zdravnica

[jesenka79]

Hoj!
Sem mlada zdravnica, še krožim po klinikah. Večkrat moram menjati delovano okolje. Poleg tega imam dva majhna otroka. Včkrat me popadejo občutki, da nisem vredna, da me je lahko sram, ker tako malo znam, da kolektivu itak nič ne pomenim, ker bom kmalu šla drugam ... prigovarjam si, da moram vztrajati, a včasih pomislim, da morda nisem zato in bi kar pustila vse skupaj. Po drugi strani pa vem, kako je biti doma, bila sem na porodniških dopustih, medicine nikakor nočem pustiti. A najbrž tudi okolici ne dajem nekih signalov odprtosti in sproščenosti, saj govorim, kadar moram, sicer pa sem bolj tiho. Potem se sebi in tudi drugim najbrž zdim še bolj čudna. Od mene se kao pričakuje, da bom samozavestna, strokovna, da bom vlivala zaupanje, a mene je sram in strah, ker vem, da sem nekaj stvari pozabila, kaj posebej samozavestna pa že prej nisem bila. Moja samozavest temelji na znanju in moči, ker pa je tega zdaj manj (po porodniških dopustih), sem nazadovala. Bežim tudi v hrano in TV, planiram da bi začela hodit na telovadbo, saj kakšnih ektremov ni glede teže, a dosti bolje bi se počutila. Počutim se tako samo, ker si želim s kakšno prijateljico hodit, ne kar naprej sama, pa ni nobene v bližini, da bi hodila z možem pa tudi ne morem, saj kdo bo pazil na otroke ... Kar iz luksuza imam pa zadržke babice prosit, s svojo mamo se nisem nikoli kaj posebno dobro razumela, tašča pa že itak dosti pomaga pri boleznih otrok.
Z možem, ki trpi zaradi depresije (je na Asentri (enaka učinkovina kot pri bolj znanem Zoloftu), ima kdo dobre izkušnje z njo? Zaenkrat kaže fino, enega je pač treba izbrati, prej je bil na šentjanževki, pa je bila prešvoh). Hodiva na zakonsko skupino.
Razmišljam o vključitvi v kakšno Balintovo skupino, kako je s tem? Med študijem sem slišala, dato obstaja, a ma kdo kontakte? Na internetu nisem kaj prida našla, morda moram vložiti več časa v to. Čas imam pisati, ker sem na bolniški za otroka, po dolgem času, ker stari mami ne moreta vskočiti.
Čao!

[marika]

Pozdravljena Jesenka,

nekaj časa zase si moraš vzeti. Zagotovo samozavest pri tebi ne more predstavljati resnejšega problema, saj si doštudirala medicino in rodila dva otroka, kar ni mačji kašelj za tvoja leta. Zagotovo bo obdobje kroženja kmalu za teboj, tedaj si boš našla konstantno delovno okolje. Glede na to, da zdravnikov, sploh dobrih, konstantno primanjkuje, ne vidim razloga, da bi te skrbelo in da bi imela zaradi tega občutek, da v kolektivu ne odtehtaš. Vsaka prijazna beseda bolniku dobro dene. Torej če samo lepo govoriš s pacienti bo to že veliko.

Za Balintovo skupino še nisem slišala. Morda bi ti lahko pomagala nam, ki nimamo tvojega znanja in bi nam preskrbela več podatkov o tem. Glede Asentre ne morem odgovoriti, ker je sama nimam. Jaz imam Efectin in moram reči, da sem zelo zadovoljna z njim.

Babice pa kar izkoristi, saj so tudi otroci radi v njihovi družbi.

Pa še kaj se javi.
marika

[jan24]

Včkrat me popadejo občutki, da nisem vredna, da me je lahko sram, ker tako malo znam, da kolektivu itak nič ne pomenim, ker bom kmalu šla drugam ... prigovarjam si, da moram vztrajati, a včasih pomislim, da morda nisem zato in bi kar pustila vse skupaj.

Če tako občutiš nima smisla vztrajat ker očitno nekaj ne štima.

Moja samozavest temelji na znanju in moči, ker pa je tega zdaj manj (po porodniških dopustih), sem nazadovala.

