Odnos do mame!

[scorpion]

Bluone.....jaz sem vesel ko srečam ljudi, ki razmišljajo realno in brez iluzij, kot ti.......

Moje prepričanje je...in na tem forumu smo o tem že veliko debatirali, da ne moreš zboleti v zdravih odnosih..razen kadar gre za težke duševne bolezni, kar pa večina tukaj nima...(shizofrenija, manična depresivnost...)...

če pogledaš svoje odnose v primarni družini malo bolj objektivno in kritično, se nehaš čuditi, da si moral zboleti in trpeti...in da za svoje težave nisi našel doma nobenega razumevanja...

Povedal ti bom še en primer, ki me je šokiral pri mojih starših in je dokaz za to, da je v teh odnosih bilo nekaj hudo narobe.,....Moja mama je pred dvemi leti hudo padla...in si zlomila kolk..Ker je stara že preko sedemdeset je bilo okrevanje zelo težko zanjo...Takrat sem pač prišel domov, da smo jo spravili v bolnišnico..Ko so jo operirali je morala na zdravljenje v toplice in  potem si še dolgo ni opomogla...Očetu je bilo to zelo težko, ker ni bil nikoli navajen ničesar narediti zanjo,temveč se je vedno pustil streči, kot majhen otrok..


V tistem času sem bil en dan doma...Sedeli smo pred hišo in oče si je nenadoma zaželel sendvič. človek je popolnoma zdrav in zgleda dvajset let mlajši..brez trohice slabe vesti je poslal mamo v hišo , da mu naredi sendvič. Morala je po stopnicah z berglami, da je lahko gospodu naredila sendavič. In to brez ugovarjanja...


Nalašč se nisem vmešaval, da vidmim kakšen bolan odnos je to....moji starši...mama čisti mazohist, ki se pusti izkoriščati do onemoglosti in oče, ki srka energijo iz nje,ki se vede kot enoletni otrok...sadizem...saj tak človek, ti izpije energijo do konca...ne vem...pa to je bolno!!  Le en primer...

[kratkovidna]

veš, koliko takih žensk poznam? kar nekaj jih je, ki strežejo, strežejo, one pa tega niso nikoli deležne. tudi moja mati je tako živela. je kaj za jest? si kaj skuhala? potem pa še alko dela svoje zraven, pa smo tam.
v tem pogledu so si tud ženske same krive. treba se je postavit zase. vse kar je prav.

[scorpion]

Saj mamina ustrežljivost in sužnjevanje me enako jezi, kot očetov sadizem....prav v ničemer mu ni postavila meja...

matere ne zagovarjam čeprav zgleda, da je ona žrtev. JE pa tudi res, da je to vlogo prostovoljno sprejela in da se ni nikoli pritoževala....še več, če si ji skušal pomagati si naletel na njen krčevit upor...Vseskozi je tudi pri nas otrocih poskušala doseči, da bi očetu služili in ga "spoštovali", kot kralja vesolja...

Moj oče deluje kot čisti pasivnež, kot čebelji trot, ki ga hranijo..on pa niti migne ne ...da bi kdaj mami skuhal kavo? ali čaj? nemogoče....

Spominjam se, da je očetu pred kratkim odprla vrata, ko smo vstopili v neko restavracijo....kot odpre moški vrata ženski....neka bolna zamenjava vlog....


Mojega očeta je treba iz nekega neznanega razloga nositi po rokah, ga hvaliti, občudovati, mu dajati priznanja za nekaj česar nikoli ni naredil.....seveda pri nas otrocih tega ne dobi...mati je pa popoln suženj...in ko poslušaš njegovo hvalisanje oz. ko vidiš ta bolni narcizem, ki vidi le sebe in samo sebe ti gre na bruhanje......mati pa tiho..

[Bluone]

Živjo!

če pogledaš svoje odnose v primarni družini malo bolj objektivno in kritično, se nehaš čuditi, da si moral zboleti in trpeti...in da za svoje težave nisi našel doma nobenega razumevanja...
Ja, točno tako! Zadnjič sva s sestro debatirali prav o teh psihičnih težavah. In mi je rekla, da te težave ne podedujemo, temveč pridobimo zaradi določene napačne, neprimerne vzgoje oziroma okolja v katerem smo živeli. Evo, sedaj mi je popolnoma jasno od kje te moje težave.

Ma, ja Scorpion, bolano je vse to kar še vedno gledaš. Ko bi vsaj lahko rekel-tako je bilo, sedaj je bolje. Klinc, še vedno ista pašta. Isto je pri nas doma. Mati ima še vedno iste fore, oče je alkoholik. In potem se čudim, da ne znam bit ponosna nase. Ma ne samo to. Da nosimo v sebi nek sram, bolečino, občutek manjvrednosti,... Ja, sej počasi mi postaja jasno.

[scorpion]

No, meni ni treba več gledati tega "doma", hvala bogu....že leta ne živim več tam...

So pa to odnosi v kateri sem žeivel od rojstva naprej. Potem sem šel študirat v Ljubljano in od takrat me tam ni več pogosto....zadnja leta pa mogoče enkrat na tri mesece..za nekaj ur....popolnoma dovolj..

[Bluone]

Sama živim dokaj blizu mame, pa kar pogosto se videvava. Z očetom se dobimo parkrat na leto. Do predkratkim sem ga kovala v zvezde, potem pa so se mi odprle oči. Kot alkoholik ni bil nikoli nasilen. Bil pa je odsoten. Fizično in psihično. Velikokrat.
Vedno sem ga primerjala z mamo. Ona je težila, on pa ne. In zato je bil zame super. Pa še deklice se tako z lahkoto zaljubijo v svoje očete... In potem sem pričela analizirat kakšno je bilo njegovo obnašanje, kar en dan sem ga zagledala v drugačni luči. Uh, kako me je bolelo, ko sem prišla do določenih spoznanj. Še vedno boli, a resnica nas lahko osvobodi. Kaj ne?

[scorpion]

Ja, resnica je kot kopriva, sem nekje prebral:Če se je le dotakneš te speče, če jo pa trdno primeš te pa osvobodi...

Men se zdi naj večja bolezen "biti v iluziji".., živeti v laži, v samoprevari.....

[Bluone]

Ko že pišeš o lažeh...enkrat sem imela eno prijateljico, ki je toliko lagala, da je že sama sebi verjela. In to je bila res bolezen. Bomo pa enkrat načeli tudi to temo-o prijateljstvu. O takem "prijateljstvu" iz koristi. Joj, kakšne ljudi sem imela okoli sebe. Pa jih še imam. Samo tako naivno zaupam, da so vsi pošteni,...

[scorpion]

laganje samemu sebi se mi zdi še večja bolezen....

[Bluone]

Ja, res je!

[Arwen]

...in od takrat me tam ni več pogosto....zadnja leta pa mogoče enkrat na tri mesece..za nekaj ur....popolnoma dovolj..

in čemu sploh še za par ur hodit tja? saj lahko odstrižeš, mar ne?

[scorpion]

Dobro vprašanje Arwen....za premislit...