Kje začeti?

[vista66]

Najprej lepo pozdravljeni sotrpini! 

Kaj me muči? Ne vem še, če gre za kakšno bolezen ali samo težko življenje z vzponi in padci. Pri 40+ šele sem začela delati na sebi in v treh letih se je nabralo ogromno vprašanj. Nekaj ur sem že porabila za prebiranje tega foruma, a nisem našla želenega odgovora na vprašanje, če je boljše za mene biti jezna na starše ali ne. In tu nastopi problem, ker obstajata dve vrsti psihoterapevtov, eni, ki pravijo, da je odpuščanje cilj in drugi, ki pravijo, da je odpuščanje samo stranski učinek, ki pride ali ne pride pri procesu celjenja poškodb iz otroštva.

Prvi trdijo, da nas zamere in jeza počasi ubijajo, slabo vplivajo na nas. Da je treba predelati otroštvo, da se na koncu očistimo zamer, ker nam škodijo, ker so negativna čustva. Drugi pa pravijo, da je za žrtev zlorab žaljivo od nje zahtevati odpuščanje, saj so ti starši vzeli mladost in ponavadi še nadaljnje življenje, sedaj bi pa radi imeli še odpuščanje. Pravijo, da je jeza zdrava, normalna, da se je pa zaradi vere in pretekle zgodovine psihiatrije, ki je forsirala ljubezen do staršev za vsako ceno, izoblikovalo mnenje, da brez odpuščanja ne moreš biti srečen.

A poznate mogoče kakšne znanstvene dokaze, ki bi potrdili trditve enih in drugih. Npr., da nam jeza in zamere škodijo. Vsako posebej seveda, ker jeza in zamere sta dva različna pojma, ki pa sta povezana.  Druga skupina, ki zagovarja tezo, da nam ni treba odpustiti, pravi, da se nihče ne trudi odpustiti Hitlerju ali Slovenci npr. Titu, ki je kriv, da smo v tehnološkem zaostanku za ostalim razvitim svetom, da je v Sloveniji polovica delavcev za psihiatra zaradi stresa na delovnem mestu, da je polovica Slovencev na svojem delovnem mestu boksarska žoga vsakemu, ki ima pet minut časa, da si pride filat ego...težave na finančnem področju vemo, da so velikokrat vzrok za psihična obolenja.

[Arwen]

 

jezna na starše ali ne.

Pozdravljena, vista; in zakaj si jezna?

Kaj pa pravi tvoj psihoterapevt?

[Azrael]

Jaz mislim, da je odpuščanje stranski učinek in ne glavni cilj. Glavni cilj je to, da se mi dobro počutimo, da se naše rane zacelijo, da pozdravimo svojo ranjeno osebnost, kar pa je kar orenk proces, dolgotrajen, ampak ni druge, če se hočemo znebiti bremena neustreznega psihosocialnega razvoja, oz. posledic.

Jeza je normalna, ima svojo funkcijo in je zato koristna... sporoča nam, da je nekaj zelo narobe, oz. je bilo. Amapk obtičati v jezi pa je trpljenje. Zato mislim, da je cilj zdrava osebnost, dobro počutje.
Je pa to res delo, da napredujemo.

Lep pozdrav  

[vista66]

jezna na starše ali ne.

Pozdravljena, vista; in zakaj si jezna?

Kaj pa pravi tvoj psihoterapevt?

Niti ne vem, če sem jezna, včasih bi jima preklela vse po spisku...enkrat na leto recimo...ostalo mislim, da sem indiferentna do njiju. Moji občutki so bolj žalost, ker vedno, ko se spomnim česa iz otroštva, dobim solzne oči. Ne morem še zgleda govoriti o tem. Enkrat sem začela pisati dnevnik, pa mi je bilo pretežko. Sem žrtev čustvene zlorabe.


K psihoterapevtu bo začela hoditi šele čez šest mesecev, ker si ne morem privoščiti samoplačniško dva do trikrat na teden, kar mi je svetoval psiholog Latini. Sem pa dve leti hodila na skupino za samopomoč.

[Yang]

Vista, kaj pa ti meniš?
Katera teorija se pa tebi zdi "prava"?

