Kdaj človek lahko obupa?

[Araya]

Kaj mislite, kdaj človek lahko obupa?
Ne vidim nobenega smisla več. Ko razmišljam o stvareh, mi na misel prihaja, da preprosto nisem več človek. Nihče več me ne vidi kot takšnega odkar sem brez službe. Skrčil sem se na problem, ki me v tujih očeh očitno definira. Nisem več človek.

Nisem več človek, niti v svojih očeh ne več. Biti človek boli. Raje nase ne gledam kot na človeka, ker me sicer neskončno boli.

Ničesar več ne morem dati. Še tisto malo kar dam iz sebe, iztisnem, kot da bi iztisnil sok iz že 1000x izžete limone. Dajati mi prvič v življenju pomeni večji napor kot sprejemati.
Sem v letih, ko bi moral cveteti, ko si normalni ljudje ustvarijo družino, ustalijo v službi... moji dnevi minevajo v totalni, paralizarajoči grozi.

Največji napor je jutranje vstajanje. Vedoč, da je nov dan, ki ne bo prinesel nobene spremembe na boljše, samo poglobil bo včerajšnje težave. Dan, ko ne bo nihče vprašal kako sem, mi bodo pa vseeno dali kup nasvetov, ki jih sami niso nikoli preizkusili. Nov dan, ko se bodo ljudje, ki v življenju niso dali četrt toliko skozi kot jaz, počutili boljše ljudi od mene. Ne vem kaj naj.
To prekleto vstajanje v prazne dni.

Ne vem kaj naj v življenju sploh še rešujem. Mar bi ne bilo bolje končati vsega skupaj? Marda bi takrat kdo po dolgem času vedel, da sem do takrat v resnici še vedno bil, da sem ga pogrešal, da me je bolelo. Bolelo tako zelo, da o bolečini nisem hotel govoriti, ker sem se bal, da bi se potem ne mogel ustaviti. Ko je bolelo njih sem jih poslušal, ko je bolelo mene, ni bilo nikogar, ali pa so mi rekli, da "delam dramo". Morda bi bila smrt primerno zadnje dejanje "drame".

Kako si upajo tako govoriti o mojem življenju? Sem jaz kdaj kaj takšnega govoril o njihovem, pa nikoli niso bili tako na koncu kot sem trenutno jaz. Ne, jaz nimam pravuice jamrati, jaz lahko samo trpim... ker če bom jamral, me bodo zapustili. Kdo me bo zapustil? Ne vem. Že dolgo nikogar ni.

Moje trenutno stanje se imenuje "non existo - ne obstajam".

Za menoj bi nihče ne žaloval. Morda sestra. Počakati moram, da si ustali življenje, da bo imela oporo v tistih dneh. A ne vem, če bom zdržal do takrat.

Ob misli, da bi "ne bil" več, da bi me sploh ne bilo, da bi bil v stanju, ko bi preprosto izginil in bi nikoli ne videti, da sem sploh kdaj bil, se mi umiri srce. Dejansko me tem življenju zadržuje samo dvoje: strah pred tem, da bi moj samomor v brezno potegnil še sestro in strah pred tem, da bi samomor dejansko pomenil večno trpljenje na onem svetu.

Včasih sem lahko molil. Sedaj preprosto ne zmorem, ne čutim ne potrebe, ne smisla. Ne vem kaj se je zgodilo. Odšlo je upanje, odšlo je zaupanje.

Ubijal bi za preprosto pozornost, za toplo besedo spodbude, ljubezni. Za dotik, objem. Že sedem let me nihče ni objel... Kmalu bom trideset ... bednik!
Na odsotnost tega se ne morem privaditi.

Ne zberem več energije, ne najdem moči, ne vidim smisla.
Sam sem se ob delu privlekel do diplome, sredi študija pokopal tri člane družine, med njimi oba starša... v tistem groze polnem letu, v treh letih po diplomi zamenjal tri službe... vse vedno za določen čas... kot, da bi ne bil človek ampak kaka stvar, ki si jo sposojaš in do nje nimaš nobene odgovornosti.

A sedaj je huje kot takrat. Sedaj sem sam. V meni vidijo samo še luzerja. Sam v sebi vidim samo še luzerja.

Nimam za kaj živeti, niti zase ne... zase še najmanj.

