Nosečka s strahovi

[morskival]

koki haj!
Saj ni tako hudo. Ko sem izvedela, da sem noseča me je bilo zeeelooo strah.
Tudi sama sem se ubadala s strahovi. Potem pa sem počasi začela uživati v prihajajočem
živem bitju. Vsaki dan.Pripravljati sem pričela stvari za dojenčka, se veliko
pogovarjati o vsem in je minilo...
Ko me je mož peljal v porodnišnico me je bilo strah samo še toliko, kot je treba,
čisto malo.
Bil je zraven mene pri porodu in vse je potekalo ok.
Saj bo verjemi nam.
če te še kaj zanima ti samo vprašaj 

[megi94]

Draga koki,nič ne skrbi,boš videla da bo vse ,res vse o.k.Sama sem imela tudi dve kar zanimivi nosečnosti,ampak vse se da prestat in porod sam te ne bo pripeljal do tesnobe in podobnoh situacij,ker takrat je tako polno vsega drugega.Recimo moja prva nosečnost je bila taka,da sem imela komaj 16 let,prestala sem jo brez kakršnihkoli strahov.Potem pa je prišel porod in sem zdravnika na kolenih prosila naj mi vendar naredi carski,saj sem tako mlada in poroda ne bom mogla prestati.V bistvu,oni gledajo kako je otroček obrnjen,pa ostale stvari,tako da se mi je le smejal,da sploh predlagam kaj takega.Rodila sem v treh urah,prelepo punčko in kljub moji mladosti,sem jo takoj vzljubila.Zato se ne boj,ker boš tudi ti svojega otroka najbolj ljubila in to takoj.
No druga nosečnost pa je bil en sam stres in žalost.Sem šla na nuhalno svetlino in tam so bili izvidi grozno slabi.lahko rečem,da sem jokala kar ene dva tedna skupaj,v omarici pa sem imela tudi že napotnico za splav.Na amniocintezi je bilo vse v redu,ampak do konca sem se spraševala kajpa če je vseeno kaj narobe???No,na koncu sem rodilačudovitega fantka.Je pa res,da znajo hormoni kar nagajat,jaz sem pri obeh porodih doživela tudi jokajoče obdobjemkjer jokaš za vsako stvar,pa ne veš zakaj.Verjetno je to kot poporodna depresija.Jaz bi ti svetovala,da z zdravljenjem z AD počakaš do otrokovega rojstva,vseeno pa ne bi bilo slabo,če se posvetujeta tvoj psihiater in ginekolog,saj naši nasveti so eno,strokovno bodo pa najbolj oni vedli kako in kaj.Le pogumno!

[Ninka]

Zdravo!No pa se jaz po dolgem času javljam...torej do konca imam še ne mesec(11.7.) in Koki nisi edina, ki te dajejo take misli, strahovi...tako kot vesnav pravi-pridejo dnevi ko jih je več, pa pridejo dnevi ko jih je manj...samo ne se tako z njimi ubadati...mene po pravici tale zadnji mesec kar daje....ampak se ne pustim...lahko z veseljem rečem, da paničnega napada nisem doživela že od meseca februarja, je pa kaj novega prišlo...mislim, da tako kot so panični napadi čisto prenehali, tako bo tudi vse drugo...samo ne daj se.

[vesnav]

Ninka,
veselim se s tabo in mislim nate!

Vesna

[Ninka]

Hvala vesnav...sem pa vesela, da te po dooolgem času slišim