[vista66]

Jaz mislim, da je odpuščanje stranski učinek in ne glavni cilj. Glavni cilj je to, da se mi dobro počutimo, da se naše rane zacelijo, da pozdravimo svojo ranjeno osebnost, kar pa je kar orenk proces, dolgotrajen, ampak ni druge, če se hočemo znebiti bremena neustreznega psihosocialnega razvoja, oz. posledic.

Jeza je normalna, ima svojo funkcijo in je zato koristna... sporoča nam, da je nekaj zelo narobe, oz. je bilo. Amapk obtičati v jezi pa je trpljenje. Zato mislim, da je cilj zdrava osebnost, dobro počutje.
Je pa to res delo, da napredujemo.

Lep pozdrav  

Zdaj, ko še ne vem, kakšni so moji občutki, se zelo lovim tudi pri teoriji. Kaj pomeni sploh, kako veš, da si obtičal v jezi...mah....toliko stvari ne vem. Če gledam svoje občutke do Hitlerja in Tita, ki sem ju omenila, lahko rečem, da ju krivim za veliko hudega, da ju preziram in me sploh nič ne zanima, če je Hitlerja njegov oče fizično zlorabljal...Hitler je bil slab človek...pika...ko pomislim nanj, pomislim torej na to, da je bil negativna osebnost...zelo podobno mislim tudi o svojih starših. Mislim, da je normalno, da ko pomislimo na ljudi, od katerih smo bili kakorkoli prizadeti, pa ni nujno da osebno, da začutimo jezo, odpor, ste gledali Šindlerjev (ne vem, če je pravilno napisano) seznam? Grozljivo. Iste občutke imam jaz, ko pomislim na svojo mladost. Smiljenje tiste majhne deklice enako kot se ti zasmilijo Židje.

[vista66]

Vista, kaj pa ti meniš?
Katera teorija se pa tebi zdi "prava"?

Če bi morala ugibati o svoji diagnozi, sem najbližje paranoji.  Ker so mi že od malega vcepili miselnost, da psihiatri nimajo pojma o pojmu (Rugelj), se še zdaj bojim, vsaj malo po moje  . da ker podzavest ni dovolj raziskana, da nas je večina ljudi submisivnih in smo preveč pod vplivom raznoraznih (predvsem denarnih interesov), da je cerkev ustvarjala pogoje za socialni mir s tem, da si je zagotovila oskrbo starejših, staršev torej s tem, da je zaukazala ljubiti starše no matter what in da je ta miselnost še danes, ko so že nova spoznanja, tako globoko v nas (meni), da bi nam bilo lažje verjeti in korist bi imeli od tega, če bi verjeli, da so nas starši imeli vsaj malo radi.  Se opravičujem za kilometrski stavek.. 

No, meni je predvsem pomembno priti do resnice, ker si bom le tako lahko koristila, manipulirala in lagala sem si že celo življenje dovolj. Želim torej vedeti, če je moja jeza zdrava, normalna, da je ne bom spet kam potisnila .. v podzavest seveda. Je kdo kje dokazal, kaj je dobro za nas zlorabljene otroke, nas jeza ubija ali je zdrava, ker je to čisto normalno čutenje..čustvo..ah..še tega ne vem..kaj so občutja, čustva, ... rabim še definirat pojme..

[Orhideja1]

Smiljenje tiste majhne deklice enako kot se ti zasmilijo Židje

Ja, do tiste majhne deklice je potrebno priti. Tista majhna deklica je bila v otroštvu nemočna in nikogar ni bilo, da bi jo zaščitil. Sedaj ima tebe, ki jo lahko zaščitiš. Lahko jo objameš, stisneš k sebi, jo potolažiš, ko ji je hudo. Tega v otroštvu ni dobila. In prav ta majhna deklica še vedno živi v tebi in čaka, da se ji približaš. Bodi do nje dobra, imej jo rada. Potrebuje oporo, tolažbo, ki je ni dobila takrat, ko jo je potrebovala.

[Yang]

No, meni je predvsem pomembno priti do resnice, ker si bom le tako lahko koristila, manipulirala in lagala sem si že celo življenje dovolj. Želim torej vedeti, če je moja jeza zdrava, normalna, da je ne bom spet kam potisnila .. v podzavest seveda. Je kdo kje dokazal, kaj je dobro za nas zlorabljene otroke, nas jeza ubija ali je zdrava, ker je to čisto normalno čutenje..čustvo..ah..še tega ne vem..kaj so občutja, čustva, ... rabim še definirat pojme..

