diagnoza

[decko22]

(Ne vem če to paše pod Prvo pomoč, drugam pa tudi ne vem kam bi dal)

Lep pozdrav!


Dozdeva se mi da sem koncno pustil zadevi da gre predalec in da strokovna pomoc mogoce ne bi bila tako zelo strašna stvar.
To bo zelo dolgo branje, ker se mi niti približno ne sanja kako zelo problematicno je moje stanje tako, da bom poskusil nanizati cimvec podatkov.

Star sem dobrih 22 let, imam koncano gimnazijo, trenutno se ne šolam, niti ne delam, naslednje leto pa nameravam resno zaceti študirati.

Ozadje:
Vedno sem bil bolj tihe vrste, dober ucenec, sramežljiv z dekleti, veliko casa sem preživel za racunalnikom.
V drugem letniku gimanzije pa sem zacel kaditi travo in zelo kmalu se je moj celotni svet spremenil.
(Ne zdi se mi da je trava odigrala tukaj edino vlogo, je pa definitivno prispevala svoje).

Kar naenkrat mi ni bilo nic pomembnejšega kot biti ves dan zadet, družiti sem se zacel samo z ostalimi kadilci in tudi vecina debat se je gibala samo okoli te "kulture".
Ironicno me je to naredilo bolj sprošcenega in zabavnega v družbi, tudi dokaj popularnaga, kar mi je bilo všec.
Po kakšnem letu uživanja se je spremenila tudi marihuanska scena v Sloveniji in trg so preplavile mocnejše in mocnejše variante te rastline. Jaz pa sem kadil vedno vec.
Nekje takrat so se zacele težave, ceprav jih takrat nisem dojemal kot nekaj slabega.
Torej s travo sem popolnoma zaklucil nekje 2 leti nazaj, situacija pa je od takrat prešla na novo raven.

Težava:
Gre se za to da nisem normalen, dalec od tega in s tem sem dobro shajal dolgo casa, v bistvu mi je bil obcutek drugacnosti (prevedeno: pomembnosti) v užitek.
Temu pa ni vec tako in vsak dan je slabše.

Torej zacelo se je z fantaziranjem, ampak ne normalnim.
Šel sem na osamljen kraj kjer sigurno ne bo ljudi, da bi me motili, se usedel, skadil joint medtem ko sem poslušal glasbo.
Ponavadi sem bil tam uro ali dve in v tem casu sem znova in znova poslušal 2 ali 3 pesmi.
S pomocjo glasbe sem ta cas v glavi odigral razne scenarije, vecinoma je vedno šlo za neke super-herojske ali mesijanske teme.

Npr. oblecen v dolgo rjavo haljo (podobno kot jedi-ji iz filma star wars, iz tam ideja pomoje) raztrešcim velika masivna vrata z nekimi super mocmi in vstopim v prostor (ta del je dolocen del pesmi), na drugi strani neki bad-guy (vecinoma resnicni pomembni ljudje) si nekaj receva, jaz z zmagoslavnim zanicujocim nasmeškom (slika izdelana do potankosti v moji glavi) potem veliki boj ... blabla... vse skupaj zna trajati tudi 20 minut

Potem scasoma sem tem fantazijam zacel dodajati politicno noto, v glavi graditi pravicen družbeni sistem, vsi sistemi so nekako militaristicno obarvani.
Ta fantaziranja doživljam kot resnicno velik užitek, ceprav so v resnici tako zelo butasta.


Nekje dve leti nazaj sem se zacel odmikati iz družbenega življenja in sem vec in vec casa preživel v samoti, kar mi je vecino casa prijalo, vcasih pa tudi ne.
Tako da sem pocasi pozabil kako ali o cem se ljudje sploh pogovarjajo.
Vecino casa pac o tem kaj so doživeli, kaj so videli, gledali, o tej punci onem avtu in tako naprej. Medtem ko bi jaz lahko govoril edinole o mojih fantazijah in o tej ali drugi trenutni obsesiji.

