KAKO SE POBRATI

[Slavka]

No, pa sem tudi jaz prišla na forum. Rabim nasvet, tolažbo, upanje, da bo enkrat boljše. Pa naj začnem na začetku. Pred letom in pol mi je umrla mami, s katero sva bili zelo navezani. Sicer jo je spremljala bolezen in je trpela, zato vem, da se je rešila in da ji je zdaj lepše. Vendar se je meni zrušil svet. Stara sem 36 let, mamica dveh otrok, imam partnerja, ki me ljubi, podpira in razume. Vendar z mano je bilo zelo zelo hudo. Nekaj časa sem se trudila in borila z občutki, ki so me prežemali prve mesece po izgubi, bila sem omotična, vrtoglava, kot da sem v nekem transu. Nisem upala ostati sama doma ali v pisarni, ker sem se bala, da si bom kaj naredila. Potem sem se vzela v roke in odšla k zdravnici. Ta me je poslala k psihiatru in ugotovil je, da sem v depresiji zaradi travme. Jaz pa sem si želela svoje življenje nazaj. Predpisal mi je AD Asentra in moje zdravljenje se je pričelo. Dva meseca sem se borila z stranskimi učinki Asentre, bilo mi je še slabše kot prej. Začela sem se tudi malo več gibati, sprehajala sem se s kužkom in uživala na morju. Jeseni sem se vpisala na jogo in bila zelo zadovoljna z njenim učinkom. Pomirila sem se in spet vzpostavila ravnovesje v življenju. Pred enim mesecem pa sem zopet obiskala mojega psihiatra, se mu pohvalila in povedala, da sedaj res lepo živim. Odločil se je, da bova zmanjšala AD iz enega na dan na 2x eno in 5x pol tablete. Takoj sem začela tako zdravljenje ampak sedaj sem zopet čisto ADIJO. Začelo se je z zelo hudo vrtoglavico, zjutraj, ko sem odprla oči. Vse se je vrtelo okrog mene in zdelo se mi je, da me bo vrglo iz postelje. Seveda sem se grozno ustrašila, vzela Helex, da sem lahko tisti dan preživela. In od takrat se počutim obupno. Skoz imam vrtoglavice, omotična sem, tišči me v prsih, zdi se mi, da bom padla v nezavest, zgubila spomin, naredila kakšno neumnost... Poleg tega sem razočarana nad sabo, ker sem dovolila da se mi je to zgodilo. Tudi vidim zelo slabo, imam meglen vid in zato težko vozim in delam. Zadnje čase imam občutek, da me zanaša v levo, ko sedim in kot da mi mrtvi leva roka. Namesto, da bi se pripravljala na dopust, ki me čaka in uživala na piknikih in šolskih zaključkih mojih otrok, se komaj prebijem skozi dan. Šla sem tudi že nazaj k psihiatru, ki je te občutke pripisal odtegnitvenemu sindromu. Ampak sedaj bi moralo to že izzveneti, kaj menite? Prosim, če mi kdo zaupa ali je imel podobne težave in kako jih rešim. Želim biti mamica mojim otrokom, žena mojemu partnerju in sonček mojim prijateljem, sem pa le ena velika gmota žalosti.
Hvala za vaše izkušnje, ki jih boste delili z mano.

[Arwen]

pozdravljena, Slavka.

Nekaj o asentri je na starem forumu, mogoče najdeš kaj koristnega zase http://www.nebojse.si/ForumArhiv/index.php/topic,168.0.html

http://www.nebojse.si/ForumArhiv/index.php/topic,3395.0.html

[trzinka]

Draga Slavka!

Sočustvujem s teboj ob izgubi matere . Ja, take žalostne zadeve nas slej ko prej vse čakajo, da izgubimo starše. Tudi moja mama je lani zbolela za rakom in še danes se borimo vsak dan za zdravje. Zaenkrat je vse v redu, toda misel na bolezen nas vse razžira.
Kaj se v bistvu dogaja s teboj. Tudi jaz se sprašujem že dosti let, sploh pa zadnje tri in odkar smo izvedeli za mamo, kaj je narobe z menoj.
Naj ti opišem šok, stres, žalost, depresijo in panični strah. Kadar me doleti nepričakovana novica ali neprijetno presenečenje, ali vsiljive misli se telo odzove.
Vrtoglavica, slabost, nemir, tesnoba, stiskanje okrog srca, mravljinčenje rok, oblivanje, občutek da boš padel v nezavest, da se ti bo tisti moment nekaj zgodilo, npr. infarkt, da boš umrl, da imaš raka, kjerkoli, skratka , fizična bolečina nas razjeda , ob tem pa hudo trpi naša duša.