Prava samozavest ne temelji na znanju, moči itd.           lp

[jazzjazz20]

moja pastorka jemlje asentro...je trajalo nekaj časa, da so dobili pravo dozo in kombinacijo z antipsihotikom (risperdal)...ampak na koncu so rezultati dobri...
sicer ima ona tako depresijo, kot panične napade...

[mina]

Kako dosežemo samospoštovanje?
- nikoli si ne pripisuj krivde za karkoli
- odloči se za tveganje in naredi tisto, česar te je strah
- vsak napredek temelji na napakah
In zapomni si - zato da si kaj vredna, ni treba, da si popolna.
To ni zraslo na mojem zeljniku, ampak sem pravkar brala eno zanimivo knjigo, v kateri piše med drugim, tudi o samozavesti.
Že to, da si doštudirala medicino in imaš družino....draga moja, klobuk dol....

[jesenka79]

Hvala vam.

Že zdaj me je sram, ker "laiki" pomagate meni, kot zdravnica pa bi morala jaz vam.   
No, občutki, občutki. Vem, da je moja samozavest, ki temelji le na znanju in moči, in ne na zavedanju, da sem kot človek vredna, zelo ranljiva, da nima pravih temeljev. Ful mi je važen feedback od sodelavcev, da sem fejst, da sem sposobna, če pa tega ni, že mislim, da jim je vseeno, da moje delo ni kaj dosti vredno, da nihče ne bi opazil ali me pogrešal, če me ne bi bilo tam.

Zdaj z možem hodiva k eni psihiatrinji, ki je ni na vašem seznamu terapevtov, a mož ima z njo dobre izkušnje. Menda ta moja samopodoba izvira tudi iz družine, no ja, pa tudi med vrstniki nisem bila kej zlo popularna, tako da zelo dobro poznam občutke osamljenosti, zavrnitve. Če ne komuniciram (kar mi požre več energije kot ljudem, ki na tem področju nimajo težav), mi začne domišljija delovati, češ kaj si kdo misli o meni  (mau paranoidno). Kaj ta ali ona med. sestra, kaj starši ... po eni strani si želim, po drugi pa me je strah, da bi jih direkt vprašala za mnenja, ki mi ga najbrž tudi ne bi povedali. Je to tipična slovenska poteza? Opravljamo za hrbtom, če pa opravljani direkt vpraša, dobi izmikajoč odgovor.
Za pridobitev zaupanja je potreben tudi čas. Hvala Bogu, z možem si zaupava, imam par prijateljic.
Na teh kratkih kroženjih pa morda ni dovolj časa; nisem tako ultra moderno prilagodljiva, če hočem dobro delati, moram biti s srcem zraven, da si v timu zaupamo ... komaj čakam, da bom na svojem. Upam, da dobim specializacijo iz družinske medicine.

Po drugi strani pa - če so ti stiske tuje, kako se lahko vživiš v človeka (tudi pacienta)?

[ton]

Jasenka, tvojo zgodbo berem z malce ironije - matr, KONČNO en dohtar, ki se NAS BOJI, ni zmeraj samo obratno!
Lej, vedeti moraš, da si prištudirala v okolje, kjer samozavest temelji ravno na tem, po čemer se sama sprašuješ: po obvladovanju neke 'višje' vednosti. Zdravniški ceh (v tem trenutku mu najdem vzporednico samo v sodniškem) po neki zgodovinski inerciji, ki ni nujno samo vzvišen predsodek, pač pa posledica tega, da zdravnik ZARES s svojim znanjem celo življenja rešuje, aktivno pomaga ljudem, pač oblikuje svoje samozavedanje z neko vse-vednostjo. In očitno je ta nalezljiva, saj si zelo redek primer nesamozavesti 'ne-zdravniškega' tipa (ali pa drugi tako dobro glumijo?).
Meni se zdi tvoja nesamozavest kvečjemu lepa in plemenita. Sam sem študiral filozofijo, kar je bistveno lažje, saj nam je že Sokrat zapustil najboljše opravičilo ever: 'Vem, da nič ne vem.'
Poskušaj ločiti ravni. Ne vem sicer, koliko je mogoče, ampak občutek imam, da skušaš tako na moža kot na otroka kot nase gledati ne samo kot žena in mama, pač pa tudi kot zdravnica - in potem si en tak 24urni zdravstveni servis. Poskušaj to odložiti, kot odložimo posel običajni ljudje. Dovolj bo, da malo bolje pripoznaš, če tvojim ravno grozi kakšna huda nevarnost, ki je mi amaterji ne bi zaznali.
V službi pa... Če še nisi povsem samostojna dohtarca, se skušaj ugledati kot učenko, kot nekdo, ki še ne zna vsega. Daj se poučit, ne otrpni, ko bo kakšen dr. dasa pomignil z obrvmi (takrat pomisli, kako srce pade v hlače nam, ne-dohtarskim amaterjem) in se daj poučiti.
Srečno in piši.

