ODLOČITEV - LOČITEV?

[PeSa]

 >:(Malo sem se sprehodil po forumu in ugotovil, da bi se tudi jaz lahko obrnil na vas. Nevem sicer, kje bi začel, saj sem že več let v tem vrtincu.
Na kratko zgodovina: V zakonu sem že celih 30 let (konec meseca obletnica). Kriza se je začela debeliti tam nekje po letu 1995. Malo sem bil bolj prijateljski s sodelavko (res samo bolj prijateljsko, saj nisem želel, da bi družini kaj trpeli zaradi tega). A je bilo to le v moji glavi, v ženini pa je to potegnilo ljubosumnost iz pete. Na njeno zahtevo sem stik takoj prekinil in poskušal pomiriti zadevo. Ni mi uspelo, saj je pritisk vsa leta do zdaj le naraščal. Trenutno stanje pa je že na meji še vzdržnega. Temu pritisku se je pridružilo še stanje v službi, kar me je pripeljalo v depresivno stanje in zdravljenje s posredovanjem psihiatra. Zamenjal sem jih že štiri (ne po moji krivdi - sistemske spremembe). Vsak mi je predpisoval le tablete in potegnil z ženo, saj je ta znala lepo in prepričljivo govorit.
Na vzven, se pravi v družbi, sva slovela kot idealni par, saj imava toliko skupnih interesov, da res lahko samo uživava, znotraj domačih zidov pa so se nasprotja vse bolj poglabljala. Postala je zelo pokroviteljska in zahtevna. Z mano dela kot z nebogljenim, češ da sem bolan. Ko sem ji rekel, da je sedaj bolj ona potrebna psihiatra, mi je rekla, da bomo videli, ko ne bom več jedel tablet (in jih je vrgla stran). Tako sem sedaj brez. Počutim se v redu, moti me le njeno obnašanje in potreba po svobodi.
Njena trditev pa je, da nimam "jajc", da kaj ukrenem.
V službi so se razmere uredile in me to ne obremenjuje več, temveč spet z veseljem hodim delat. Za domače razmere pa vsi govorijo: "To morata pa sama urediti!" "Tu pa je zdravniška pomoč brez vpliva."

No, to me je pripeljalo danes, ko sem  spet malo bolj "čustven" in me nimajo prijatlji časa poslušat (češ, da samo stokam, ukrenem pa nič, da mi že tako paše....) da sem spet odprl vaš portal in poskusil še na nevtralnem področju.
Rabim konkretne predloge, oz. iskušnje, kje naj začnem postopek za osamosvojitev.
Pozdravljam vse, ki se bodo vklopili v mojo temo.

[Aslan]

Pozdravljen.

Mene je takoj zmotilo to, da ti je žena vrgla tablete stran.
1. nedopustno
2. če so bili to antidepresivi se jih sploh ne sme čez noč ukinit, ampak postopoma
Lahko vprašam katere tablete si imel?

Navzven lepo, na znotraj gnilo. To je pogost pojav.
Saj velika večina na vzven kažejo nasmejane obraze
in so "lepe družinice" ker se tako spodobi, doma za 4 stenami pa vik in krik, jok, obtožbe....

Depresija je bolezen, ki človeka lahko zelo spremeni.
Postane brezvoljen, zapira se vase, tudi razdražljiv itd...
Seveda to lahko vpliva na partnerstvo...vendar naj bi partner RAZUMEL kaj depresija je in bil v oporo.

Iskren pogovor vedno pomaga. Lahko je tudi pismo.
Napiši ali povej ženi to kar čutiš. Brez obsojanja kakšna d aj eona.
Samo sebe izpostavi, kaj ti čutiš, kako doživljaš bolezen, njo, življenje.

Psihiater ti predpiše ja večinoma samo tablete in ti nameni 10 minut klepeta.
Zato poišči tudi PSIHOTERAPEVTA (žal večinoma samoplačniški), ki si vzame uro časa zate
in počasi skozi proces odkrivata zakaj se ti dogaja to kar se ti dogaja. Kje so tvoje neizražene kapacitete, kje zavore itd... Vsi imamo potrebo po samuresničitvi, ljubezni...
Kadar nimamo zadovoljenih svojih potreb pride do stiske...in stiska se pokaže v obliki bolezni čez čas.
Ker zatiramo v sebi želje, občutke in nismo tokar smo.

Lahko poiskusita tudi skupno partnersko psihoterapijo.
Čeprav moje osebno mnenje je, da je v začetku fajn iti sam do
psihoterapevta in se soočit najprej s seboj...problemi, ki so v nas samih.

Drži se!

