Moram se rešiti

[mravlja1]

Pozdrav vsem!
Večkrat sem že preklikala forum, tokrat pa pišem tudi sama.
Kaj me muči? Pred več kot dvema letoma sem začela jesti AD (Paroxat). Psihiater je ugotovil da imam anksiozne motnje in depresijo. Lansko leto poleti mi je dozo tablet iz 1,5 znižal na 1 ampak bila sem čist iz sebe, čudna, tako da sem nazaj začela jest 1,5. Zadnje čase pa opažam da je z mano slabo. Predvsem opažam da sem zelo, zelo nestrpna ''živčna''. Ko v sebi začutim težave ali imam osebne težave bi najraje naredila konec. To sem povedala tudi zdravniku.. vendar je to sprejel kot ''nič takega'' (tak občutek sem dobila jaz) in mi je samo zažugal s prstom. Jaz pa se bojim da če se mi kdaj zgodi kaj hudega, se ne bom več mogla zadržati. Naslednji pregled pri zdravniku imam šele konec avgusta, vendar sem že par mesecev prej začela razmišlati, da bi zamenjala zdravnika. Saj je fajn možakar, ampak mislim, da to ni to... Vem, da moram tudi sama sebi pomagati, ampak ne vem kako...
Oproščam se za zmedeno pisanje, ker sem trenutno v nekem ''čudnem'' stanju.
Prosila bi vas, za kakršen koli predlog, če se je kdo znašel v podobni situaciji ali če mi kdo lahko predlaga kakšnega zdravnika (LJ).
Lep dan vsem!

[Arwen]

torej, če prav razumem, več kot dve leti že hodiš k psihiatru, pa nič bolje? o čem pa poteka debata in koliko časa? - ker poanta terapije je, da se človek premakne z mrtve točke... samo AD-ji pa tudi niso čudežna tableta, ki bi vse uredili...

[marika]

Pozdravljena Mravlja1!

Kot ti je napisala že Arwen samo tablete ne zadoščajo, so le tista bergla, ki nas toliko postavi na noge, da lahko začnemo migati. Torej na vsak način se moraš spopasti z vzroki za svoje stanje. Odkrivati sama sebe. Kaj te sprošča, kaj te spravlja ob živce... in potem to zdraviti. Pot ozdravitve je dolga in strma, ima vzpone in padce, vendar je vredno!

 Jaz sem prav tako že več kot 2 leti na ADjih, jih zmanjšujem in dobro prenašam zmanjševanje, se mi pa občasno zgodi, da me kakšna stvar/dogodek čisto povozi. Ampak ga prepoznam, o njem razmislim in se poberem ter grem naprej.

Zato začni delati na sebi, poglobi se vase, če pa se ti zdi, da je stanje res poslabšano, pojdi k psihiatru. V Ljubljani res ni problema, saj delajo izven rednega delovnega časa tudi dežurni psihiatri.

Vse dobro,

marika

[mravlja1]

torej, če prav razumem, več kot dve leti že hodiš k psihiatru, pa nič bolje? o čem pa poteka debata in koliko časa? - ker poanta terapije je, da se človek premakne z mrtve točke... samo AD-ji pa tudi niso čudežna tableta, ki bi vse uredili...

K psihiatru hodim 2 leti pa 3 mesece. Debata poteka o stvareh, ki me takrat težijo oz. povpraša me o preteklih stvareh, ki jih ima zabeležene. Mogoče me malo moti to, da je čas ki ga preživim v ambulanti prekratek, včasih tudi po samo 10 min, kar je za vsake 2 ali 3 mesece premalo (vsaj meni se zdi tako). Sicer sem nekoč hodila tudi tedensko na skupine. Ko se nas je več skupaj pogovarjalo, ampak potem nisem več hodila... ne vem še sama zakaj ne...
Sicer se zavedam da sem glavni problem jaz sama, ampak včasih res ne vem kako se spraviti k sebi...
Razmišljala sem tudi že, da mi je mogoče v življenju preveč lepo. Imam fanta, živiva skupaj v stanovanju, imam diplomo, vpisala sem magisterij, dobila sem službo (sicer preko študenta ampak vseeno..).. in kljub vsemu se prevečkrat počutim kot kup nesreče...