[jan24]

Ful mi je važen feedback od sodelavcev, da sem fejst, da sem sposobna,

Saj to tudi je najpomembnejša stvar. Če te ne cenijo te niso vredni.

[trzinka]

Pozdravljena zdravnica!

Ne pusti se kar tako. Če si lahko doštudirala, in zato porabila veliko, veliko časa za študij in izpite, si lahko sedaj počasi s prakso in obnovitvijo teorije, pridobiš znanje nazaj. Praviš, da še nisi samostojna pri delu. Izkoristi to, opazuj, odpri knjige, sprašuj svojega mentorja. Saj zdravniki se morate tako ali drugače vse življenje izpopolnjevati, se učiti........Veliko vpliva na tvoje počutje samozavest. Ja , tukaj smo si pa več ali manj vsi blizu. Na tem je treba pa tudi delat.

Kar pogumno, obvladaš....Kot sem napisala, če ti kaj ni jasno poglej v knjige in samozavest bo tu, ko boš ugotovila, da vse znaš. Tako si boš tudi pridobila zaupanje in spoštovanje sodelavcev.

       Pogum, grem stavit, da boš zelo dobra zdravnica


                                                                     Trzinka

[Jagodka]

Dobrodošla Jesenka79,

sem se brala v tvoji zgodbi, majhni otroci, družina, partnerstvo, poklic, ki ga imaš rada, pa se sprašuješ ali si ga sposobena opravljati. Potreba po priznanju od zunaj, hlepenje po priznanju, dokazove. Doma pa čisto drug obraz. Uničujoče skrbi in hromeč strah. Pa hrana.

Naj ostanem doma in skrbim za družino? Sem poskusila in dokončno kolapsirala, pa ne zaradi tega, prišlo je vse na kup.

Med zdravniškimi kolektivi je verjetno kakšna specifika in hiearhija (tako kot povsod), sploh menjanje delovnega okolja je zoprno, poznam. Do sedaj nisem nikjer delala več kot dve leti (povsod flikam  ) , stalna prilagajanja utrudijo, izmučijo.

Skušaj kolektiv jemati kot izključno profesionalni team. Zaupanje na profesionalni ravni ni nujno tudi prijateljski odnos. Sama sem v nov kolektiv vstopila s tem zavedanjem - moje delo je to in to, takole se povezujemo v teame, tole je individualno, tja se obrnem po pomoč. Mi gre. Ne pričakujem pravzaprav ničesar. Na ta način se izognem tudi grupiranju, kdo je boljši in kako bi morali kaj rešiti (kar je zelo značilno za zbornice).

Mislim, da ima Ton precej prav s tem 24urnim zdravniškim servisom. Ločiti zasebno od poklicnega je težko, ampak potrebno za duševno zdravje.

Prtljaga, ki jo vlečemo s seboj iz svojih primarnih družin je navadno težka. Vzorci razmišljanja in čustvovanja, ki hromijo našo svobodo so trdovratni, niso pa nepremagljivi. Če imaš podporo pri možu, v skupini in če obiskujeta terapijo, si naredila že velik korak naprej. In to je odlično. Začeti stvari spreminjati preden te udari čisto ob tla je več kot odlično. Na dobri poti si, je pa ovinkasta.

Pa še o Asentri, meni je pomagala pregnati anksioznost, sicer po začetnih problemih s stranskimi učinki in nekaj dodatnimi kilami.

