Depersonalizacija, zmedenost, "megla" v glavi

[Calvin]

Najprej naj vas lepo vse pozdravim in predstavim svoje težave. Pred približno enim letom sem zaradi vsakodnevnega razmišljanja na bolezni začel dobivati nenavadne simptome: počutil sem se odtujenega od svojega telesa, stvari so se mi zdele tuje, neresnične, svet se mi je zdel velika uganka, čeprav sem tu že 21 let...
Kmalu so se mi začele pojavljati grozne vsiljive misli. Bal sem se, da bom kaj naredil svojim bližnjim, moral sem pospravljati nože in škarje, ker sem mislil, da bom koga zabodel, pojavljala se mi je nenehna tesnoba in strah. Pojavljale so se mi celo vsiljene seksualne misli, kot da bom koga posilil ali zlorabil. Bal sem se tudi, da me bo kdo nalašč okužil s HIV-om preko injekcije ipd. Ko sem ugotovil, da potrebujem pomoč, sem šel do študentskega psihiatra: diagnoza OKM. Zdaj že tri mesece jemljem Paroxat, vsiljive misli so skoraj izginile, vendar sta tu še vedno prisotna občasen strah in tesnoba. Najbolj pri vsemu pa me moti, da se ne morem skoncentrirati, sem zelo zmeden in zdi se mi, kot da bi imel meglo v glavi, vse je nejasno. Zanima me, če ima mogoče kdo podobne izkušnje in če poznate kakšne dobre načine za odpravljanje "megle" v glavi. Strah me je, da bom do konca svojega življenja takšen. Razmišljam celo o pregledu možganov, da nimam mogoče kakšnega tumorja. Ampak predvidevam, da je vse skupaj brezveze, le še en trik OKM.

Najlepša hvala, ker ste si vzeli čas za mojo zgodbo in za vaše odgovore.

Lep dan vam želim.

Calvin

[Onix]

Hey

Men se je podobn use skupaj začel. Najprej tesnoba, derealizacija, slaba koncentracija in potem vsiljive misli. Za sabo mam zdej že 2 leti in pol tega. Ampak vrjemi mi, koncentracija se sčasoma izboljšuje, tudi tesnoba se izboljša. To da si tako hitro uspel zminimizirati te misli je velik uspeh. Ni se ti treba bati, da boš imel celo življenje težave s koncentracijo, ker to se izboljša, meni se je ful. Derealizacija pa tudi mine.

Drži se, Onix.

[Onix]

Aja nejboljši način da to odpraviš je pa to, da se probaš zamotiti, tudi če imaš občutek da nisi skoncentriran, ti bo z vajo skos bolj uspevalo. Ne smeš se osredotočati na te občutke, ampak jim pusti, da so tam in se ne meni zanje.

[Calvin]

Zdravo Onyx

Hvala ti za odgovor in vzpodbudo! Sicer ni lepo da to rečem, ampak fino mi je srečati nekoga, ki ima podobne probleme, ne počutim se toliko samega v tem... Ker mi grejo že te stvari pošteno na živce in ne vem kako naj se jih znebim. Tvoje nasvete sem že upošteval, ampak pride čas, ko imam vsega dovolj in se sprašujem kaj mi je tega treba... In se vrnem v prejšnje stanje... Ampak saj bo... Času je treba dati čas, to je to.

Še enkrat hvala

[Onix]

Ja men se tud to dogaja, da en čs se trudim, pol pa kr nad usem obupam. Ampak to je normalno, na poti do zdravja mamo velik vzponov pa padcov, vem pa kako je smotan use skupej, oba sva stara 21 let in namesto, da bi uživala se matrava s temi butastimi simptomi... Ampak sm prepričan, da lepi časi še pridejo, če mi je lahko ratal priti iz čistega dreka že 3/4 vn, bo pa 1/4 tud počas še ratal . Vem pa s tem kaj misliš, da ti je lažje ko veš da nisi sam v temu, tukej smo zato, da si pomagamo in skupej nm bo ratal (pa tud če traja malo dlje časa).

[sherlock holmes]

koncentracija in le s tem imeti zadeve pod kontrolo.Prištej strah in to ti je v najkrajšem stavku povedano sranje OKM.Ko se boš znebil tega strahu, ki ti vsiljuje negativne misli, si se rešu vsega.Prej ko boš delal na tem, prej si boš prišparal mnogo mnogo let trpljenja, pa ne strašim nikogar.Najslabše pa boš zabredel v to, če ti bodo določene zadeve prešle v navado-ponavljajoče rituale, pol si samo še suženj tega.Enkrat za vselej razčisti v svoji glavi, odreži kakor se hitro da,dlje ko se boš s tem ukvarjal, slabše bo.Malce oštro povedano, ali kakšni starejši tukaj, vedo, da je to blizu realnosti.

