedaj sem pa v dvomih... oje...
Ma sj bo... samo res ne morem nehat razmisljat o teh obcutkih... groza je to, zalost in obup,...
Skrbi me da se je depresija vrnila... ali sem celo manicno depresivna, sicofrena ali karkoli... pocutim se totalno na tleh.
Pa tako sem se veselila locitve. Sedaj pa ti grozni obcutki.
Trudim se, misliti pozitivno.

[Arwen]

Rikki  kaj pa če si prestroga do sebe? v končni fazi je ločitev zaključek nekega obdobja, razhajata se dva, ki sta na začetku poti se imela rada, ki imata otroka skupaj.... ni tako enostavno, res ni. Po drugi strani pa - saj veš, kaj vse se je dogajalo v zakonu, kaj vse je bilo treba potrpet, kako se je vse skupaj le stopnjevalo, kako je nastopal proti tebi.... in s tem bo tega tudi konec. Ločitev je definitivno konec nečesa... in začetek nečesa novega. Je sprememba. Je prelomnica. Povrh vsega še selitev, še kup stvari v vezi skrbništva, denarja, ... Rikki, srce, daj času čas 

[Janja]

Rikki!
Se v celoti strinjam z Arwen.

Z 19. Nov. sem ze locena, papirje pa dobim cez 4 tedne...
Samo kako sm kr neki zalostna, obupana vse skup malo mesano.. teli feelingi, kar neke misli mi hodijo po glavi, pocutim se grozno.
Dvomi me dajejo... ne vem, ce sem prav storila...
Kaj pa ce sem narobe naredila vse... ?

To je čisto normalno. Ko se ena pot konča, smo včasih žalostni in negotovi kljub temu, da vemo, da je za nas tako najbolje. Ti občutki so čisto normalni in sčasoma bodo minili. Če si se za ta korak odločila, potem je tako sigurno prav.

Kaj pa, ce z fantom ne bo klapalo, kot bi bilo treba?

Ne razmišjaj, kako bo s fantom. Ti se se odločila, da prejšnje razmerje končaš zaradi sebe in sina in ne zaradi novega fanta. Ali pač? 

Ljubosumje me tudi daje...
Bivsi moz, se je prijavil v cel kup partner agencij in tam isce punco. Pravi, da jaz tudi nisem pocakala, locitve.

Ponuja se kot divjad na livadi.

Misilm, da ga mogoce se vedno ljubim, cisto zares pa ne vem ... pojma nimam, kaj naj bi to bilo.
Prevec obcutkov je na kupu, pa ta stress. Sploh se ne znajdem vec:(

Rikki, zakaj ljubosumje? O tem sem ti pisala že v drugi temi in tudi tukaj ti bom, čeprav boš mogoče mislila, da sem nesramna. Poglej, če si ti šla z življenjem naprej, potem moraš tudi ti bivšega pustiti, da gre naprej. Do tega ima vso pravico. Ti ga ne moreš imeti za rezervo, če se slučajno s fantom ne bo izšlo. To ni prav in tudi ti si ne bi želela, da bi tvoj bivši partner delal tako s tabo. Čeprav ti misliš, da ga še ljubiš, jaz mislim, da ga ne, samo zmedena si in iščeš neko sigurnost. Meni pa se zdi, da je najbolje, da to sigurnost poiščeš v sebi in potem ne boš tako zelo zbegana.

Rikki, poišči moč v sebi, razmišljaj pozitivno in zavedaj se tega, da si se prav odločila. Pošiljam ti objem! Pa napiši še kaj.

