Agresija

[vista66]

Nisem še dobila nobene diagnoze, trenutno sem na AD Coaxilu, pomirjeval mi zdravnica ni dala, ker je rekla, da potem ne bom funkcionirala.

Problem imam s tremi najstniki, ki bi se najraje požrli med seboj za vsako malenkost. In ko se začenejo kregat, vpit, si ugašat računalnike ipd. me kar preplavi bes, stiska...ko začnemo kaj razčiščevati, sem mirna recimo tri štiri stavke...nato se moram začet ponavljat...najedajo in najedajo..ne znajo končat, ubogat...

verjetno je res, da nasilneži zavohajo žrtev, točno vejo, na koga se morajo spravljati...sedaj bolj ko jim govorim, da sem živčna, da ne prenesem krega, bolj se kregajo...med seboj...z mano...dvignem roko v znamenje stop..dovolj besed..vse sem že povedala..bolj se spuščajo v mene.

Kako prebroditi teh 14 dni, ko bi naj AD prijeli, prosim?

[jazzjazz20]

če ima kdo dober recept za ravnanje z najstniki...se priporočam tudi jaz

[trzinka]

če ima kdo dober recept za ravnanje z najstniki...se priporočam tudi jaz

se pridružujem, moj sine bo čez en mesec najstnik postal, pa se že sedaj tako obnaša

[moonica]

vista66, če imaš možnost se umakni za malo časa (če seveda lahko ... jih prepustiš partnerju ali komu drugemu, ti pa zadihaš malo zrak izven vaše bajte) ... sigurno pa ni vprašanje samo kako boš preživela 14 dni, ne začnejo zdravila delovat točno na dan, uro ... in tudi, ko začnejo delovat nisi ti popolnoma mirna ... ADji so pomoč, a ko človek živi pod stalnim stresom ... jaz mislim, da bi ti znala koristit psihoterapija ... a na žalost ti ne znam svetovat na koga se obrnit, kdo bi te najbolje 'usmerjal', ti pomagal z nasveti itd.

[vista66]

Na žalost se nimam kam umakniti, še svoje sobe nimam, spim v dnevni sobi. Ko spim, počivam, me zmeraj kdo pride motit in najeda do nazavesti. Ne poznajo besede ne. Tudi ko sem bolna, mi je slabo, me boli glava, to nikogar ne zanima. Sedaj postanem omotična, zaspana po teh ad-jih...in se ponavlja zgodba, ki jo že poznam..nobeden ne bi spal, ne upošteva, če rečem, da rabim mir...

Kasiram, kar sem si sama skuhala, itak. A kako to rešiti? Lažejo že od malega tako, da sami sebi verjamejo..in ko odločam, kaj je za naredit, ko kot policist raziščem zadevo in se kot sodnik odločim, sem deležna kritik...spet do nezavesti. Zelo podobno kot na sodišču, od koder nobena stranka ne odide zadovoljna. Mislim, da sem pravična, sicer se ne bi vsi počutili oškodovani. Psiholog za mlade mi je rekel, da se preveč krivim za to, da so oni taki in da bo delal z mano, ko bom vsaj za silo poskrbela zase. AD sem si nabavila, sedaj pa moram pregurat to zelo stresno obdobje.

No, konkretno...starejši verjetno ne bo naredil letnika v srednji šoli. Že cel teden ga sprašujem, kdaj bo kaj vprašan, če ima literaturo, če ve, kaj se mora naučiti in kar prestavlja in prestavlja vse skupaj. Prej sem ga spet vprašala, kdaj si bo priskrbel literaturo, kdaj bo kaj vprašan...naj naredi pisen načrt...pravi, da ne bo, naj ga poslušam, kar mi govori, mu rečem, da se ne morem koncentrirat, ker sem na tabletah, pravi, da ne bo....ne morem spremljat, koliko se uči, kaj se nauči, nimam energije, bojim se, da mu bom še bolj zbila voljo, če bom začela vpit, bom neprijazna...bojim se, da je še v večji depri kot jaz, a je ne kaže, ker si laže in se manipulira.

Kako naj se pogovorim z njim, če se sploh naj kaj pogovarjam...samo ponavljala bi se...

poleg tega vsi pravijo, da je učenje otrokova odgovornost, naša pa nadzor..kaj pri treh krasnih to sploh pomeni..

ah toliko vprašanj imam..