[mravlja1]

marika, kako se spodadaš s tem..
jaz sem poskušala že z branjem knjig za samopomoč, ampak sem včasih vsa vesela kaj vse bom jaz naredila, naslednji dan pa bi najraje tisto knjigo zabrisala čez balkon 
Katerega psihiatra pa obiskuješ če lahko vprašam....?

[Arwen]

. in kljub vsemu se prevečkrat počutim kot kup nesreče...

ker?

[mravlja1]

. in kljub vsemu se prevečkrat počutim kot kup nesreče...

ker?

tega pa včasih še sama ne vem...
Zdi se mi, da sem žalosta zaradi neke zadeve, nato pa razmišljam in si naložim še kup drugih stvari, ki me težijo.. in je le še slabše...
Nato naslednji dan pa sem lahko qul in vsa ''hepi''.

[Arwen]

Zdi se mi, da sem žalosta zaradi neke zadeve, nato pa razmišljam in si naložim še kup drugih stvari, ki me težijo.. in je le še slabše...

..da bi pa s tem razpucala, razčistla, predelala in dala ad acta ?

[mieaid]

Ojla mravlja1

Tud jst sm  podobnem šmoru kt ti, vendar se skušam osredotočit na trenutke ko sem vsa "hepi", poskušam ugotoviti kaj me veseli in poskušam tisto tudi početi. Ko pa pridejo trenutki, ko sem popolnoma depresivna, zamorjena itd sama sebe prisilim, da se zaposlim(bodisi z delom, ki ga moram opraviti(učenje) ali pa prespim, grem v naravo...). Migoče si lahko pomagaš s tem da greš med ljudmi ali pa gledaš tv, kjer vidiš da je nekaterim še slabše v življenju....


Glede psihiatra pa: Jst hodm k njemu na skupino, ne rečem da je popolnoma vredu psihiater. Moj prvi obisk pri njemu je bil katastrofa(s tem da sm bla tud jst kriva za to) in sem razmišljala, da bi ga zamenjala. Ampak problem v meni je bil, da sem preveč pričakovala od njega. Navsezadnje je le človek, ki te ne more spremeniti. Če je to tvoj prsi psihiater potem tudi ne moreš vedeti kakšni so drugi psihiatri, četudi ti kdo reče da je vredu, saj ne veš ali bo tebi osebno vredu. Pri temu psihiatru je problem  tem, da ima veliko pacientov in se moraš včasih kar "vštulit", da prideš na vrsto. Parkrat pokličeš tja ali pa celo rečeš, da je nujno. Sestra je prijazna. Pa tudi, ko si notri s psihiatrom, mu povej, kaj te muči pa tudi kaj ne. Ko te on sprašuje, samo strelja v neznano, saj ne ve kaj je tvoj problem. Začni govoriti on pa te bo že poslušal, tudi pol ure, čeprav se mu bo mudilo. On je tam zato da te posluša in z veseljem, ti bo svetoval kar ve. Vprašaj ga kar te zanima in povej mu tudi probleme, mogoče celo tudi tisto kar te moti pri njemu in zaradi tega razmišljaš o zamenjavi.

Meni sebno se zdi zamenjava ni preveč dobra rešitev. če imaš resne razloge, o katerih si prepričana, potem ja, vendar pa če si že dve leti pri njemu te on pozna, ve vsaj približno kaj so tvoje težave, medtem ko drugi ne in bi samo zapravila čas, ko bi drugemu razlagala svoje težave.