Drži se in še kaj napiši, kako ti gre.

[nina001]

Pozdravljena-kot bi jaz napisala tole... Zelo težko te nekdo razume v takšni situaciji. Sama učim-OŠ, od 1.-5. razred. Najprej sem padla za prva 4 leta v osemletko, 3. in 4. razred. Potem zamenjala okolje (za kar sem zeeelo vesela, da sem zbrala toliko poguma) in zamenjala službo. V šolstvu so okoliščine take, da si "deklica za vse" za moje pojme. Selijo te od 1. do 5. razreda. Nimam nekega stalnega mesta, vsako leto vse na novo in to me čisto razjeda.

Odkar sem prišla v Ljubljano se veliko ukvarjam s sabo, saj sem imela veliko težav: izražanje čustev, odnos s partnerjem, odnosi nasploh... Nisem vedela, ali sem si izbrala pravo službo. Zdaj sem spet začela vrtat glede te službe. PA KAJ ME HUDIČA TAKO BREMENI??? Povem prijateljici, partnerju-oni: pa nehi tako komplicirat, sigurno dobro delaš. Pa če me neki teži. Zadnjič sem šla na skupino in mi je eden od prisotnih odprl oči-zelo hitro me stvari zmotijo, ta hrup otrok gre kar v mene. Kaj naj naredim??? Odločila sem se: nič me več ne bo vrglo s tira! Konec. Delam dihalne vaje, sproščam se... In pomaga... Zavedam se svoje težave in jo bom premagala, konec. V službi prav uživam, rada grem in vsak dan mi je nov izziv.

Težava, ki ostaja: vedno, ko imamo kakšen sestanek v manjši skupini mi je blazno težko sodelovat. Zdi se mi, da vsi več vedo kot jaz... in potem izgleda, da ne želim sodelovat. Ni problem, če kaj sama naredim. Problem je, če moram to potem nekomu predstavit. Kriza. Pa če vedno kdo pride s kakšno idejo, da samo gledam in si rečem: VAU!

Konkretnih problemov sem se lotila s pomočjo delovne terapevtke. Trenutno ne hodim. Verjetno bom jeseni spet hodila. Zelo pomagajo tudi knjige...

V kratkem me čaka sestanek za naslednje leto-konkretno se bom morala zase postavit-kar megli se mi pred očmi. Pripravljam se že, da bom zmogla.

LP, drži se...
 

[jan24]

Ful mi je važen feedback od sodelavcev, da sem fejst, da sem sposobna, če pa tega ni, že mislim, da jim je vseeno, da moje delo ni kaj dosti vredno, da nihče ne bi opazil ali me pogrešal, če me ne bi bilo tam.

Sej te cenijo kot zdravnico sam je vprašanje če je to tebi dovolj. Sodeč po tem kar si napisala ti ni. Tudi meni bi nekaj manjkal. Nikakav je odnos, da te cenijo samo zato ker nekaj si ne pa zato ker si.

[jesenka79]

Hvala vam!

Spodbuda me veseli. Tudi sama sem si že prej skušala stvari zracionalizirati, češ lahko sem vesela, da smo zdravi, tudi otroka, da lahko hodim v službo na področju, ki me zanima, da vidim neko perspektivo zase v medicini za naprej, da se vsak dan lahko naučim kaj novega, pa čeprav naredim pač tisto, kar je potrebno, za kaj več pa nimam časa in energije (doma me čaka že naslednja "sliužba".

Morda imam kljub krasnemu možu vendarle še občutek dolžnosti, ki je globoko v meni, ali pa je tako dejansko v ženski naravi: da namreč ženska lahko bolj čuti z malimi otroci, in se zato tudi več  ukvarja z njimi ter pozablja na svoje potrebe.
Sploh med prazniki udarijo ven še precej tradicionalne vloge: mož teži zaradi čiščenja oken, tal, in ali bomo pravočasno pri maši, žena pa naj bi vse to delala, zraven še pekla potico, in bila vsa nasmjana in  dobre volje, ker je Kristus vstal.

No, k sreči je kar mož spucal okna, tla smo le posesali, potico pa me je - drugič v življen ju - tudi na veselje starejšega sina res uspelo speči. Pa pirhe pobarvat.

