"sreča" v "nesreči"

[trzinka]

Zmajč pozdravljena!

V tebi je še veliko želje po življenju in v sebi nosiš veliko humorja. Bravo zate .
Težko je razumeti , kaj se v tisti sekundi zgodi v mislih, v glavi. Upam, da na to ne boš več pomislila in da se boš posvetila sebi, svojemu fizičnemu in psihičnemu okrevanju. Ne pozabi na svojega malega sončka, ki se stisne k tebi in ti reče:"Mamica, rada te imam!" Imej to v mislih in pot k ozdravitvi bo lažja in hitrejša.
Kar se tiče tvoje prijateljice, bi pa samo to povedala. Če je res prava, te bo še vedno obiskovala naprej, kljub moževem izbruhu in prepovedi.
Drugače pa smo ti vedno na voljo tukaj mi, lahko se z nami jočeš, smeješ, tarnaš ali opravljaš............


Želim ti hitro okrevanje (pot bo sicer dolga, ampak...) in veliko ljubezni in druženja s svojo deklico.


                                             Trzinka

[zmaajč]

ja...pot bo res teška,ampak js že komaj čakam da grem v Sočo ker to ležanje me ubija
zdaj sem fasala še neko bakterijo in so me dali v osamitev tako da sem sama v sobi,nikamor ne smem...(prej sem se lahko vsaj na zrak pelala z vozičkom)

so pa rekli da bom šla kljub temu v lj...tako da ja...komi čakam

mela sem včeraj na obisku psihijatrinjo ki mi je postavla par vprašanj napisala tablete in to je blo to
tablet nočem jest ker mislim da sem tolk da se bom sama spravla k sebi 
danes je jutro minilo brez solz...vem da bo še kaka kriza
ampak z voljo se vse da

[Aslan]

Katere tablete ti je pa predpisala psihiatrinja?

Včasih se ne glede na optimizem in voljo spača pomagat tudi z antidepresivi.
Sočasno z njimi pa tudi obvezno psihoterapija. To je zelo učinkovita kombinacija.

Dejanje, ki je za teboj je bilo rezultat velike notranje stiske.
Prav tako to dolgotajno ležanje, operacije..okrevanje..soočanje z seboj....
vplivajo na naše kemično ravnovesje v možganih....

Zakaj zavračaš tablete je fajn vedeti. Je to predsodek?

Sama sem jemala antidepresive in jih sedaj ponovno jemljem.
Pa sem velik optimist, nasmejana ženska....pozitivka, velika vernica v dobro v ljudeh...
Sem se pa zavedla v trenutku, ko so se pojavili panični napadi, da nekaj ni Ok...da me je dolgotrajna življenjska stiska, ki je bila globoko v meni skrita, prikrita, pripeljala do tega..in da si bom in želim pomagat z vsemi razpoložljivimi sredstvi. In zelo hitro se mi je stanje poboljšalo prav zaradi zdravil.
Za trajno spremembo v sebi je pa potrebna psihoterapija.

[zmaajč]

predpisala mi je efectin
zakaj nočem jest?
aaaam ja moja mama jih je jedla
ene tablete so vodle k drugim,na koncu je morala na psihiatrijo da se jih je odvajala
zej js sem res čisto nepoučena glede antidepresivov ampak to kar se je mami takrat dogajalo
mam predsodke ja,pa z tem ne mislim da so ljudje ki jih jemljejo kaj majnvredni al pa kaj podobnega
meni je psihiatrinja rekla da je čisto razumljivo glede na to kakšno stanje je zdaj da imam te krize
ok...kapiram sam recimo včeraj sem naredla 5 korakov,danes sem prehodla že cev hodnik...in to me žene naprej
da ne bom ostala na vozičku (ker tega me je blo najbol strah)
sej itak bom mela terapije,tud ko bom enkrat doma bom hodla k psihijatru
ampak tablet pa res nebi rada...če ne bo potem ko bom enkrat doma bolše in se mi bo to ponavljalo potem pa ja

[alexx]

Kot vem je Effectin dober AD in če ne pretiravaš z pomirjevali se ga da popolnoma in sam odvaditi.
Jaz bi priporočala, da jemlji. Glede na tvojo *zgodovino* in poskus samomora.

Drži se.

[Aslan]

Zmaaajč od antidepresivov nisi odvisnik in ni potrebno posebno "odvajanje".
Jih je pa potrebno jemati redno in kar nekaj mesecev ali let...
Edino kar je je to, da se jih uvaja postopoma in ukinja postopoma.
V začetku so stranski ulčinki pogosti in kar neprijetni, vendar izzvenijo v nekaj tednih.
Efectin je antidepresiv.
je pa fajn da se zavedaš da v začetku SO stranski učinki verjetni.
Slabost, povečana tesnoba, depresivnost...tresenje rok...zaspanost ali nespečnost, suha usta...
Ampak samo nekaj tednov....to nekak preguramo vsi

Iz lastne izkušnje ti povem, da so lahko velika pomoč.
Sem mamica 4 otrok in že zaradi njih sem se zavedala, da HOČEM čimprej funkcionirat in se počutit fajn.
Dvignejo te iz počutja minus 10, na pozitivno "nulo"...kjer laže rešuješ in spreminjaš svoj svet,
ko če si pod vodo...v črni luknji...

Pomirila pa so zdravila, ki delujejo TAKOJ in z časom na njih telo razvije toleranco.
Tako kot na mamilo. Telo potrebuje vedno več.
(Lexaurin, Helex, Apaurin, Xanax...)
O d teh zdravil se je potrebno če se jih jemlje dolgo časa in se doza veča,
resnično odvajati pod strokovnim nadzorom.