Vloga policista in sodnika me utruja...trenutno se vedno konča z mojim vpitjem ali kaznimi...rabim nasvet, kako učinkovito utišati otroka, da ne najeda več, da gre spat pravočasno, resnično se bojim, da bom znorela ali še hujše, koga premlatila.

[jazzjazz20]

to s srednješolcem mi je poznano...
moje je padel drugi letnik, letos ponavlja...in ne boš verjela...cele dneve ja v portorožu...učil se ni že več, kot mesec dni prav nič...prej morda vsaj, ko je šel na inštrukcije matematike...drugega nič...

tako, da te popolnoma razumem...
vem, kako ubija to, da vidiš otroka kako luta v napačno smer...

moj je bil nekoč priden otrok...uspešen v šoli...razumen...si se lahko pogovarjal...
ehhhhhhhhhh

[Orhideja1]

Nič ne omenjaš partnerja. Nikjer nisem zasledila, da bi pisala o njem. Kakšno vlogo ima on pri vsem tem?
Tudi on bi naj sodeloval pri vzgoji. Dobro bi bilo, da še njega vključiš in da ti pomaga pri vzgoji.

[vista66]

Če drugega ne, pomaga to, da o svojih problemih lahko nekam pišemo in vidimo, da nas nekdo razume. Pogovarjati se ne morem z nikomer, niti z očetom otrok ne, ker imam tam tudi slabo vest in mi je pogovor z njim muka.

Imam en sistem, ki mi je v oporo, vsaj malo, da ne znorim. 2 centa kazni za vsako grdo besedo...resnično se bolje počutim, ko lahko grem napisat 2 centa in mu ne rabim vedno znova pridigat..

no, za vsako napako, neubogljivost, prepozno prihajanje domov, prepozno odhajanje spat..2 centa..

s tem da prepozno prihajanje domov npr. kaznujem z dvema centoma za vsakih pet minut zamude.


Kazni sem naštudirala, palco...s korenčkom pa imam kar težave. V otroštvu nisem dobila nobene ljubezni, nobenega objema, poljuba, noben mi ni nikdar rekel, da sem pridna..vsaj spomnim se ne, noben mi ni nikdar rekel, da sem pametna, dobra po srcu.....vredna ljubezni. Komuniciram na precej grob način...saj ne, da ne bi čutili, da jih imam rada, bilo je veliko crkljanja, pravljic,...še sedaj se trudijo za mojo pozornost, se nasmejimo, objamemo ipd....a veliko premalo sem jih hvalila in se ukvarjala z njimi. Morala sem bom prav prisiliti in začeti delati na tem..enako kot delam na tem, da govorim z mirnim glasom in ne vzkipim za vsako malenkost.

[vista66]

Nič ne omenjaš partnerja. Nikjer nisem zasledila, da bi pisala o njem. Kakšno vlogo ima on pri vsem tem?
Tudi on bi naj sodeloval pri vzgoji. Dobro bi bilo, da še njega vključiš in da ti pomaga pri vzgoji.

To je posebna zgodba...se trudi in je hodil letos velikokrat na govorilne ure, a če otrok živi pri meni, ne more zadovoljivo spremljati otrokovega učenja. Evo, zdaj je ravno poklical in se bosta zmenila kot že ničkolikokrat in spet ne bo nič iz tega.

[Soncnica]

Vista jaz vem samo eno če siliš v najstnika/pubertetnika slabša bo situacija. Da ga prepustiš samemu sebi ni dobro. Mislim da bi se prvo ti morala umirit, umaknit. Naj partner, stari starši vzamejo k sebi otroke za kakšen teden ali dva. Ti pa si tisti čas spočij, umiri živčke. Potem pa temeljit pogovor s posameznimi otroci. Ne z vsemi skupaj. Razloži sinu kaj sledi ko bo padel letnik. Brez žepnine, brez interneta, ne vem... tisto kar najbolj uporablja. Če se boš odločila za kazen brez žepnine se nujno pogovori s partnerjem, da ne bo slučajno potem on dajal sinu potuhe in denarja.
Mularijo je lažje ukrotit ena na ena, kot vsi na enega.

Sebe dajat v ospredje in to kako se počutiš (verjamem da nisi dobro) je skoraj nesmiselno pri tako divjih hormonih, ker vidijo samo sebe v centru pozornosti. Če pa so to trije takšni... jao.. 