Ampak, kaj pa služba. Kaj pa knjige, članki etc.?

Se mi zdi, da imam dve službi, in nobene ne opravljam res dobro. Izobraževanje mi je prebudilo določena hrepenenja in nadaljnjo vedoželjnost, da samo doma ne bi bila srečna. Predvsem bi bila zelo osamljena. Zdelo bi se mi, da zapravljam svoje talente. Otroci bi šli, me iz dolžnosti obiskovali za praznike, na radio dali kakšno pocukrano pesem in to bi bilo to.

Zdaj, ko sem to napisala, sem kar bolj optimistična glede vsega skupaj.

Vpisala sem se celo na aerobiko v bližini doma (ni kak velik korak navzven, a gre za odločitev, da bom nekaj naredila zase). V torek začnem.

Po drugi strani je dobro, da bom zamenjala kolektiv, ker je to hkrati tudi nov začetek, nova priložnost, glede znanja itak, pa tudi glede odnosov, počutja. Želim pa si  - in kar zavidma tistim, ki so že na tej stopnji - da bi bila polnopraven član nekega kolektiva, da bi me cenili, da bi res nekaj vrednega prispevala, da bi bila kompetentna.
No, pa da bi na ljudi, ki me rabijo, gledala na subjekte, ne kot na "bolezen tega pacienta, tj. material, ki ga moramo obdelati". Želim pa si tudi, da bi ljudje imeli več zavesti o tem, da za svoje zdravje lahko sami največ storimo. Ne pa da daš vse štiri od sebe, potem pa se pritožuješ, da je uradna medicina neučinkovita ali tvoj dohtar nesposoben. No, pa sem že zašla s teme.

Lepo nedeljo vam želim 

[Jagodka]

Optimizem je super zadeva. Aerobika 

Ta tradicionalizem, ki se pokaže prav pred prazniki ni v ženski naravi. To je prtljaga, ki smo jo prinesle iz svojih primarnih družin. To pospravljanje pred praznikom. 

Pa saj bistvo velike noči  niso počiščena okna. Če je možu to tako pomembno je izbral pravo pot, počistil jih je. Zakaj je to nujno delo ženske? Sama sem s tem razčistila kakšne dve leti nazaj. Sem povedala svoji mami in tašči, da Kristus vstane ne glede na zamazanost mojih oken in da ga to sploh ne zanima. Malo negodovanja, ampak to je njun problem, kako to jemljeta in ne moj.

Potico, pirhe ustvarjamo skupaj z mularijo, pospravimo pa toliko, kot je potrebno in kar je potrebno za sprotno. Pirhi so bili letos flekasti, pa se jih je žegen vseeno prijel, potica pa na eni strani ful pomazana, na drugi pa nič. Vse smo pojedli. 

Se mi zdi, da imam dve službi, in nobene ne opravljam res dobro. Izobraževanje mi je prebudilo določena hrepenenja in nadaljnjo vedoželjnost, da samo doma ne bi bila srečna. Predvsem bi bila zelo osamljena. Zdelo bi se mi, da zapravljam svoje talente. Otroci bi šli, me iz dolžnosti obiskovali za praznike, na radio dali kakšno pocukrano pesem in to bi bilo to.

Ja, dve službi imamo. Moji so stari 3,5 in 7, imajo mojo pozornost, ljubezen in skrb. Postajajo samostojnejši in prihaja čas še za druge stvari. Mika me, da bi nadaljevala študij, ker z znanjem, ki ga imam vse težje obvladujem situacije v službi. Lotila se bom jeseni. To moram narediti za svojo kariero, za sebe. Otroci ne bodo zaradi tega nič zanemarjeni, bo pa stanovanje bolj razmetano in obleke nezlikane. Pa kaj.

Tvoji otroci si zaslužijo zadovoljno in veselo mamo. Taka boš takrat, ko boš sledila svoji poti in se manj oklepala tradicije, ki predpisuje, kakšno vlogo ima kdo. Če so tvoji starši s tem zadovoljni, prav. Ti nisi in zato si se odločila stvari spreminjati. To je dobro. Spremeniti stare vzorce in se ob tem ne počutiti krivega je naporno delo, ampak se splača.