[Calvin]

Ne, tudi sam se zavedam, da je to realnost. Bolj kot se ukvarjaš z neko stvarjo, večjo moč dobiva. Naučiti se moramo opazovati naše bolečine, ne se poistovetiti z njimi, ker tako se ti. "duh bolečine" z nami hrani. Človeška bolečina je večinoma nepotrebna...

[sherlock holmes]

saj znaš, saj znaš, kaj pol čakaš? izvleč se iz tega

[Calvin]

teoretično znam, uporabiti to v praksi pa zahteva nekaj časa, saj verjetno veš...

[sherlock holmes]

ne daj temu nič časa,bo najbolje...

[Calvin]

navada je železna srajca... zlajnana fraza, ampak resnična... že eno leto imam enake rituale, verjetno bo potrebno malo več časa, da se vrnem nazaj na stare tire... ponavadi je najslabše, če pričakuješ rezultate takoj, ampak danes smo ljudje tako navajeni. da dobimo kar želimo v najkrajšem možnem času. in v takih primerih nas taka navada tepe...

[sherlock holmes]

navada je železna srajca... zlajnana fraza, ampak resnična... že eno leto imam enake rituale, verjetno bo potrebno malo več časa, da se vrnem nazaj na stare tire... ponavadi je najslabše, če pričakuješ rezultate takoj, ampak danes smo ljudje tako navajeni. da dobimo kar želimo v najkrajšem možnem času. in v takih primerih nas taka navada tepe...
[/quote
ja, samo ta tvoja navada se imenuje OKM, v tem je žalost vsega tega.To moraš ignorirat, pol ko vidiš, da ni namišljenih negativnih posledic je vse ok.]

[smotka]

Prou srečna sm, da ma nekdo tok podobne simptome!

Očitno res nism totalno odtrgana... kr do zdej sm na forumi več al manj zasledila drugačne primere OKM, al pa si noben ni upu pisat o tem... Jst mam ful podobn... Jemljem cipralex 20 mg, ampak se mi določene vsiljive misli ponavljajo skos - oz. ne doživljam jih kot vsiljive misli, ampak že takoj ko vidm kako stvar k se men zdi "moteča" se začne... čeprou sej se mi zdi, da se izboljšuje, sploh, če govorim o tem, in da pač vidm, da so to sam vsiljive misli... - npr. me je strah, da bi komu kej nardila - ampak to šele pol, ko se enkrt spomnem, da me je blo enkrt strah - ne pride to takoj, ko vidm nekoga oz. mojo "potencialno" žrtev... pač ta strah mam preveč vsidran, zato se mi pa zdi, da morm čim več govort o tem, da premagam to oviro k mi stoji na poti...

Uglavnem, jst se tko učas sekiram, da tisti k je z njimi dejansk kej narobe pa majo taka nagnjena ( kaki pedofili al pa kej tazga ), da to oni smatrajo za normalno in se ne ukvarjajo s tem... Kr to so mi pa tuk grozna dejanja, pa ravno teh me je strah, da jih bom nad "kom" uresničla... tiste najbol nagravžne misli, kar se men osebno zdi najbol grdo oz. neetično, nemoralno, me je strah, da bi jst nardila...

[Noelle]

smotka,

to je super, da se zavedaš, da so to samo vsiljive misli in da tega sigurno ne boš naredila, čeprav strah še pride ... sem tudi jaz imela podobno kot ti: ko sem se spomnila na ta strah in te misli, se se spet ustrašla ... potem sem te misli počasi ignorirala, ne odganjala stran, ampak kar pustila, da so ble pa šla delat kaj kar mi je pomagalo, da sem preusmerila misli, takrat sem npr. na veliko reševala sudoku ... pa so počasi misli odšle ...

so mi ostali še kakšni rituali, ampak me ne motijo do te mere, da ne bi mogla normalno funkcionirat ali da bi se mogla ful ukvarjat z njimi ...

