Jaz

[sadness]

Pozdravljeni,
v bistvu sploh ne vem kaj naj napišem ampak prebirala sem teme na forum in nekak mi je postalo jasno, da ne glede kaj tukaj napišem, ne bo predalčkanja, zgražanja ...v glavnem nekako mi je vse to blizu, vi ste mi blizu in vem, da me boste razumeli bolje kot pa ljudje, ki so mi blizu (jih ni veliko, zadnje čase vedno manj, če sploh kdo).
Že zelo zgodaj sem ostala sama, brez staršev, mama in oče sta šla vsak svojo pot. Prvo izkušnjo z depresijo sem doživela nekje pri sedemnajstih in takrat pojma nisem imela kaj je to kar me tako boli, spomnim se, da sem sedela v parku čisto sama in želela, da se odpre zemlja in me pogoltne, čisto vseeno mi je bilo če takoj umrem in če bi se to zgodilo, bi bil pravi blagoslov. Nikogar nisem imela s katerim, bi se lahko pogovorila o tem in ko je bila notranja bolečina tako velika, da nisem več zdržala sem si začela povzročat fizično bolečino, začela sem se rezat. Grozno se sliši ampak meni je vsaj za trenutek pregnalo tisto kar sem čutila v sebi in vsaj za trenutek sem lahko pozabila na to bedo. Ne bom opisovala dejavnikov, ki so k temu pripomogli ampak človek, ki je takrat bil z mano je delal z mano zelo grdo jaz pa sem pustila, ker sem bila še tako mlada, naivna in rabila sem nekoga, ki mi je vsaj na redke trenutke dal tisto malo, kar sem mislila, da je ljubezen. Pogrešala sem družino, varnost in sem zato vzela tisto kar sem dobila. Ta človek me je pretepal, pljuval po meni pred prijatelji, enkrat celo lulal na mene. Vem, bedno in tega danes ne bi dopustila nobenemu. Malo za tem, sem poskusila narediti samomor, to me je pripeljalo na zaprti oddelek...nobenega pogovora (ali pa se ga ne spomnim) samo tablete, tako da sem večino časa tam prespala ali bila v neprištevnem stanju, vem, da se zaradi tablet nisem zbudila in se polulala kar v posteljo. Potem sem šla domov, brez da bi mi kdo predlagal kako zdravljenje ali kaj drugega. Bila sem še vedno v istem dreku. Spoznala sem fanta, v katerega sem se zelo zaljubila, bila sva nekaj časa skupaj ampak je enkrat izvedel, da sem poskušala narediti samomor in me je pustil. Še en človek, ki me je zapustil...potrebovala sem tri leta, da sem prebolela.  In ta vzorec se je ponavljal kar nekaj časa ljudje so me zapuščali jaz pa kaznovala samo sebe. Potem sem se odločila, da je temu treba naredi konec in poiskala pomoč, dvakrat sem šla na pogovor k psihijatru, predpisal mi je Zoloft in ta zdravila sem jedla nekje sedem let, v bistu ne vem če so mi kaj dosti pomagala ali pa sem samo malo bolj odrasla. Spremenil pa se je moj vzorec obnašanja, začela sem jaz zapuščat in tako je bilo tudi nazadnje, zapustila sem nekoga, ki me je imel rad (čeprav danes nisem več tako prepričana v to, ker je zdaj z mojo prijateljico, ki je bila v naši družbi in smo se skupaj družili pet let) in katerga sem imela ali imam tudi jaz iskreno rada. Zoloft ne jemljem več, tudi bolečin si več ne prizadajam...ne vidim pa smisla v svojem življenju. Zdi se mi, da sem živi mrtvec...hodim v službo, lepo izgledam, družim se z ljudmi kolikor se pač moram (zapustila sem prijatelje, ki to v bistvu niso bili, zraven njih sem se vedno počutila, kot da sem iz Marsa, ker sem pač imela drugačne izkušnje kot oni, ki pa ne razumejo takih ljudi kot sem jaz; moja prijateljica me je vedno vprašala ko sem bila v svoji žalosti, če me dajejo žjuci )...najboljše pa se počutim doma, med štirimi stenami in nekak čakam, da bo konec življenja. Vem, da to ni zdravo in da to ni prav, stara sem 35 in vse kar sem si kdaj želela je bilo imeti družino, dom...nekaj kamor bi pripadala. Ampak očitno mi to ni usojeno.

Žalostna sem in zato sem to napisala. Ne vidim več smisla, ne najdem več poti za nadaljevanje....in ko se zavem, da sem zopet oz. še vedno tam, kjer sem bila pri sedemnajstih, sama s svojo bolečino me še to bolj žalosti.

