zdravnica

[ton]

Jesenka, enkrat sem ti že napisal, da je problem, če si 24/dan dohtarca (in to še takšna, ki v svoje čudežne zmožnosti ne zaupa!) - tu rabiš nekaj sprostitve. Ko te berem, vidim, da prav na vsakem področju (služba, partnerstvo, materinstvo) nekako poiščeš najbolj zahtevno možno pot in jo potem treniraš na svojem primeru - samo tako je v redu in še to seveda premalo...
Vsem nikdar ne boš všeč. Vsega nikdar ne boš naredila 100%, saj se zadeve časovno in po zahtevnosti prekrivajo in je življenje ena sama izbira med nekimi dejavnostmi, ki grejo zmeraj ena na račun druge. Z leti se človek sprosti ali pa se prekuri.
Tvoja teza "beseda izrečena ne vrne se nobena" je zanesljiva pot v pogubo: le kaj bi bilo, ko bi morali res uresničiti vse izrečeno (do otročjega 'sovražim te!' in pubertetniškega 'ne boste me več videli!')... in bi se nam večina besed ne vrnila v ponovno obdelavo, predelavo, dopolnitev... ne gre torej za nenačelnost, pač pa za pripoznanje teze, ki jo tudi sama pohvalno navajaš: da se vsak dan česa novega naučimo, to novo pa obogati naše znanje, ga tudi spremeni.

Piši nam o primarni družini. Sam sem trenutno (kdo ve, kako bo čez par mesecev) mahnjen na analitsko psihoanalizo in mislim, da veliko težav, ki jih preživljamo, izvira iz neprežvečenih otroških vtisov in vzorcev, ki smo jih nevede pobrali po poti.
Drži se.

[jesenka79]

Živjo,

kako ste? Hvala za spodbudna sporočila! Prebrala sem nekaj vaših in nekatera so me kar pretresla, tako da sem ostala brez besed. Tudi zato bolj redko kaj napišem, komentiram ... da ne bi dajala nasvetov, ki jih sama nisem nikoli preizkusila (ker mi ni bilo treba).
Seveda se čutim nekoliko nevredno tako prijaznih sporočil in kot da tratim vaš čas, ker moj problem ja ni tako velik (nisem bolna, mislim, le motena, imam dobre pogoje za življenje in razvoj).

Primarna družina, ja, zanimiva tema. Sicer nisem doživljala kake evidentne zlorabe, a je bilo očitno dovolj psihičnega nasilja, da imam slabo samopodobo in ne zaupam vase. Pravzaprav me je bilo pogosto precej sram. Sram me je bilo tudi, da me bo sram in da spet ne bom znala vzpostaviti sproščenega stika z vrstniki in se bom osramočena vrnila v svoj svet, med svoje knjige in misli ... zdaj vidim, da je bil to beg, takrat pa so me imeli za dolgočasno za družbo, a uporabno kot pomoč pri kontolkah, domačih nalogah. To mi je dalo občutek vrednosti (Tud zato mam problem zdaj, ko nimam tolk sistematičnega znanja, res in sram me je). Itak da se nisem čutila vredno, da bi me kak fant opazil, zato sem bila vedno enostransko zaljubljena, nikoli nisem opazila, da bi kdo gledal za mano (sploh, kdo bi gledal za takšno ... !).
Znanje je imelo funkcijo denarja pri materialistih, pomenilo je moč, vrednost. Več kot si imel znanja, višje si kotiral. Neznanje je bilo greh, vodilo je v posmeh (kaj tega ne veš ).

No, bili pa so tudi lepi trenutki. 

Puberteto sem izživela med študijem, stran od staršev, sicer najbrž ne bi postala kolikor toliko normalna. Končno sem imela nekaj prijateljic (in kakšno bolj resno simpatijo).

Konkretno imam tudi zdaj en problem, ki ga naslavljam na vas: na svojega dveinpolletnega sina sem kdaj tako besna, da se sama sebe ustrašim. Saj veste, trma je značilna za to obdobje. Tudi udarim ga po riti ali grobo zagrabim za uhelj ali roko. Pa seveda ne pomaga. Se samo še bolj dere in trmari.
Še dobro, da je moj mož drugačen.
Ne vem, kako naj se tega lotim, zakaj je taka jeza v meni. Morda se za trenutek lahko vživim v človeka, ki tepe svoje otroke.
Odkod ta bes, česa nisem predelala v sebi? Zakaj se upiram malemu uporniku in ne nejdem neke druge poti, pač pa me popade taka jeza?
Kako vi ravnate? Kaj učinkuje? To je najbrž prežvečena tema, a želim si dobro praviti ta "preizkus" zaradi sebe in zaradi njega. Nočem, da bi imel travmo, želim pa si, da bi me spoštoval.