Meni se je vse to zgodilo letos že tretjič zaporedoma, vsako poletje. Poleg anksioznosti in paničnih napadov, sem padla lani (zaradi mame) še v depresijo. Tudi jaz prej nisem vedela kaj se dogaja z menoj. Dale sem skozi vse preglede, bila najmanj 5x na urgenci....
No, lani je bilo najhuje in sem šla po pomoč k psihiatru. Dobila sem Adje in je bilo bolje, pa se je spet ponovilo. Tole stanje nas ubija, nenehen strah, kaj se dogaja z nami........ Nekako sem uspela prečistiti v glavi in sem si dejala, nič mi ni, to je panični napad, minilo bo. Šla sem na sprehod, poslušala CD globinsko sproščanje in po enem tednu je minilo. Vendar tu je tudi zanka. Takoj, ko sem bolje, neham tudi s trenutki posvečenimi zase.
Naročila sem se na psihoterapijo in jutri grem prvič. Da raziščem in se naučim odpravljati strahove.

Vem, da se počutiš zelo slabo, to je neznosno in ljudje, ki nimajo teh težav, težko razumejo. Če si opravila vse preglede, si zdrava , je ves problem na psihi. Priporočam ti ponovni obisk pri psihiatru in naroči se na psihoterapije (pri psihoterapevtu), tam se raziskuje izvor vseh težav in nauči odpravljenje teh.

Probaj čimveč uživati z družino (tudi jaz imam še dva mlajša), čeprav je težko, ko te gledajo takole žalostno. Tudi jaz sem bila in otroci vse to opazijo. Sem dobila servirano: "Mami ti si vedno žalostna. Zakaj?". Takrat te pošteno stisne pri srcu.


Ja, še tole. Zmanjšanje ADja ima tudi stranske učinke, ki jih imaš sedaj. Po vsej verjetnosti si tudi prekmalu pričela zmanjševati zdravila.

Vso srečo ti želim, in ne obupaj

[Slavka]

Ko prebiram vaše izkušnje, mi je lažje, ko vem, da nisem edina, ki jo drži depresija v svojih krempljih. Res se moramo boriti vsak dan, vendar je to težko, ko te toliko stvari ovira in te je strah samega sebe. Z možem sva se prejle pogovarjala in res je, da mi je psihiater prehitro in preveč znižal AD. Komaj sem se malo pobrala iz najhujšega, pa je že začel z zmanjševanjem. Prebrala sem, da je potrebno AD jemati še najmanj pol leta do leto po stabilizaciji počutja. Jaz sem imela manjšo krizo še v marcu mesecu, tako, da očitno nisem še čisto ozdravljena. Kar pojačat bo treba dozo, pa upat, da pridem na zeleno vejo. Danes bom tudi probala z tehniko EFT, pravijo, da je zelo osvobajajoča. Tudi pri meni je tako, ko se počutim dobro, neham z delom na sebi, ko pa mi je hudo, bi naredila vse naenkrat in nestrpno čakam na učinek, ki pa sigurno ne pride čez noč.
Hvala za sočutje in nasvete - saj bo...enkrat...!

[ton]

Slavka, tudi moji ženi (in večini drugih) je pri zniževanju doze antidepresiva prišlo do ponovitve večine stranskih učinkov.
Ampak to ni stvar, ob kateri bi se moral človek kriviti in še bolj 'borbati' - zakaj le? Gre za kemično reakcijo.
Meni se zdi bolj problematično, da ti psihiater mimo tablet ni pomagal z ničemer, predvsem s pogovorom. Rano sta zaflajštrala, nihče pa ne gleda, ali se je tudi zacelila. Skratka rabiš predvsem pogovore, ne pa garanja na sebi.
Srečno.

[Slavka]

Pozdravljeni...našla sem tole svojo temo, ki sem jo začela dobro leto nazaj...in pričakovala bi, da bi se tem svojim zapisom lahko le nasmehnila in si rekla: joj kakšna reva si bla...

Vendar ni tako...spet sem v fazi, ko se sprašujem "kako se pobrati"? Zopet sem na tleh, solze v očeh, počutje slabo iz dneva v dan...jamranje, jamranje, jamranje... Ja vem, veliko lepega se je zgodilo v tem dobrem letu...pa vendar bi pričakovala, da se bo stanje po tem, ko sem zavihala rokave in se spravljala v red, postalo stabilno in moje počutje tudi.
Ob takih dnevih, kot je npr. današnji, se sprašujem: čemu? Mar ima smisel to moje življenje, mar je vredno to mučenje iz dneva v dan...mar ne bi bilo boljše dvigniti roke in se predati??? Sem še mlada...pol življenja še nisem prehodila...pa vendar sem ga že naveličana...ker v taki muki ga ne želim preživljati.
Nič mi ne manjka...ne ljubezni, ne prijateljev, ne denarja...pa vendar sem v sebi prazna...

