Naši psihiatri, pohvale, graje, Vaše izkušnje ...

[vesnav]

Jazz...

o videzu se ponavadi menijo v osnovnošolskih klopeh. Tam nekje pa ljudje običajno to prerastemo. Sicer pa.. o okusu ne gre debatirat... Če pa misliš na finančno stanje, je bila gospa iz premožne družine že prej, kar ima, pa je pridobila s trdim delom, znanjem in izkušnjami.

Moonica, jo poznam zelo od blizu in je prelepa ženska.

V.
Vem, da ne sodi v temo, ampak pri opravljanju v prazno vedno dobim pike.

[scorpion]

Moonica...kadar ženska reče za katero drugo, daje lepa se velikokrat zgodi, da moški na njej ne vidi nič posebnega...in obratno..

Kresalova je preprosto lepa..zelo lepa....seveda je tudi pametna....o drugih njenih karakternih značilnostih pa nič ne vem...

obstaja pa veliko žensk, ki niso klasično lepe..pa imajo magnetično privlačnost....


Hvala bogu, da imajo vsake oči svojega malarja..

[outside]

Kresalove ne poznam od "blizu" in mi ni simpatična, ampak iz virov, ki so ji zelo blizu sem slišal, da je zelo delavna in denarno radodarna do raznih humanitarnih organizacij.

[moonica]

Saj zato pa sem rekla, da se ne mislim spuščat v neke debate o njej, ker je ne poznam ... se mi ne zdi fer, da kdorkoli govori o nekom, ki ga ne pozna ... ne slabo ne dobro ... Glede simpatičnosti in ne-simpatičnosti pa ... ne vem, mislim, da ni to nič takega ... saj pravim, to je le občutek (je sploh ne poznam!! videla sem jo samo preko TVja!) ...

[Putka]

smešno se mi zdi, ko mi folk reče (znanci, sodelavci): "blagor tebi, ki nimaš problemov" in to mi rečejo samo zato, ker se smejim...ker sem dobre volje...in jaz si mislim: "dragi moji, da bi vedeli da mi je v bistvu za jokat, ampak samo moja odločitev, da probam stvari RAZREŠEVATI, SPREJEMATI, SPREMENITI....mi daja zagon, da grem dalje z nasmehom v življenje in da se SPREJEMAM svoje življenje pač tako, kot je...neperfektno in TEŽKO"...

ne maram občutka nemoči, ker vem da NEREAGIRANJE ne pelje nikamor oz. te porine še globje...

ravno zato, ker vem kje je KAVELJ, ki te izvleče ven...in to je NAŠA MISELNOST in NAŠA DEJANJA, probam to, morda na nepravi način, dopovedati vam...

žal druge "magične pilole" za rešitev NI

na koncu še...daj ne pretiravaj: "nonšalantno pljuvaš po meni. Hvala, ker mi širiš cesto do pekla"

 

[scorpion]

Občutek nemoči je del vseh nas..je pa zelo neprijeten...ja..

Jaz mislim, da razrešitev depresije ne vodi k neomejeni veselosti , euforiji ali h koncu vsakega trpljenja...!!!!

Vodi pa h ŽIVOSTI, torej h SVOBODI...Življenje je raznovrstno in čustva ne morejo biti vedno "lepa in dobra"., ampak kažejo na celo lestvico človeškega..tudi na zavist, ljubosumje, jezo, ogorčenje, pohlep, obup in žalost...

Gre za dostop do PRAVEGA SEBE..tistega, ki je bil v otroštvu onesposobljen...njegove korenine potrgane..Ko se ne bojimo več intenzivenega, "psihotično - čustvenega" sveta našega zgodnjega otroštva smo na poti do pravega sebe...in s tem do živosti...

In ali ni to vse kar želimo :biti živi.....v vsej paleti različnih možnosti?

