zmedena

[čebula]

oj,

odločam se za menjavo terapevta - moja sedanja je sicer relativno kul (človeška), vendar jo zaradi njenih obveznosti vidim čedalje redkeje (cca. 1x na 3 tedne) za slabe pol urce, pa tudi terapija je nakako brez repa in glave.
Naj povem, da sem "motena"  že zalo dolgo časa, da imam za sabo že celo vrsto neuspešnih terapij: večinoma filanje s tabletami in kontrolni pregledi 1x na 3 mesece po 10 min, ali pa nasprotno, zdravljenje s pogovorom, ko sem bila povsem na tleh (in bi potrebovala AD), neuspešne skupinske terapije (kramljanje),...
Zamenjala celo vrsto terapevtov, med njimi mnogo takih, ki bi jim bilo treba odvzeti licenco.
V glavnem nobene resne, dolgotrajnejše, celostne terapije. Samo drobtinice tu in tam.

to je bilo na kratko o preteklih izkušnjah, sedaj pa bistvo. 

Prvič sem se odločila, da si poiščem samoplačniško terapijo, ker je (žal) to očitno v SLO edina možnost, da prideš do neke kvalitetne, kontinuirane in predvsem REDNE terapije.
Vem, da mi bodo nekateri oporekali (glede zgornje trditve o (ne)samoplačniški terapiji) ampak dajmo o tem v kakšni drugi temi.
Problem je, da bi se rada "dobro" odločila, pa ne vem kako!
Kako izbrati dobrega/ustreznega terapevta/terapijo za svoje težave?!
Ne bi rada namreč še nadaljnih 10 let skakala od enega k drugemu in zgubljala čas.
Joj dolgovezim...ampak žal ne gre na kratko.
Kako naj se človek v stiski odloči za primerno terapijo, če se že terapevti med samo ne strinjajo niti o vzroku težav, niti o zdravljenju?!
Po eni teoriji so vzroki čisto biološki; kemijsko neravnovesje v možganih in zdravljenje z zdravili (psihoterapija po tej logiki verjetno res ne koristi)
Drugi pravijo vzroki so v otroštvu, odnos z mamo,...zdravila zdravijo samo simptome, potrebna je dolgotrajna psihoterapevtska obravnava, brskanje po preteklosti (npr. razvojno-analitska)
Tretji spet: pustimo preteklost v preteklosti, treba je reševati probleme tukaj in zdaj, probleme rešujmo z raznimi tehnikami (npr. KVT)
Potem pa še realitetna, integrativna, transakcijska, itd. terapija; vsaka s svojo razlago izvora težav in svojim pristopom k reševanju.
Kako se odločiti??!
Kako veš, kaj je najbolj optimalno zate, če še terapevti ne vedo (oziroma vsak zagovarja svoj pristop)
Zame je ogromna razlika, v teoriji, da je npr. depresija biološkega izvora ali pa rezultat travm iz otroštva, nepredelanih vsebin, čustev.
Vse to me prav žalosti....
Npr. pred dvemi dnevi sem bila prvič pri terapevtki za katero se odločam. Razložila mi je, da terapija traja več let in da napredek pride počasi. Vse lepo in prav, ampak kako veš, da si v "pravi" terapiji, če npr. 2 leti ni opaznega napredka (terapevtka pa ti že vnaprej pove, da je to zelo možen scenarij)
Da ne omenjam, da vse skupaj ni niti malo poceni...
Se opravičujem za tale roman, ampak morala sem nekam izliti svojo žalost in razočaranje... 

[Yang]

Za vsako reč se najde primerna terapija, torej tudi za tvojo vrsto težav je kakšna bolj primerna.

[ton]

Čebula, žal zelo razumno razmišljaš. Žal je pri nas s terapevti približno kot z zobarji: tako malo jih je, da trg sploh ne dela. Ene par je velikih zvezdnikov (upravičeno ali pa tudi ne) in cela vrsta tudi ribičev v kalnem (in po tošeljnih)...
Če bi trg delal, bi lahko terapevta vprašali 'koliko ljudem ste pomagali doslej in kakšni so rezultati?' - pa žal nimamo te možnosti.
KAr ti govori tale nova terapevtka, se mi zdi razumno. Če si lahko privoščiš, poskusi mesec ali dva. Potem lahko spet zamenjaš.