Moje obsesije so tudi zanimiva stvar.
Kot da ne morem imeti normalnega zanimanja za nekaj (in tudi za vec stvari hkrati).
Vecinoma me zanima ena stvar za kakšen teden ali dva, v tem casu sem z njo popolnoma obseden, potem me za vedno ali dolgo casa mine.
Naprimer racunalniške igrice, televizijske serije, zgodovinska obdobja iz katerih na veliko crpam informacije (antika, rim, mongoli, napoleon, obe vojni...), knjižne serije, ta ali oni filozof...

Moralna dekadenca je zelo ocitna, za vecino družbeno nesprejemljivih situacij, dogodkov(z izjemo nekaterih) najdem dober argument, izgovor in v tem ne vidim nic napacnega.

Sem tudi patološki lažnivec in dober igralec, kar v bistvu moram biti da vso mojo nenormalnost zakrijem in v tem sem bolj ali manj ucinkovit.
Brez dvoma lahko recem, da nihce ne pozna pravega mene (kar naj bi bilo iz te perspektive gledano dobro, v bistvu pa je zelo slabo - žalostno)

Moje socialno življenje je popolna katastrofa, resnicno.
Kot sem rekel sem odlicen igralec, tako da lahko kadarkoli nekje spoznam prijatelje, si najdem družbo ampak jo potem nikakor ne zmorem obdržati.

Odgovornost, doraslost situaciji (in letom) ... tega NI.

Precej ostalih mojih bolj ali maj rednih dejanj tudi izstopa.
Vsakic ko sem sam doma, takoj ko slišim da gre kakšen avto mimo hiše stecem do okna in pogledam ce je kdo od družine prišel domov. Preden grem ven vedno preverim ce je kdo zunaj, da bi me lahko videl in tako naprej.
Tega ne znam razložiti.
Potem imam nekaj rednih obredov kot je nujna jutranja kava (samo po mojem receptu), par cigaret in casopis takoj ko se zbudim, pogosto umivanje rok, velikokrat se brez razloga zaklenem v sobo, spim dopoldne namesto zvecer...


Na kratko, hehe, povedano je to to.
Torej rad bi se spremenil, tudi zelo pocasi ce ne gre drugace, najraje seveda sam, vendar kot se izkaže, ne morem.
Dobra stvar interneta je anonimnost tako, da bi bil vesel kakšnihkoli komentarjev.

Najbolj pa me zanima kakšno diagnozo bi mi strokovnjaki postavili na podlagi napisanega.
Sam sem najprej mislil da gre za aspergerjev sindrom, potem za shizofrenijo, sedaj pa se nagibam proti tej ali oni psihozi.



Imam pa tudi nekaj vprašanj.
Ce bi se rad narocil k psihiatru kje in kako naj to naredim (javno zdravstvo)?
V koliko casa lahko pricukajem da bi prišel na vrsto?
Ali v psihiatrija nacelno velja zaupnost zdravnika-pacienta in v katerih primerih ne velja?

[vesnav]

Fascinantno.
Slovnično in v vseh pogledih popolno.
Ostajam odprtih ust.
Ne vem, katero diagnozo bi ti dali. Jaz ti ne bi pod nobenim pogojem prav nobene.
Rabiš močno osebnost, smerokaz, močnega in pametnega "smeropomočnika, smeroterapevta", ki te bo znal popeljati, da odkriješ svoje želje in jih potem tudi sam izpolnjevati.

Potem bo tudi pranje rok postalo nekaj bolj enostavnega, k oknu ne boš letel vsak čas, prijatelji bodo postali izbranci, ti pa svoj s svojim mestom na tem čudovitem planetu.