[mocka]

Od sinoči me je že sram, ker ti ne znam na prvo in ne na drugo roko nič povedat. Jokanje s tabo nima smisla pomilovanje tudi ne biti skupaj s tabo v tvoji žalosti tudi ne. kaj pa potem? Edino kar mi mogoče uporabnega šine v glavo je to da se zaveš kaj imaš. Službo, urejeno zunanjost sigurno še kaj. To si vzemi za kamen za fundament na katerem boš začela zidat novo življenje. Pred tabo je lahko še 50 lepih let.

Kako zidat kere cegle vzet je na tebi. Mogoče s pomočjo terapije. Še največ pa s tem da tak način kot ga zdaj živiš presekaš in obdržiš le tisto kar ti je dobro. Na pamet mi hodi Coelho s njegovo Veronika se odloči umreti. O takih dejanjih dajmo samo prebrat in videti da nam jih ni treba sami narediti. Vzemimo si na pot samo izkušnjo pa čeprav iz pisateljivih ust.

Pozdrav in željo da ti bo vsak dan za konček bolje

[Jagodka]

Pozdravljena Sadness,

ob tvoji zgodbi imam podobne "pomisleke" kot Mocka. To kar si preživela in še preživljaš je tisto, kar je po mojem mnenju pekel.

Kakor te berem, čutim v tebi notranjo moč in voljo do življenja. Pišeš, da si v času jemanja ADjev odrasla. Pa ne zaradi tablet, odraščala si, ker si bila dejavna, ker si tako hotela, ker se nisi skrivala, ker si se spoprijemala s travmami. Čestitam. 

Se mi zdi, da smo z bolečino vedno sami, kljub razumevajočimi ljudmi okrog sebe. Ne vem, kako se bolečina izmeri, iz svoje izkušnje pa lahko rečem, da se intenzivnost zmanjša glede na naš odnos do nje. Sama sem si (in si še) tu pomagala s terapijami in branjem. Ne verjamem, da se da bolečino popolnoma pregnati ali obvladati. Verjamem, da je bolečina lahko motivacija za aktivne spremembe. To je glas tistega občutljivega, šibkega mene, da je nekaj narobe, da ponavljam stvari, ki mi škodujejeo, da se zapletam z ljudmi, mislimi, ki me na nek način bremzajo. Ko sprejemam, to šibko Jagodko, kot del celote, kot pomoč, mi je lažje in intenzivnost bolečine se zmanjša. Intenzivnost bolečine prihaja v valovih, in kadar pozabim na to in spet hočem biti samo močna, samo uspešna, samo dobre volje, samo samozavestna, pride v velikem valu nazaj. Takrat se ponovno zavem, da je življenje sestavljeno iz veliko majhnih in dragocenih trenutkov, eni so veseli, drugi pa žalostni, se pa dopolnjujejo.

Glede na tvoje izkušnje, bi ti priporočila terapijo. Drži se. 

[*Lily*]

Čauči, Sadness!

Prebrala sem tvojo zgodbo. Nimam besed na vse to kar si preživela. In vsekakor si zaslužiš aplavz že zato, ker si se sploh odprla pred nami in izpovedala svojo bolečino.

Kar se ti je dogajalo v življenju je bilo vse prej kot lepo. Ampak poskušaj si dopovedati, da je to nekoč bilo in da tega sedaj ni več. Vsaj kar se tiče pretepov, pljuvanja in poniževanja vseh vrst. Te težke preizkušnje so za teboj.

Začni na novo. Od tega trenutka naprej. Počasi, korak za korakom. Zdaj si takšna kot bi se pravkar rodila. Le z eno razliko: obleko imaš na sebi. Vse kar se ti je dogajalo je zakoreninjeno v tvojih mislih, v tvoji duši. Za začetek si določi eno ali dve uri v dnevu, ko imaš prepoved razmišljanja o preteklosti. Če ti v tej uri pridejo v misli grdi spomini, jih zavestno napodi stran z zavedanjem, da imaš potem še 22 ur v dnevu čas razmišljati o njih. Naj bosta ti dve uri ali ena ura čas za lepe misli.

Poišči si kakšen hobi. Vem, v takšnem stanju je to težko. Ampak morda se pa najde kakšen konjiček, ki ne zahteva nobene umske in fizične telovadbe. Jaz sem v prvem mesecu svojega zdravljenja imela en zelo priljubljen hobi: čvekala sem s sotrpini na tem forumu. Vsak dan kakšno urico. Zaradi tega si še vedno lahko zaprta med štiri stene.