Sama nimam otrok, zato so moji nasvetki zgolj moje laično mnenje... Vendar vseeno verjamem, da bo lažje če boš vsakega posebej dobila v roke.

Lp, soncnica

[vista66]

Hvala tudi za tvoje besede in nasvet. Enega na enega praviš, bom sprobala še tako, če bo šlo kaj bolje. Doslej smo imeli nekaj družinskih sestankov in vse narobe razumejo. To, da imam posledice neljubezni in ostalih zlorab iz otroštva in sem pri njih marsikaj narobe naredila za njih pomeni, da smo prizadeti v smislu duševne prizadetosti  in se trudim razlagati, da gre za poškodbe...čustvene...nikakor duševno bolezen, niso za v "norišnico"...a vidim, da so jih ti pogovori še bolj prizadeli kot že so.

Ste za to, da skušamo tukaj izmenjati izkušnje, posredovati drug drugemu nasvete o vzgojnih ukrepih, ki smo jih dobili od kakšnih psihologov, iz knjig..ker nas je večina tu po moje takšnih. ki smo zaradi svojih težav delali napake pri vzgoji? Ali pa mogoče kje obstaja že kaka taka tema?

[ton]

rabim nasvet, kako učinkovito utišati otroka, da ne najeda več, da gre spat pravočasno, resnično se bojim, da bom znorela ali še hujše, koga premlatila.

Sončnica svetuje edino razumno možnost. Oddaj otroke nekomu za teden ali dva, spočij se - sicer gre zadeva lahko samo še navzdol. Kar pišeš o tem, kako 'lažejo že, da sami sebi verjamejo', je popolna odsotnost tistega, kar otroci najbolj potrebujejo - zaupanja. Spočij si brez njih, morda se zmeni celo, da se za mesec, dva umakneš v bolnišnico (kar ne pomeni, da si 'nora', v 'norišnicah' so bolni, ne nori ljudje), in premisli. Če imaš možnost, hitro pokliči na Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše na Gotski v Ljubljani (http://www.scoms-lj.si/), še en podoben center je v Mariboru (http://www.svet-center-mb.si/) - ta sicer nima tudi zdravstvene dejavnosti, bodo pa vedeli, kako naprej.

[trina]

Draga Vista,
Koliko pa so stari tile tvoji najstniki? Sami fantje?

Meni se zdi, da se preveč izgubljaš v podrobnostih, razčiščevanju, kdo je kaj zagrešil, da ja ne bi slučajno kogarkoli po krivem česarkoli obdolžila.

Prva stvar: če spiš v dnevni sobi, določi, od kdaj do kdaj je dnevna soba in kdaj postane tvoja spalnica. Imaš absolutno vso pravico do tega, da v miru počivaš. Postavi uro, do katere se morajo spakirat iz dnevne sobe, in naj se tudi res spakirajo. Potem se pa, če ne gre drugače, zakleni. Pika, ni debate.

Naslednja stvar: če si v prepirih medsebojno ugašajo računalnik, jim preprosto povej, da boš naslednjič, ko kdorkoli od njih to spet stori, za tisti dan odklopila internet. Vsem trem. In te niti najmanj ne zanima, kdo je komu kaj ugasnil; pri teh njihovih prepirih gre prav gotovo za verigo vzrokov in če boš hotela najti tistega izvirnega krivca, se lahko po mojem prebijaš par let nazaj... Tako razčiščevanje nima absolutno nobenega smisla, samo fino se ga da izkoroščat - izkoriščat za to, da mami vcepijo občutek krivde, ker bodo potem z njo lahko zlahka manipulirali. Mama se namreč od vsega najbolj boji, da bi komu od njih storila krivico. Brez skrbi, da te imajo naštudirano.

Potem: kako to misliš, za vsakih pet minut dva centa? Če ne prideš ob uri, naslednjič ostaneš doma. Ali pa, recimo, če trikrat zamudiš do deset minut, četrtič ostaneš doma. Če zamudiš več kot deset minut, naslednjič ne greš nikamor.

Mislim, da rabijo malo trdnejši okvir: postavi pravila, ki se jih morajo držat. Ti si šef, ti jih boš postavila. Lahko ti povejo svoje pripombe in razložijo, kako bi oni - ampak na tebi je, ali jih boš upoštevala ali ne. Če pravila prekršijo, se zgodijo sankcije - odklop interneta, manjša žepnina, nič žepnine, kaj pa vem, to je spet tvoja stvar.