Hvala vam in držite se!

[vesnav]

Če ga boš tepla, te ne bo spoštoval.
Še manj pa sebe, ko bo velik.

Ne mi zamerit, ampak res ne tepi tako majhnega otroka.

Ko je moj mali enkrat mene malo močneje udaril, sem ga stisnila k sebi in mu rekla:
Ko te prime ihta, me močno objemi..

In odtlej me je pakrat s stisnjenimi zobmi objel, zadnje leto in pol pa se kar lepo vse zmeniva...

Odkod bes v tebi, veš samo ti.

Kaj pa vem.. Ko te prime ihta, ga močno objemi.

[Rob]

Če ga boš tepla, te ne bo spoštoval.
....
Kaj pa vem.. Ko te prime ihta, ga močno objemi.

Tako majhen mulo ne razume pomena *NE smeš...* in da bi te ubogal mu moraš pokazati z zgledom. Uporabo sile ( četudi le *nežno* po ritki) bo prenesel na svoje otroke...

Tole z objemom se mi zdi v redu, mora pa to biti *poseben* objem, uporaben le v hudi situaciji.

Mene je mati kar dobro klestila, pa jo danes spoštujem, ker se je poleg tega izredno potrudila zame...še danes se. In zelo sem se sam potrudil, da nisem prakse prenesel na svoje otroke - zelo redko me je lastna podzavest prehitela.

Tudi besede : *boš dobil po ritki* po moje niso primerne...

...učimo se, a ne?

[ton]

Meni se zdi pa logično, da dolgo zadrževani bes (in v istem vpisu pišeš, koliko dolgoh let si vse mlela v sebi) rabi nekje priti na dan. V službi si tako manjša od makovega zrna, moža, ki se zdravi za depresijo, res ne moreš nadreti za vsako malenkost, kaj torej ostane?
Lej, večina ljudi se nikdar niti zavedla ne bo, kako nasilje do majhnih bitij ni dovoljeno. Že to, da veš, da je tako ravnanje napak, in to tudi poveš, sta dva pozitivna koraka. Tamalo se bo še par let brez milosti drlo, če ga tepeš ali ne. Torej morda premisli o čem bolj učinkovitem... Premisli, kako bi vendarle uredili, da ga kanček manj skurjena dobiš v roke. Da boš malce bolj sproščena. Bi ga poleg moža lahko še kdo za kako urico vzel v roke? Pa da gresta vidva na kak sprehod?

[alexx]

Pa dobro...jaz vseeno ne razumem čisto. A mejčkeno po ritki...samo nakazano...pusti travme za celo življenje?
Teta me je nabila ko sem pri 8-ih letih šla z Topolinotom v vaški potok . (Niso mi rekli, da še nimam dovoljenja za vožnjo). Neki tazga je blo: http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/3/3d/Topolino.jpg  Glej kje je bla kljuka.

Jaz pa še vedno rada vozim in teto sem imela zelo rada. Del mene je umrl z njo.
Samo še Scorpiona rabim.


P.S. Zdravnica...bodi malo prizanesljiva do sebe.  Preveč si nepopustljiva.   

[vesnav]

Alex, če ne razumeš, si pa poskušaj predstavljati.., da bi tebe nekdo, ki te ima neizmerno rad, ki te hrani in oblači in neguje, nekdo, ki je s tabo ves čas, obenem je vsaj 6 krat večji od tebe..., ko bi mu rekla, naj ti nekaj kupi ali da... eno "mejčkeno po riti"... Si si predstavljala?
Kako se počutiš? Ti je kaj jasno?

Taki ljudje imajo super podlago, da se oblikujejo v večno podložno osebo ali pa nasprotno.. terorizirajo druge, seveda šibkejše od sebe, saj jim je to najbolj normalna stvar na svetu. Seveda so tem svojem "podrejenim" pripravljeni tudi kdaj pomagat, a cena je vedno enaka: dokler "ubogaš", si ok, dober, vreden itd.
Toliko za okus...