[Noelle]

čebula,

tudi sama sem malo zmedena glede tega in že nekaj časa razmišljam o tem za kakšno terapijo bi se odločila ... se mi zdi, da je predvsem odvisno od tega kakšne težave imaš, katere so tiste stvari, ki ti delajo največje težave in ki bi jih želela rešiti, kaj pričakuješ od terapije ...

pa dobro se je pozanimati na kakšnih principih deluje posamezna vrsta terapije, s čim se ukvarja ... sama se odločam med transakcijsko analizo in integrativno psihoterapijo ...

[scorpion]

Ja, je kar žalostno, da mora človek toliko časa iskati in tavati, in pri tem zapraviti celo premoženje, da ugotovi kaj je pravo zanj...

problem pri ljudeh s takimi težavami, kot so naše je v tem, da se ne zanesejo nase in na svoje občutke in ne vedo kaj jim res koristi....po moje sčasoma človek razvije OBČUTEK zase in ve kaj je pravo zanj in kaj ne....to je del razvoja..jaz terapijo razumem kot  osebnostni razvoj...


In ko začutiš, da tole nikamor ne vodi takoj nehaš in prekineš. Mogoče je za začetek bolje iti k nekomu s koncesijo, da malo vidiš kako kdo funkcionira...in kaj ti splo paše, odgovarja, koristi..

[scorpion]

Če razmišljam čisto egocentrično, se mi zdi nepravično, da mora človek v odraslosti plačevati terapevtom za to, da predeluje svojo preteklost, ker je nekdo drug zamočil v mojem otroštvu. Nekdo, ki bi moral biti na tvoji strani in ti pomagati....

to dejstvo je prav strašljivo..po drugi strani pa osvobajajoče...sam si prišel na ta svet in sam boš odšel...svet je tak kot je...za nekatere prav neverjetno krut...drugim gre malo lažje....

[čebula]

ja scorpion, jaz bi najraje račun za psihoterapije izstavila svoji mami 

zanesti se na svoj občutek? ja, sliši se lepo

jaz sem zadnje 2 leti vztrajala v skupinski terapiji, ker sem vsakič, ko sem namignila, da to ni to in da bi prenehala dobila odgovor v smislu, da hočem "zbežat" od problemov...

zgleda, da res prevelik povdarek dajem strokovnjakom in njihovemu mnenju, kot pa svojim občutkom...

ne bi rada ponovno zajebala in tavala še naslednijh xy let.

Scorpio, bila sem kar pri nekaj različnih s koncesijo....vsi so prezasedeni, nekaj jih je naveličanih vsega, nekaj zoprnih, celo nesramnih, brezčutnih. Najde se tudi kakšen človeški, ampak ni časa za neko redno terapijo. Napišemo receptek, par besedic in to je to.
Že leta in leta...
Tega se nočem it več

[Bogica]

Ja žal čebula je res temu tako.....
Moje osebno mnenje je, da je skupinska terapija lahko samo nadgradnja individualne
terapije.
Ko sem jaz začela hoditi k psihoterapevtu (seveda samoplačniško) sem na začetku
rabila kar precej volje, da sem vztrajala, ker se mi je vsake toliko časa vse skupaj
začelo zdeti brezveze.  Pa sem včasih tudi malo špricala. Potem pa me je psihoterapevt
lepo vzel v roke in sedaj je o.k.. In komaj po dobrega pol leta so začele na dan prihajati
stvari in se je začelo resno delo. Vedno bolj mu zaupam in vedno lažje mu vse povem.
In kot si že sama napisala - nihče ti ne more dati garancije, da se boš pozdravila. S tem sem
tudi jaz bila seznanjena ob prvem obisku. Vsekakor pa sem že veliko pridobila z to terapijo
in vem, da še bom veliko pridobila. In že to se mi zdi ogromno pa četudi ne bom nikoli
popolnoma ozdravljena - bo pa lažje kot bi bilo brez terapije.....