Vem, da je z menoj konec. Ko bolečina nad samim seboj prevlada, ko upanja, ko ni prav nobene luči več... potem veš, da je konec. Konec. Zakaj ne storim zadnjega koraka... zakaj ne zberem moči in to neumnost končam častno?

Tema je in mraz je zunaj. V meni pa noč brez zvezd in hladna bolečina.

Luzer.

[harlekina]

zakaj ne zberem moči in to neumnost končam častno?

Častno? Nikar ga no tako ne lomi. Kaj pa je v samomoru častnega?
Mislim, da ne končaš zato, ker je kljub vsemu nekje globoko v tebi zasidrano upanje. Upanje na spremembo, upanje na boljše dni, na ljubezen in na vse po čemer hrepeniš. In prav je tako.
Vendar se ponavadi spremembe ne zgodijo same od sebe.
Veliko si dosegel in za začetek bodi ponosen na svoje dosežke. Če sem prav razbrala sploh nimaš slabega kaj šele brezupnega izhodišča, le voljo moraš zbrati in zagristi v kislo jabolko.

Prvi korak si naredil, zaupal si skupini ljudem na tem forumu, ki te bodo verjamem, da prijazno sprejeli v svoj krog. Z njihovo pomočjo boš morda na svoje življenje pogledal še z drugih aspektov in tako našel novo smer in zagon za svojo plovbo v prijaznejše vode...

Srečno in lep pozdrav,
H

[Arwen]

Največji napor je jutranje vstajanje. Vedoč, da je nov dan, ki ne bo prinesel nobene spremembe na boljše, samo poglobil bo včerajšnje težave.

ja, res je, drži ko pribito - ko je človek v tem počutju, stanju, bolezni... prav zares ni videt čisto nič lepega, spodbudnega, svetlega... najlepše bi bilo zaspat... za vedno... Ja, takrat sem tudi jaz tako razmišljala, pa sem se namesto tega raje spravila k zdravniku, začela jest AD-je, redno hodila na skupino za samopomoč, šla na terapijo k psihologinji, predvsem pa začela spreminjat sebe.

Glej, Araya, stavim, da imaš kup znanj, sposobnosti... stavim, da je nekaj, kar lahko delaš... stavim, da nekdo zagotovo išče kje kakega natakarja, pomivalca posode, pometača, ... ali pa nekoga v ansamblu... ali pa nekoga v recepeciji... telefonista... pomočnika.... 

Kaj znaš? katero izobrazbo imaš? v čem si spreten?....

[tomi_]

Araya vidim da te je upanje zapustilo. Bodi vesel da je tako, ker upanje za sabo potegne še en kup drugih stvari kot so pričakovanje, razočaranje, nemir, depra itd.. če pa nimaš upanja pa si lahko miren vdan v usodo itak ne upaš v nobeno stvar več in v tebi se naseli mir, brezbrižnost, sproščenost. upanje sucks

[harlekina]

đizzz tomi....koga pravzaprav prepričuješ v to svojo tezo, Arayo ali sebe?

[Arwen]

tomi, v vsakem bitju vsaj malček upanja tli.... in ga ni junaka, ki bi meni oddal, da brez upanja pa živiš mirno, sproščeno....

in v čem je tvoj problem, Tomi? očitno imaš tudi zelo slabe izkušnje za sabo, pa depro...

[Azrael]

Jasno je, da si v depresiji, Araya. Iz te se ne pride zelo hitro, ampak počasi pa človek zleze ven, veš, samo moraš biti aktiven v tem smislu... terapija je zagotovo pomembna, izvajaš jo lahko tudi sam, proporočam kakšno literaturo, pisanaje  o svojih občutkih, razmišljanja, uči se drugačnega razmišljanja, pogledov na življenje, išči novo službo v kolikor se ti izboljša stanje... zelo priporočam rekreacijo...

Pa daj si čas za vse to, za spremembe, jaz sem šel čez to kar ti opisuješ (obup, samomor, brezposelnost, potreben ljubezni od zunaj...), mi je čisto znano in ti rečem, da trpljenje je dejstvo, ampak treba je stremeti k izbpoljševanju, spremebam, treba je razmeti sam sebe v takem stanju, imeti razumevanje... vse to, tega se pač naučimo in ne boj se, če to pomeni večletno pot, to je čist OK, govorim ti iz lastnih izkušenj.