Mislim, da boš čez čas dobra, empatična družinska zdravnica. 

[jesenka79]

Hvala vam in sploh tebi, Jagodka. Mi je že bolje, zato bolj malo pišem o sebi.

A očitno res rabim kar podpore, da mi drugi pravijo, da sem fejst. Potem bom morda res sama začela verjeti, da sem takšna. In bolje je, da verjamem to, kot pa kaj negativnega.

No, odkrivam tudi svetle plati kroženja po klinikah: ni nujno, da greš na slabše, lahko greš tudi na boljše! In trenutno se imam prav fajn, ker nisem med prehudimi pametnjakoviči, očitno pa mi bodo v tej rundi tudi odobrili specializacijo.

Juhu!

Medicina je zame! Tudi materinstvo je zame. Veselim se ker lahko zdaj kaj tudi samostojno naredim.

 

[trzinka]

Super , kar tako še naprej

[jesenka79]

Seveda pa ne pomeni, da sem se svojega križa kar znebila. Še vedno so vzponi in padci.

Delam napake. Očitno nisem najbolj nadarjena za odnose v službi, posebej s sestrami. Ker se mi zdi, da nimam povedati nič zanimivega za kramljanje - recimo glede potovanj ali kakih tračev - sem pač takrat tiho, v bistvu sem najbolj zgovorna, ko se kaj dogaja, ko kaj delamo, da vprašam, pripomnim.
Včasih očitno zato izpadem vzvišeno, ker pač kao če nisem vprašana ali ni kaj v zvezi z delom, ne čutim, da bi začela pogovor ali se kaj pohecala, o privatnem življenju pa tudi ne govorim. Imam dva mala otroka, kul, tu pa je tudi konec. Se mi zdi, da po začetku, ki je morda obetaven, kmalu ugotovijo, da sem nevedna in še dolgočasna povrhu.
Komunicirati mi je včasih tak napor.

Le zakaj?

Danes sem utrujena, je bilo kar dela, kadar pa sem na drugem delovišču, sem utrujena od nedela; sestram v napoto, bolj opazujem, po viziti drugih ni, kar je treba, naredim, potem pa kaj preberem, motivacija mi pade, še za spraševat mi ni. Le čemu se truditi, če pa sem tu le štiri mesece?

[alexx]

Jasenka...nadarjena si za zdravnico.

Jaz imam dobre in slabe dneve...ogovarjam NIKOLI. Res NIKOLI. Zgovorna sem...dobro se pretvarjam...imajo me radi...večina. Pravijo, da sem prijazna...da sem dobr človk...a tebe bi imela za dohrtco. Tud če ne znaš s sestrami. Ločim to...večina loči.

V bloku mam *šamanko* z majhnimi otroci. Saj nisi ti? Pediatrinja...bodoča...a dva in več otrok.? ZMOREŠ...zmoreš.  Lohk ti pa popazim *mularijo*.  Ne bom povedala. Znam *molčati*.

[jesenka79]

Neee, najbrž ne. Ne bom pediatrinja. Sicer pa, tudi če bi bila, so what?
Tudi jaz bom na ulici srečevala svoje paciente, od katerih sem slišala kakšno osebno stvar, pa to ne pomeni, da bi nanje gledala manj spoštljivo. Spada pač k poklicu.

Ja, počutim se precej nesprejeta, to je moj križ. Ne vem, kako se vesti, da bi bila vsem všeč. Vem, da je to nemogoče, a še vedno se obnašam, kot da je mogoče.
Če molčim, lahko izpadem vzvišena, (a molčim zato, da ne bi koga nadlegovala s stvarmi, ki niso relevantne za delo  - lahko pa bi tudi popestrile vzdušje, a iz privat življenja pač ne čutim, da bi kar tako trosila neke opazke naokoli), če govorim, lahko zinem kaj napačnega. In lahko pride naokoli do napačne osebe v čisto drugi obliki. Beseda izrečena ne vrne se nobena.
Opažam, da se obnašam precej defenzivno, tj. da ja ne bi kdo pripisoval krivde za kar koli meni. A kljub temu se čutim odgovorno. Tudi za stvari, za katere nisem odgovorna in sem bila le prisotna. Delam pač pod nadzorom (kot sekundarij, brez licence etc.), tako da je odgovoren moj nadzorni. Cilj je učenje, pridobivanje delovnih izkušenj, a kljub temu doma razmišljam, ali sem naredila prav, ko nisem poklicala konziliarnega specialista na lastno pest glede nekega vprašanja (ker je bil moj nadzorni odsoten) ali ne. In ali je to pacientu kaj škodilo ali ne. Ni šlo za kaj urgentnega, temveč le za to, da bi bilo boljše, bolj vestno zdravljenje.