[sherlock holmes]

Vsi imamo take misli, tudi oni brez OKM.Nagravžnih se toliko bolj bojiš, ker se ti to bolj gnusi.Tudi jaz ničkolikokrat pomislim, kaj če bi enmu vrat prerezal, pa ako bo kri špricala itd,ampak to je samo razmišljanje.Dejanje tega ne prenese.Sem pač človek, ki mi domišljija potegne 200 na uro, medtem ko večini 50, če me razumeš.Zapomni si eno stvar, nikoli nisi niti približno toliko zgubljen, da bi ne vcedel kaj je prav in kaj ne, so v človeku varovalke, ki ti v podzavesti delujejo pravilno, da ločiš realnost od namišljenosti.Ko se poglobiš v to, vidiš, da se ukvarjaš s povsem brezveznimi scenariji, ki pa so realno gledano pri vsakem človeku, le da jim ti daješ prioriteto napram tistemu, kar je normalno.Brezveze se je vrteti okrog rele kaše.Spremeniti je potrebno pogled na življenje, predvsem pa sebi in še enkrat samo sebi dvignit ceno.Ceno samopodobe, samospoštovanja in se imeti rad.Prepričan sem, da je v tem največji del problema.Malo pa se je potrebno potruditi, a ne, čeprav mi vemo, da je je to za nas morda celo največji in najtežji podvig v življenju.

[Batman]

Ciao vsem,

Jaz ima tudi non stop neke strahove in vsiljive misli. Poleg tega, pa se na vsake nekaj dni zagledam v nek predmet. V kakšen prstan, obesek, šipo, sliko... V vse živo v glavnem. In potem mi ti predmeti povzročajo prav veliko tesnobo, ker jih ne morem videt vsak trenutek, ko si jaz tega zaželim. Ker tej prstani in obeski so pač na rokah sodelavcev in znancev. In potem mi začne delat domišljija in isto pride do tiste megle v glavi, ki ste jo nekateri opisovali. Oziroma jaz temu rečem, kot da sem odtujen od svojega telesa in ne morem kontrolirat svojih možganov. V glavnem ful nek čuden filing.

Ob tem se mi tudi začnejo porajt misli, da če ne bom videl teh predmetov, da bom sanjal, pa da me nekdo kontrolira in tako dalje.

Kakšna izkušnja s tem?

[tinkibinki16]

OJla,

Vse mi je čisto znano. Edina stvar ki je nisem počela je to, da sem mela kake rituale. NIkol si nisem kaj skrivala. Ko sem dobila fleš, ko sem zagledala nož, sem ga zanalašč prijela v roke in začela npr. rezat paradižnik (za kar sem ga pač vzela iz predala).Zraven sem mislila, da me bo od panike pobralo pa me ni. MIsli so postopoma izginile, še vedno se mi kdaj prikradejo, a ne odreagiram več tako burno. Ve bo mimo, verjemi mi. Jemala pa sem 10 mg Cipralexa za pomoč. Še vedno ga
Pa tud nikol nisem Helexa pojeldla, al pa česa podobnega. Mam pa še blage panične napade, k se mi zdi da ne morem zadihat s polno paro. Se mi zdi , da me bo kar pobralo .Sicer sem astmatik in se tega najbolj bojim, pa me zato najbrž tole fleša. Vem, pa da ni astma, ker me stiska v grlu in prsih na popolnoma drugačen način. POl začnem hlastat po zraku, pa seveda si naredim veeč škode s tem kot koristi in pol mam seveda  dan pokvarjen (al pa teden )

[sherlock holmes]

Čisto preprosta fora.Greš po cesti vidiš hudo bejbo in razmišljaš, kaj vse bi ji delal.Hudoooo...Jebi ga, ne moreš, so samo tvoje misli, pobožne želje, kakorkoli.Potem to izkušnjo postavi v svoj okm svet.Razmišljam, kaj bi lahko bilo s tem problemom, pa z onim....Mislim na najslabše, najgrše.Skupni imenovalec so misli-domišljija.Ko se enkrat sprijazniš da imaš dar, če vas lahko tako potolažim, da je tvoja domišljija drugačna, intenzivnejša prideš do spoznanja, da pa je v resnici brez moči dejanja,te misli niso premožne izvršit dejanja.In v tem je poanta, da se v resnici matraš brez veze.Bilo je na tisoče situacij teh misli,pa kolikokrat je bila posledica dejanje? NIKOLI.Ko si ne boš več lagal, si zmagal.Sprevidel boš, da so brezvezne stvari, ki pa jim padeš zlahka pod vpliv, kot suženj.Le kdo zaboga pa si želi bit suženj nečesa, kar ni?Boš ostal suženj NIČA?
Življenje je lahko  tudi komedija, ki se da v njej predvsem lepo uživat!!!!!!!Kaj boš izbral?Daj že enkrat sebi vrednost, za katero si se rodil.Da živiš in ne da se matraš s sranjem , zraven pa uničuješ vse , ki te imajo radi.Saj poznamo mi vsi tukaj, kaj to pomeni...