Dober psihiater ve, da so zdravila le del procesa zdravljenja in da je nuno tudi psihoterapevtsko delo z klientom. Ker pa pri nas psihotrapevtov primanjkuje in so večinom al epsihiatri, s enemalokrat dogaja,
da resnično pacientom samo predpisujejo zdravila in to je to. Za njih je delo opravljeno.

Toplo mi je pri srcu, ko te berem, kakšno voljo imaš...in sem ob tem srčno vesela zate!
Pošilajm ti topel objem in res želim vse dobro.

KJER JE VOLJA JE TUDI POT!

[trzinka]

Zmaajč, tudi jaz jemljem antidepresive in ti lahko povem, da so me rešili iz brezna kamor sem padla. Seveda so samo pomoč k ozdravitvi, vendar dobrodošla.
Tudi jaz sem imela predsodke, pa tudi mnogi izmed nas tukaj na forumu. Če se malce pozanimaš, prebereš nasvete in navodila, posvetuješ s psihiatrom, ti bo bolj jasno, da ne postaneš odvisen od njih. Sicer pa ti je Aslan vse lepo razložila.
Tudi mene veseli, da imaš tako močno voljo in veliko optimizma v sebi. Ostani taka in vztrajaj. In pa seveda čestitke k daljši prehojeni poti

[Vegapu]

Pretresljiva zgodba. Ampak opazim tvoj optimizem do življenja. Glede zdravil je pa tkole, en dan se odločaš delat samomor, hvalabogu neuspešno!... nasledne dni pa že hočeš živet življenje in to brez zdravil, punca ne gre to tako preprosto...

[zmaajč]

vem da ne gre tako enostavno...hvalabogu da ne
ampak samo življenje ni enostavno
bom probala brez zdravil ker mislim da imam dovol volje in mi vsak korak ki ga naredim pomaga

nikoli v življenju nisem bila depresivna...kaj se je tisti dan v meni dogajalo ne vem...do tega bom mogla še prit...pa tudi zdaj nisem depresivna samo dokler sem samo ležala,ko nisem vedla a bom še kdaj na nogah al ne...to me je ubijalo

zdaj ko vem da bo šlo,da me čaka rehabilitacija...za katero ne dvomim da bo uspešna...sem kot nova

[alexx]

Tudi jaz ne dvomim, da boš spet hodila. In poskusi brez zdravil. Zakaj ne. Seveda te čakajo tudi še padci, ko te bo bolelo...ko ne bo kak dan nobenega uspeha. A če te zvije, poišči pomoč. Ne pustiti, da te spet prime, da skočiš.
Tale stavek me skrbi.

kaj se je tisti dan v meni dogajalo ne vem...

Ko boš to vedela, boš popolnoma zmagala. Razlog je bil. Nihče ne skoči kar tako, da vidi če bo letel.

[Aslan]

Zmaajč seveda lahko probaš prvo brez zdravil.
Nikar pa se jih ne boj če bo čas pokazal, da so potrebna.

Tudi sama nisem bila nikoli depresivna. Pa sem jih vseeno jemala.
Imajo širok spekter delovanja.
In ko se resnično poruši kemično ravnovesje v možganih so zelo dobra pomoč.
Vplivajo namreč na neurotransmiterje.

Si borka! Kar tako naprej!

Psihoterapijo pa le poišči!
Ni samo za "duševno motene", koristi vsakomur!!!! Je osebna rast.
Mi na faxu psihoterapije moramo obvezno tudi sami skozi psihoterapevtske procese.
Okol 250 ur.

[zmaajč]

ekola končno v Soči
Resno...skor se mi je že začelo :ood bolnce,še posebi ker sem bla not zaprta
jutr začnem z terapijo
to me bojo "mučli"
najpomembnejše pa je da lohk grem za vikend domov
če bi mogla bi kr skakala od veselja
končno bom 2 dni z mojo pupo...ne pa 2 uri na teden
jupiiiiiiiiii

[Aslan]

Veselim se s teboj!

[trzinka]

Veselim se s teboj!

jaz tudi

[eli]

Bravo...bravo...sem vesela zate......

eli

[Arwen]

Super, me veseli zate 

[zmaajč]

Sem dobla "ukaz" da moram poročat kako je z mano

ja prejšnji petek sem prišla domov (ravno na rojstni dan )
vrjetno grem jeseni še nazaj v Sočo...za kak mesec
drugač mam pa zdaj še doma fizioterapijo vsak dan
vsak dan se tudi "prisilim" da grem vsaj na kak krajši sprehod...tako počasi ker me leva noga še ne uboga kot bi me mogla
glede občutkov za odvajanje ni nobene spremembe ampak ok...sem se že nekak navadla

zdaj sma z maliko pri mojem očetu,za vikende je pri bivšem (kot zanimivost naj napišem da zdaj ko ima novo punco so tako popolna družinica...hodijo na izlete in potovanja...ko sma bla midva skup ga pa na sprehod nisem spravla )

telesno se popravljam...čeprav bi js rada že letela in delala salte  ampak bo treba še malo potrpet

psihično je pa tako no...vsak dan se znova vprašam zakaj za vraga je blo to treba in mi je žav...resno žav da sem šla takšno tumarijo naredit
ampak pol si morem vsakič...vsak dan rečt da če bom gledala nazaj in se sekirala zaradi preteklih dejanj  ker mi to nič...ampak čisto nič ne bo koristilo v prihodnosti

je bla to ena orng "draga" šola ja...

[jesenka79]

Žal mi je za tvoje razmere in korajžno ob novi priložnosti. A si na travmi? Pol sem mogoče že slišala zate, no, tam je velik oddelkov, tko da te ne poznam.

Psihoterapija bi bila zagotovo na mestu, tudi spričo posledic po poškodbi.

Držim pesti! Tudi za tvojo hčerko!