Škoda mi je le za tisti tvoj svet, ki bi ga jaz, če bi bila na tvojem mestu, začela že zdaj nekam zapisovati, ga na tak način osmislila, mu vdihnila življenje, en košček tega scenarija z mistično glasbo pa si niti ne pusti vzeti... Obrni ga le sebi v plus.

Vso srečo na tej poti in ne pozabi uživati!

[Latifa]

Pozdravljen dečko

Potem imam nekaj rednih obredov kot je nujna jutranja kava (samo po mojem receptu), par cigaret in casopis takoj ko se zbudim, pogosto umivanje rok, velikokrat se brez razloga zaklenem v sobo, spim dopoldne namesto zvecer...

Hm, tole bi jst rekla, da je obsesivno kompulzivna motnja, kar se da pozdraviti. Imam tud sama in mi gre s pomočjo AD-jev kar dobro (trkam).

S psihiatrom je tko, da te itak samo s tableti nafila, ti pokloni (mogoče) 10 min in to je to. Čaka se pa kr dolgo (odvisno tudi, s kje si - ampak se mi zdi, da od dveh mesecev naprej - ugibam). Tablete lahko dobiš tudi pri svoji splošni zdravnici. Ti svetujem, da rajši dobiš napotnico za psihoterapevta na koncesijo. Sicer se čaka še dlje, ampak ...

Glede zaupnosti psihiater - pacient ti pa ne znam povedat. Sam po moje jih veže kodeks molčečnosti, tko da morajo biti v vsakem primeru tiho - spet ugibam 

Želim ti veliko sreče, lep pozdrav 

[Orhideja1]

Glede zaupnosti psihiater - pacient ti pa ne znam povedat. Sam po moje jih veže kodeks molčečnosti, tko da morajo biti v vsakem primeru tiho - spet ugibam 

Seveda jih veže poklicna molčečnost. Pogovor med psihiatrom in tabo je zaupne narave.

[jesenka79]

Zdravnike veže poklicna molčečnost. Načeloma.
Zavarovalnica zagotovo krije premalo časa za psihoterapevtski pogovor, zato je to kar velik strošek za pacienta. Ponavadi je psihoterapija možna pri zasebnikih.
Zdravila se uvede po mojem skromnem znanju kot pomoč, da uporabnik psihiatrije sploh pride na neko izhodišče, od koder je možno delo s psihoterapijo. Da sploh lahko funkcioniraš. Za psihozo pa so zdravila sploh bistvenga pomena.
Odvisno od diagnoze.
Moja izkušnja pa je, da imajo psihiatri lahko postavljanje diagnoz in terapije precej mehko, tako da ti različni psihiatri za isto stanje lahko pripišejo nekoliko drugačno diagnozo in drugačno terapijo.

Očitno pa si presodil, da je dobro kaj ukreniti, da tako ne more biti zmeraj, zato ti želim zaupanja in blagoslova na poti k drugačnemu načinu življenja, ki te bo res osrečevalo.
 

[scaeva]

Dragi Dečko 22!Mislim,da imaš problem z realnostjo in da se v njej slabo počutiš.Vsa ta tvoja domišljija je trpljenje,ker se z njo ne moreš soočiti.Mislim ,da je problem še globji,da te obvladuje neka moč,ki je od tebe močnejša in ki ni nič kaj dobra.Nisi si odgovoril,zakaj sploh bežiš v take situacije,seveda,ker skrivaš problem,ki ti bo slej ko prej moral postati jasen,kajti zatekanje v absurdne situacije skrivajo prav to.Kar se pa tiče tvoje podobe,sem pa mnenja da si zelo osamljena oseba,ki je prišla v slepo ulico.V mojih časih so rekli,da bi te bilo potrebno malce odviti.Torej nič ne sme biti tvoja največja številka!Želim ti,da najdeš svojo pot!