[Rikki]

 
Ja, za ta korak sem se odlocila samo zaradi sebe in mojega sina.
In ne zaradi fanta.
To sem hotela ze prej narediti, da bi se moj moz naucil ziveti sam, in nasel samega sebe.
Ker se je prevec zgodilo, v tem razmerju, npr. njegov oce je hotel spati z menoj, on pa ni rekel nic. Prepovedali so mi dojiti, me stalno ob zivce spravljali, za veliko noc rekli, da je moj 5 letni sin homoseksualec, ker se je jokal, ko je izgubil pri clovek ne jezi se, avgusta me je njegov oce na letaliscu v Turciji zmerjal, pred vsemi potniki, ko sem samo branila njega, ker je bil bolan... itn... on spet nic....
.... se in se bi lahko nastela, moj moz pa nikoli ni nic storil, ali rekel.
Ljubosumje.. ne vem, ce je to to?
Sedaj ko premisljujem o tem, sem nekako zascitniska do bivsega moza, zelim mu le dobro. Saj sem vedno skrbela zanj, mu odjemala skrbi, odlocitve itn... ker ne zna biti samostojen vse po mojih najboljsih moceh, dokler se nisem zlomila dokoncno in ohladila, zato pa sem napravila ta korak.
Zato ga ne razumem, da si je ubral tako lahko pot, preko agencij, raje bi videla, da gre ven in spozna kako fajn punco... saj nikoli ni sel med ljudi, vedno le doma visel na meni... kot nek klop in mi jemal energijo.
Ne mislim si ga drzati za "rezervo" Ojoj kako se to slisi  , saj se razhajava v prijateljstvu, ter ostajava prijatelja, mislim, da so taki obcutki tudi za prijatelje normalni.
Saj nihce ne zeli nekomu, katerega ima rad kaj slabega.
Nocem, da bi padel na nos, saj je tako naiven. Skoda mi ga je, zato, mislim, da sem obcutila, nekaj podobnega kot ljubosumje. Rada ga imam se vedno. Ljubim pa ga mislim, da ne.
To da sem nekoga spoznala je le pospesilo mojo ze tako dokoncno odlocitev.
Saj sem vedno cakala in upala, da se bo spremenil. 
Imam pa slabo vest, saj sem razdrla druzino, zapuscam svoj dom, katerega pravega sama v otrostvu, nikoli nisem imela, kaj sem storila sinu...
In to mi hodi po glavi, da ce bi mogoce se malce potrpela, bi se le spremenil... in mi nebi bilo treba razdirati druzine. 
Po drugi strani pa vem, da sem se pravilno odlocila.
Vsaj upam, vse ostalo bo pa pokazal cas.

Ce bi cebula, ne imela ce, bi ne bila cebula, temvec bula. 

[Janja]

Rikki!

Ja, za ta korak sem se odlocila samo zaradi sebe in mojega sina.
In ne zaradi fanta.
To sem hotela ze prej narediti, da bi se moj moz naucil ziveti sam, in nasel samega sebe.
Ker se je prevec zgodilo, v tem razmerju, npr. njegov oce je hotel spati z menoj, on pa ni rekel nic. Prepovedali so mi dojiti, me stalno ob zivce spravljali, za veliko noc rekli, da je moj 5 letni sin homoseksualec, ker se je jokal, ko je izgubil pri clovek ne jezi se, avgusta me je njegov oce na letaliscu v Turciji zmerjal, pred vsemi potniki, ko sem samo branila njega, ker je bil bolan... itn... on spet nic....
.... se in se bi lahko nastela, moj moz pa nikoli ni nic storil, ali rekel.

Dobro si tole še enkrat preberi in potem res ne bo več nobenega dvoma, da si se prav odločila.

Imam pa slabo vest, saj sem razdrla druzino, zapuscam svoj dom, katerega pravega sama v otrostvu, nikoli nisem imela, kaj sem storila sinu...
In to mi hodi po glavi, da ce bi mogoce se malce potrpela, bi se le spremenil... in mi nebi bilo treba razdirati druzine. 

Mislim, da ti ni potrebno imeti slabe vesti, ker tisto, kar si opisovala zgoraj, ni bila zdrava družina. Dejstvo pa je tudi, da če bi se tvoj bivši partner želel spremeniti, bi se spremenil.

Kar se bivšega partnerja tiče pa naslednje: mislim, da si preveč zaščitniška do njega. Razmisli sama pri sebi, zakaj tako čutiš in počasi pojdi naprej.

Rikki, ti in tvoj sin si zaslužita več kot sta imela do sedaj. Zavedaj se tega!

[Arwen]

Rikki, kot pravi Janja