[scorpion]

Ko sem pred desetletji prvič šel h psihiatru, dr.Petelinu, sem bil še čisto brez zavedanja kaj se dogaja. Dobil sem točno tisto kar sem dobival vedno od očeta. No, vsaj poslušal me je kakšnih dvajset minut (oče me nikoli ni), potem me je potrepljal po rami, mi predpsial bombončke in me naročil čez tri tedne.

Počutil sem se tako samega, tako nerazumljenega. Prav nikogar ni bilo, ki bi si vzel čas zame, ,me usmeril, ker res nisem vedel kaj se dogaja z mano. Pa nič. Nikogar....Grozen občutek, da nikogar, ki razume nikjer ni...

Sedaj mi je jasno. To je bil pedagoški, celo moralizatorski pristop, ne pa resnično terapevtski, spremstvo..

Podobno pravi Millerjeva:"Prvo analizo sem doživela 1958. Ko gledam nazaj, se mi zdi, da je bila moja analitičarka , vsa prežeta z moralo. tega tedaj nisem mogla opaziti, ker sem sama odraščala z enako predstavo o vrednotah. torej nisem mogla ugotoviti, da sem bila zlorabljen otrok.

Da bi to odkrila sem potrebovala razsvetljeno pričo, ki je opravila isto pot in ni več zanikala zlorabljanja otrok, kot je navada v naši družbi.

Še danes takšno razmišljanje ni samoumevno. poročila terapevtov, ki trdijo, da so na strani otroka, večinoma zdrsnejo v vzgojiteljsko držo, ki se je seveda ne zavedajo..Nenehno delijo nasvete, ki jim pravzaprav ni mogoče slediti.."(Miller, 2005, str.82).

sedaj mi je jasno, da je potrebno nehati s terapijo, če opaziš, da terapevt deli nasvete, moralizira in noče razumeti tvoje zgodovine..Če pa slišim, da ti reče, da je treba svojim staršem odpustiti, potem VEM, da je treba terapijo pri takem terapevtu takoj zapusiti...je le zapravljanje časa in ..denarja..

[outside]

Če pa slišim, da ti reče, da je treba svojim staršem odpustiti, potem VEM, da je treba terapijo pri takem terapevtu takoj zapusiti...je le zapravljanje časa in ..denarja..

scorpion, kakorkoli obračaš stvari, "odpustiti" nekomu pomeni odrešitev, pomeni rešitev samega sebe.

[Aslan]

Če pa slišim, da ti reče, da je treba svojim staršem odpustiti, potem VEM, da je treba terapijo pri takem terapevtu takoj zapusiti...je le zapravljanje časa in ..denarja..

Vem, da se ne strinjaš s tem.

Je pa odpuščanje predvsem proces NAŠE NOTRANJE osvoboditve od težave.
Odpuščamo ZARADI SEBE Scorpion.
Ker ne želimo bremena preteklosti nositi s seboj tudi danes.
Ker razumemo, da ne moremo nič več spremeniti za nazaj.
Zgodilo se je, dogajalo se je - zdaj se več ne.
Naša odgovornost pa je kako bomo sanirali posledice.

Dokler ne odpustiš - tolko časa je ZAMERA in dokler je zamera si preko nje povezan z preteklostjo,
"živi" v tebi...kot kepa..tumor...

Odpuščanje prinese svobodo našemu duhu...

[scorpion]

Jaz sem pač potrdil tisto kar pravi Millerjeva in je zame pomenilo veliko olajšanje. Rekel sem si:"Hvala bogu, da ni treba odpustiti!! In mi ni treba imeti občutkov krivde, da tega ne morem iskreno narediti"


Le navajam citat, ki je meni olajšal dušo. Komu drugemu pa je nebo, jasno.."..Ne tako kot ljudje, ki so jih terapije navajale k odpuščanju in so bili prepričani, da jih bo odpuščanje zares lahko ozdravilo. Ti so ostali jetniki vloge majhnega otroka, ki msili, da svoje starše ljubi, pravzaprav pa dopušča, da njegovi ponotranjeni starši še naprej naprej nj. življenje nadzorujejo in ga (v obliki bolezni) uničujejo" (prav tam, str79.)..