Pa tudi glede skupine, praviš da ne veš zakaj si pravzaprav nehala hoditi na skupine, poskusi poiskati odgovor. Skupina je zato, da prideš tja(vščasih pomaga že to, da greš ven iz hiše), poveš kaj te muči ali pa samo poslušaš druge. Tam lahko počneš stvari, ki drugje niso dovoljene, pa ti ne bo nihče zameril. Tudi meni ni bilo prijetno prvič in sem se spraševala čemu to rabim, vendar pa sem se naslednjič prisilila da grem na skupino in ni mi žal. Spoznaš, da nisi edini, ki se tako počutiš, poleg tega pa se potem bolje počutiš. Lahko tudi spoznaš nove ljudi, bodoče prijatelje. Mene so že takoj po skupini povabili skupaj na kavo, čeprav me nihče ni poznal(povabilo sem zavrnila, ker sem bila takrat preveč živčna, vendar bi naslednjič z veseljem sprejela.)

Ok, malo sem dolgovezila, upam da boš dojela bistvo in pa če se premisliš in kdaj prideš na skupino-jst sm tista, ki vrti lase

[mravlja1]

Hvala vsem za odgovore!
Moram priznati, da sem  danes (tudi zato, ker sem prebrala vaše odgovore), malo več razmišljala o sebi in takorekoč vzrokih mojih težav. Sicer imam zadnje tako malo časa (služba, predavanja, izpiti...) da sem mogoče tudi zaradi tega pod napetostjo. Postanem pa zelo hitro zamorjena tudi če nimam kaj početi.. takrat se poskušam zaposliti... če mi le uspe se rešiti čudega občutka.

mieaid, kdaj pa sploh so skupine zdaj... jaz sem nanje hodila že precej časa nazaj 
razmišljala sem, da bi mogoče poskusila ponovno iti tudi na skupine, vendar ne vem, če so tudi v popoldanskem času (po službi).. ko sem jaz hodila so bile zgodaj zjutraj enkrat...

Kljub vsemu, sva se s fantom pogovarjala, da bi vseeno lahko poskusila pri kakšnem zdravniku (tudi če je privat), kjer bi si lahko vzel malo več časa zame...

Fant mi pravi, da živim v svojem svetu... da sanjam. Morda ima prav, saj se mi zdi, da me včasih postavi na realna tla, hkrati pa sem jezna, ker mi takrat lepo... Zelo močno si namreč želim kužka (fant pa je glede tega bolj realen oz. nasprotujoč, kot vzamemo ). Vedno sanjarim o mojem kužku, ga omenjam, imam že izbrano ime... vse...
Sama menim, da bi mi bil kužek v veliko pomoč (razumem, da me pes ne bo začaral), vendar ko komu to omenim doživim hladen tuš v smislu.. ''in kaj misliš, da te bo pes rešil al kaj..?''

No, malo sem zašla.. upam da ne zamerite...

Še nekaj.. mieaid... a se ti rada potapljaš??

[mieaid]

skupine so bile do zdaj ob ponedeljkih od 15h, zdaj pa jih do septemba ne bo več. Predvidevam, da bodo tudi potem ob istem času, ne vem pa ne. Na skupinah sm bila šele 3x, lahko pa pokličeš pa vprašaš.

Zakaj pa ne moreš imeti kužka? Psi dokazano pomagajo ljudem, tudi tistim, ki imajo kakršne koli psihične težave, sploh pa ti pomaga da se z nečem zaposliš in ne tuhtaš eno in isto stvar v nedogled. Je podobno, kot imeti otroka, le manj odgovornosti...vsaj takšno je moje mnenje in jst sm že neki časa razmišlala, da bi ga mela, zdej med poletjem sm se pa odločla, da ga bom končno res mela, tko da kdorkoli to bere pa ve za  kakšnga mladička, nej me prosm obvesti.

Kar se pa tiče potapljanja: če šteješ potaplanje biti nekaj sekund pod vodo, potem ja, resno pa se nikoli še nisem potapljala, bi blo pa zaminivo probat...zakaj pa?