Tako, da če se najdeš s katerim psihoterapevtom vedi, da ni vse le metanje denarja
stran.....

lpb

[scorpion]

ja, Čebulca te razumem. Meni se je podobno dogajalo. Hodil sem na polikliniko v skupino celih pet let in nisem imel od tega poplnoma nič. Psihiatrinja, ki je vodila zadevo pa je od dolgega časa kinkala..si predstavljaš spala je dobesedno medtem ko je ljudem dopudtila, d blebetajo neumnosti in ponavljajo kakšne vsemogoče simptome imajo....NORO!!!

In ko sem rekel, da mi gre to nenehno tarnanje na živce in da mi to ne koristi sem dobil podoben odgovor:"hočeš pobegniti od problemov." "ne dovoliš skupini, da ti pomaga!" itd...neumnosti...

Kolko časa rabi človek, da si ne pusti več prati možganov in začne slediti sebi....

Jest bom pa grehe mojih staršev moral kar sam poplačat na terapiji........žal...

[himiko]

Psihiatrinja, ki je vodila zadevo pa je od dolgega časa kinkala

-->

Sramota, plevel slovenske psihiatrije... Najboljsi pa odhajajo...  , ker se prevec razdajajo...

Lp

Himiko

[scorpion]

Čebula, me pa zanima kaj je tebe motilo na skupinski terapiji? Česa si si želela in kaj si pogrešala? Kaj bi želela drugače? kaj je tisto za kar imaš občutek, da bi ti pomagalo?

[čebula]

hm...1x tedensko obiskovanje skupine se mi zdi bolj ko ne "kofetkanje", se pravi nekaj sicer govorimo, vse skupaj bolj površinsko. Sej je luštno, družabno srečanje pa to, ni pa TERAPIJA (vsaj zame ne).
Po moje pomaga nekomu, ki ni fejst v k..., ki nima duševne motnje (ali pa je neizrazita), se je pa mogoče znašel v težkem obdobju svojega življenja, ali pa je malo izgubljen,...
Gre bolj za PODPORNO skupino, ne pa za zdravljenje.

Zakaj vztrajam toliko časa? Zaradi vsemogočnosti, ki jo pripisujem terapevtom, "oni že vejo, kaj je najbolje, saj so ja študirani, madona!" Gotovo se jaz premalo trudim, si zatiskam oči,...

Seveda vedno znova pridem do tega, da mi moj občutek govori, da ni ok, da to ni zame, da mi ne koristi, ampak kar vztrajam.
Ne vem, zakaj si tako ne-zaupam. mogoče zato, ker pač mislim, da sem "motena" in se itak ne morem zanašat na svoje občutke (ki so, roko na srce, res pogosto izkrivljeni, pretirani,...)

Kaj si želim?
V prvi vrsti razumevanje, nekoga, ki mu bom zaupala brez zadržkov, človečnost in seveda strokovnost. Ki bi videl, da sem motivirana, da sem pripravljena delat.
Pa da bi imela redno terapijo
Pa da bi kaj zaleglo seveda...   

[jazzjazz20]

Ko sem jaz začela hoditi k psihoterapevtu (seveda samoplačniško) sem na začetku
rabila kar precej volje, da sem vztrajala, ker se mi je vsake toliko časa vse skupaj
začelo zdeti brezveze.  Pa sem včasih tudi malo špricala. Potem pa me je psihoterapevt
lepo vzel v roke in sedaj je o.k.. In komaj po dobrega pol leta so začele na dan prihajati
stvari in se je začelo resno delo.

no...moja pastorka hodi k dobremu psihoterapevtu....
sedaj se počuti v redu zadnjih 10 dni..in glej ga vraga...ona bi kar opustila psihoterapevta...
izboljšanje stanja pripisujem ADjem, ki jih je ponovno pričela jemati (prej je bila 4 mesece čitso fuč)...

in pri njej je vedno tako: ko je slaba...ale šibajmo vsi reševat kjer in kar moremo...jok...cviljenje...panika...opuščanje aktivnosti...popuščanje v šoli...
ko ej boljša...pa se ji fučka za vse...

a ravno, ko si boljši...stabilen...lahko pričneš delati na sebi...