Ne vem kaj bi morala storit, da se postavim na noge...da se zjutraj zbudim z optimizmom in načrti...da zvečer zaspim v zadovoljstvu in ne v olajšanju, ker je minil še en mučen dan....

Jamram, ja vem...jamram...vendar moram, drugače me bo razneslo....

Ne pričakujem nasvetov in objemov...pričakujem in želim pa, da bom čez leto dni ta zapis obudila z večjim optimizmom kot danes ...

Hvala ker ste me brali 

[toja]

 

Slavči, prehodila si dolgo pot, bilo je veliko lepega, veliko slabega, vendar poglej
tvoj današnji post se močno razlikuje od prvega, ti tega ne opaziš, mi ki te poznamo pa vidimo veliko, česar ti ne vidiš.

Danes je težek dan, čeprav sije sonček, bila pa je včeraj polna luna, pa tudi sprememba vremena je.
Tvoje življenje ima smisel in to boš kmalu spoznala, nikar ne obupaj, ne dviguj
rok od tvoje borbe za izboljšanje, ne predaj se, ker se nikoli nisi in vedno si to znala povedat tudi drugim.

Tvoje življenje ni bilo z rožicami posejano, zdaj pa ti rastejo rožice in ti jih moraš
še samo zaliti, da zacvetijo:

Vedno, ko ti bo hudo, pojamraj, mi pa smo tukaj ob tebi, te bomo poslušali
in ti stali ob strani!

Slavči, ja že prej in ne čez eno leto boš tukaj na tem mestu napisala,
tako kot samo ti znaš...."dragi moji, sem OK, gremo na skupino, po njej pa na kavico"

TO JE NAŠA SLAVČI!

[Lost]

Slavka 

Za tabo je več kot leto SPOZNAVANJA same sebe in tudi nekaj novih takšnih in drugačnih izkušenj.
Sedaj ze v sebi veš, kaj ti je pomagal da si takrat prisla počasi korak za korakom prisla iz tiste stiske.
Toda zivljenje nam vedno postavlja nove naloge....oziroma si jih postavljamo SAMI ker ko premagamo
eno pogledamo tudi drugam. Malo si preberi svoje poste tudi tiste ko ti je uspevalo, tako da vidiš
da si to pisala TI IN DA ZMOREŠ. Prišel bo optimizem, prisla bo volja, vse kar si zelis, samo ne cez noč.
Uporabi VSE kar te je v tem času dvigovalo in odmakni vse kar te trenutno ovira....pa bo slo

[a*n*a]

Slavka sem z mislimi s teboj , počasi počasi boš  splezala
Drži se
ana

[trzinka]

Slavči moja

saj veš, da ti itak vse povem, sva se že pogovorili, pa vendarle, tako kot sem ti rekla.

Ozri se nazaj par mesecev in vedela boš kakšne strese si vse doživela, koliko obremenitve imaš še vedno, pa še nekaj zdravstvenih težav....Enostavno te je vse to pahnilo v krizo pregorelosti, depresije, žalosti, bolečine...

Ko pišeš take stavke, da ne veš kaj sama s seboj, me zaboli pri srcu in bi ti najrajši eno okrog ušes primazala Kajti sama veš, da je življenje lepo in da si ti ena čudovita ženska, ki se zna postaviti na noge, ki se zna pohecati, ki zna uživati in ki jo občudujejo vsi, ker nosiš v sebi veliko pozitivizma, samo ven iz sebe ga ne znaš spraviti.

Jesen je, tudi zame depresivna,brezvoljna, žalostna. Ne maram pustih, kratkih dni in predolgih noči. Sama sebi se včasih smilim in čakam, da me kdo pokliče. Napaka, ki se je zavedam in napnem vso voljo, ki jo imam in se spravim nekaj delat. Se mi vrti, mi je slabo, me glava boli, šravfa dol in gor. Ma mene ne bo več tole stanje zajeb...., si rečem in se pošalim.


Slavči, počasi, da prideš k sebi, da se ti hormoni uravnovesijo, da pozabiš na stvari, ki jih želiš pozabiti in se veseliš stvari, ki te še čakajo.