[jesenka79]

Kužek se mi zdi ful dobra ideja!! 

[Tačka]

Hvala vsem za odgovore!
Moram priznati, da sem  danes (tudi zato, ker sem prebrala vaše odgovore), malo več razmišljala o sebi in takorekoč vzrokih mojih težav. Sicer imam zadnje tako malo časa (služba, predavanja, izpiti...) da sem mogoče tudi zaradi tega pod napetostjo. Postanem pa zelo hitro zamorjena tudi če nimam kaj početi.. takrat se poskušam zaposliti... če mi le uspe se rešiti čudega občutka.


Fant mi pravi, da živim v svojem svetu... da sanjam. Morda ima prav, saj se mi zdi, da me včasih postavi na realna tla, hkrati pa sem jezna, ker mi takrat lepo... Zelo močno si namreč želim kužka (fant pa je glede tega bolj realen oz. nasprotujoč, kot vzamemo ). Vedno sanjarim o mojem kužku, ga omenjam, imam že izbrano ime... vse...
Sama menim, da bi mi bil kužek v veliko pomoč (razumem, da me pes ne bo začaral), vendar ko komu to omenim doživim hladen tuš v smislu.. ''in kaj misliš, da te bo pes rešil al kaj..?''

No, malo sem zašla.. upam da ne zamerite...

Nič ne zamerimo... zato smo pa tu  .. Glej, ali nisi mogoče malo preveč pridna mravljica ? Zakaj si si toliko stvari naložila na pleča ? Živiš samo enkrat , daj naredi še nekaj zase  .. privošči si, pojdi ven - Ali kaj hodiš v naravo ? Mene je "rešila" v moji krizi  ... čeprav sem bila totalno brez volje, že skoraj obupana.. komaj sem se že vlačla naokrog .. pa sem vseno hodila urce in urce na dan 

Glej, zakaj moraš vedno nekaj "početi" ? Jaz recimo nimam nobene "slabe vesti"  , če en dan preležim pred TV, ob časopisih, ob kavici... Ker vem, da bo mogoče že naslednji dan vse "nadoknadila"  .. ali pa ne..

Kužek ? jej, jej... jaz včasih nisem marala teh cuckov  , zame so neklaj veljali samo "ta velki psi".. Dokler pred leti nisem imela svojega .. uf, pa človek ne more verjeti, da si potem čisto "prišvasan"  ... Joj, sem jokala, ko je morala oditi... bila žalostna... No,  zdaj že  nekaj let nimam več kužka.. Kot prvo - je prevelika obveznost.. za nekaj ur ga že pustiš samega.. za več pa  , kot drugo , hja...
Odločiti se boš morala sama..


Sicer pa si že na začetku posta "dobro začela"... malo več razmišljala o sebi in takorekoč vzrokih mojih težav... najprej imaj rada sebe, življenje... res se ne splača v tem svetu preveč pehati za...


Drži se... 

[mravlja1]

Zakaj pa ne moreš imeti kužka?
Ma s fantom živiva v enosobnem stanovanju, pa fant pravi, da je premajhno (čeprav meni se ne zdi tako.. če te pač ni doma ga pač omejiš na npr. hodnik, kopalnica.. da ti kaj ne pogrize..  ) Kaj pa vem.. včasih imam vedno manj upanja da ga bom lahko imela...

Kar se pa tiče potapljanja: če šteješ potaplanje biti nekaj sekund pod vodo, potem ja, resno pa se nikoli še nisem potapljala, bi blo pa zaminivo probat...zakaj pa? Na skupini je bila enkrat ena punca, ki si je vrtela lase... pa se med drugim potapla, pa sem mislila da si to ti... 

[mravlja1]

Kužek se mi zdi ful dobra ideja!! 