Poskusi si omisliti kakšnega hišnega ljubljenčka. Mucko, kužka ali papigo. Morda hrčka, morskega prašička. Smešno ampak jaz sem se na začetku zaupala le mojemu kosmatemu štirinožcu pa če je slišati še tako noro. Pomirjalo me je, če sem se pogovarjala z njim, ga božala in videla, da me ima rad, brezpogojno rad.

Omisli si kakšen čvek preko msn ali facebooka. Tudi zaradi tega ti še ni treba iz stanovanja, lahko pa čvekaš o vsem kar te zanima in spoznavaš ljudi kljub temu, da si v stanovanju. Prijeten čvek je včasih dobro razvedrilo, sploh za ženske.

Spomini na staro življenje ne bodo nikdar izginili, bodo pa sčasoma postali manj boleči. In naj bodo ti majhni koraki tvoj prvi skok v novo življenje. Majcene spremembe, ki te bodo odgnale od dna. Če pa ti bo hudo, se le obrni na nas. Lahko javno, preko foruma ali pa na kateregakoli sotrpina preko zasebnega sporočila. Vedno smo tu, da drug drugemu stojimo ob strani.

Lep večer , topel objem in mirno noč, Sadness!

Lily

[Ribica]

Menim, da bi vsekakor potrebovala pomoč izkušenega psihoterapevta. Če si ga lahko privoščiš, ti predlagam dr. Milivojeviča.
Imam prijatelja, ki ima za seboj prav tako težko zgodbo neprestanega zapuščanja oseb od otroštva naprej  (odhodi, smrti...), kar ga je konec štiridesetih pripeljalo v izjemno težko stanje. Navzven zelo zelo uspešen se je, najprej  notranje, nato pa tudi zunanje  popolnoma zlomil. Dve leti je hodil k dr. Milivojeviču. Danes je spet poln volje, energije in načrtov, uspel je popolnoma spremeniti vzorec življenja. Pomagal si je tudi z zdravili, a je danes že brez njih.
Želim ti, da ti uspe in v bistvu je še za vse čas, tudi za družino še ni prepozno. Držim pesti!
Ribica

[Arwen]

poiskala pomoč, dvakrat sem šla na pogovor k psihijatru, predpisal mi je Zoloft in ta zdravila sem jedla nekje sedem let..

samo dva pogovora sta absolutno premalo! in le jemanje zdravil tudi ni pogoj za ozdravitev; potrebna je terapija.

Sadness, daleč od tega, da je za karkoli prepozno! moj nasvet je, obrni se na zdravnika, na terapevta, poišči si pomoč, mogoče začni obiskovat skupine za samopomoč...

objem 

[Orhideja1]

Kot so že predlagali moji predhodniki, bi ti tudi jaz svetovala psihoterapijo. Terapija mora biti bolj pogosta, vsekakor je 2x obisk pri psihiatru premalo.

Vse se lahko spremeni in nič še ni izgubljeno. Nikoli pa ni prepozno za nič. Tako kot ni prepozno, za spremembe v tvojem življenju. V pozitivnem smislu seveda. Da pa do njih pride je pa potrebno nekaj storiti v to smer.

Srečno.

[sadness]

