Nisem točno vedela, kam vriniti to temo, upam da bo tu našla svoje mesto
Čisto sem že obupana, ne vem kaj storiti. Zaupala vam bom celo zgodbo v upanju, da mi bo kdo lahko povedal, čemu je to podobno, saj sama ne vem, kako naprej.
Torej, sva mlad parček, skupaj že pol leta. Jaz imam 16 let, on pa bo letos 19.
V teh šestih mesecih sva šla skupaj že čez marsikaj, skozi najlepše možne trenutke in seveda tudi čez največji pekel. Ne vem, ali verjamete, a midva se ljubiva. Mnogi rečejo, da je pri teh letih nemogoče ljubiti, si lahko samo zaljubljen, ali pa ti je nekdo všeč, a to kar je med nama je mnogo več kot samo zaljubljenost in to čutiva oba.
No, kot vsi parčki, se tudi midva včasih malo spričkava. Navadno se gre okoli tega kdo kdaj kam zamuja, zakaj me ne pride iskat, če ima pa avto ali pa, kako se kdo obnaša do hišnega ljubljenčka. A zadnje štiri mesece nama takšni prepirčki ne pridejo več do živega, saj se zavedava, da obstaja velika verjetnost, da naju ogroža en veeeelik problem! No, vsaj jaz.
Vse se je začelo nekako na začetku zveze, ko sem ga malo dražila glede svojih bivših fantov. Vprašala sem ga, če drži trditev, ki je zapisana v Cosmopolitanu, da punce ne smemo preveč govoriti o preteklih 'zvezah', saj se potem novopečeni fantje počutijo manj vredne. Zraven je seveda spadal smeh, a po tem pogovoru je moj Jaka postal tako zelo zadržan, zaprt vase, dooolgo mi ni hotel povedati kaj mu dogaja in sploh ni kazal svojih čustev. Njegovi starši so me opozorili, da vanj ne smem preveč drezati, saj ima on že od nekdaj okoli sebe zgrajen zid, v katerega zelo težko spusti ljudi, do tistih, ki pa noter so, pa čuti prav posebne filinge. Zato sem čakala, dokler nisem začutila, da sem mu blizu, da me je čez svoj zid spustil sam od sebe.
Sama obožujem nova poznanstva in znajdem se v vsaki okoliščini. Nikoli ne zbežim stran od dolžnosti in nikoli se ne ustrašim. Rada pa tudi hodim ven, še posebej odkar sem v srednji šoli in imam žurerske sošolke, ki me s seboj vlečejo po vseh partijih po Ljubljani
Upam si trditi, da sem odprta do vseh ljudi, ne glede na to, kako dolgo jih poznam. Zelo težko me kdo spravi v slabo voljo, na mojem obrazu je večino časa prisoten nasmeh. Poskušam uživati v vsem in v stvareh znam vedno najti pozitivne lastnosti ter jih tudi izkoristiti. V življenju še nisem nikomur nič zamerila, pa vem, da bi lahko marsikdaj in takšni ljudje, kot sem jaz, me tudi obkrožajo.
Ravno zato nisem bila vajena zaprtih ljudi, kot je bil Jaka. Kadarkoli mi je bilo karkoli nelogičnega, sem se samo spomnila na ta stavek in takoj popustila, češ, nekateri pač tako razmišljajo. A to me ni pripeljalo na pravo pot. Kaj kmalu je moj najdražji začel z menoj manipulirati. Opazil je, da me lahko obrne kakorkoli hoče, prišlo je že tako daleč, da sem pri določenih zadevah začela razmišljati po njegovo. Že od samega začetka sem videla, da manipulira z vsem kar leze in kar gre, a da sem mu vedno znova nasedla tudi jaz, sploh nisem opazila. Čisto vsi so ga poslušali, vsi so mu sledili, vsi so ga upoštevali, nihče si ga ni upal na kakršenkoli način zatreti ali zanikati kar je trdil. Znal je pogledati v oči in se zlagati, a jaz sem bila prepričana, da meni ne bo lagal nikoli.
