Posttravmatski sindrom

[Forza]

Živjo!

Zanima me, če ima kdo izkušnje s posttravmatskim sindromom.

"Posttravmatski sindrom, ki se izkazuje skozi anksioznost in panične napade" je namreč moj problem - diagnoza tako psihiatra kot nevrologa (ja, tudi tja sem šla, ker na začetku nisem mogla verjeti, da nam psiha lahko kaj takega ušpiči  ).

Nekaj let nazaj sem imela hudo nesrečo, voziček nekaj časa, rehabilitacija, brazgotine, trajne posledice (, ki pa niti niso tako hude kot bi lahko bile - in, ja, sreča, ki jo včasih občutim, ko samo HODIM, kaj šele smučam je neizmerna  ), zdravljenje z ADji, ponovitvene epizode, spet zdravljenje.

Ko prebiram tale forum, mi je sicer v veliko pomoč, ampak ne najdem se pa notri. Nekako ne vem, KJE naj nadaljujem "delo na sebi". Kakorkoli se obrnem ne najdem drugega vzroka, kot je bila moja nesreča. OK, bila so stresna obdobja (bolezen in smrt v družini, moji manjši operaciji, prepiri v širši družini), ampak s pomočjo staršev, babice, fanta, brata in prijateljev smo nekako prišli tudi čez to.

Vsi pravijo, kako sem pogumna (in takrat, ko je bilo najhuje z mano sem RES bila), notri sem pa tak STRAHEC, da kar boli!  Ne vedno - zdravila precej pomagajo. In potem je kake 3 mesece vse super, nato pa ponovno panični napadi, tesnobnost, nespečnost brez vzroka... Trenutno preživljam stranske učinke ob začetku jemanja zdravil že tretjič.

Kdo kaj pozna posttravmatske motnje?

Vsake pomoči, nasveta, izkušnje bom hvaležna. 
 

[umetnica]

ojla.....

....ne vem kolk ti bom lahko pomagala, vendar imam tudi jaz med ostalimi diagnozami(depresija, panika anksioznost), tudi posttravmastski sindrom.....

.....kot otrok, sem bila prvi in neposredni ocividec, neke precej hude poskodbe, nasega soseda.....
...ne bom sla v podrobnosti, bilo pa je grozljivo......veliko krvi in veliko kricanja......

...takrat se ni nihce ukvarjal z menoj...ker so se vsi ukvarjali in pomagali njemu.....
...jaz se spomnim da me je potem dogodku, tako bolelo celo telo, kot bi me kdo neusmiljeno pretepel, nisem ne jedla, skoraj tudi pila ne in  trpela sem hude fizicne bolecine bolecine.......

To je nekako potem potonilo v pozabo...dokler me ni  v odrasli dobi napadla panika ob vsakem zvoku sirene, ob kricanju, skratka ob kakrsni koli nezgodi, tudi lazji......

Pri meni ja zal se danes tako, da se moram vsakic sproti zavestno vzeti v roke ko pride do takih dogotkov...vcasih mi uspe , vcasih pa tudi ne.....

Moj zdravnik pravi....da se ne smem v kriznem trenutku postaviti v vlogo nebogljenega otroka, ampak poskusam odraslo odreagirati.....
Skratka zavestno dogodek iz preteklost ne povezovati z dogotkom v danem kriticnem trenutku......
Ni lahko, res ne....ampak vredno je vsakic znova poiskusiti in se ne takoj predati neobljadljivi tesnobi in paniki.....

Meni vcasih gre , vcasih pa tudi ne......

[Spiderwoman]

Glede rešilcev imam tudi jaz avtomatske asociacije, na tisto kat sem dala skozi, in pojavlja si mi takoj negativna misel.

To misel poskušam vedno peusmeriti takole: Glej, rešilec je, nekomu se je nekaj zgodilo, a ga že peljejo v bolnico, da  mu pomagajo.

Lp, Urša

[Forza]

Imam prijatelja, ki je reševalec in pravi, da je veliko, veliko več ljudi, ki jih rešilec popelje nazaj v življenje - tj. jim pomaga. Tako, da... avtomatska asociacija "pomoč" res drži! 

Urša, Umetnica - vidve imata, če sem prav razumela, obe nekega "sprožitelja" tesnobe. Sama ga še nisem našla - tesnoba in panika enostavno prideta; brez kakršnekoli povezave z nesrečo. Pred nesrečo tega ni bilo. In malo težko se mi je izpostavljat in delat na sebi, če ne vem, kje naj začnem.