Iskanje resnice in odgovorov o nas, zunaj nas je kot iskanje očal, ko jih imamo ves čas na nosu.

Namesto, da iščeš odgovore o resnici in dokaze teorij oz. kaj je prav in kaj ne preko zunanjega sveta, znanosti, ali drugih "avtoritet" in drugih "pametnejših", strokovnjakov, ki več vedo o tem, ipd.

poskusi raje poiskati odgovore o sebi na pravem mestu - to je pri sebi - torej svojo "resnico" v sebi - vpoglej malo v sama sebe in svojo "zmešnjavo" ipd. (npr. tudi odgovor na vprašanje zakaj rabiš spraševati druge kaj je "prav in kaj ne" in nimaš/ne zaupaš lastni presoji (zakaj ne sprejmeš laganja, manipuliranja same sebe in se obsojaš za lastno "zmešnjavo" v sebi), svojim izkušnjam) ...

...nihče ne more znanstveno preveriti in "dokazati" kaj je zate "resnica", ker samo ti imaš svojo zgodbo in svoje življenje in tudi samo ti lahko spremeniš karkoli glede sebe.

[vista66]

Smiljenje tiste majhne deklice enako kot se ti zasmilijo Židje

Ja, do tiste majhne deklice je potrebno priti. Tista majhna deklica je bila v otroštvu nemočna in nikogar ni bilo, da bi jo zaščitil. Sedaj ima tebe, ki jo lahko zaščitiš. Lahko jo objameš, stisneš k sebi, jo potolažiš, ko ji je hudo. Tega v otroštvu ni dobila. In prav ta majhna deklica še vedno živi v tebi in čaka, da se ji približaš. Bodi do nje dobra, imej jo rada. Potrebuje oporo, tolažbo, ki je ni dobila takrat, ko jo je potrebovala.

Ja, s tem namenom sem se spravila pisati dnevnik, a še ne zmorem. Ko sem bila pri psihoterapevtu, mi je rekel, da če bom hodila k njemu, da me bo vodil, da ne bom preveč in pregrobo drezala v svoje rane...

sedaj mora torej to počakat. Niti ne morem prebrat, kar si napisala...preletela sem samo...spet solze.

[vista66]

No, meni je predvsem pomembno priti do resnice, ker si bom le tako lahko koristila, manipulirala in lagala sem si že celo življenje dovolj. Želim torej vedeti, če je moja jeza zdrava, normalna, da je ne bom spet kam potisnila .. v podzavest seveda. Je kdo kje dokazal, kaj je dobro za nas zlorabljene otroke, nas jeza ubija ali je zdrava, ker je to čisto normalno čutenje..čustvo..ah..še tega ne vem..kaj so občutja, čustva, ... rabim še definirat pojme..

Iskanje resnice in odgovorov o nas, zunaj nas je kot iskanje očal, ko jih imamo ves čas na nosu.

Namesto, da iščeš odgovore o resnici in dokaze teorij oz. kaj je prav in kaj ne preko zunanjega sveta, znanosti, ali drugih "avtoritet" in drugih "pametnejših", strokovnjakov, ki več vedo o tem, ipd.

poskusi raje poiskati odgovore o sebi na pravem mestu - to je pri sebi - torej svojo "resnico" v sebi - vpoglej malo v sama sebe in svojo "zmešnjavo" ipd. (npr. tudi odgovor na vprašanje zakaj rabiš spraševati druge kaj je "prav in kaj ne" in nimaš/ne zaupaš lastni presoji (zakaj ne sprejmeš laganja, manipuliranja same sebe in se obsojaš za lastno "zmešnjavo" v sebi), svojim izkušnjam) ...

...nihče ne more znanstveno preveriti in "dokazati" kaj je zate "resnica", ker samo ti imaš svojo zgodbo in svoje življenje in tudi samo ti lahko spremeniš karkoli glede sebe.