[PeSa]

Aslan---
Saj sem rekel, da je bilo zadnje mnjenje osebnega zdravnika, ki je prebral izvid zadnjega obiska pri psihiatru, da pri meni oz. mojemu problemu doma, ostajajo zdravniki brez moči. Da morava to sama rešit. Hodila sva že k psihoterapevtu na PHP, pa sva zaradi neuskaditve časov terapij prekinila, potem je eden od psihiatrov pristal na skupinske razgovore, pa kot sem že omenil, je bil pristranski, na njeni strani, saj ona je zdrava, jaz imam pa kartoteko, se pravi, da je vsa krivda na meni, kar pa se jaz nisem strinjal in sem se malo razburil. Na podlagi izbruha, mi je pa celo zagrozil, da mi bo vzel vozniški izpit, oz. me napotil na bolnišnično zdravljenje.... Ha, ha! Jaz zase vem, da se dobro počutim in tudi prekinitev zdravil "Cimbalta" me ni nič motila. Moti me le prisotnost partnerke.
V času, ko je bila psihična kriza na vrhuncu (v službi, doma ... 24 ur) sem se tudi potegnil vase, izogibal družbe, malo govoril, celo ob žel.progi hodil in "razmišljal", tega zdaj ni več, sem boljše volje, veliko govorim (nekateri pravijo celo preveč), saj več berem, več vem in imam teme za pogovor, oz. razprave, kar pa mojo spet moti in me omejuje gibanje in kar naprej govori, da ji "vsi" tožijo, da sem nadležen itd.
Ko pa se jaz direktno pozanimam pri konkretnih osebah, pa dobim odgovor, da sem ćisto O.K., da pa sva skupaj z njo "moteči člen", ker se čuti naelektrenost med nama.
Jaz ji nič ne omejujem. Vedno rečem: Lahko greva tja..., če hočeš, lahko pa greš po svoje. Ona pa se me drži kot klop (finančna odvisnost???) in s tem ovira moje druženje. Ima načelo, da moraš vse ljudi pustiti na miru, ker ima vsak svoje življenje in jih jaz samo nadlegujem.
Itd....

[Arwen]

Rabim konkretne predloge, oz. iskušnje, kje naj začnem postopek za osamosvojitev.

postopek za osamosvojitev = vloga za ločitev?

http://e-uprava.gov.si/e-uprava/dogodkiPrebivalci.euprava?zdid=726&sid=328

http://cekin.si/clanek/za_dom_in_druzino/sporazumna-locitev-ali-locitev-s-tozbo.html

[Aslan]

PeSa po tvojih besedah torej žena manipulira s teboj, želi upravjati s tvojim časom itd.
Verjetno se za tem skriva tudi to, da ji je "nerodno" pred drugimi če ti preveč govoriš itd...
Saj mora navzven vse zgledati lepo in srečni.

Kartoteka ni nič kar bi te zaznamovalo.
Depresija je bolezen kot vsaka.

Pri psihozah je že malo drugače.
Prav tako zna biti bipolarna motnja v fazi manije naporna za bližnje.

Kakorkoli že, če se ti počutiš ok in razen z odnosom z ženo nimaš težav,
se počasi začni zavedati, da si za svojo srečo in svobodo odgovoren sam.
Da če se ona ne bo spremenila.
Spremeniti se moraš ti - kakorkli že.
Ali jo sprejet tako kot je, ali spremenit svoj odnos do nje ali pa se ločit.

Pravico imaš se ločit in zaživet po svoje.
Pravico do svobode in notranjega miru.

Psihoterapija pa je ob takem procesu sprememb lahko v veliko pomoč.

[OLJA]

Si pred zelo tezko odločitvijo. Jaz sem se namreč za ta korak odločala kar nekaj let, in vedno znova sem sem si dopovedovala, saj bo bolše ko otroci zrastejo. Če bi te zena imela zares rada bi te razumela. Dajta vsedita se in si vzemita čas in se izpovejta vse brez ovir, Potem pa boš videl njeno reakcijo. Naredita kompromise sicer ne bo nič Pri meni je bilo vse bob ob steno, ker se ni hotel z menoj pogovarjati o problemih ki pa so pestila oba. Ko sem mu rekla da greva skupaj k terapevtu v Begunje mi je rekel da tja hodijo le norci. In kaj naj naredim, odločila sem se za korak, ki pa mi je naknadno načel zivce. Ampak sedaj po 8.mesecih ko sem odšla se počutim iz dneva v dan bolj svobodno in manj obremenjeno. Še vedno se mi kakšen dan vse podira, ampak to uspešno premagujem , s terapetko, s društvom DAM , kjer dobiš samo nasvete in pomoč. Razmisli ali se splača vstrajati. Res sta ze skupaj 30 let, tudi jaz sem bila z njim 25 let. Pa čeprav sem ze v pokoju čutim da sedaj zivim. Veliko uspeha. LP OLJA