Tudi meni se zdi... Na sploh imam rada živali, mislim pa tudi, da če bi imela kužota bi lahko šla bolj pogosto ven... kar sedaj sploh ne počnem.. Fant je tudi bolj notranji tip, sama pa tudi nočem ven.... Včasih si ga kar predstavljam da bi ga lahko stisnila k sebi... Kot da bi imela občutek da bi me lahko samo on razumel...

[mravlja1]

Tačka.. tudi tvoje besede so mi dale misliti...
Po pravici povedano.. sploh ne vem zakaj sem si toliko naložila... enostavno sploh ne vem..
Kot da ne vem še sama zakaj.. včasih si mislim kaj vse bom pa ne bom... ''slabe'' dni pa samo razmišljam kaj sama s sabo, pa kaj mi bo fax... če nisem srečna itd. No v takih trenutkih me prime tista zadeva .. ''s koncem''.
Trenutno nisem ravno najbolje volje.. morda zato pišem tako rahlo ''pesimistično''. Malo sem žalostna, ker sem šla na neko prireditev, pa sem zopet šla sama, ker se fantu ni dalo it z mano... in ta samota, me počasi najeda, razjeda... tako da...
Morda tudi tukaj tiči vzork vsega... ne vem...

Punce, hvala vam ker mi pišete... 

[jesenka79]

A sosedovega kužka pa ne bi mogla sprehajat, za začetek?

Ne vem, gledala sem nekaj oddaj in tud moja izkušnja je, da nekatere živali (psi, konji) lahko delujejo terapevtsko, za nekatere psihično, za nekatere prizadete otroke tudi glede duševnega in motoričnega razvoja.

Sej ne da bi si naložila še dodatno delo, temveč če bi ti bila to sprostitev, hkrati pa ravno dovolj obveznosti (sprehodi), ki bi tud tebi koristila. Gibanje je pri depresiji sploh koristno. In tako kot kadilci s cigareti, tudi lastniki psov spoznavajo drug drugega preko svojih ljubljenčkov ... lahko spoznaš nove prijatelje, ali pa vsaj sosprehajalce/ke.

[mravlja1]

Ja, kar nekaj časa se nisem oglasila..
V bistvu sem nekaj premlevala, pa šla (kot vedno) skozi neke vzpone in padce...
No, vseeno mislim, da sem našla eno pozitivno spremembo, edino ne vem koliko časa bo še ''pozitivna'', saj me lahko kaj hitro use zamori... V bistvu sem začela redno telovaditi.. imam plan, da bom to delala vsak dan, da si pač vzamem tistih 30 min. V bistvu se počutim bolje (usaj mislim) 
drugače pa sem si z 1,5 tablete začela jemati kar samo 1. Ne vem če je najbolje, da kar sama to doziram, ampak glede na to, da sem imela občasne ''trenutke'', ko bi najraje zakurla vse tablete in jih nekahla jemat, to kr uredu.. Sem se pa naročila k osebnemu zdravniku na pregled, kjer bi rada povedala da si želim intenzivnejše terapije, pa če mi lahko priporoča kakšnega strokovnjaka s tega področja, ker mislim, da so za moje težave ta nekaj mesečna snidenja preredka. letos sem bila (tudi po lastni krivdi) pri psihiatru namreč samo 1x, in imam take čudne fleše, ko sploh ne bi veš šla tja, ko bi kar sama s sabo konc nardila... Vse to pa mi otežuje vsakdanje življenje 
Glede kužka sva se s fantom menila, in je rekel, da naj se najprej sama k sebi spravim nato pa bova lahko razmišljala v tej smeri. Skratka, no saj se trudim.. ampak ta slaba volja me ob trenutkih res ubija...

Malo zmedeno pišem, ampak sem morla nekako spraut s sebe.

[mravlja1]

A sosedovega kužka pa ne bi mogla sprehajat, za začetek?

Jesenka, sem v Lj. (preseljena sem) pa živim v bloku, pa nobenega ne poznam.
Razmišljala sem, da bi šla kdaj na Gmajnice v zavetišče jih sprehajat, ampak so zame kar daleč...