No, malo sem se zlagala - trenutno mi zna blazno tesnobo povzročiti misel na to, da mi zobar obljublja, da "bova" dala tri modrostne ven...  Ampak saj itak nimam druge izbire, kot it in se prepričevat, da se mi ne bo zmešalo od bolečin...

[alexx]

No, malo sem se zlagala - trenutno mi zna blazno tesnobo povzročiti misel na to, da mi zobar obljublja, da "bova" dala tri modrostne ven... Ampak saj itak nimam druge izbire, kot it in se prepričevat, da se mi ne bo zmešalo od bolečin...

Draga Forza...misel na zobarja pri vseh sproži tesnobo...tudi jaz imam v torek zobarja...

[Forza]

Alexx, držim pesti!

[pepi]

...misel na zobarja pri vseh sproži tesnobo...

meni tudi, 

lp

pepi 

[alexx]

Forza....bom poskusila danes ob 10.30 zbrati vse moči. Hvala ti. 

[Forza]

Eto, bila sem pri psihiatrinji zaradi poslabšanja. Sva se temeljito pogovorili in razen nesreče ni našla drugega vzroka za moje težave. Pravi, da je bilo to sprožitelj in, da sem bila preveč pogumna takrat ob rehabilitaciji (Rekla je, da sem se obnašala "nečloveško"! Zdaj imam pa tako zelo človeške strahove pred samoto    ), da sem potlačila čustva in strah ter, da se to zdaj manifestira skozi panične napade - strah gre ven na nepravi način ob nepravih trenutkih. Kaj lahko naredim? Nič! Sčasoma bo izzvenelo, seveda pa moram še vedno delati na sebi - v mojem primeru je to peljati perfekcionizem in previsoke zahteve do sebe in drugih na "sprehod" drugam.

Alexx, upam, da je šlo pri zobarju. Meni so spulili zob in ni bilo paničnega napada! Juhu, zmaga! No, boli pa itak, ampak je za zdržat! 

[amarina]

Pozdravljena Forza,

si zdaj že kaj bolje s posttravmatskim sindromom - mislim po več kot enem letu?
Jaz sem imela prometno julija in sem že na urgenci, ko sem morala vse obnoviti doživela tak napad joka in tako grozo, da se sploh nisem mogla ustaviti. Nespečnost in konstantne nočne more, podoživljanje ene in iste slike tik pred trkom, pa še napadi panike, strah pred gnečo... Meni pomaga moj pes in sprehod v naravi, pa vse delati počasi, projekte ki so bili prej na vrhu, sem dala na stand by. počasi se pobiram, vozim še ne sama, vrat tudi ni najboljši, čaka me še nekaj terapije v zdravilišču, potem pa upam da bo.

lep večer

amarina

[ljubica]

Pozdravljena, Anamarina!
Posttravmatski stresni sindrom je "ošaben" gospod. Pride, ko se mu zljubi in zahteva vso pozornost "gostitelja". Zato ne uspemo, če ga odganjamo, ampak z njim najprej ravnamo v rokavicah, dokler ga ne prerastemo.
Rešitev res ni v "nečloveškem" ravnanju s samim seboj, ampak v skrbi zase. V pogovorih s samim seboj in v tem, da si dovolimo, da boli, kajti šele potem lahko travma izzveni.
Po prežiivetih nesrečah je telo izčrpano. In rabi predvsem tebe samo. Zato se posvečaj svoji duši in telesu in ubogaj zdravnike!

[amarina]

dragi moji sptrpini,

danes sem se peljala v Ljubljanao z avtom. Čisto sama  uspelo mi je. Šla sem bolj zgodaj , da po poti ne bo gneče in sem čisto lepo brez panike peljala, samo avto je nekam čudno plesal - levo in desno, predvsem pri ustavljanju.- tudi parkirala sem lahko bočno in vse je šlo.  med vožnjo sem si ful navijala radio, prestavljala postaje, da sem imela stalno muziko. Sicer pa nimam kaj...moja mama si je včeraj izpahnila roko in tako nimam nikogar , ki bo mene vozil do vlaka. Pa sem si rekla , grem do Trzina, do postaje, če bo kriza,  parkiram in na vlak.

sem ful vesela, res. Sedaj sem v službi in s sodelavko jeva čokolado.

lp am

[Arwen]

Bravo  , sem vesela zate 

[Janja]

Amarina!
Bravo, sem vesela zate. Zavedaj se tega, da je bil to OGROMEN KORAK zate.