[Amelie]

Mene pa zanima razlika med individualno in skupinsko psihoterapijo. Kdaj je priporočljivo prvo in kdaj drugo? Kako izgleda skupinska psihoterapija, kako poteka? Individualna je seveda dražja. V kakšne skupine hodite vi in ali imate občutek, da je koristno, koliko članov je? Za kakšne težave?

Malo sem izgubljena, ko iščem po netu...

[Lost]

Amelie to je predvsem odvisno kaj je tebi blizje.
Jaz na zacetku o kaksni skupinski niti pomisliti nisem upal, zaradi sramu in strahu kaj si bodo drugi mislili.
ZAto sem prvo zacel z individualno in po nekaj mesecih kombiniral z PSIHOEDU ki jo je organiziral DAM.
Redno pa sem se udelezeval tudi skupin za samomoco prav tako preko DAMa.
SKupinska je predvsem koristna ker vidis da se ljudje socajo z podobnimi trezavami in dobis
tako strokoven kot nasvet od njih. Misli da je nekako stevil clanov najbolje do 8 ljudi.

[MC]

Zdravo Amelie,

sem hodila na dve skupini, podporno in psihoterapevtsko... Gre predvsem zato, da deliš mnenje z drugimi udeleženci, ki te podpirajo, ti svetujejo, imaš pa tudi psihoterapevta, ki usmerja celoten pogovor in podaja malo bolj strokovna mnenja. Če imaš težave v vsakdanjem življenju, v službi, z odnosi itd je priporočljiva. Jaz se vedno bolj nagibam za individualno, ki je pa žal precej draga. Imam pa tudi precej okostnjakov v omari oz. stvari, ki jih niti slučajno ne bi hotela deliti na skupini, saj so zame preveč osebne in travmatične.

[Amelie]

Hvala vama.  Tudi jaz bom začela z individualno, pa bom videla, kako in kaj. Res je precej drago, ampak se da drugim manj pomembnim stvarem odpovedat. Mogoče se pa kdaj opogumim in pridem tudi na DAM skupino pogledat.

[milina]

Čao čebula ,
Prvo ne vem, zakaj sebe pojmuješ kot zmedeno, zamisli se nad tem, od kje ti to?
Če je težava smo zmeda, potem začni polagoma odpravljati to zmedo; življenje in misli lahko primerjamo z  nahrbtnikom, ki ga nosimo in je v njem cel kup nepotrebnih zadev, zato ga moramo večkrat pregledati na svoji poti in vreči ven, kar je nepotrebnega in ga napolniti z novim, svežim. Torej prvo reši to zmedo.
Loti se čustev, razišči svoje misli in čustvene odzive. Čustvo sledi misli. Torej če boš razmišlala pozitivno, bodo tudi čustva pozitivna.
Osvetli svoje vzorce, v katere se zapletaš. Potem zamenjaj miselni tok.
Ukvarjaj se s športom, hodi v naravo, druži se s pozitivnimi ljudmi, poglej v svojo dušo, razišči svoje potrebe, kaj si želiš, kako bi želela, da poteka tvoj idealni dan in se loti uresničevanja. Vedi, da je ljubezenv tebi. Kupi si knjigo Vilinski simboli (avtor: Marejtka Jeršek)in jih začni uporabljati. Srfaj po spletnih straneh, najdi si kakšnega prijatelja na MSN-ju ali kaj podobnega, skratka živi polno življenje.
Za terapevta pa prisluhni sebi, kaj pravzaprav iščeš, kaj pričakuješ od njega, potem se odločaj, izbrskaj vse varjante, izloči bistvene terapevte zate, jih obišči in se potem odloči. Spremljaj tekoče dogajanje.
Lep pozdrav!

[ton]

O džizs - Marjetka se zdaj ukvarja z Vilinskimi simboli? No, vsekakor modra odločitev za prehod z leposlovja.
Na reklamo s protireklamo.

[vesnav]

Že več kot deset let. Brez besed....

Sicer pa je Milina na splošno lepo svetovala... (brez simbolov )

V.