[alexx]

vesnav...res je da čisto ne razumem. Mene niso nikoli tepli (skoraj) in jaz nikoli nisem udarila nikogar. Mai. Me mika zadnje čase, ko vidim kakega politika. Eno bi mu primazala (ne samo enemu...buh mi pomagaj...z veseljem). Otroka...mislim, da nikoli.

P.S. Pridte me obiskat v keho.

vesnav...

[trina]

Nočem, da bi imel travmo, želim pa si, da bi me spoštoval.

To je zelo preprosto, Jesenka. Z udarci in grobostjo ne boš pridobila otrokovega spoštovanja, ampak samo strahospoštovanje. Strahospoštovanje pa s spoštovanjem nima prav dosti zveze, veliko pa je ima s strahom. Če tepemo, ne bomo spoštovani - bo pa otrok ustrahovan.

Pridobivanje spoštovanja je obojestranski proces. Če hočemo, da nas otrok spoštuje, moramo spoštovati tudi mi njega. Kogar spoštujemo, pa vendar ne pretepamo, ne?

Seveda ne. Pretepamo pač tiste, ki so šibkejši od nas. Še na misel nam ne pride, da bi udarili neznance na ulici, ki nam s čimerkoli parajo živce; še na misel nam ne pride, da bi udarili znance, prijatelje, sodelavce ali nadrejene, ki nam znajo ravno tako odlično parati živce kot od ihte vreščeč otrok. Zakaj torej udarimo otroka - če pa ga imamo raje kot vse na svetu?
Zato, da mu pokažemo, kdo je glavni. Kdo ima moč in oblast - in kdo je tisti ki bo ubogal! Ni tako?
Izvajamo oblast nad otrokom.

Če se namesto oblasti zavestno odločimo za spoštovanje, bomo ravnali drugače. Napad ihte je pri otroku povsem normalen. S tem preizkuša meje, ki mu jih poskušamo postavljati. S tem se na nek način tudi osamosvaja od nas, ugotavlja, da je samostojno bitje s samostojnimi potrebami in željami. Če to spoštujemo, ga ne bomo udarili, ampak bomo pač počakali, da ihta mine. In ker imamo otroka radi, se pred vreščanjem tudi ne bomo umaknili - doživljati napad ihte ni prav nič manj stresno kot opazovati ga. Zato bomo ostali ob otroku, da se bo lahko, ko bo napad minil, zatekel k nam.

Seveda pa je mirno prenašati vreščanje in čakati, da mine, zelo zahtevno - sploh, če smo utrujeni že od česa drugega. V nas se gradi napetost, ki se pač hoče nekje sprostiti. Sprostitev napetosti je super - dokler se ne sprošča na otroku. Moja osebna izkušnja že pri prvem otroku je taka: ko nisem mogla več prenašati neskončnega vreščanja, sem udarila - samo da ne po otroku, ampak po mizi. Povsem nagonsko. In je delovalo na obe strani: jaz sem sprostila napetost, hči pa je presenečena onemela.

Jaz ti, Jesenka, predlagam, da se predvsem zavestno odločiš, da otroka ne boš udarila. V nobenem primeru. Ker ga spoštuješ in imaš rada; udarec pa je zmeraj, ampak res zmeraj brez izjeme samo in izključno ponižanje. Samoobvladovanje ob napadih ihte pa seveda zahteva vajo - ampak otroci so tega vredni, ne?

(Otroci so tega vredni je naslov odličnega in tako rekoč edinega splošnega priročnika o vzgoji, ki sem ga v življenju prebrala. Avtorica je Barbara Coloroso - če utegneš, ga preberi.)

[trzinka]

Se strinjam povsem s Trino. No, tudi jaz sem naredila napako pri svojih otrocih in sem jih parkrat po ritki, ko sta bila manjša, potem sem imela pa slabo vest.
Sama pri sebi sem razčistila in ugotovila, da z nizkim glasom in popolnoma mirna več dosežem, ker me otrok takrat nekako bolj uboga. "Če ne sliši", ga pa primem za roko in se z njim pogovorim. Zdaj sta že itak večja, uporabljam pa svojo metodo. Če me trikrat ne slišita povzdignem glas, na kar seveda pogledata in če ugovarjata (kar se tiče učenja, pospravljanja sobe) samo s prstom pokažem v smeri sobe in sploh ne komentiram. Takrat vidita, da mislim resno in da jima drugega ne preostane. Izpolnjevati morata svoje dolžnosti. Seveda včasih tudi popustim in preložimo kakšne stvari tudi na kasneje.
Pogovor, pogovor in še enkrat pogovor in pa vztrajnost sta najbolj pomembna pri otroku. Vsak starš izgubi včasih živce in vsak dela napake, nihče ni popoln. Na napakah se pa učimo vse življenje.