Itak pa je prijateljstvo neprecenljivo :rozicodam:RTM

[Liber]

Ne vem kaj bi morala storit, da se postavim na noge...da se zjutraj zbudim z optimizmom in načrti...da zvečer zaspim v zadovoljstvu in ne v olajšanju, ker je minil še en mučen dan....

Zjutraj z optimizmom in načtri???  Ja za kaj takega pa moraš res bit OPTIMIST

Jaz se grozno počutim zjutraj! Včasih sem se pa še 10x bolj grozno. Imam svoje razloge, tako kot še kdo verjetno. Pa vendar, na tem mestu bi se zahvalil g. Kofetu in ge. Kavi, ker sta tu vedno zame! Nevem kaj bi brez njiju, ker mi dajeta smisel in kava je moja prijateljica, ker takoj ko spijem kavo, grem lahko korak naprej in življenje dobi za odtenek več smisla.


Ja tud jaz težko najdem kakšen pomembnejši smisel v življenju, pa vendar. Potem, pa, "od nikud" včasih pride kakšen impulz in kar začneš nekaj razvijati misli... ena stvar premakne drugo in čez čas ko pogledam nazaj, vidim da se splača prebrati kakšno zadevo na internetu, celo koga srečati na forumu... in vse se nekako vklopi v smisel..

[pipi :D]

slavči

vem, da ti ne morem odvzeti bolečine in trpljenja. lahko ti ponudim ramo, kjer se lahko zjočeš in ti
povem nekaj spodbudnih besed.

tudi sama se bojujem že 5 let in prav tako sem bila večkrat v taki koži kot si ti, tudi jaz sem se spraševala zakaj, najraje bi dvignila roke, a jih nisem. in mi ni žal.
tudi ti črni dnevi bodo minili, ti zagotavljam.

Predvsem si vzemi čas zase. pojdi za vikend v toplice, sama ali z možem. kakor ti bolj paše.
Piši dnevnik kadar te prime in piši vanj kar ti pade na pamet.

v glavnem slavči veš da si super ženska, prijazna, dobra, polna optimizma....ne predaj se.

[Slavka]

Hvala za take pozitivne poste...solze mi tečejo, ko berem vaše lepe besede...ko bi sebe videla z vašimi očmi, bi bilo veliko lažje...tako pa se vidim nesposobno, nezanimivo, neumno...v meni je črna duša, ki me vedno znova pritiska k tlom in mi ne da živeti...vem, da bo ta pošast vedno z mano, nikoli se je ne bom rešila in tega občutka me je groza....misli mi tavajo v prihodnost, kaj bo z mano in potem ugotovim, da se mi res ne da več trudit za to, saj mi bo čez par let še hujše...boljše zagotovo ne bo, saj se poznam in vem kako si bom zafurala preostalo življenje..
To so grozni občutki...občutki nemoči...občutki, od katerih bi najraje zbežala...zbežala bi sama od sebe, ker se ne prenašam več...zakaj sem tak poden...zakaj sem tako nesposobna...zakaj sem sploh na tem svetu...kaj se moram naučit...kaj moram naučit nekoga drugega....ni smisla v tem, vsaj jaz ga ne vidim...zjutraj vstanem, se matram, grem spat...in spet znova...in znova...in znova...zakaj nimam gumba za izklop, saj sem vendar kot robot...pokvarjen robot....
Trenutno res ne vidim pozitive v sebi...ne vidim lepših dni pred sabo...vidim le še pusto in žalostno življenje...moje življenje...
Life sucks...

[krasendan]

Slavka,

rada bi ti rekla, da kakorkoli obrneš nisi na istem kot lani. Pridobila si nekaj novih informacij, mehanizmov za soočanje s težavami itd...Druga stvar je, jesen je...pa še tile mrtvaški prazniki ...Mogoče je vzrok le v obdobju?

Druga stvar pa je...ne vem, če zate drži ampak kolikor te sledim ti aktivnosti ne zmanjka...ti mogoče primanjkuje časa zase? Ker potem je čas, da si ga vzameš. Si narediš kopel, al pa daš muziko naglas pa pleši...inp...pa obvezno en papirček v roko pa svinčnik in napiši vsaj 15 pozitivnih stvari o sebi!...

Mi jih sicer zate z lahkoto...ampak dokler nam ne vrjameš....sej razumeš ane?

bodi vztrajna in pazi nase!