Saj na tem sem tudi sama, a se vseeno bojim, ker je toliko ljudi odvisnikov, bolnikov in s tem tudi manipulatorjev, ki si z lahkoto suflirajo občutja, da ne bom čutila prav. Bila sem odvisna od odnosov...slepa in gluha za vse..kot fijakrski konj sem šla skozi življenje...zdaj sem se znebila samoobrambnih mehanizmov in ne vem, če čutim prav, če spoh znam videti svoje prave občutke...ja ne vidim jih - točno!...ker mi pravijo, naj se poslušam, naj delam tisto, kar mi paše, pri čemer se dobro počutim..a za veliko stvari ne vem, če mi koristijo ali škodijo..ne vem..ko petmesčni otrok sem..ne vem...

[Yang]

Bojiš se da te bodo drugi zmanipulirali, ti podajali kaj čutiš, ne veš če čutiš prav, ne vidiš svojih občutkov, tudi če delaš kar si želiš ne veš če ti koristi ali škodi, počutiš se izgubljeno kot 5 mesečni otrok?

...kaj pa probati sprejeti, da si točno taka kot si ta hip OK in zaživet s tem, da ne rabiš nič se obsojati, kriviti, nič najti, nič iskati, nič trudit izboljšati, urediti, odgovoriti...

Verjetno ti ni možno sprejeti se tako kot si in se sprijazniti s tem kjer trenutno si (si na poti v neki točki razvoja) in da si sedaj z izgubljenim stikom s seboj, odtujenostjo od sebe in zmešnjavo v seb in da veš da skoraj nič ne veš, da si izgubljena in obupano hlepiš po tem da bi bila "prisebna" in bi "imela sebe"...
Je mogoče se s tem sprijazniti in to stanje dopustiti in se ne obsojati in truditi in boriti da bi sedaj bilo nekaj kar pač (še) ni?

Vse bo ob svojem času - usmeritev itak imaš; vmes pa je najbolj prijetno (in najmanj nasilno do nas samih) če sprejmemo tako stanje kot je, pa čeprav se nam zdi morda še tako "slabo", kaotično in "nesprejemljivo" in nujno potrebno takojšnje, čimbolj prave spremembe na boljše...

[vista66]

Ja...sem brala, da je značilno za tiste, ki se znebijo samoobrambnih mehanizmov, da so zmedeni, da ne prepoznavajo občutkov...to vem in mi je v tolažbo...a saj veš kakšen je ta svet...naspidiran...jaz sem daleč od tega...še več...še tistega, kar bi morala ne naredim...kvalitetnega časa z otroki skoraj ni, plačano imam šolo za katero se sploh ne učim, poleg tega me pa še zafrkava moja čustvena nestabilnost...vedno se sprašujem, kaj vse zamujam...večino zamudim oz. se spustim v nekaj, čemur nisem dorasla..in potem si očitam, da se spet nisem pravilno odločila ali pa ne vem, če sem se..očitam si, da se obnašam kot otrok, nezrelo, neodgovorno, da sem budalo. Kaj pa če sem res? Če ti delodajalec po poskusnem delu reče, da se nismo ujeli...moje znanje ni vprašaj zaradi preteklih rezultatov, ki so nadpovprečni, pripravljenost za delo tudi ne...kdo je kriv...on ali jaz, saj vem, da otroci iz odvisniških družin ne znamo obdržati dela...a po treh letih dela na sebi bi pa človek že pričakoval nek rezultat...namesto tega pa...ehhh....tudi pri ljubezni je enako...ful sem pod pritiskom, ker se krivim za vsak stavek, da se nisem dovolj potrudila, da sem pod/zavestno pregnala človeka, s katerim sva imela potencial, a mi je bilo v bojazni pred zavrnitvijo težko oz. nemogoče začeti razlagati o sebi....kaj hočem povedat...

in medtem ko jaz bluzim ali pa sem upravičeno nesposobna narediti stvari kot se spodobijo...mi uhaja celo življenje iz rok...nekega strokovnjaka nihče več ne bo zaposlil, če mu bo vmes manjkalo nekaj let delovne dobe...lahko bom čistilka ali kaj podobnega...pa imam faks in veliko let delovne dobe in odlične rezultate...pobegnil mi bo čas s svojo družino..pobegnil mi je ta moški..kdaj bom torej jaz ljubila in bila ljubljena..prvič, ko bom stara 60 let, ko moj izbranec niti seksati ne bo več mogel? Jezna na sebe in ves svet...kr odkimavam z glavo. Čez šest mesecev začnem s psihoterapijo, za silo se bom najbrž spravila k sebi čez leto, dve...kako vmes ravnati, kako vzgajati otroke, koliko jim povedati o sebi, mojih težavah, ful stvari ne vem...in kaj je najbolj žalostno...bolj ko berem knjige, forume, se pogovarjam okrog...bolj se ne morem odločit, kako naj ukrepam.