[She_]

Če bi bilo možno, bi vse starše na svetu prosila, naj ne pretepajo svojih otrok.
Ker se v tistem trenutku niti zavedajo ne, koliko strahu, žalosti in bolečine lahko to prinese otroku.

[jesenka79]

Mja ... ja. Otrok res preizkuša moje meje. Se pač včasih pustim sprovocirat, misleč, da je to bližnjica, a ni. Ja, zagotovo ni dobro sproščati svoje napetosti na otroku, ki je zelo senzibilno bitje in ga ponižanje boli. Očitno sem zadevo prenesla naprej.
Po drugi stran pa je res, da sem jaz - skupaj z možem - da sva midva kot starša neke vrste šefa, ker sva odgovorna in skrbiva za otroka, ki tega pač še ne moreta sama. In ni dobro, če otrok začuti, da je on šef in to izkorišča - to pač ni spoštovanje. Za to preprosto še ni zrel.
V nekaterih zadevah smo ljudje še precej podobni svojim prednikom ...
Ko bodo naši otroci zrasli, se bodo srečali še z drugimi avtoritetami. In kot odrasel človek se vsak dan srečujem z igro (pre)moči, naš svet ni idealen, in drugi z našimi otroci tudi ne bodo ravnali v rokavicah, kje pa!  Tako da se mi tak grozen greh ne zdi zagrabit malega rogovileža, ga odnesti, da se ohladi, vmes pa mu še eno primazat po dobro oblazinjeni ritki. Ne vem no ... stvar sloga morda. Mene je bolj zaznamovalo psihično nasilje, ki je dejansko v naši družbi dosti bolj prisotno, saj za to nihče ne kliče policije, poškodbe duše nihče ne ocenjuje. Za posmehovanje, zbadanje, nagajanje, zmerjanje se ne gre v zapor, čeprav ima žrtev posledice za vse življenje.
Nas je mama občasno s kuhalnico po goli ta zadnji namlatila. In nas poslala v kot klečat. No, tega ne mislim izvajat, čeprav bi samo klečanje nekaj minut kar prišlo v poštev. A dosti bolj se spominjam besed in posmeha, ker je bolj bolelo od tepeža s kuhalnico. In ima več posledic. (No, pa ni bila le mama, Bog ji daj zdravja).
Delamo napke, učimo se, ja. Ni pa kar tako nekritično za zavračat stare metode in uvajat nove, sem za individualno prirejeno vzgojo.

[trina]

Okej, ti bom čisto konkretno odgovorila: res je, da drugi z našimi otroki ne bodo ravnali v rokavicah - ampak drugi niso njihovi starši, ne?
S tem ne pravim, da je treba z njimi ravnati v rokavicah - res je, da preveč zaščiteno in zaščitniško okolje ravno tako naredi škodo. Pravim pa, da je treba z njimi ravnati brez nasilja.

Bom konkretna še naprej: ko otrok preizkuša meje in zahteva nekaj, česar ne more dobiti ali pa mu nisi pripravljena dati, je po mojih izkušnjah povsem dovolj, da tega pač samo ne dobi. Da ne popustiš in se ne ukloniš ihti, docela zadošča; zakaj se ti zdi, da moraš to podkrepiti še z eno po tazadnji? Nasilje v nobenem primeru ni potrebno, samo škodljiv dodatek je. Princip je že to, da se ne ukloniš. Šef postane otrok zgolj v primeru, da doseže, kar z ihto zahteva. Ena po tazadnji je v tem primeru kazen - kazen za to, ker je izrazil svojo voljo. Mogoče boš rekla: kazen za to, ker jo je izrazil na neprimeren način. Res je, način je neprimeren za nas odrasle, njemu pa se zdi ravno pravi - in da se moti, se bo naučil ravno iz tega, ker z njim ne bo (če ne bo, seveda!) dosegel, kar želi. Ko bo to dojel, bo seveda poskusil s kako drugo taktiko - ki bo najbrž družbeno bolj sprejemljiva.
V nobenem primeru pa nikoli ni potrebe po tem, da ga primernega in neprimernega vedenja učimo s ponižanjem - se pravi, z nasiljem.