[Arwen]

Ob takih dnevih, kot je npr. današnji, se sprašujem: čemu? Mar ima smisel to moje življenje, mar je vredno to mučenje iz dneva v dan...mar ne bi bilo boljše dvigniti roke in se predati??? Sem še mlada...pol življenja še nisem prehodila...pa vendar sem ga že naveličana...ker v taki muki ga ne želim preživljati.

seveda se sprašuješ, marsikdo se, tudi jaz še kdaj pa kdaj, a roko na srce - odgovor poznava obe 


In ja, presneto dobro vem, da je najlažje na tem svetu pametovati za druge, a dejstvo je, da če strahu pogledaš v oči

..vem, da bo ta pošast vedno z mano, nikoli se je ne bom rešila

se le-ta precej skrči...

...misli mi tavajo v prihodnost, kaj bo z mano in potem ugotovim, da se mi res ne da več trudit za to, saj mi bo čez par let še hujše...boljše zagotovo ne bo, saj se poznam in vem kako si bom zafurala preostalo življenje..

žal steklene krogle, ki bi točno povedala, kaj bo s kom, ni, tako da... vsak dan posebej, vsako uro posebej se človek spoprijema s trenutki... kaj bo jutri? pojma nimam. in upam si trdit, da tudi ti težko napoveš, kako in kaj bo... očitno se pa preslabo poznaš, ker močno dvomim v zadnji stavek

...zbežala bi sama od sebe, ker se ne prenašam več...zakaj sem tak poden...zakaj sem tako nesposobna...zakaj sem sploh na tem svetu...kaj se moram naučit...kaj moram naučit nekoga drugega....ni smisla v tem, vsaj jaz ga ne vidim...zjutraj vstanem, se matram, grem spat...in spet znova...in znova...in znova...zakaj nimam gumba za izklop, saj sem vendar kot robot...pokvarjen robot....
Trenutno res ne vidim pozitive v sebi...ne vidim lepših dni pred sabo...vidim le še pusto in žalostno življenje...moje življenje...
Life sucks...

ja tak vendar, no 

[trzinka]

Slavka, zdej pa nehaj, bejbi.  Joj, ko te vidim, te bom za ušesa, pol te bom pa šele polupčkala.

  Kako lahko take govoriš, no, ko veš, da boš šla ven iz tega, ti je do sedaj uspelo in še enkrat ti bo. Pa toliko se pogovarjava, sem prav jezna. Pa poglej se že enkrat v ogledalo, kok si krasna in čudovita, če ne pa pojdi k okulistu in si nabavi dobra očala. Porkalapipala, bom red nardila na tvojem podstrešju

[Aslan]

Slavči verjemi v življenje.
Pridejo črni oblaki, pride zima in hlad v dušo ...potem pa zopet posije sonce.
Kadar je težko naj te ne zapusti vera v dobro ...

Sami odočamo KAJ bomo videli v dnevu ki je pred nami ...
Izberi optimizem, upanje, vero in opazuj svet okoli sebe kako bo nazaj dobil barve ...
 

[toja]

Krasendan, Arwen, Trzinka, Aslan 


SLAVČI....UPANJE UMRE ZADNJE....

[Kristy]

Slavka...

no, no,...glavo gor bejbi... kako lahko rečeš, da si nesposobna, da ne vidiš nič lepega v življenju....

ti naštejem...

- imaš dobrega moža
- imaš 2 zdrava, luštna otroka
- imaš firmo, izkušnje v delu
- začela si skupino za samopomoč, izbrala si pogum...se še spomneš začetka 
- pa da ne pozabimo velikih uspehov v plesu
- vidiš, da si sposobna, da si pametna, da si vztrajna, da moreš, da si naredila nekaj v življenju in še boš !

...mogoče ti malo nagaja ta jesen ... letos je res grda (še meni, ki mi je drugače to najlepši letni čas), mogoče so taki težki dnevi, mogoče ti hormončki kaj nagajajo....

Boš videla, da bo bolje...in spet boš vesela in sproščena...

Sem te zadnjič brala, da imaš fanj psih., tako, da ja, pogovori se z njim.

Držim pesti Slavči, da boš čimprej bolje 

[Suzy]

Draga Slavka!!!

Znotraj nas je v vsakemu moč,ki nas lahko ljubeče usmerja doseči bogastvo vseh vrst.Mičkeno si dovoli,da ta moč preide v lastna pozitivna prepričanja o sebi,.....in ponovno se boš veselila vsakega trenutka,dneva,....posebaj!!!
Si velika,sijoča in dobra dušica vseh nas in vedi,da zna bit življenje čudovito,čeprav nekateri padamo,...se poberemo,.....a iz vsega slabega se naučimo nekaj novega o sebi,....
Si krasna,čudovita,...zaupaj si,da zmoreš!!!
Objem od Suzy!!!