Žalostno.

[Orhideja1]

Ja, s tem namenom sem se spravila pisati dnevnik, a še ne zmorem. Ko sem bila pri psihoterapevtu, mi je rekel, da če bom hodila k njemu, da me bo vodil, da ne bom preveč in pregrobo drezala v svoje rane...

sedaj mora torej to počakat. Niti ne morem prebrat, kar si napisala...preletela sem samo...spet solze

Prav je, da si se odločila, za psihoterapevtsko obravnavo. Tam boš skozi pogovor spoznavala svoje občutke, samo sebe in prišla tudi do svojega notranjega otroka. Terapevt ti bo pri tem pomagal, na tebi pa bo, da boš skupaj z njim lažje šla skozi to pot. Ta pot ni lahka, tudi ni od danes do jutri. Zahteva nekaj časa, se ti bo pa trud, ki ga boš vložila obrestoval.

Pisanje dnevnika pa ima na nas tudi neke vrte terapevtski učinek. Ti ga priporočam. Na papir namreč veliko lažje izlijemo svoje misli in svoje občutke, ki jih čutimo. Čustva ne smemo zanikati. Dobro je, da se z njimi soočimo in jih predelamo. Ko imamo misli napisane na papirju in ko jih čez čas ponovno preberemo in pogledamo z neko distanco, ponavadi tudi lažje razumemo sami sebe in dostikrat tudi  drugače gledamo na celotno zadevo.

Želim ti vse dobro.

[vista66]

Ja, s tem namenom sem se spravila pisati dnevnik, a še ne zmorem. Ko sem bila pri psihoterapevtu, mi je rekel, da če bom hodila k njemu, da me bo vodil, da ne bom preveč in pregrobo drezala v svoje rane...

sedaj mora torej to počakat. Niti ne morem prebrat, kar si napisala...preletela sem samo...spet solze

Prav je, da si se odločila, za psihoterapevtsko obravnavo. Tam boš skozi pogovor spoznavala svoje občutke, samo sebe in prišla tudi do svojega notranjega otroka. Terapevt ti bo pri tem pomagal, na tebi pa bo, da boš skupaj z njim lažje šla skozi to pot. Ta pot ni lahka, tudi ni od danes do jutri. Zahteva nekaj časa, se ti bo pa trud, ki ga boš vložila obrestoval.

Pisanje dnevnika pa ima na nas tudi neke vrte terapevtski učinek. Ti ga priporočam. Na papir namreč veliko lažje izlijemo svoje misli in svoje občutke, ki jih čutimo. Čustva ne smemo zanikati. Dobro je, da se z njimi soočimo in jih predelamo. Ko imamo misli napisane na papirju in ko jih čez čas ponovno preberemo in pogledamo z neko distanco, ponavadi tudi lažje razumemo sami sebe in dostikrat tudi  drugače gledamo na celotno zadevo.

Želim ti vse dobro.

Hvala tebi kakor tudi vsem ostalim! A misliš sedanje občutke? Ker preteklosti na papir ne morem in tudi ni varno, ker bi si lahko pregloboko prehitro drezala v rne. Pri opisovanju sedanjih občutkov pa je problem, ker se vedno sprašujem, kaj v resnici čutim in ali gre za normalne občutke ali kakšne, ki bi jih lahko spremenila. Pri tem je nujno vpletati moje otroštvo in spet ne bo prav. Mislim, da bom kar počakala na psihoterapijo.

[Orhideja1]

Mislim, da bom kar počakala na psihoterapijo.

Po moje bo res tako najbolje. Med tem časom pa lahko tudi sama kaj narediš za svoje boljše počutje.