Mislim, da on spada pod neko prav posebno kategorijo ljudi. Ima visok ego, a zelo nizko samozavest. Sliši se nemogoče, a meni on deluje prav takšen. Težko mu kaj pride do živega, ali pa tega ne pokaže. Kadar ga pa kaj vznemiri, ga nič ne zanima zakaj in kako, samo loti se ga nekakšna posesivna agresivnost in to me počasi že malo straši. Zadnjič je v jezi rekel, da bo ubil enega mojega prijatelja, ki mi je napisal, da me ima rad. V postelji zraven mene ne sme spati nihče, samo moj pes. Tudi kdo od družinskih članov, čim so moškega spola, mi ne smejo priti blizu. Vedno več stvari me prosi, in te prošnje počasi prehajajo v zahteve. Najprej me je prosil, naj se ne mažem z ličili, ne nosim kril ali oblek in pa majčk z dekolteji. Če sem pod jopico nosila kratko majčko, mi jo je vedno zapenjal do vratu. Maskaro in barvico za oči mi je kasneje vzel, zaprl k sebi v predal in ni hotel vrniti. Bojim se, kako bo poleti, ko ne bom mogla nositi dolgih majic, saj lahko zahtevam svoje, a potem bo tako zelo užaljen, da se še dolgo ne bo mogel z mano pogovarjati v mejah normale. No, to je pa naslednja stvar, ki meni osebno predstavlja največji kamen spotike.
Namreč, Jaka sebe in mene ne more jemati enakovredno. Ne more si predstavljati, da bi lahko enkrat obvladovala moja beseda in bi on to lahko spoštoval brez da bi se ob tem slabo počutil. Vedno mi zameri, mi pošilja znake užaljenosti, jeze, mi vzbuja slabo vest in občutek krivde. Z obnašanjem me prisili, da se opravičim in začnem verjeti, da sem storila narobe, ker ga nisem poslušala in upoštevala. To se dogaja non stop in vedno znova mu podležem. Ko mu kaj resno govorim, in če tega noče poslušati, me kar presliši in načne novo temo. Opraviči se samo takrat, ko vidi, da je v celoti on kriv in krivde ne more zvaliti name ali kadar nima pametnega izgovora zakaj je to storil. In res samo takrat.
To vse me zelo moti, ne morem ga gledati žalostnega in se spraševati, kaj za vraga sem spet naredila narobe. Dober mesec nazaj sem mu rekla, da se obljube ne bom mogla več dolgo držati, in mi je postavil ultimat, rekel je 'jaz ali oni?' Seveda sem mu zopet obljubila, da se bom potrdila upoštevati njegovo željo, a potem me je par dni za tem pustil. Rekel je, da ga je vse skupaj tako pretreslo, da je njegovo sovraštvo do fantov, s katerimi sem kadarkoli karkoli imela, tako zelo narastlo, da ljubezni do mene ni več čutil. Jaz sem za njim prejokala vsako minuto vsakega dneva, doživela sem panični napad, nisem vedela, kako bom lahko svoje življenje nadaljevala sama. A v teh treh tednih, ko sva bila narazen, sem si priznala vse to, kar sem danes sem zapisala, vse to, kar sem si prej zanikala. Ko je ugotovil, da njegovo srce še vedno pripada meni, me je v solzah prosil, naj bom spet njegova. In zdaj je drugače. Najin odnos je veliko boljši kakor prej, povedala sem mu katere stvari mora spremeniti. Veliko dela na tem, veliko bolj me upošteva, mi prisluhne in me smatra kot sebi enakega človeka. Vse je res veliko boljše, a njegovo posesivno delovanje nad mano ostaja. Preveč ga bolijo dejstva, da nisem od nekdaj samo njegova. Zanima me, ali je to normalno? Ali z njegovo psiho res ni vse v redu? Zdaj naju ovira samo še to, drugih problemov nimava, sploh res nobenih. Meni se zdi nekaj čisto normalnega, da je on že imel punce pred mano, z eno je zgubil nedolžnost. Seveda mi postane nelagodno, ko si njiju predstavljam skupaj, a vseeno se zavedam, da zdaj sva pomembna samo midva, nikoli nisem pomislila, da bi mu omejila svobodo zato, da bi se sama bolje počutila.
Povedala sem mu vsa svoja mnenja, prosila sem ga, če lahko svoji psihologinji omenim njegov problem. Privolil je, a z zdravljenjem se ne bo nikoli strinjal. Sam še vedno meni, da on ni ljubosumen, da mi zaupa, da kar me prosi samo nakazuje kako zelo me ljubi in me noče deliti z nikomer drugim. Na to, da ima kakšno bolezen pa niti pomisliti ne upa. Pravi, da bi zame naredil vse, a naj ga ne silim na terapije, ker jih ne potrebuje. Da se njegovo razmišljanje ne more spremeniti z nobenimi zdravili in če ga bom silila, bo vse samo še slabše, saj se bo zopet zaprl vase. Pravi, naj ga sprejmem takšnega kot je in naj še naprej prisegam na najino ljubezen s tem da se držim tega, kar sem podpisala. Prosim, pomagajte, ljubim ga, a tako ne gre več naprej….
Naj dodam še, da je svoji bivši punci zablokiral msn račun in zlomil tri sim kartice, ker njegovih zahtev ni upoštevala. Velikokrat sem ga ujela na laži, a vseeno je on edini kateremu verjamem... Kaj naj storim?