Pozdravljeni,
lepo je bilo prebrat vaše komentarje in hvala vam zanje 

Sem se odločila, da se bom probala dogovorit za terapijo z g. Židanikom, če ima mogoče z njim kdo od vas kakšne izkušnje, bi prosila za mnenja.
Sem skozi vsa ta leta probala sama naredit nekaj s temi ranami iz preteklosti, povem vam, da mi teorija prav dobro gre, glede prakse pa je bolj tak Naučila sem se veliko stvari in še vedno se jih učim ampak veliko lažje bi bilo, če bi imela nekoga, ki bi me vodil skoz to učenje, spoznavanje samega sebe, spreminjanja vzorcev...pa tudi hitreje bi šlo in manj boleče, ker zdaj to delam skozi izkušnje, ki mi prihajajo na pot, včasih se komaj takrat zavedam, kako zaradi določeni stvari iz preteklosti reagiram in si delam škodo...mogoče sem pozabila, da zdaj ne potrebujem več teh obrambnih mehanizmov, ki sem si jih naredila pred 20 leti, da sem lahko preživela tiste čase. Težko je, ker imam velikokrat občutek krivde, da sem zaradi svoje nesreče, neizpolnjenih želja sama kriva ravno zaradi tega, ker sem vlekla vse stvari iz preteklosti v sedanjost, to pa mi je uničilo med drugim tudi vezo. Skoraj dve leti sta minili od tega, jaz pa še vedno tuhtam, kaj sem takrat delala narobe, kako sem se skrivala pred realnostjo in raje celi prosti čas preživela pred računalnikom, samo da se nisem rabila soočiti z realnostjo, kako nisem več čutila samo sebe, vegetirala, skrivala sama pred sabo...jaz sem bila kriva, ker na drugi strani so bile pobude, da bi izboljšali situacijo. Ampak tega ne morem več spremenit, lahko sem samo boljša v prihodnosti, kar pa me trenutno ne tolaži kaj preveč, ker nekak ne vidim ničesar pred sabo.
So mi nekateri moji prijatelji svetovali, da si pogledam The Secret...sem si po njihovem sama kriva, ker nič pozitivnega ne dajem v vesolje in zato nič ne dobim nazaj ....mogoče res ampak težko je razmišljat tako pozitivno kot nekdo, ki se mu v življenju še nič tragičnega ni zgodilo, ki ima zraven sebe ljudi, ki so mu v oporo, kateri niti za običajne stvari ne rabi skrbet kako plačati položnice itd....saj veste kaj mislim.

[Arwen]

Sadness, malce prizanesljivosti do sebe, prosim lepo  "Secret" je pač le eden od instant duhovnih receptov, ki jih zadnje čase kar mrgoli povsod. Ja, priznam, sem si ga ogledala, pa par stvari mi je ful zanimivih, a pustiva sedaj to ob strani. Saj prijatelji so mogoče dobronamerni, a - so mogoče tudi oni doživeli, kar si doživela ti?

Preteklost je v nas pustila pečat, rane, brazgotine... vzorci, ki smo jih dan za dnem doživljali, preživlljali, so se nam vtisnili tako globoko v podzavest, da je treba precej več dela kot le ogled enega filmčka....

Sadness, pri meni se je začela depra pri cca 11 letih in je trajala do letošnjega leta... sem tudi jaz teorijo v nulo obvladala, praksa pa... no, in ko so me moje misli pripeljale do tega, da sem bila na tem, da naredim samomor, sem stala pred odločitvijo: ali končati ali nekako iti naprej... in ta iti naprej je zajemal zdravnika, AD-je, skupino za samopomoč, psihologinjo, .... predvsem pa moja trdna odločitev, da se poberem - in takrat se je teorija v prakso začela spreminjat ... in sedaj sem brez AD peti teden...

[scorpion]

Nič nimam proti pozitivni naravnanosti..Vendar je nemogoče biti pozitivno naravnan, če nosiš v sebi veliko bolečine....Ignorirati notranjo bolečino ni pot h pozitivnemu..po moje..

Sadness...Želim ti, da bi se nekoč imenovala Joy...ali Hapiness...

[Arwen]

...Ignorirati notranjo bolečino ni pot h pozitivnemu..po moje..

se strinjam. Meni osebno je ravno spopad/soočenje z njo + odkrivanje razloga zanjo in potem predelava le-te pripomogla k temu, da sem zlezla iz teme; seveda pa jo je potem dobro tudi oddelat ter postavit tja, kamor spada - v preteklost in se začet učit živet v sedanjosti, se začet učit negativne misli v pozitivne pretvarjat, ... itd 

[sadness]

uh....ravnokar naročila pri g. Židaniku, sem presenečena, ker sem kar hitro prišla na vrsto ...upam, da mu ne bom poplavila ordinacije, ko bom tam 

[efka]

Jaz sem bila pri dr. Židaniku 3 leta nazaj....nekako nisva našla stika in se nisem mogla tako, čisto odpret. Poznam pa kolegico, ki je bila zelo navdušena nad njim, tako, da je to čisto individualna zadeva. On se ukvarja s t.i. analitsko psihoterapijo...karkoli že to pomeni v realnosti
Psihiatrinja, pri kateri sem zdaj jaz, pa se ukvarja predvsem s kognitivno-vedenjsko terapijo (ker pa tudi tu ne vem, kaj naj pričakujem, še vedno čakam na čudež )
Držim pesti, da se bosta ujela, on pričakuje precej dela na sebi in s sabo, jaz pa nisem znala (zmogla, hotela....)...mogoče bo pa tebi ravno to ta pravo (pa še ni imel dosti časa,ker je imel full pacientov, zdaj pa ima koncesijo in je malo bolj sam svoj gospodar - ima več časa...)
lp efka

[ton]

Pred časom sem nekje na spletu bral njegovo poročilo o delu z enim zapletenim pacientom in sem dobil en tak topel občutek, da je človek pripravljen narediti marsikaj za drugega. Mislim, da je šlo za prispevek za nek kongres, malo poglej po spletu.