Drži se     

[ton]

Araya, strašansko pismen človek si, sem šel brat tvoje vpise. In osamljen.
Za prvo: zapisuj svojo zgodbo. Za začetek lahko tudi sem, na forum.
Za drugo: trenutno si brez službe: vzemi kakšno trapasto izobraževanje, ki ga lahko najdeš na Zavodu in ti ga celo sofinancirajo; najdi kakšnega sam in jih  prisili, da ti ga plačajo; pojavi se na vratih kakšne prostovoljske organizacije in prašaj, če koga rabijo, organizirajo kako uvajanje za prostovoljce. Če ti ni za ven, jih vprašaj po spletu.
Pomagat drugim je posebna obliak sebičnosti, ampak sebičnost popusti, ko vidiš, da je komu koristilo.
Drži se in piši.

[himiko]

Jasno je, da si v depresiji, Araya. Iz te se ne pride zelo hitro, ampak počasi pa človek zleze ven, veš, samo moraš biti aktiven v tem smislu... terapija je zagotovo pomembna, izvajaš jo lahko tudi sam, proporočam kakšno literaturo, pisanaje  o svojih občutkih, razmišljanja, uči se drugačnega razmišljanja, pogledov na življenje, išči novo službo v kolikor se ti izboljša stanje... zelo priporočam rekreacijo...

Pa daj si čas za vse to, za spremembe, jaz sem šel čez to kar ti opisuješ (obup, samomor, brezposelnost, potreben ljubezni od zunaj...), mi je čisto znano in ti rečem, da trpljenje je dejstvo, ampak treba je stremeti k izbpoljševanju, spremebam, treba je razmeti sam sebe v takem stanju, imeti razumevanje... vse to, tega se pač naučimo in ne boj se, če to pomeni večletno pot, to je čist OK, govorim ti iz lastnih izkušenj.

Araya, se podpisem pod Azraelov post. Araya, obcutke, ki si jih za nas opisal - kar pravzaprav pomeni, da ti ni vseeno, da se zelis boriti in ne obupati - so tudi mene obiskali, obiskovali. A to je bolezen, depresija.

Depresija so nekaksna ocala, ki so se ti pripela na obraz, a s primernim zdravljenjem se bodo tudi odpela!

Araya, noben luzer nisi, si CLOVEK - senzibilen, reflektirajoc, ljubec clovek.

Ljudje se veckrat zapodimo v oblake crnih misli. A upanje je tisto, ki nas zene naprej. Vcasih ga je res manj, a VEDNO pride nazaj. Morda sprva sramezljivo, a pride pa le!

Ni ti bilo lahko. A vse, kar si nam zaupal, kaže na to, da si BOREC. Vendar pa tudi borci kdaj pa kdaj potrebujejo vzpodbudo. Zato Araya, stopi ze danes po strokovno pomoc! Ze danes poglej, kje so skupine za samopomoc, stopi do njih, pisi na forum. Glej na ta cas kot na cas, ko se bos posvetil samo SEBI! Sluzba bo ze se prisla, tako kot upanje, ki vedno pride!

Araya, drzi se in kot je napisal Azreal: " Pa daj si cas za vse to, za spremembe!" Odloci se za boj, ne beg. Z begom se nic ne spremeni, z bojem pa - govorim iz lastnih izkusenj.

Dragi Araya, drzi se in prosim, oglasi se se!

Objem 

Himiko

[She_]

Araya vidim da te je upanje zapustilo. Bodi vesel da je tako, ker upanje za sabo potegne še en kup drugih stvari kot so pričakovanje, razočaranje, nemir, depra itd.. če pa nimaš upanja pa si lahko miren vdan v usodo itak ne upaš v nobeno stvar več in v tebi se naseli mir, brezbrižnost, sproščenost. upanje sucks

Kaj pa vem, mogoče se je tomi samo malo napačno izrazil 

5 let nazaj sem se zlomila na celi črti. In od takrat naprej sem počasi začela delati na sebi, hodila na razne delavnice, brala knjige, začela govoriti o svojih občutkih...
Ampak ne glede na to, karkoli sem naredila, je osnova nekako ostajala enaka. Vedno prisotni občutki osamjenosti, izgubljenosti, žalosti.

Pred kratkim sem brala Taksistovo Točko nepovratnosti,
kjer je pisal nekako tako, da se vrti samo še v krogu, iz katerega ima občutek, da ni izhoda.
Takrat sem še polna entuziazma napisala v smislu, da je to samo depresivno obdobje, po katerem bo spet dobil elan in delal naprej in bo zmožen spremeniti to, kar si želi.

