|
Koki
|
 |
« dne:: torek, 03. junij 2008 ura: 16:06 » |
|
Kot sem že napisala v enem postu o razočaranju pri psihoterapevtki, se še kar naprej otepam nasilnih misli, ki me potrejo, da sem jezna na vse. Po drugi strani pa me skrbi, ker me je kar naprej strah, kaj če se prevečkrat sklonim, kaj če me pas v avtu preveč drži ipd., in sicer samo zato, da ne bi bila jaz za kaj odgovorna. Vem, da veliko drugih nosečk živi čisto neobremenjeno, jaz pa se sekiram, v katerem položaju spim, da ja ne bo kaj narobe, da ne bom za kaj kriva. Poleg tega se mi včasih zdi, da ne čutim kakšne posebne ljubezni do otroka v trebuhu, pa me že to skrbi. Včasih sem kar jezna, da sem sploh noseča, ker me zdaj tako oblivajo strahovi. Potem pa mi je hudo in sem žalostna. Ali je še katera s takimi težavami ali kdo pozna koga, ki ima take težave? Zdaj hodim v materinsko šolo in sploh ne morem uživat v pogovoru z drugimi, ker me kar naprej neki skrbi. Partner mi mora kar naprej nekaj dokazovati, da se nimam česa bat, tako da se najino življenje suče v glavnem okrog tega. Danes npr. se mi je zdelo, da bi (ker sem noseča že 5 mesecev) že morala čutit gibe, pa sem poklicala v ginekol. ambulanto, čeprav imam v četrtek redni pregled, da bi ja preverili. So me vzeli in ugotovili, da je vse v redu, ker če ne bi poklicala, bi imela grozen občutek krivde, da hočem slabo otroku. To me tako utruja, da razmišljam, kako je bilo prej lepo, ko nisem bila odgovorna za nikogar in včasih bi kar najraje ne bila več noseča. Potem pa se ustrašim svojih misli, kako lahko sploh tako razmišljam.
Zanima me, ali res potem po porodu v trenutku vzljubiš otroka in se ne sekiraš več? Mene namreč zelo skrbijo te nasilne misli, pa sva z mojim po telefonu govorila z dr. Rejcem, kjer sem se že prej zdravila (jemalal sem asento, pa se mi zdi, da mi ni zelo dosti pomagala), pa je rekel zdravnik, da bomo lahko po dopolnjenem 7. mesecu začeli z zdravili, po porodu pa še intenzivneje, da se znebim strahov. Ampak meni se zdi, da ta asentra ni pomagala dosti (zdaj je zaradi nosečnosti ne jemljem, prej sem jo jemala nekaj let, pred tem pa sva zamenjala več antidepresivov, ki mi noben ni pomagal, po cipralexu sem celo bruhala)? A mislite, da bi mi moral spet zamenjati antidepresiv (menda je cipralex super, a sem po njem bruhala; ali mislite, da bi morala vseeno nadaljevat s tistim kljub nosečnosti; saj vem, da mi bo zdravnik predpisal, kaj naj jemljem, pa me vseeno zanima vaše mnenje);
Zelo me je strah, kako bo ob porodu in predvsem po porodu zaradi teh mojih misli, zato me zanima, če je možno, da bi bil partner 24 ur na dan z mano v bolnici ko rodim oz. ali obstaja kaka pomoč v smislu, da ne bom sama po porodu, ker se mi zdi, da si otroka še v roke ne bom upala prijet. Kako ravnajo v takih primerih, ko je mama tako anksiozna? Obrnila sva se na Mamo zofo (forum Obporodne stiske na Med.over.net, pa mi niso znali nič konkretno svetovat)
Pa še nekaj me zanima: ali mogoče veste, kakšna zdravila so intenzivna zdravila proti strahu po porodu? A je to Helex? Enkrat sem ga po potrebi že jemala, pa mi ni kaj pomagal pri zdravilih.
Prosim vas, če mi lahko pomagate s kakršnimikoli informacijami, če mogoče poznate katero s podobnimi težavami in kako se to rešuje, ker sploh ne vem, kako bom preživela do poroda - zdaj 2 meseca še brez zdravil, potem pa me je strah, da asentra ne bo pomagala. Zdravnik je rekel, da da pri vsiljivih mislih ne pomaga psihoterapija kaj dosti, ampak bolj pri tesnobah. Kaj vi menite? Sicer pa sem bila pri eni psihoterapevtki, ki se sploh ne spozna na okm in me je čisto prestrašila oz. podala napačno diagnozo. Ko sva to omenila dr, Rejcu po telefonu, je rekel: o ne, o ne.
Sicer pa je ena znanka v času nosečnosti jemala Prozac za različne fobije, menda se ga lahko v nosečnosti je. Jaz sem že jemala Prozac, pa nič ni pomagal. Ali mogoče veste, katera zdravila so združljiva z nosečnostjo?
Prosim vas za odgovore, ker sem res nesrečna. Ali se lahko pridružim tudi na kakšna vaša srečanja - kdaj, kje? Grozno se počutim, ker sploh ne morem uživat v nosečnosti in vsak dan samo trpim, pasrtner pa z mano.
Prosim, svetujte.
|