Kar se tiče učenja: seveda je učenje njihova odgovornost - a to ne pomeni, da zaradi šolskega nedela ne smejo izgubiti kake ugodnosti: Sine, to in to imaš za naredit, izvoli, naredi, če rabiš pomoč, povej - in če bo na koncu ocena, recimo vsaj 3 ali več, super; če bo 2, ni tako super, bova malo omejila internet, ker se moraš očitno več učit; če bo pa 1, bova pa internet odklopila, ker moraš očitno resno zagrabit in ne boš imel časa za računalnik. Če rabiš inštruktorja, povej - in povej pravi čas. Če ne boš izdelal letnika, bodo posledice pač take in take.

Saj gre, samo občutkov krivde ne smeš imet, češ da zanje ne narediš dovolj ali da si v preteklosti premalo ali narobe storila ali karkoli. Če so najstniki, so povsem dovolj stari, da imajo vsak svojo pamet in vsak svoj um; dovolj stari, da začnejo prevzemat zmeraj bolj popolno odgovornost zase: za svoja dejanja in za njih posledice. Brez neskončnih debat, ker boš v njih zmeraj izgubila ti. Postavi pravila, naj se jih držijo: če se jih ne, so pač sankcije.

Seveda bi bilo super, če bi jih za nekaj časa, recimo do konca šolskega leta, prevzel oče. Je to možno?

In: če si tako sesuta, kot praviš, tvoj zdravnik nima prav, ko ti noče dat pomirjeval. Pomirjevala so namenjena ravno premostitvi kriznega časa in tebi bi v tem trenutku še kako prav prišla. V dveh tednih se tudi nikakršna odvisnost še ne more razviti.

Draga Vista, le pogum. Saj bo šlo.

[vista66]

rabim nasvet, kako učinkovito utišati otroka, da ne najeda več, da gre spat pravočasno, resnično se bojim, da bom znorela ali še hujše, koga premlatila.

Sončnica svetuje edino razumno možnost. Oddaj otroke nekomu za teden ali dva, spočij se - sicer gre zadeva lahko samo še navzdol. Kar pišeš o tem, kako 'lažejo že, da sami sebi verjamejo', je popolna odsotnost tistega, kar otroci najbolj potrebujejo - zaupanja. Spočij si brez njih, morda se zmeni celo, da se za mesec, dva umakneš v bolnišnico (kar ne pomeni, da si 'nora', v 'norišnicah' so bolni, ne nori ljudje), in premisli. Če imaš možnost, hitro pokliči na Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše na Gotski v Ljubljani (http://www.scoms-lj.si/), še en podoben center je v Mariboru (http://www.svet-center-mb.si/) - ta sicer nima tudi zdravstvene dejavnosti, bodo pa vedeli, kako naprej.

Otrok nimam kam dati, ker ima njihov oče premajhno stanovanje, oma pa je že pred petimi leti enkrat rekla, da jih ne obvlada, s svojimi starši pa sem stike tudi prekinila.

Že lani sem hodila na Center za mladostnike, sedaj sem se naročila že marca, bila naročena v začetku maja, nato pa se psiholog ni hotel pogovarjati z mano, češ da sem razsuta in si naj poiščem sama pomoč. Šla sem torej v samoplačniško ambulanto, dobila AD, pri otroškem psihologu pa sem naročena šele čez en teden.

Včeraj spet nisem do enih zjutraj zaspala zaradi sina, ker ni hotel/mogel zaspati...v enem tednu je to že tretjič, da še spati ne morem in to me zgleda tudi ubija...namreč v otroštvu smo velikokrat čakali očeta, če bo prišel pijan domov in takrat sem bila vsakič v smrtnem strahu, ker sem bila prepričana, da nas bo tisto noč vse pobil.

Psihologa sem danes klicala in pravi, da ni druge kot poklicati policijo, če bi kaj bilo...je namreč zelo nasilen in je včeraj malo za šalo malo zares poškodoval mlajšega sina...ah..ne bom šla v podrobnosti, da me še kdo ne prepozna. Ne zaupam jim...seveda ne...ker včasih dva potegneta skupaj proti drugemu in ne morem pogruntati kdo laže...a vi vedno veste, če otrok laže?

[trina]

Vista, če je sin nasilen, nujno rabi očeta. Bolj prisotno očetovsko figuro.
Kaj pa, če bi se samo on začasno preselil k očetu? Pa naj se zmenita?
Premajhno stanovanje gor ali dol, oče mu je. Naj prevzame svoj del odgovornosti. In svoj delež dela.