Zdaj šele razumem njegovo pisanje.
In zdaj bi mu napisala drugače.

Upi so zakon
Ampak mene osebno so stvari tako bolele, da so me vrgli v perfekcionizem.
V neskončno željo, da bodo nekoč nekje ljudje, ki me bojo pa res imeli radi, da bom nekoč res srečna. In da bo nehalo boleti.

Ampak to lahko verjameš samo na podlagi osnove - da sprejemaš življenje tako kot je, ljudi take kot so, ker je to osnova tudi za sprejemanje samega sebe.

Meni so pa upi zgolj pomagali, da mi ni bilo vsega tega sprejemat.
Ker lets face it - kdo si sploh želi sprejet, priznat, da ga boli za popizdit, da so ga ljudje tako razočarali, da komaj živi in da je njegovo življenje daleč od željenjega. ?!

Pa sem si mogla.
Js sem mogla začet s tem.
Začela sem sprejemat, da mogoče nikoli ne bo boljše, da je to, kar imam zdaj, mogoče vse, kar bom v življenju karkoli imela. In na nek način je to brezup.
Ampak ne v smislu "sovražim sebe in svet, zdaj se bom pa vrgla čez most", ampak zgolj v smislu
"ja, boli me. fejst me boli. zapustilo me je ogromno ljudi, osamljena sem in težko mi je. ampak to je moje življenje, tudi tako je v redu. in nikoli v življenju ne bom dosegla teh svojih želja, ampak tko more bit."
 
Prvič po petih letih mi je za popizdit težko. V tem mesecu sem prejokala toliko kot že dolgo ne.
Ogromna neizprosna bolečina, ki ne neha.

Ampak prvič v življenju sem jo sprejela kot dejstvo.
Sploh ne vem od kje moja pomirjenost, da tko pač more bit.

Prvič v življenju se mi ne da več boriti. 
Ne da se mi mislit, da sem v enem temnem tunelu na koncu katerega je luč.
Ne da se mi spet obdajat z brezmejnimi upi, dokler se ne zlomim. In se potem spet sestavim nazaj, spet začnem upat in potem spet jovo na novo ista zgodba. Tko padeš v neskončni krog z občutkom, da ni izhoda.

In prvič po dolgem času so kar sami od sebe začeli v moje življenje stopati spet ljudje, ki so pristni, srčni, ki me čutijo veliko bolj kot tisti, katere sem imela prej.

Oprosti, Araya, če sem ti nasmetila temo.
Prosim, da razumeš, da ti ne želim zbijati volje. Ravno obratno.
Samo dodajam mal moje zgodbe, ki ti mogoče kdaj pride prav. Če ne, pa tudi ok. 

Drži se 

[ton]

Do tvojega vpisa, She, sem tuhtal, ali je pametno problematizirati smisel.
Ker četudi se strinjamo, da je nek smisel nujna podlaga za življenje - ni pa nezakonito, če ga nekdo nima, ne?
Ne znam pomagat, mislim celo, da sočloveku - neglede na stanje - nimamo pravice vsiljevati smisla in ciljev, kar imam, je neko ne najbolj trdno sitnarjenje s tem, da samomorilec pusti za seboj najmanj šest dolgotrajno prizadetih ljudi. Ampak potem 'smisel' reduciramo na 'biti za druge', kar spet ni dobro.

Araya in She: meni se zdi, da je življenje nekaj najlepšega na svetu, niti dneva, kaj dneva, minute nočem vreči stran, in upam, da bo vama uspelo spet zagledati te barve.
Če lahko kakorkoli pomagam, mi mirno pišita.

[masi]

...napišem lahko le to, da mi je poznan obup in brezizhodnost, kajti sama sem bila v skoraj štiriletnem vegetiranju-navidezno normalno funkcioniranje, vendar kot robot brez čustev, če pa so bila le ta prisotna so bila neimerna žalost, zapuščenost,obup.... in nekaj mesecev tudi neprestana močna želja, da bi umrla in zaspala. V petih letih zdravljenja z Ad-ji, intenzivno psihoterapijo, "učenju" o moji sopotnici-depresiji, sodelovanjem v društvu in na forumu ter drugimi aktivnostmi so sicer še vedno prisotna nihanja, vendar sem izredno vesela, da živim in rada imam življenje,se iskreno nasmejim kot nikoli poprej in še in še lepega se mi dogaja tako da ni za obupat, je pa potrebno poiskat pomoč to pa je dejstvo.