[dusica]

Sadness,

kako bi rada sedaj poletela k tebi..ali ne vem ne kako ne kam!?? Zato pa.. ..in sončen pozdrav iz Obale.

Za začetek naj ti omenim, da vse kar si dosedaj razmišljala ZBRIŠEŠ s tvojega uma in pričneš VSE NA NOVO...strogo!! Če ti so res želiš oziroma,ko boš spoznala, da je to edina in prava pot, se ČIMPREJ loti PSIHOTERAPIJE, ob tem pejdi v knjižnico in si po svojem občutku vzemi knjigo, katere naslov te pritegne..pa naj bo vzpodbuden, ne'? Nato, ozri se vase in si napiši načrt KAKO IN KJE pričet z delom: notranja in zunanja spospolnitev, morda spremmeba?? Vse to te bo pognalo naprej...

In pika na I, name se obrni, če potrebuješ kakšno ISKRENO DRUŽBO, prijateljico na daljavo iz Obale, ok?? (po letih sva si blizu in te razumem...pa rada pomagam!!)

                                       Dušica

[sadness]

Najprej hvala vsem za prijazne besede, človek se takoj počuti malo bolje, ko ve, da obstajajo ljudje, ki razumejo tovrstne težave ...sicer pa tako sami veste kako je ))
Sem bila danes pri zdravniku, sva se pogovarjala in po njegovem bi potrebovala glede na to, kar je slišal o meni in moji preteklosti in seveda vsemu kar se dogaja zdaj psihoterapijo...na žalost pa nimam denarja, da bi si lahko to privoščila, zaenkrat. Predpisal mi je Alventa kapsule, prej sem dolga leta jemala Zoloft in sem poznala njegov učinek oz. vse stranske učinke, ki jih je imel na mene...teh tabletk pa še ne poznam in me je malo strah jutra, ko moram vzet prvi odmerek potem pa v službo. Ima mogoče kdo izkušnje s temi zdravili?

[Arwen]

malo tu pobrskaj

http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,2752.0.html

http://www.nebojse.si/ForumArhiv/index.php/topic,3216.0.html

[sadness]

Hvala Arwen C., sem včeraj na tem forumu še malo brskala in našla te linke tako, da sem si prebrala.
Slabo mi je kot s.... pa še trese me.

[piccolina]

kdo je ze to?     

[Pain]

Ali se lahko sedaj zgražamo nad tem v kakšne zveze je letela. Ja in ne. Vsako  skrajnost lahko legitimiramo z določeno stvarjo. Lahko pač rečemo, da v bedi, nemoču obupu je letala iz zveze v zvezo, ker pač drugega v njeni moči takrat ni bilo in je bilo razumljivo, da je bila čustveno neinteligenta. Navsezadnje sama tega ni želela, sama si je želela ljubezni, mentalno potrebo po tem je imela prazaprav. Ni bila samozadostna in se prepuščala nagonom, ki poskrbijo za to, da človek ni samozadosten. Spet vprašanje v kolikšni meri je imela sploh realno sliko teh moških pred sabo. Tako, da s tega vidika ji pravzaprav nimamo karkoli očitat. Po drugi strani pa na splošno lahko rečemo, da enostavno ni pošteno od nje same, kajti gotovo so bili v njenem življenju moški, ki so bili pripravljeni iti z njo v vzajemen odnos, v ljubezen. Ali ni pravzaprav žalostno, da toliko zgodb poslušamo o tem, da ženske partner pretepa, je spolno nasilen, je nonšalanten, mu je pomembno vse ostalo, razen nje, jo ima samo za se spucati, ima tradicionalen pogled na zvezo-ženska je doma in opravlja gospodinjska dela, on domov nosi denar itd... Toliko takšnih zgodb preberemo, ko pa pred takšne ženske pristopi nekdo, ki mu na čelu piše, da bo pripravljen ji dati srce na pladnju... Takšnega seveda ženska gladko zavrne, ali pa ga ima samo za tolažbo. Nvsezadnje je to ženska sama priznala. Tisti, ki so bili do nje nesramni, tistim se je podrejala, potem pa je ona zavračala. Kaj je zanimivo? Zanimivo je, da o teh, katere je ona zavračala ni napisala niti besede o tem kakšen odnos so bili pripravljeni gojiti do nje.