[Putka]

šerlok kul primerjava tisto s hudo bejbo in mislimi  .

tinkibinki16, jaz sem tudi asmatik pa me včasih zagrabi, če recimo s polnimi pljuči ne morem zajeti zraka ali zazehati...ko včasih nekaj zablokira, me panika prime, da se bom zadušila pa da bodo možgani ostal brez zraku in svaštarije. 

[Novavie]

Pozdravljeni vsi skupaj! ewo,končno sem ugotowila,kako sploh priti na ta forum  -nisem rawno računalniški frik heheh...Naj vam povem še svojo zgodbo,mogoče se kdo prepozna v njej,in mu bo lažje....Izhajam iz Zelo urejene družine-med seboj se Zelo razumemo in v bistvu z očetom in mamo funkcioniramo kot Zelo dobri prijatelji. Najvrjetneje me zato že Celo življenje Muči domotožje in svojega Doma zato nemaram zapuščati za dlje časa pogosto. Celo življenje sem si zelela delati v kozmetiki,in na svojem,torej,kot samostojna podjetnica,uspelo mi je pred kratkim,Na kar sem Zelo ponosna,Saj sem stara Komaj 22let. Ljubim,to,kar delam in sem tudi uspešna,torej,lahko bi rekli,da je moje življenje izpopolnjeno. Pa ni. Po 3 mesecih uspešnega delovanja se mi je sredi belega dne zgodila na poti v službo slabost,pospešeno bitje srca,dušenje,prepričana sem bila,da mi Bo odpovedalo srce.  Zdravnica mi je priporočila zdravila Dominor,ki sem jih  jemala pribl.mesec dni,malo so mi pomagale,vendar pa se mi je podrl celoten imunski sistem,tesnoba Oz.dušenje,kar je Zelo oviralo moje življenje...skratka,do te meje,da sem bila 2 meseca prepričana, kaj če lahko'pozabim dihat',kar sem mi zdaj zdi smešno,vendar je šlo takrat v take ekstreme,da sem morala med govorjenjem večkrat globoko po sapo. Tesnoba me je minila kar tako,iz danes na jutri in nekega dne sem se zbudila popolnoma brez volje,depresivna in brez moči za življenje...V glavo so mi kot iz jasnega nastopile same črne misli in bila sem popolnoma prestrašena..Potem sem se odločila, da pričnem z antidepresivi,ki mi jih je zdravnica predpisala že prej, vendar sem se odločala 'a naj začnem' ali ne, ker sem imela v glavi to,da potem pa res ne smem spiti niti kapljice alkohola...Začela sem z njihovo uporabo in prvi teden je bil dobesedno krvav...Ponovno so nastopili hudi napadi panike, še bolj negativno razmišljanje, kar vleklo me je,da preberem kaj slabega in se napsihiram in potem me je zopet oblila tesnoba,slabost,tresavica,ni da ni,pa še bi lahko naštevala...Bila sem popolnoma prestrašena in iz sebe...Zdaj jemljem antidepresive točno 14 dni,začela sem z 1/4,nadaljujem z 1/2,hudi napadi tesnobe,panike,slabosti so minile,vendar sem zelo utrujena,najraje bi spala 24 ur na dan,ker če spim,ne razmišljam,jutra so najbolj težavna,ker komaj pridem k sebi,do večera nekako pridem k sebi, vendar pa se počutim zelo nelagodno..Imam občutek,kot da nisem v svojem telesu,da težko nosim svoje telo okrog,težko se skoncentiriram,sem brezvoljna,seveda ne tako,kot na začetku,pa vendar,strah me je vožnje v avtu,težko dojemam stvari okoli sebe,težko grem med ljudi,težko spremljam kaj mi kdo pripoveduje,sem nervozna in zelo se potim...Popijem večje količine vode na dan,kot kdajkoli (okrog 2 litra na dan),apetita nimam,vrne se mi samo zvečer,ko se nekako umirim in se počutim pribl.dobro...čez dan sem odsotna na čase...Imam veliko strahov v sebi,vendar se mi zdi,da so se zelo zmanjšali po 14dneh AD-jev,na čase sem zares prepričana,da je z mano resno kaj narobe, vendar potem,ko sem naredila že celo študijo glede duševnih bolezni,prebirala forume,vidim,da nisem sama...Drugi teden začnem s terapijami pri psihiatru,mogoče sem razmišljala,da bi bilo dobro jemanje ad-jev v kombinaciji z antipsihotiki...ohh,resnično upam,da me ti občutki minejo in da postanem prava JAZ nazaj...želim vam kar se da leeep dan!