Anketa o potovanjih

[DAMa]

Kako pogosto potujete? Greste samo čez mejo na nakupovalni izlet ali greste vsako leto kam na počitnice v tujino? Nekateri med nami veliko potujejo zaradi službenih obveznosti, spet drugi pa smo raje doma in potujemo zelo redko ali nikoli.

Ali vas vaše težave ovirajo pri potovanjih? Kako? Opišete lahko v tej temi, anketo pa najdete na prvi strani portala nebojse.si ------ http://www.nebojse.si/portal/index.php

Z nami lahko delite tudi svoje izkušnje. Kje ste se najlepše imeli? Ste imeli kje težave?

Vabljeni k izpolnjevanju ankete! 

[ljubica]

Rada imam krajša potovanja. To pomeni vožnjo dologo do 3 ure v eno smer. Ostalo me utruja, naredi živčno in mi ne prinaša nikakršnega občutka lepote ob ogledih in doživetjih še tako lepih pokrajin (muzejev, znamenitosti, ljudi,.....).
Sploh pa ne maram sindikalnih izletov za več dni, ker tam preprosto ni dovolj časa za hrano in počitek. Zato me tovrstni izleti ubijajo. In sem se jim kar lepo odrekla in se tudi ne čutim manjvredno.
Sem hedonist, nisem pa premožna, zato dolga potovanja zame pomenijo "mučenje".
No, ko bom velika in bogata, bom morda potovala "par exsellence". 

[DAMa]

He he, jaz tudi čakam na tisti loto dobitek, s katerim bom potovala par excellence 

Že dolgo nisem bila kje zares daleč, moram pa reči, da se v velikem loku izogibam raznih študijskih izletov kamorkoli - če je treba z avtobusom za cel dan. Domov pridem crknjena in vmes mi še anksioznost polepša dan, ko vem, da ne morem kar oditi takrat, kadar se mi zazdi. Te organizirane varijante so zame precej neprivlačne.  Nazadnje sem bila na daljšem potovanju pred 2 leti.

[ljubica]

 

[mina]

Nič več mi ni grozno potovati. Sicer me dan prej malce črviči in s seboj vedno nesem trikrat preveč stvari....ampak ko štartam je Ok. Rada vozim, zato nerada sedim na sovoznikovem mestu. Prav tako ne kot potnik v avtobusu. Zato se vožnje z njimi izogibam- pravzaprav se z avtobusi ne vozim nikamor. Niti z vlakom.
Lahko pa vozim sama 24 ur, ni problema. Spijem dva RedBulla, pa gre.  V soboto sem se vrnila z dopusta - vozila tja, nazaj...pa vmes po vseh možnih poteh in vremenskih razmerah.Pred leti se nisem premaknila iz mesta. Še peš nisem šla nikamor. Od skoraj popolne izoliranosti v bajti, sem naredila prvo pot cca 600 km daleč. Kako sem zmogla? Sem kar šla in si mislila, da bom umrla, ampak me ni skrbelo. Tudi čepenje doma je ubijalsko. 
Ostala sem živa    in "lekcijo" pogosto ponavljala. Komaj čakam na naslednjo pot. Bom šla zopet malce dlje...kam naj jug...

[DAMa]

Bravo Mina!!  To je pravi način za pokazat roge tej beštiji.