Se strinjam z Aslanom,
sicer pa sem tudi sama nekaj pd preživela: ko sem pred 4 leti diplomirala in tax, v največji stopnji depresije..

..še sedaj ne morem verjet (3 dni prej se v tesnobnosti in dvomu jokala...!!), mi niti moj oče ni dal roke ali vsaj poteptal po rami, kaj šele, da bi mi čestital...

Moja mama in bratec sta mi vsaj vrtnice podarila, sicer pa so bili moji prijatelji dosti bolj ponosni name...

..no comment!!
Zato, si še sedaj ponovim: Dušica, lahko si in boš vedno ponosna nase, da si ob tako težkem življenjskem bremenu - nahrbtniku preplezala Mount everest..!
Upam, da si razumela, kaj sem ti hotela povedat..?

Ti si dragulj, sončni žarek, edinstveno srce..in zmagovalka!!!
Za ostale se ne oziraj...

Dušica