Ni pa nasilje, če ga, denimo, dobesedno odnesemo iz trgovine ali karkoli podobnega. Dokler ob tem nismo grobi; dokler mu namerno ne povzročamo bolečine z izrecnim namenom, da mu povzročimo bolečino. To je to, kar poniža in se vtisne v spomin.

Kaznovati z nasiljem se nam zdi sprejemljivo samo, dokler gre za otroke - se pravi, dokler gre za nebogljene in nam na milost in nemilost prepuščene živalce. Med odraslimi je kaznovanje z nasiljem nesprejemljivo - v naši kulturi, seveda (da me ne bo kdo vlekel za jezik). Predstavljaj si, da ti jih policist zaradi napačno parkiranega avta naloži po tazadnji: če ni oviral prometa, toliko udarcev; če si ga postavila na prehod za pešce, toliko in toliko več... Namesto lisic to, namesto pajka ono...?
Isti princip.

Seveda pa se povsem strinjam, da zna biti psihično nasilje ravno tako boleče in kdaj tudi hujše od fizičnega. Žal mi je, da so te takole vzgajali; kar zabolelo me je, ko sem brala tvoj opis. To pa so rane na duši, ja. Ampak s prenosom vzorca na lastne mladičke jih ne boš zacelila, ravno obratno: poglobila jih boš.
Od srca ti želim, da jih zaceliš. 

[ton]

Lej, Jasenka, v eno nasprotje se vedno znova zaganjamo: otrok seveda mora poznati meje, obenem pa mu jih ne smemo postavljati nasilno.
Sam kot oče sem pri tem neskončnokrat falil in še grešim, tolažim pa se s tem, da se napak zavedam (v idealni različici, preden je sploh storjena) in jih skušam odpravljati. Druge poti ne poznam, drugo konec koncev ne bi bil jaz.
V tvoji razlagi sem zasledil tisto, kar imam v vsakdanjem življenju za 'dohtarski pristop': neko grobost, očiščeno vseh nepotrebnih sentimentalnosti, ki se ne ustavlja pred ničemer, kar ne škodi. Ta princip je seveda dober, kadar moramo denimo nekomu po partizansko amputirati nogo ('rakiju! Pesmu!'), pri domačih odnosih pa ni potreben in ga je pametno omiliti z nekaj čustvenosti. Sam dohtarje in ta njihov princip razumem in cenim, kot recimo cenim gasilce, gorske reševalce... zdi pa se mi, da so potem doma bodisi zelo avtoritativni ali pa kar nesrečni - že samo zaradi kopičenja hudih vtisov, ki jih vsak dan srečujejo v službi.
Naj torej tvoj otrok ne bo žrtev nekih zadev, ki se ga sploh ne tičejo (recimo tvojega odnosa do avtoritet). Nasilje je out, upam, da je tudi zakonsko že dovolj sankcionirano, da bo vse bolj jasno, kako se tega ne počne (http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=200816&stevilka=487 ).
Srečno, Jasenka, in le pogumno v službi.

[vesnav]

No, Trina si je vzela čas in energijo, da ti je stručno in z veliko žlico prijaznosti osvetlila tepež.

Meni je pa žalostno, da ena izobražena ženska, pa še zdravnica, ki ima za povrh še težave, ne uvidi, kaj počne (brez branja dodatne literature in argumentov Nasilje : Da ali Ne).

Jasenka, mirno sem pripravljena na virtualne ne-simpatije, ki ih bom zdajle začutila, ampak TO SE NE DELA.
Otrok se ne tepe, sploh pa ne z razumskimi argumenti, ki jih navajaš..

Čist štekam in ne očitam, če se je komu kdaj to zgodilo. Tudi zase vem, da nikoli ne reci nikoli...

Preverjeno: psihično nasilje je huje kot fizično.
Preverjeno: fizično je bedno, da bolj bedno ne more biti.
In vsak, ki to počne, je en veliko bednik.
Vključno  mano, če bom to kdaj storila.

Pika.