[ton]

Huh, zelo zapleteno.
Tale vajin zakon res potrebuje generalno - če ni povsem za reciklažo. Lahko da sem naivčina, ampak meje ne tvoja zgodba, PeSa, prepričala: RES se lahko zgodi, da začno skrbeči zakonci skupaj z zaskrbljenimi psihiatri tako uspešno skrbeti za 'ubogega' zakonca, da ta postane en tak pasiven cvetko0 na antidepresivih. In prav možno, da se je to zgodilo tebi - seveda z nekaj nehotene podpore s tvoje strani, ko si iz želje po ljubem miru in strahu pred še hujšim (ampak - kaj pa je še lahko hujše?) pristajal na vse 'terapije'. Verjetno tudi jasno mnenje žene in modrih psihiatrov, da nisi povsem sposoben razumno živeti in razmišljati (sicer ode vozniška!) niso najbolj pozitivno delovali na tvojo morebitno samozavest.
Kar je, tu je.
Zdaj lahko še naslednjih 30 let vztrajaš v tej podrejeni, malone sinovski vlogi, tupatam vzdihneš, se zazreš v kakšno progo... ali pa se morda začeš lepo v miru spraševati, kaj zaboga ti je treba te odločno predolge mladeniške dobe (za povrh oropane vsega žuranja in seksualnih ekscesov). Ne rabiš hiteti. Lepo počasi.
Ena poti, strinjam se z Aslan, je tudi pogovor s partnerko. Saj te mora že firbec matrati, kdaj se je in zakaj spremenila iz sopotnice in sotrudnice v šefico in ječarko. Morda tvojih pogledov res ne more več slišati (se zgodi - saj otroka tudi redko zares poslušamo, ko nam kaj pripoveduje), morda pa jih ob neki prijazni vztrajnosti tudi bi. Saj konec koncev tudi tebe verjetno ni s pištolo silila, da nisi najel neke samske sobice, znesel tja kufra ali dveh in poskusil na svojem?
Počasi in vztrajno. Glede zdravil ne znam svetovat, morda se spomni na to, če te začne vleči v črnogledost.
Srečno!

[PeSa]

Aslan, Olja, Ton - Hvala za hitre odgovore. Bom poskušal nadaljevati in zajeti vse:

Pogovori med nama se ne obnesejo, ker pride do prepira ali pa še kaj več...  V večini primerov le poslušam: Kar pojdi, vzemi vrečko pa pojdi, saj nimaš jajc, kar vloži zahtevo, saj ti ne zmoreš idt.
Izplačaj me, prodaj hišo, kupi mi stanovanje itd.

Prodati hišo je problem, ker stoji zraven tastove (souporaba dostopne poti). Iti z vrečko po 30 letih vlaganja pa tudi ne sprejmem. Sporazumna delitev bo težka, saj postane lahko "hudič" ne ženska.
Bojim se pritiskov na mojo mamo, ki je zelo dobrega srca in bi jo to obremenjevalo itd.

Danes sem že malo bližje odločitvi - pripravljam "teren".
Tudi jaz sem odlašal in upal na bolje, vendar se je zveza vse bolj razmikala. Nimam več želje po dotiku, spiva že vsak v svoji sobi, ona deluje tako, kot da me ima še rada (skrb, delno finančna odvisnost??, vsiljivo dotikanje ipd.) Po drugi strani pa jo vse na meni moti: glasen govor, smrčanje, dihanje, način obnašanja, kar naredim je narobe, naprtiti mi hoče še kuhinjo, kar je še edino, ker ostala dela v hiši opravljam jaz in njej ni treba, če noče.
Toliko za danes.
Lepe praznike vsem sodelujočim.
LP

[Aslan]

PeSa imaš VSO pravico do delitve premoženja.
Vse se da prodati tudi objekt z souporabo poti.
(ali prodaja ali sporazumna delitev, izplačilo)

Če se boš odločil za ločitev, boš s tem sprejel tudi obdobje boja, nagajanja...
Ampak na koncu poti je SVOBODA in samospoštovanje.

In nobena juha se ne poje tako vroča kot se skuha.
Ne boj se.

[alexx]

Kot pravi Aslan. Ne boj se. Mislim, da ima ta forum pravo ime. Pišita, pojamrajta...tu smo. Vedno je kdo. Pa srečno. 

[trina]

Depresija je bolezen kot vsaka.
Prav tako zna biti bipolarna motnja v fazi manije naporna za bližnje.