Tudi doma občasno čutim nesprejetost. To sem prinesla še iz svoje primarne družine, kjer sem na kritiko in posmeh reagirala z odmikom, zaprtostjo vase. In če me doma mož kdaj opomni, se najprej skregam, kolikor pač imam energije, ker mi je enakovreden. A ko ne morem več, se pač branim z molkom in odmikom. In potem me napada še zaradi tega. Nikoli ni nič dovolj dobro zanj (tako čutim, ko se spreva), ob tem sem prizadeta, se umaknem, in vse je še slabše. Poleg tega pa tudi jaz njega nehote prizadanem, včasih pa se mu zaradi nemoči posmehnem. Ima pa tudi depresijo, je na AD, in vem, da si ne smem vsega tako jemati k srcu, a ko sva oba bolj v slabi koži, zna biti precej naporno. Hkrati mi govori, naj se z njim več in bolj na široko in globoko pogovarjam, v isti sapi pravi, da bo najbolje zanj, če si bom vzela čas zase in se spočila, šla na telovadbo, obenem pa, če on nima energije, sem primorana več delati v gospodinjstvu in v zvezi z otroci. In ob tem naj bom nasmejana in sproščena? Nemogoče. Ne vem, naj si tudi jaz kar AD predpišem? No, sej kar tako si jih gotovo ne bom. A moram se nekako naučiti, da ne morem vsem ugajati. To je zelo važno, saj bom sicer pregorela.
Pa ni količina dela kriva, pač pa odnosi, do sodelavcev, do družinskih članov.

Manjka mi tudi sogovornikov, kar je najbrž eden od razlogov, da pišem na ta forum. Težko si jih tudi najdem.

Hvala vam za spodbude in informacije. Čeprav skupaj le po netu, je nekoliko lažje nositi svoj križ.

[niti]

Hojla jesenka79!
Brati tvoje poste mi je bilo podobno, kot brati sebe. Zanimivo, da lahko nekdo občuti tako podobno.
Nisi edina, ki tako čuti. Tudi jaz sem na podobnem. Hodim sicer še na faks, kjer se trudim vsem ugajati - le zakaj?  Po drugi strani pa se izogibam vseh stikov. Največ govorim le s prijateljico, s katero se poznava že nekaj let. Z drugimi mi je muka komunicirati. Imam tudi tremo, ne vem kaj naj rečem, kako naj se obnašam. Zakaj bi se potem trudila? Tudi jaz veliko razmišljam kaj si drugi mislijo o meni.
Faks mi pobere ogromno časa, potem skrb za dom in vrt, kjer živita oče in brat, ter skrb za dom kjer živiva s fantom. Časa zase mi primanjkuje, tako kot tebi. Pomagata mi psa, čeprav mi vzameta ogromno časa, a sprehod z njima, pogovor... jap, tudi pogovarjamo se, stiskamo - mi pomaga. Ker nimam sočloveka, ki bi ga lahko objela.
Bravo za pogum, da si se vpisala na aerobiko, jaz tega ne zmorem. Sicer pa čestitke, ker si izdelala študij, ki te veseli - mene je tudi veselilo delo z ljudmi, da bi jim pomagala, a so mi vsi govorili, da sem premehka, da bi se zlomila. Najbrž bi se res. Res čestitke.
Ne dvomi vase. Si sposobna, mislim ej, narediti tak študij ni mačji kašelj. Poleg tega imaš dva otročička, moža, ki te ima rad. Jaz bi bila ponosna nase. In res si lahko ponosna nase. Tako so ti že vsi napisali.
Imej zaupanje vase. 
LP, niti