[Tayana]

Dečko22, nerealnosti, ki jih doživljaš, verjetno doživlja precej mladih ljudi, le da vsak na nek svojevrsten način, a tudi različno dolgo obdobje. Z begom v nerealnost mladostniki zbežijo pred resničnostjo, ki jim ni všeč, in ki jih onesrečuje. Toda mnogi slej ko prej odidejo iz tega domišljijskega sveta. Tebe je motilo, da si bil tihe vrste. Očitno si takšen nisi bil všeč in si si predstavljal, da tudi drugim nisi. Ovirala te je tudi sramežljivost pred dekleti. Potreboval si nek ventil iz vsega tega, izbral si si takega, ki ti zdaj pravzaprav povzroča večje skrbi, kot ti je sramežljivost in zadržanost, in je pokazal svojo pravo barvo, ki ti ne more biti všeč. V bistvu si zabredel globlje v nevšečnosti, kakor si bil pred tem. Zdaj je na tebi, da realno pretehtaš, kaj je bolj koristno zate: biti rahlo zadržan moški z nekaj zdrave in prikupne sramežljivosti, kar je normalno, sprejemljivo in dokaj pogosto med ljudmi, ki smo pač nadvse različni, a zanimivi prav iz tega razloga, ali bežati v nerealnost, s katero se izgubi stik z resničnim svetom, se pozabi na življenjska dogajanja okolice in tudi v svetu, se oddalji od ljudi in tone v samoto, kjer prevladuje zgolj fantazija, fantazija, ki te lahko, če je nimaš na vajetih, postopoma zapelje v popoln kaos in temo in te končno onesposobi za življenje in delo. Po tvojem urejenem pisanju presojam, da si še gospodar svojega življenja, toda če boš nadaljeval s tem svojim begom v domišljijski svet, ki te je vsega prevzel, je zelo verjetno, da boš postopoma izgubil bitko z vsem, kar je realno, tudi z razumom.

Odločil si se za študij, kar mi pove, da ne želiš živeti tako, kot trenutno živiš, ampak želiš iz svojega življenja nekaj koristnega narediti. Čestitam ti! Odločitev je zelo pozitivna in zrela in očitno je bodo veseli vsi, ki te poznajo in te imajo radi. Glede na to, da si nadarjen za učenje, imaš velike možnosti, da kaj dobrega dosežeš v življenju. Šola ti bo vzela čas, ki bi ga sicer potratil za fantazije, ki kot vidiš, ti niso prinesle nič dobrega in koristnega. Nujno je, da se nekako zaposliš z raznimi koristnimi aktivnostmi, ki bodo okrepčale tvoje telo (šport) in ti razširile obzorje. Posveti svoje moči, da napraviš nekaj za svoje vsesplošno zdravje (telo, duševnost in mentalnost). Bodi gospodar svojim uničujočim strastem (računalniške igrice, poslušanje take glasbe, ki povzroča neljube asociacije, ki jih trenutno neguješ) in reci STOP razvadam, ki te v bistvu predvsem osiromašijo, in bodi produktiven! Če bi se ukvarjal s kakim športom, bi imel možnost v družbi razpravljati o tem, kake uspehe dosegaš v tem, kako boljše se počutiš, kako si bolj zadovoljen in zdrav. Namesto da se utapljaš v računalniških igricah, pojdi raje v knjižnico in beri knjige, ki te bodo sprostile, zadovoljile, ti razširile obzorje! Če boš bral koristne knjige, boš tudi imel v družbi pokazati svoje znanje in razgledanost. Če pa si res tako tih in nezgovoren človek, se sprijazni, da takšen pač si. Tudi taki ljudje so zanimivi. Ljudje veliko bolj cenijo tihe in razumne ljudi, kot pa osebe, ki se utapljajo v nerealnem svetu. A ti si razumen človek, ki se je zavedel svoje nevarnosti še v pravem času. V času, ki ga imaš na razpolago do začetka študija, se lahko učiš kak tuj jezik, ki ti bo prišel še kako prav tako v študijskih letih, kakor pozneje v življenju. V glavnem: svojim fantazijam se boš najboljše umaknil z aktivnim življenjem. Aktivno življenje te bo neopazno odpeljalo iz sveta domišljije in samote, v katero trenutno toneš. Spet boš začutil enakovrednost, dvignila se ti bo samozavest, s tem pa zadovoljstvo. V takih pogojih boš laže našel tudi dekle, ki ti bo izročilo svoje srce. Dobro veš, kaj ti je v tvojem življenju prineslo škodo. Mislim pa, da tudi veš, kaj ti bo prineslo bolj kvalitetno življenje. Skrbi za svoje zdravje! Nezdravih substanc se izogibaj! Vem, da veš, kaj je dobro zate in kaj ni. Odloči se za tisto boljše! 
Pogovor s psihoterapevtom se mi zdi koristen. Tudi s psihologom. Tablet pa po mojem ne potrebuješ. Oglasi se še kaj!