Aslan, prav nič bolj ne utegne bit naporna kot depresija - samo na drug način. In med napornostjo bipolarne ter unipolarne depresije ni prav nobene razlike: ravno tako kot je depresija 'bolezen kot vsaka', je tudi bipolarna motnja.


Sicer se pa strinjam s Tonom: skrajni čas, da nehaš bit v sinovski vlogi. Ker: kakor kot si opisal ženo, bi je še sin ne smel prenašat.
Le pogum.

[mesečina]

Nerodna situacija, ampak moral boš zavihati rokave, ne vem no,pogovor odkrit in pa kompromis bo prava rešitev, jasno da te po 30 letih marsikaj moti in tudi njo, ampak z odkrito besedo bo pa šlo ne, sej mora it...kako bosta pa kaj praznike preživela???

[PeSa]

Mesečina
1.2.in 3 maj - kolesarjenje po Brkinih. Ona bo pač ena izmed dvajseterice.
Tudi tebi privoščim kaj zabave (kresovanja, pohodi itd. )

[She_]

Če je postalo nevzdržno, je mogoče res najboljše, da delaš v smeri ločitve.

Se mi pa zdi, da bi se bilo smiselno v bodoče naučiti več odločnosti in aktivnega sodelovanja v partnerski zvezi tudi s tvoje strani.

[PeSa]

Nevzdržno je postalo to, da je vedno bolj zahtevna, ukazovalna, mi omejuje gibanje, zahteva vse več...
Skupne točke oz. interesi, ki so bili do pred kar nekaj let (7-8) enaki,  se vse bolj razlikujejo in težko najdeva sporazum in še to tako, da moram popustiti. Ona pa to trdi zase. Tako je to postalo obremenjujoče in si želim sprostitve in zaživeti na svoje in se sam odločati in ne biti podrejen.

[trina]

A lahko gresta za nekaj časa vsak na svoje?

In v miru razmislita, koliko in kaj si pomenita.

[PeSa]

  Začasno ne pride v poštev, kajti če enkrat grem, vrnitve nazaj ni. Me ne privlači več, ne prenesem več njenih dotikov, njenega obnašanja .....  Sem se trudil skoraj 10 let, a je vedno slabše. Spiva ločeno, se ne pogovarjava veliko, le nujne stvari, tako da le trpim prenašati njene muhe in trditev:
"dokler sva skupaj bo tako!, če pa ne zmoreš pa pejt! Sicer pa itak nimaš "jajc" da bi kaj ukrenil".
Moja samozavest (jajca) se mi končno dviguje in bom speljal kot sem se odločil.

[Aslan]

PeSa te podpiram.

Življenje je tvoje, sam si odgovoren za to, da nekaj spremeniš pri sebi, da bo drugače.
In če čutiš, da moraš naprej - pojdi!
Vsi si zaslužimo spoštljiv odnos med partnerjema in ne neko životarjenje in nespoštovanje.

[OLJA]

Če je vse tako kot praviš potem je edina rešitev da gresta narazen. Pa bodi bolj pameten kot sem jaz. Loči se in razdelita si premozenje, ki sta ga ustvarila skupaj. Jaz se nisem ločila, čeprav zivim ze 8 mesecev sama in imam tudi prijatelja s katerim delim proste  ure. Moz mi pravi če se ločim in zahtevam pol hiše in kar mi pripada , bo moral hčerko postaviti pred vrata , ker nima denarja da me izplača razen če prodava. Ker hčerka je namreč ostala pri njem v hiši. Sin pa je ze 2 leti odselen v svojo hišo. Odločila sem se da počakam, da hčerka konča študij - cca 3 leta, in ko se odseli , se takoj lotim rešiti tega problema.
Je zelo mučno ziveti z nekom , ki ti ne vrača tisto kar bi zelel. Če ti ne čutiš nič več do nje bo to šlo še lazje. Veš jaz nisem bila čisto hladnokrvna ko sem šla. Zelo me je bolelo, še danes me včasih. A čas celi rane. Tudi jaz, tako kot ti  in še veliko jih je ki bomo preboleli in lepše zaziveli.  SREČNO !

[PeSa]

Olja
Ja delitev premoženja je težka. Moja pravi, da naj hči (17 let) vzamem kar s sabo. Jaz pa pravim, da sem hišo ustvaril za otroke in je ne bom izganjal ven. Če pa vstraja na tem, zahtevam prodajo, kar pa spet nebo lahko, saj je zgrajena na tastovem podarjenem delu zemlje in ima dostop okoli njegove hiše.

Lepe praznike tudi tebi in uživaj kje na zraku!