[zala]

V vašem pisanju sem se našla tudi jaz.... kar v več ozirih... od bolezni, do rešilca in tesnobe, ki te ob tem udari. Lani se mi je zgodil tudi napad panike... tega prav gotovo ne bi želela več doživeti.
Sama imam težave s hrbtenico,.. že pred leti sem bila operirana...in nikoli ne bo bolje, vedno le slabše. Naj povem, da ob psihični stabilnosti še kar gre, kakor hito pa me kakršen zunanji faktor vrže iz tira, pa se začnejo tudi težave s hrbternico, ki je dejansko najšibkejši člen. In pol boli hrbtenica, ker boli hrbtenica boli duša, ker boli duša je tukaj 1000 vprašanj kaj šele bo....in tako se iz kroga ne da priti ven.
Velikokrat sem že obležala, pristala na injekcijah, takrat si želim samo, da bi lahko spet hodila... ponavadi kar nekaj mesecev fizično ne pridem ven. kaj pa se dogaja psihično, pa tako nihče ne razume..

Poleg tega imam konstantno ciste na prsih... veliko punkcij za sabo, redne letne preglede... mama je leto dni umirala za rakom na prsih in sem jo sama (seveda z zdravniško pomočjo) negovala... bile so grozne rane... kožne metastaze, kri, zagnojki, nabiranje vode, neznosne bolečine z morfijem...
zdaj imam sama ciste.. od začetka je bil punktat I. razreda, zdaj je že II. Čeprav si zmeraj govorim, da se to meni ne more zgoditi.. pa vendar.. ko kakšna cista nastane na novo je grozna stiska...
Pred dvema letoma se mi je zgodila še ginekološka operacija...ja.. veliko zunanjih in realnih razlogov je, da se začne tesnoba in smrtni STRAH, ki se samo stopnjuje.

Tako zelo sem včasih sita svojih "bolezni", ki vsaka ima sicer svojo osnovo, pa vendar...
Ne vem, kako to obvladati in sprejeti, da sem vedno starejša in da bo tega še veliko, saj sem mnogo tega že sama prestala in še več videla.
Ko sem lani doživela prvi napad panike, kot ga opisujete tukaj...začeli so mi množično izpadati lasje... potem je bila panika še zaradi tega...
V vseh teh letih se nabere veliko tega, česar preprosto ne obvladujemo več. Treba bo spremeniti gledanje na nekatera pretekla dejsta in znati preusmeriti misli, ko se začnejo kakšne "čudne zadeve" v počutju. kako še tudi sama ne vem...
Prav gotovo pa se bomo tudi to naučile. Saj se moramo naučiti, ker si menda ne bi smeli dovoliti, da nas to obvlada....
Skupaj bomo zmogli... ni hudič, da nekdo izmed nas ne bo našel kakšne metode, ki bo v pomoč tudi še komu!!!
Zato: zaupajmo si, kako se počutimo in kaj poskušamo takrat storiti...
Ni hudič....
Vse dobro!!
 

[pupika]

zala 

[Arwen]

Zala 

V vseh teh letih se nabere veliko tega, česar preprosto ne obvladujemo več. Treba bo spremeniti gledanje na nekatera pretekla dejsta in znati preusmeriti misli, ko se začnejo kakšne "čudne zadeve" v počutju. kako še tudi sama ne vem...
Prav gotovo pa se bomo tudi to naučile. Saj se moramo naučiti, ker si menda ne bi smeli dovoliti, da nas to obvlada....

  in vse dobro tudi tebi 

[zala]

Forze več ni.... ampak... Amarina pa je še ostala. menda....
In kako gre?
 

[amarina]

hvala sotrpini za spodbudne besede. Malo sem se umirila psihično, šla sem na zdravljenje poškodbe v zdravilišče. V terapevtskem smislu je bilo naporno, za dušo pa lepo , sprememba kraja, nič vsakodnevnih obveznosti in duša se spočije.  Družbo sem imela fino, tja in nazaj so me peljali drugi, pa je šlo. Zdaj sem nazaj doma in spet me hvata paranoja...menda me spet zasledujejo z detektivi...mislim da že drugi dan. Moram preverit pri sosedu, ali je tipček res delal anketo ali je samo blefiral in spreševal po meni. kaj si vi mislite , če nekdo stoji na sosedovem dvorišču - se pravi na privat lastnini, pa kao čaka kolega, ki ga niod nikoder, k sosedu tudi ni namenjen, vi greste mimo , vprašate tipa kaj počne tam, a koga potrebuje? in tip relče da čaka kolega in potem , ko se oddaljite pet metrov on takoj telefon v roke in nekam kliče in potem se odpravi po sosdnji ulici naprej.
varianta a : lahko je diler in čaka stranko, b : lahko je detektiv in vrši nadzpr nad  mano c: lahko res nekoga čaka...ampak eno uro? haloooo?

salem alejkum am