Tayana

[jazzjazz20]

zanimivo, da mi je padlo v oči ravno to, kar je tudi vesnav izpostavila...napisal si krasno...
moj gimnazijec, moj sin, ne bi tako napisal...

najprej nehaj s travco...to je prvi nasvet...mislim, da te je pahnila iz realnosti...in ti povzroča še določene OKMje

[moonica]

najprej nehaj s travco...

jazz, si spregledala ... s travco je zaključil že pred dvemi leti

[marika]

Dragi Dečko22,

tudi jaz bi najprej pohvalila slovnično plat tvojega zapisa. Očitno je, da si inteligenten in širok človek, vendar pa si očitno malce izgubil stik z realnim svetom, ker je bilo tam, kamor si se zatekal, lepše in lažje. Sedaj si doumel, da si šel predaleč in bi se rad vrnil, vendar to ni tako preprosto. Za začetek skušaj več komunicirati z ljudmi, ki so ti blizu, spremljaj dnevno časopisje, ne zapiraj se v svojo sobo, prisili se k aktivnosti, k delu, k organiziranemu življenju.svetovala bi ti tudi kakšno rekreacijo in fizično aktivnost.

Vse dobro,

marika

[Arwen]

Torej rad bi se spremenil, tudi zelo pocasi ce ne gre drugace,

drugače kot počasi ne gre - spreminjanje sebe je proces, ki traja...


kar se zdravnikove molčečnosti tiče

"Če gre za pravno razmerje med zdravnikom, ki zdravi, in njegovim varovancem (bolnikom), je zdravnik strogo zavezan k varovanju poklicne molčečnosti. Poklicna molčečnost zajema vse podatke v zvezi z boleznijo, ki jih zdravnik izve med opravljanjem svojega dela. Lastnik podatkov je bolnik in zgolj bolnik lahko odloča kaj, komu in kdaj (če sploh) lahko zdravnik podatke sporoča. Brez njegove privolitve zdravnik ne sme podatkov sporočati nikomur. Bolnik se lahko, na primer, odloči, da ne želi, da bi njegova družina kaj izvedela o njegovi bolezni (kaj šele njegov predstojnik v službi) in zdravnik mora to njegovo željo upoštevati. Pomembno je, da bolniku ni potrebno navajati razlogov, zakaj ima take ali drugačne zahteve v zvezi s sporočanjem podatkov o svoji bolezni. Zdravnik mora upoštevati njegovo voljo. To razmerje je pravno posebej varovano in celo v morebitnem kazenskem postopku zdravnik v primerih svojih bolnikov načelno ne more nastopati kot izvedenec ali kot priča. Nepooblaščeno razkritje (razkritje zoper bolnikovo voljo) zdravniške skrivnosti je tudi, razen v redkih izjemah, kaznivo dejanje. "

http://www.zdravje.si/clanek.asp?ID=317&podrubrika=3

[She_]

Bi se strinjala s Scaevo - moral si boš odgovorit na vprašanje, zakaj lezeš v take fantazije, da boš lahko mal bolj preklopil na realnost.