Jaz le omenjam kako se počutim, če mi terapevt, od katerega pričakujem razumevanje mojih resničnih čsutev, reče, da moram svoja občutja odmisliti in odpustiti.. "Počutm se nerazumljenga.."

Morda bi blo zanimvo slišati kako se kdo od forumovcev počuti ob takem terapevtu, ki moralizira...

[outside]

Jaz le omenjam kako se počutim, če mi terapevt, od katerega pričakujem razumevanje mojih resničnih čsutev, reče, da moram svoja občutja odmisliti in odpustiti.. "Počutm se nerazumljenga.."

scorpion ti pričakuješ, da terapevt s tabo deli in goji negativna čustva! Vem, da odpustiti ni enostavno, ampak zavedati se moraš, da škodiš samo sebi in da ni prihodnosti brez odpuščanja pa če se ti to še tako čudno sliši.

[scorpion]

Ja  seveda jaz pričakujem, ,da terapevt razume in sprejme moja negativna čustva..

Kaj pa ti pričakuješ od terapevta, Ribič? Da ti da nasvet, te okrega ? Kot mama?

To je kr zanimvo vprašanje :Kaj kdo pričakuje...Mnogi, na žaslot, niti ne vedo kaj pričakujejo..Po moje, pa vsak čuti kaj mu odgvorja in kaj ne...če je le malo v stiku s svojimi občutki...

[Arwen]

..če mi terapevt, od katerega pričakujem razumevanje mojih resničnih čsutev, reče..

razumevanje ali dajanje potuhe?

seveda vsi pričakujemo empatijo, a ker smo tam, kjer smo, je potreben strokoven pristop in ločevanje zrna od plevela...

Kar se tiče odpuščanja - recimo, jaz sem staršem odpustila v meri, ki koristi meni, za lastno počutje in napredek, za razumevanje dogodkov, ki vplivajo oz. so vplivali na moj sedaj, ... kako in kaj sta pa onadva (sedaj), me pa prav figo mar briga... 

[outside]

Kaj pa ti pričakuješ od terapevta, Ribič? Da ti da nasvet, te okrega ?

scorpion ne razumeš?
Jaz od terapevta pričakujem, da me spravi na pravo pot pri reševanju negativnih čustev, zamenjal bi ga pa takoj, če bi skupaj jamrala in bi mi samo pritrjeval, da sem pa res revež!

[Aslan]

Jaz le omenjam kako se počutim, če mi terapevt, od katerega pričakujem razumevanje mojih resničnih čsutev, reče, da moram svoja občutja odmisliti in odpustiti.. "Počutm se nerazumljenga.."

To je malo drugače kot si povedal prej.

ODPUSTIŠ DEJANJA nekoga (npr. staršev) za nečustveno podporo v otroštvu.
To je odpuščanje....tebi v prid...

Svoja OBČUTJA v zvezi s tem dogodkom pa je treba razumet, jih na pravi način izrazit, dat nekako ven iz sebe...tukaj ne vidim odpuščanja, vidim le razrešitev ustvenih vozlov, ki so v nas.

Na način:
Kot otrok nekaj doživimo - boli - počutimo se žrtve - hudo je....
In ta isti spomin čustev in bolečine nosimo s seboj.....
Ga občasno podoživljamo...še vedno smo jezni, žalostni, žrtve...
S terapevtom ali sami pa lahko ta dogodek zopet oživimo.
Ga analitično razdelamo....in nenazadnje ga bomo videli v vseeno drugi luči, kot smo ga videli kot mali nebogljen otrok. Saj imamo medtem že nove izkušnje, znanje, zrelost...
In to, da smo sposobni otroško bolečino pogledat na bolj odrasel način z zavedanjem da smo bili takrat nemočni...jest mislim, da to osvobaja...odvzame bolečino notranjemu otroku...

