Prav lep in prisrcen pozdrav vsem.Tudi meni se trenutno potijo roke,ko to pisem.Stara sem tridest let,hmm,najlepsa leta bi nekdo rekel,toda ne,jaz sem jo staknila,ne gripo,hehe...fobijo,hm ce po resnici povem,sem v tej fazi izogibanja dolocenih situacij,ampak vem da to le pripelje v drugo fobijo.Kako se je vse skupaj zacelo,vem.Toda tudi ce imas vse odgovore na svoja vprasanja,si se vedno negotov vase.Imam,moram priznati super zdravnika,mlad in dinamicen.Z njim se lahko o vsem pogovorim.Po kratki poroki,je prisla locitev in jaz sem izgubila skrbnistvo nad mojo hcerjo,saj sem bila v hudi financni stiski,moz pa ima svoje malo podjetje in hiso,torej..po domace povedano,pri njemu vse gliha,pri meni pa ni in ni slo.Dobila sam takrat histericen napad,udarila sem policaja,ko so prisli po hcero,moje tesko pricakovano soncece,takrat se je zacelo vse skupaj.Faza zanikanja,sovrazila sem vse in vsakogar,nakar so me prepricali mami in bratranec da se grem "pokazat psihiatru".Sla sem in tam v bolnici ostala en mesec in se danas imam terapijo,jemljem risperdal in depakine.V moji druzini ni nihce zbolel za depresijo,torej dednost je izkljucena.Nisem in nisem se mogla dolgo casa sprijazniti,zakaj se je to meni zgodilo,diagnoza je shizoafektivna,se danes tocno ne vem dobro kaj ta izraz pomeni,torej jemljem terapijo.Seveda sem zdravnika vprasala,ce je to kaksna stopnja invalidnosti,ali sem se zmozna normalnega dela,da bi delala z prilagojenim programom.Gladko me je zavrnil,o vsem se pogovarjava,saj ze 5 leto hodim k njemu in pravi da sem zmozna delati vsako delo,tudi nadaljni studij ni izkljucen.
Zdaj pa tisto,ki je se razvilo.Namrec,do nedavnegasem veliko potovala,tudi z letalom,sedaj pa imam strah od visine,ze ko sliko gledam,ki je slikana iz pticje prespektive,dobim suho grlo,srce mi mocno utripa,ne upam vec v stolpnico k bratrancu na obisk ki zivi na 9 nadstropju,saj imam obcutek da se cela stolpnica maje in guga.Zadnjic sem se slucajno ustavila pri sliki,ki ste jo ze tudi sami mogoce videli,nastala je prb.v dvajsetem, letu prejsnjega stoletja,ko ok deset moskih sedi na neboticniku na zlebu in jejo malico,ze zdaj mi se roke potijo in imam cmok v grlu.Spodaj pod njimi pa sirni new york in vsa ta globina...groza.Bojim se da ne bom obupala in razvila s tem se kaksno fobijo.
P.S. O svojih tezavah ne govorim nikomur,razen psihiatru in sem zbrala pogum da tudi vam povem.Kako se takega strahu lahko sama znebim,vem da se strah mora premagati tako,da se z njim soocis,ampak jaz neeegrem v stolpnico,a pa tunelov in mostov se tudi strasansko bojim...sanjam ponoci...
hvala ker si vzel-a cas in to prebral-a...