 

[She_]

Ne pravim, da smisla ne sme biti.
(čeprav mislim pa, da se ga ne sme iskati. da pride sam od sebe).

Pravim samo, da je bil moj smisel v upih.
V življenju me je vedno reševalo upanje, da bo nekoč boljše.
Ampak sčasoma se potem nisem mogla zadovoljiti z manj in so moji upi postale iluzije.
S katerimi nisem mogla sprejeti življenja, ljudi, sebe, take kot sem, ker to ni dosegalo mojih upov.

Zato razmišljam,
da če je kdo pač normalen človek
mu pomaga miselnost, da bo nekoč nekje boljše, da je to samo prehodno obdobje, ki bo minilo.

Ampak, če je pa kdo prevelik idealist,
se mu palahko zgodi, da ga to vsakič znova vrže v iskanje nedosegljivih želja,
ki se ne klapajo z realnim svetom.

Jaz recimo imam upe še preveč spotencirane.
Zato rabim ravno obratno. Tisto, kar ima pa večina drugih ljudi na zalogi - realnost.

Zato je moj smisel v realnosti.
V sprejemanju stvari takih kot so, pa čeprav so še tako boleče in daleč od želja.
In mislim, da je to osnova.
Če kdo tega nima, bi pomojem moral začeti pri tem.

Ker čimbolj mi upi odhajajo,
tembolj sam od sebe prihaja smisel v čisto običajnih, relanih stvareh.

Se mi pa zdi, da sem preveč zaplavala v svoje vode.
Bi bilo boljše, če tole razpredam v kakšni drugi temi, ki se nanaša na to (ali odprem svojo).

*Ton, hvala ! Te pocukam za rokav, če bo pretežko.
** Araya, oprosti oprosti in še enkrat oprosti za vsiljevanje.
Kje si, kako si kaj ? Javi se prosim, da vem, da si v redu. 

[ton]

Zato je moj smisel v realnosti.
V sprejemanju stvari takih kot so, pa čeprav so še tako boleče in daleč od želja.
In mislim, da je to osnova.
Če kdo tega nima, bi pomojem moral začeti pri tem.

Se izrecno ne strinjam, She.
Realnost je tisto, kar sama priznaš za realnost, ne nekaj neodvisnega zunanjega. In nanjo hočeš nočeš vplivaš, jo 'barvaš' - zato pa JE črna, kadar jo gledaš s temnimi očmi.
"Sprijaznjenje s svetom" je nek konformizem, ki se navadno izteče v sitnikavost, v tisti "vsi so barabe, vsi kradejo...", ki pa ama nič ne pomaga lepše živeti. Ljudje postanejo takšni, kakršne itak pričakuješ, še vreme postane takšno, kakršnega pričakuješ (če ravno ne lije, je pa pretoplo/premrzlo, piha, pritisk te pritiska...), na televiziji samo sranje - in postane vse enako sivo. Je to resničnost?
Res smo govorili o smislu, pa preskakujem tudi jaz na idealizem: vredno ga je ohraniti, negovati in se junaško zaletavati v mline na veter. Pa kaj, če boli? To vsaj pomeni, da si živ/a.
Na, spet turim SVOJ smisel. Če ne drugega, upam, da She, Araya in Tomo ob prebiranju teh kvašenj najdete kak svoj pozabljen drobec smisla.

[She_]

Ne maram, da se gleda tako črno-belo.
Realizem je slab (hladnost, površinskost, egoizem, materializem). Idealizem dober ( čustva, ljubezen, altruizem).
Ker tudi pretirani idealizem je lahko slab.
Ker lahko služi zgolj kot kompenzacija za našo bolečino, strahove. 

Konkretno - sanjanje o princu na belem konju idealist razume kot zmožnost, da je sposoben ljubiti globlje kot drugi ljudje. Ker, če se dva ljubita, se ne bosta prizadela, bosta čutila drug drugega in vse bo lepo.

Super misel.
Ampak prvič, verjetno tega nikoli ne bo doživel, kar prinese razočaranje v sanje.
Drugič,  ne bo se sprijaznil na manj od tega, kar mu prinaša bolečino + razočaranje nad ljudmi.
Tretjič, najtežje je vprašanje - zakaj je idealizem pri določenem človeku potreben ?
Verjetno zato, ker je bil človek v življenju zelo razočaran (bolečina), ker sam nima vrednosti, in jo išče pri drugih (kompenzacija)... Se pravi je ta tako visoko in lepo opevani idealizem zgolj obrambni mehanizem. Strah pred soočenjem s samim sabo in svetom. Kar pokaže, da idealizem niti ni tako super in nekaj posebnega, kot mu pripisujemo.