[vista66]

Draga Vista,
Koliko pa so stari tile tvoji najstniki? Sami fantje?

Meni se zdi, da se preveč izgubljaš v podrobnostih, razčiščevanju, kdo je kaj zagrešil, da ja ne bi slučajno kogarkoli po krivem česarkoli obdolžila.

Prva stvar: če spiš v dnevni sobi, določi, od kdaj do kdaj je dnevna soba in kdaj postane tvoja spalnica. Imaš absolutno vso pravico do tega, da v miru počivaš. Postavi uro, do katere se morajo spakirat iz dnevne sobe, in naj se tudi res spakirajo. Potem se pa, če ne gre drugače, zakleni. Pika, ni debate.

Naslednja stvar: če si v prepirih medsebojno ugašajo računalnik, jim preprosto povej, da boš naslednjič, ko kdorkoli od njih to spet stori, za tisti dan odklopila internet. Vsem trem. In te niti najmanj ne zanima, kdo je komu kaj ugasnil; pri teh njihovih prepirih gre prav gotovo za verigo vzrokov in če boš hotela najti tistega izvirnega krivca, se lahko po mojem prebijaš par let nazaj... Tako razčiščevanje nima absolutno nobenega smisla, samo fino se ga da izkoroščat - izkoriščat za to, da mami vcepijo občutek krivde, ker bodo potem z njo lahko zlahka manipulirali. Mama se namreč od vsega najbolj boji, da bi komu od njih storila krivico. Brez skrbi, da te imajo naštudirano.

Potem: kako to misliš, za vsakih pet minut dva centa? Če ne prideš ob uri, naslednjič ostaneš doma. Ali pa, recimo, če trikrat zamudiš do deset minut, četrtič ostaneš doma. Če zamudiš več kot deset minut, naslednjič ne greš nikamor.

Mislim, da rabijo malo trdnejši okvir: postavi pravila, ki se jih morajo držat. Ti si šef, ti jih boš postavila. Lahko ti povejo svoje pripombe in razložijo, kako bi oni - ampak na tebi je, ali jih boš upoštevala ali ne. Če pravila prekršijo, se zgodijo sankcije - odklop interneta, manjša žepnina, nič žepnine, kaj pa vem, to je spet tvoja stvar.

Kar se tiče učenja: seveda je učenje njihova odgovornost - a to ne pomeni, da zaradi šolskega nedela ne smejo izgubiti kake ugodnosti: Sine, to in to imaš za naredit, izvoli, naredi, če rabiš pomoč, povej - in če bo na koncu ocena, recimo vsaj 3 ali več, super; če bo 2, ni tako super, bova malo omejila internet, ker se moraš očitno več učit; če bo pa 1, bova pa internet odklopila, ker moraš očitno resno zagrabit in ne boš imel časa za računalnik. Če rabiš inštruktorja, povej - in povej pravi čas. Če ne boš izdelal letnika, bodo posledice pač take in take.

Saj gre, samo občutkov krivde ne smeš imet, češ da zanje ne narediš dovolj ali da si v preteklosti premalo ali narobe storila ali karkoli. Če so najstniki, so povsem dovolj stari, da imajo vsak svojo pamet in vsak svoj um; dovolj stari, da začnejo prevzemat zmeraj bolj popolno odgovornost zase: za svoja dejanja in za njih posledice. Brez neskončnih debat, ker boš v njih zmeraj izgubila ti. Postavi pravila, naj se jih držijo: če se jih ne, so pač sankcije.

Seveda bi bilo super, če bi jih za nekaj časa, recimo do konca šolskega leta, prevzel oče. Je to možno?

In: če si tako sesuta, kot praviš, tvoj zdravnik nima prav, ko ti noče dat pomirjeval. Pomirjevala so namenjena ravno premostitvi kriznega časa in tebi bi v tem trenutku še kako prav prišla. V dveh tednih se tudi nikakršna odvisnost še ne more razviti.

Draga Vista, le pogum. Saj bo šlo.