[Aslan]

Draga Jesenka jest pa mislim, da je zate napredek že to, da si prepoznala, da imaš v sebi težavo.
Da čutiš, da te čustva v določenem trenutu preplavijo in odreagiraš premočno do otroka.
Zavedaj se, da si TI popolnoma OK oseba...le tvoja dejanja (na določenem področju) občasno uidejo razumnem nadzoru.

Vsakdo od nas nosi v sebi breme otroštva..določene primanjkljaje..neiživeta čustva morda.
Nekomu vzniknejo na plano, drugemu ne.
Življenje nas pripelje pred ovire - na katerih osebnostno rastemo.

In z mojega vidika si ti sedaj pred oviro.
Otrok - vzgoja....kako doseči, da se bo otrok razvijal v prijetno in zadovljno ter stabilno osebo.
Kako dat otroku podporo, če je morda sami sebi ne znamo dati?

S tega se navežem na to, da EDINI Človek ki ga mi lahko spremenimo smo mi sami.
Ko spreminjamo sebe - spreminjamo svoj način razmišljanja, čustvovanja, vedenja....
In posledica je, da se spremeni tudi odnos drugih do nas.
(kar seješ - to žanješ)

Predlagam ti :
- branje knjig Jasperja Juula.
- pobrskaj po straneh: http://www.familylab.si/
- psihoterapevta poišči in se o težavi pogovori z njim (ni isto kot psihiater!)
- kadar bo otrok togoten se umakni za 5 minut...dihaj....štej do 20 in premisli
  KAJ TI ON S TEM SPOROČA...kaj želi doseči z tem vedenjem...

Topel objem,
Aslan

p.s:
o "eni po riti"...
Jest sem res redko dobila kakšno po riti.
Prav tako sem redko to uporabila na svojih otrocih.
Danes z današnjo zrelostjo mi to več ni potrebno...ker poznam druge veščine.
Razlika je tudi "ena po ritki" - drugo je pretepanje otroka do bolečine.
Ne zagovarjam tepeža otrok, nikakor ne. Ni pa tudi vse za metat v isti koš..
Smo pa vsi ljudje in v določeni situaciji stisnjeni v kot in morda ne znamo drugače odreagirat.
(imamo morda samo pridobljene vzorce)

Hkrati pa otrok, ki je jezen, cmergav, togoten - dejansko potrebuje le objem...
ki mu da OBČUTEK VARNOSTI in SPREJETOSTI...saj se sooča z pre-močnimi čustvi, ki jih ne zna obvladat. (v taki situaciji je tudi ena po ritki odveč..in se togota samo še stopnjuje lahko)

Z otrokom se vse lahko dogovoriš.
Tvoje orodje so tvoje besede in vedenje.
Pomembno je postavit jasne meje, ki jih otrok lahko razume.

In pomembno je da čutiš brezpogojno ljubezen do otroka in sprejmeš njegove občutke kot del razvoja...iskanja sebe...

[vesnav]

Oh, Aslan... Imam občutek, kot bi replicirala meni s tem tvojim: Jaz pa mislim...

Ko je bila pred letoma tukaj na forumu ena, hm, malo manj fina gospodična z otrokom in bila z njim groba, ni bil nihče prizanesljiv, pa jo je življenje malo bolj teplo kot zdravnico...
Hm.., zakaj že tista ne-prizanesljivost? Ki bi bila pri tako moteni osebi, kot je bila tista, še kako potrebna, saj bi bil zanjo res napredek, če bi svoj "probem" prepoznala.

Vidiš, za tole zdravnico pa to ni noben napredek.
Zdravnica bi morala v idelanih razmerah biti tista, ki prepoznava...
Če pa ima še svoje izkušnje, pa še toliko bolj...

Zakaj v rokavicah?
Sploh pa: v prvem postu vprašanje in potreba po nasvetu, v drugem pa že kar samoargumentiranje in potrjevanje lastnih "pravilnih" pristopov. Opravičevanje. Pa še klečanje ect... In zadnji stavek: Sem za indiviadualno prirejeno vzgojo...

Čak mal.. Imaš problem ali ga nimaš? Želiš drugo mnenje od svojega, s katerim še pred 5 minutami nisi bila zadovoljna?