Jaz od terapevta pričakujem, da me spravi na pravo pot pri reševanju negativnih čustev, zamenjal bi ga pa takoj, če bi skupaj jamrala in bi mi samo pritrjeval, da sem pa res revež!

Tudi jaz bi ga dala na čevelj.
Ampak tudi tistega bi dala na čevelj, ki bi se šel eno avtoriteto z navodili kaj moram in kaj ne smem.

[Flip]

odpustiti - tudi jaz sem mnenja, da ni nujno odpuščanje.

sama recimo svoji mami nisem odpustila. nasprotno. z leti sem vse boj postala jezna nanjo, predvsem takrat, ko sem dobila svoje otroke in ko sem se zmeraj bolj spraševala: "mama, kako si mogla?!?!?! a naju z bratom res nisi imela dovolj rada???" nje vprašati več nisem mogla.
nisem in ne bom odpustila. vendar ne kuham več jeze. vem tudi, da ni bila moja krivda. vem, da nisem bila slaba hči. saj tudi ona ni bila slab človek v smislu hudoben, pokvarjen. v bistvu je bila nemočna reva.
zdaj vem. v sebi sem zadeve račistila, do neke mere "razumem" njena dejanja, pa ne, da bi jih odobravala. nikoli in nikdar!
torej, menim, da je pomembno, da si zadeve razjasnimo in v sebi razčistimo, zaključimo. pač vsak po svoje. eni z odpuščanjem, drugi pa brez.

[outside]

"Odpustiti", pomeni pomiriti se s samim s seboj, saj pozabit se ne da.

vendar ne kuham več jeze.

, to je pomembno, da gre iz nas sovraštvo, ki nas razjeda in uničuje.

[scorpion]

Filip To je zame realno razmišljanje...

Ribič..ti pa (se) še vedno loviš

Odlično si povedal.."želim, da mi pomaga razrešiti moja negativna čustva"...kako pa to naredi? Se te dotakne s čarobno paličico in ti odrešen,,..vseh negativnih čustev

jaz sem tebe razumel v smilu:"Želim, da me terapevt vzpodbudi, da se ne soočim s svojimi negatvinimi čsutvi, da jih potlačim"..Zakaj bi ti moral pri temu pomagati terapevt? Saj to nže sam ves čas počneš..


Narava čustev je namreč taka, da oddidejo, če so doživljena..(pa to ni na mojem zelniku zraslo)..Ej Ribič , ne boš je odnesel tako poceni....tisto kar boš le potlačil te bo preganjalo..garantiram..

[outside]

Ne vem zakaj si razumel, da potlačim svoja negativna čustva?
Imaš izbiro "odpustiti" ali pa začaran krog sovraštva. Izbiraš samo ti in nihče drug.

[Flip]

"Odpustiti", pomeni pomiriti se s samim s seboj, saj pozabit se ne da.

zame pomeni odpustiti = oprostiti. v življenju lahko marsikaj oprostimo (odvisno od praga tolerance, ki pa zna kdaj že mejiti na neumnost - lastne izkušnje  ) spet pa je odvisno, komu odpuščamo. odpustim = oprostim otrokom. sem zmeraj (saj še nikoli ni bilo kaj res strašnega) in zagotovo zmeraj bom. ne glede na to, kaj bosta ušpičili. konec koncev sta moji, jaz ju vzgajam, jaz zanju odgovarjam - in to zelo rada!
odpustiti staršem? seveda - kakšne malenkosti rade volje. tudi jaz sem starš in vem, da delam napake, vendar sem jih sposobna tudi priznati in se zanje otrokom opravičiti.
zagotovo pa nikoli in nikdar ne moremo oprostiti/odpustitit tega, da so zanemarjali ali pozabili na vzgojo otrok.

da pa je nujno, da ne kuhamo sovraštva, ribič, je pa zagotovo res. kajti prav sovraštvo nas lahko pelje v nepravo smer.