Velik idealist se na tak način človek nikoli ne bo pomiril ne s sabo ne s svetom.
To pa pomeni bolečino, žalost, razočaranje itd.

Nekatere stvari si lahko pobarvaš po svoje.
Ampak limona je še vedno rumena. Če dopovedujem celemu svetu, da je roza, bo to zelo naporno zame. Lahko da je roza zato, ker sem videla eno tako umetno roza limono pri svoji babici, ki mi je pomenila ogromno. Recimo. In en del duše bo vedno verjel v to. Ampak v everyday lajfu je pa rumena.
Klinc, tko je. Še posebej, če sem jo barvala na roza zgolj zato, ker se recimo rumene barve bojim. Če karikiram.

Danes sem izčrpana od dela stala zunaj na cigaretu.
Gledala sem okolico in bila totalno fascinirana. Nad vsemi oblikami, pogledi, izrazi ljudi. Nad stavbami, drevesi, ki jih prej sploh nisem opazila. In zakaj bi jih barvala po svoje ? Všeč so mi bili točno taki kot so. Všeč mi je bil trenutek tak kot je. Ker.. Tak je, a veš

En najgloblji delček moje duše bo verjetno vedno idealističen.
Večinski pa se počasi spreminja v realističnega.
In to mi je všeč. Ker boli veliko veliko manj kot prej, ko je bila moja duša prežeta z idealističnimi sanjami. In to je tisto, kar šteje.

[She_]

Pa kaj, če boli? To vsaj pomeni, da si živ/a.

Temu se reče mazohizem.
Hvala lepa za to, prodam vso svojo bolečino za pest bonbonov.
Hočeš ?

[moonica]

Realnost je tisto, kar sama priznaš za realnost, ne nekaj neodvisnega zunanjega. In nanjo hočeš nočeš vplivaš

tako je

to se dostikrat 'pozablja'

[jazzjazz20]

she_ 

[Araya]

Danes sem odkril čisto novo sijajno stvar. Odločil sem se, da bom imel letos zelenjavni vrt ... če ima človek možnost, bi bilo res škoda, da bi ne izkoristil.
Sicer je že malo pozno a vseeno ... "preštihal" sem približno polovico tistega kar nameravam. Zadeva bo ograjena z naravno živo mejo iz koruze. Notri bom posejel solato, bučke (se te sploh seje???), por, peteršilj, drobnjak, zelje, morda čebulo... česen pri nas menda ne gratuje... aja: pa še nizek fižol.

Ko sem tam premetaval zemljo, je šlo mimo kakih 10 sosedov na sprehod ... z vsakim par besed... prav fino. Kot, da bi bil živ.   
Potem mi je ostalo še nekaj dnevne svetlobe, ki sem jo izkoristil za to, da sem zložil pod balkon še 1/2 klaftre nažaganih drv ... prvo polovico sem že predvčerajšnjim. Sedaj bo treba urediti še grmovje okrog hiše. Dela čez glavo ... vsaj za tri ali štiri ure. 

Depresija danes ni tako grozna. Še vedno ni niti približno OK, je pa malce bolje. Moj zdravnik je prišel z dopusta, morda bom šel do njega.

Aja... imam humanistično izobrazbo... zgodovina. Tu je res težko kaj normalnega dobit... odločil sem se, da grem na izpit iz ZUP, da si izboljšam možnosti... sploh, ker sem v državni upravi že delal.

Mislite, da bom kdaj OK?

[Arwen]

Odločil sem se, da bom imel letos zelenjavni vrt ... če ima človek možnost, bi bilo res škoda, da bi ne izkoristil.

SUPER  bravo, Araya, tako mi delaj     in nak, nič ni pozno, ampak ravno pravi čas 

 Moj zdravnik je prišel z dopusta, morda bom šel do njega.

toplo priporočam, da greš

.. odločil sem se, da grem na izpit iz ZUP, da si izboljšam možnosti... sploh, ker sem v državni upravi že delal.

pa še en razlog za 

Mislite, da bom kdaj OK?

ne samo, da mislim - VEM to