Če ti kej pomaga, nisi edini, ki se je zakopal v eno nenavadno domišljijo 

Js bi lahko v svojih starih cajtih diplomirala iz tega 
Razlog je bil, da enostavno ni bla moja realnost taka, da bi jo hotla sprejet. Kot otrok sem mela baje veliko potencialov, potem sem pa od pritiskov in vseh jajc pogrnila na celi črti. In tko sm baje razočarala vse ljudi okoli mene, in še zdej mam te občutke razočaranj, da nevrednostnega kompleksa sploh ne omenjam.
Zato sem se zrinla v en paralelni svet, kjer sem bla končno lahko "nekaj" in na tak način vsaj v domišljiji pridobila spoštovanje, občudovanje, ljubezen s strani ljudi etc. Edini catch je, da se čez neki časa zbudiš in dojameš, da omfg, js pa sploh ne živim v realnem svetu. Tko skoraj kot v Beutiful mind, kjer tip dojame, da so njegovi najboljši prjatli in njegove top secret naloge, kjer je on taglavni frajer, zgolj fikcija 

Splača se pogovoriti s kom... Bi svetovala prej psihologa kot psihiatra, ker so boljši za pogovarjat.
Med psihiatri bi šel verjetno h komu, ki je na koncesijo in te bo samo nafilal s tabletami (ki ti tega same po sebi verjetno ne bojo odpravile).

Začni z vprašanjem - zakaj ?
Zakaj lezeš v te fantazije ?
In kaj je tisto, kar te v real lajfu prizadeva, da ne morš bit konstantno priklopljen nanj ?
Potem boš pa moral najdt en način, da tiste stvari, ki ti jih fantazije dajejo (verjetno vrednost, varnost ipd.),  dobiš tud v realnem svetu.

Si pa normalen, dont worry. Samo mal večjo dozo realnosti rabiš.

(pa čisto moje mnenje, ne bi blo slabo, da si privoščiš kšno ornk napako. Za začetek slovnično. 
Da sprakticiraš dejstvo, da si tud z vsemi napakami fajn človek in ne rabiš bit superman, da bi si zaslužil to, kar si želiš.)

Anyway, gud lak 

[trina]

In tko sm baje razočarala vse ljudi okoli mene, in še zdej mam te občutke razočaranj, da nevrednostnega kompleksa sploh ne omenjam.

She_, jaz te občudujem. Resno.

Sicer pa, Decko: se strinjam s She_, samo večji odmerek realnosti rabiš. Zakaj si postavljaš diagnozo psihoze? Psihoza pomeni izgubo stika z realnostjo, ti pa se svojega umika v fantazijski svet odlično zavedaš. Samo manj fantazije in več realnosti potrebuješ.
Diagnoz si pa nikar sam ne postavljaj, konec koncev so psihiatri morali 6 let študirat in se 5 let specializirat plus vse ostalo, da so jih izučeni postavljat.

[She_]

Tnx Trina 

[kagome]

Decko22, jaz se tudi ne morem nehati cuditi kako si lepo, natancno, tekoce in smisleno opisal svojo zgodbo. O slovnici ne vem, ker sem tujka, ampak  se mi zdi da bi lahko zacel razmisljati o tem da bodes spisatelj.
No, ne vem ce imas psihozo, ker..tisto kaj si napisal...skoraj vse to sem in ce zmeraj dozivljam jaz sama, prepoznala sem se v tvoji zgodbi (razen da jaz nisem nikoli vzivla mamila), in jaz nimam diagnozo psihoze.
Pejdi psihijatru, verjemi mi, pomaga, in na koncu konca, edino on ti zagotovo lahko pove kaksno diagnozo in ce jo sploh imas. Ma jaz se sploh ne morem nehati cuduti koliko sebe sem najdla v tvoji zgodbi....srhljivo...