To razčiščevanje imam od tega, ker sem bila v otroštvu grešni kozel in se sploh nikoli ni razpravljalo o ničemer..oče me je samo parkrat nažgal, drugače ni spregovoril niti besede z mano..niti dober dan..

tako nisem nikdar nič spraševala, pri mojih otrocih pa nisem želela, da bi jih bilo strah kaj vprašati, da bi živeli s kakšno morečo skrivnostjo...in sem šla v drugo skrajnost, vem. Pa zadaj je tudi moja nesamozavest, občutki krivde in to povzroča, da otrok ne obvladam.

Dnevne ne morem zakleniti, ker je narejena v črki L s kuhinjo in jedilnico in vmes ni vrat. Pika, ni debate, sem že rekla, da tega pri nas ni...je debata  ...ne morem jih utišati, pripraviti, da bi šli spat pravočasno...včeraj, ko starejši ni dal miru, sem se ob polnoči vstala in mu čisto mirno rekla, da naj gre spat v kuhinjo, da se prepričam, da ne klomoteri on, seveda ni hotel. Rekla sem mu tudi, da naj gre k očetu ali v klet spat, ker je že tretjič ta teden on vzrok, da ponoči ne spimo. Nato smo nekako zaspali. In tako gre to pri nas iz dneva v dan...trudimo se, da bi preživeli, ne živimo. Poslušam nasvete, berem knjige, vse mi je v pomoč, poskušam različne sisteme...sedaj lahko samo molim, da se bomo toliko stabilizirali, da ne bodo rabli iti v dom ali da se ne bo kaj zgodilo.

Da nadaljujem...z računalniki so večni problemi...en je najboljši in za tistega se najbolj kregajo...uvedla sem sistem, da je tisti računalnik vmes pol ure prost, ker je vedno prihajalo pri menjavah do tega, da je nastajal kreg..imeli smo več sistemov, kdaj mora iti kdo dol, kakšna je kazen..nič ni zaleglo..a zdaj so večne debate o tem, da tak sistem ni pravičen, da je računalnik vmes pol ure prost, ko bi bili oni lahko gor,...vsi po vrsti me prepričujejo, da se bodo držali ure, ko je treba dol...a to smo zdaj itak že poskušali več let, pa se ni obneslo in jim pravim, da je to začasna rešitev, dokler si ne opomorem in se oni ne navadijo točnosti, reda...nič ne pomaga. Potem sem nehala igrati policistko in se sploh nisem ukvarjala s tem, kdo je skril razpored..urnik, kdaj je kdo lahko na računalniku. Itak sem požela napade in dokazovanje iz vseh strani, kako sem nora...nima smisla, da grem v podrobnosti..sem pač požrla in nimam kaj drugega kot upati, da se bodo unesli..tako da ta sistem razčiščevanja za vsako ceno opuščam.

Pri nas ne gre za zamude pet, deset minut, temveč uro, dve, pet ur. Za 14 letnika je to tu mač. Enostavno izklopijo gsme. Da bi imel potem otrok prepoved oditi od doma, ne zaleže, ker če me ni doma, gre brez slabe vesti. Teh sistemov prepovedi računalnika, ostajanja doma,plusov in minusov...sem preizkusila že kar nekaj, trenutno se tale z denarjem najbolj obnese...videla sem ga na tv-ju. Gre v bistvu za žepnino, ki bi si jo lahko povečevali z delom doma, dobrimi ocenami...na tem bom odslej bolj delala. A mi lahko svetujete, za kaj vse naj dam denar? Recimo, da mi gre v trgovino ali je to normalno pričakovanje, da otrok pomaga v skladu s svojimi sposobnostmi?

Pravila imamo, jasno postavljena, a dobijo potuho in denar drugje.

Pogum in znanje...to je to, kar zdaj potrebujem. Pogum mi dajete vi  , veliko mi pomeni, da se lahko s kom pogovarjam o tem, znanje pa tu tud pridobim..

Sesuta je bolj izraz, ki ga je uporabil psiholog in ker sem izredno submisivna, se se še bolj zasekirala in sem v takem stresu šele, odkar sem bila pri njem. No, sem bila že prej, a to me je spravilo še bolj na tla. Ko imam mir, sem ok, čim pa vidim težave na vidiku, slišim kak kreg, kr zlezem v sebe in razmišljam, kaj bo pa zdaj, bom spet vzkipela ali mi bo uspelo ostati mirna...bom uporabila prave besede pri umirjanju strasti, pravi ton glasu...tu sem najbolj nesigurna.