Vse te knjige, ki jih berete poduhovljeni, niso napisane zato, da bi se jih učili na pamet. Ampak zato, da bi tisto, kar mislimo, zanalizirali, se utrdili v tistem, kar delamo najbolje mogoče prav, in razmislili o tistem, kar pa se nam zdi, da ne... So jih pisali ali zaslužkarji ali pa ljudje, ki so to počeli na osnovi dolgoletnih študij in osebni analizi ect...
Zato je vmes toliko pofla.
In zato je treba brati še kaj drugega, ne le ABC priročnike... Če smo v fazi teh, ok, ampak daj malo primerjat, ne vzet zdravo za gotovo. In končno vprašanje: Se mi ravnamo po tistem, kar tlele gor fopamo, vedno in sploh?

So te naše besede pravi odraz naše realnosti?

V idealnih razmerah ne bi bil nujen člen o nenasilju. KER se OTROK PAČ NE TEPE!

In da nekdo pri 30, 40 in bla bla.. prepozna to, ker mu boš ti ali oni to zdaj tle na forumu napisal nežno in prijazno?!

Nežnost in prijaznost potrebujejo otroci, odrasli, ki jih je zaradi tega ali drugačnea tepeža življenje pripeljalo v začarani krog lastnega nasilja, samodestrukcije, mamil ipd. sranj... ne pa anksiozna odrasla ženska na položaju.

So stvari, pri katerih je stvar preprosta: Otrok se ne tepe!

In tu zdaj govorimo samo o tem. In ne o psihične nasilju, ki je, ja, v mnogih primerih hudo, lahko še hujše...

V.
Mimogrede: Vsem pametnim ženskam, ki si želijo priročnika, ki znajo ločiti zrno od plevela, priporočam knjigo Alenke Rebula Blagor ženskam.
Ta bo dovolj.
Vse druge lahko pa ignorirate celoten vpis.

[She_]

http://www.iskreni.net/vzgoja-in-starsevstvo/vzgoja/127.html

za ostalo nimam besed... mogoče zgolj to, da imam vsaj "priložnost" slišati, po kakšnem principu sta moja starša za tepež našla izgovore, s katerimi jima ni bilo treba priznati, da to delata izključno zaradi sebe in ne zaradi naju s sestro.

Če kdo ne razume, da si 3, 5, 10, 15 letni otrok NE zasluži nikakršne oblike nasilja,
da se vsaka avtoriteta gradi na odločnosti, spoštovanju, znanju in NE na prisili,
da se otrok obnaša tako, kot ga učijo starši in ga zato ne morejo kaznovati za lastne napake,
potem sploh ne vem, če je smiselno kaj dodati.
 
Sem se pa odločila, da bom še do konca meseca podala anonimno prijavo zaradi nasilja, ki ga soseda zganjata nad svojimi otroki.

Podpiram zakon, ki prepoveduje tudi najmilejše oblike fizičnega kaznovanja otrok. Sicer v Sloveniji verjetno nikoli ne bo sprejet, so bile pa vsaj malo bolj pametne nekatere druge države.

[Aslan]

Vsak človek, ki se znajde v stiski in poišče pomoč,
potrebuje razumevanje, da je sprejet tak kot je in potrebuje empatijo.
Potrebuje občutek da ni edini in sam in da obstaja pot iz stiske.
Ko smo nekomu v oporo še ne pomeni, da se strinjamo z njegovimi dejanji.

Nebojse.si ima tak namen...
Tukaj ne bomo na nikogar, ki se je razgalil in pokazal svojo bolečo točko,
kazali s prstom in moralizirali.
TUKAJ JE ZANJ VAREN PRISTAN IN ODSKOČNA DESKA V SPREMEMBE.

Človeka gledamo kot Bitje in ne kot poklic.
Poklic je samo ena naša vloga na delčku poti v življenju.
Ni pomembno za nas kakšen poklic kdo opravja, koliko ima šol in koliko denarja.
Pomembno je, da je človek v stiski in če mu kdo od nas zna in želi pomagat,
stat mu v stiski ob strani je to namen tega foruma. Za vse ostalo tukaj ni mesto.

[jesenka79]

Tko je če dregneš v osir ... hvla za linč, ne. A veste, to v meni vzbuja potrebo, da se branim. To pa ni pot do rešitve, namreč če se zaprem. In seveda ne mislim več o tem govoriti na tem forumu, bom pa s kom drugim na štiri oči.
Seveda pa je še veliko področij, kjer se doktrina spreminja, ne le glede te teme. Saj veste, dve nogi dobro, štiri noge slabo ... nato pa dve nogi slabo, štiri noge dobro (G. Orwell, živalska farma).
Čao!