[trina]

Vista, moji so stari 15, 13 in 11 let. Valda hodijo v trgovino; redno sesajo (okej, za tamalim greva z možem še enkrat, ampak važno, je, da je opravil nalogo), odnašajo smeti (razsortirane, kar pomeni daljšo pot), vsi si znajo skuhat tudi kaj več kot hrenovke. In to tudi naredijo, kadar so sami. Ali kadar mama ne utegne.

Pravila imaš očitno res postavljena, ampak jih z razčiščevanjem razvrednotiš in potem tudi sankcij ni. Jaz na tvojem mestu bi jiim, ko se naslednjič sprejo, odklopila internet. Brez kakršnegakoli razčiščevanja, kdo je koga grše pogledal - po navadi se znajo vsi grdo pogledat ... Ko pridejo povedat, da so se sposobni lepo obnašat eden do drugega, ga dobijo nazaj. In kar laufa - čeprav se žepnine ne dotikamo.

Seveda pa je nekaj drugega, če je zraven nasilje. Nasilje ni sprejemljivo. Ni opravičljivo. Če je sin nasilen, ga pošlji k očetu. Brez nadaljnjih razčiščevanj. Spakiraj mu kovček in pokliči moža, naj ga pride iskat. Pa naj se zbogata.

In ponavljam tisto o pomirjevalih. Mislim, da bi ti v tem trenutku zelo koristila, da se umiriš. Sploh pa imam vtis, da bi se celotno stanje umirilo, če bi dala nasilneža začasno k očetu.

[ton]

Res ti ni z rošcami postlano, Vista.
mislim, da se moraš lotiti reševanja dveh težav: prva je tvoja zgodovina, ki te je napravila takole submisivno, kot praviš, in povzročila, da se greš policistko in ječarko, druga so konkretni, dnevni problemi z otroki. Idealno bi bilo reševati vsak problem posebej, a žal ne gre.
Ne znam pomagat v stanju, ki je že takole zapleteno kot pri vas. Pri zgodbi o računalniku mi je padla na misel neka modrost, ki se je skušam kot fotr sam čimbolj držati: ne prepoveduj nečesa, česar ne znaš utemeljiti v dveh, treh preprostih besedah (npr: ne hodi čez cesto pri rdeči. Smrtno nevarno): VSe ostalo, kar se prerado zaplete v cele bukve dodatnih pogojev in okoliščin, je brezzveze in samo bega. Če se boš lotila zdaj omejevanja pri denarju - a ni malo pozno? Po mojem tvoji tiči že itak vedo, da boš tudi s tem sistemom čez teden, dva prenehala, ko boš naletela na prve težave (denimo to, da jim denar itak dajejo tudi drugi, kot sama praviš).

Meni bi se zdela šok terapija (ne poznam pa večine okoliščin), da nekako spremeniš optiko. ČE so doslej ob tvojem stalnem policarjenju vendarle preživeli po svoje, bodo tudi v tem vmesnem obdobju. Torej si skušaj zamisliti naslednjo realno sliko: vsi štirje ste kot brodolomci vrženi v tole vaše stanovanje, vsak s tako in tako zgodovino, znanji in možnostmi. Ti si sicer najstarejša in edina z viri ($$$), to je pa tudi vsa prednost. Edini posel: preživeti. Poskusi, če si lahko na način, da odmisliš vse svoje dosedanje nezaupanje (ki tako ali tako vodi samo v paranojo), na nek enostaven način zgolj pomagate naprej. Ti njim in oni tebi. Ampak brez pogojevanja. Ti skušaj oskrbeti hladilnik, ostali naj prispevajo nek mir, da lahko ti počneš svoj del posla (sicer ste spet vsi v valovih)... Bi šlo v to smer? Vem, da je težko, ampak kaj drugega še ostane?
In pokliči tistega psihologa. Da se sama težko sestaviš in rabiš pomoč.

[trina]

Še tole: potuha in denar drugje najbrž pomeni pri očetu, ne? Še en razlog več, da nasilneža prevzame oče.

[vista66]

Hvala tudi vama. Razmišljam pa že ves čas, da bi šla nekam k zasebniku s starejšim, ker dva meseca čakalne dobe na Centru za mladostnike pomeni, da država nima denarja za kvalitetno psihosocialno pomoč in to tudi pomeni, da s tako problematičnimi ljudmi, kot smo mi, ne bo uspeha.

Poznate morda koga za otroke samoplačniško .. relacija MB - LJ in da bi hodili potem k njemu z napotnico?