Živjo vsem, tu sem nova...
Za uvod naj najprej napišem, da sem pred 8 leti zbolela za depresijo in pred 5 leti sem prišla na zeleno vejo s pomočjo ADjev, VKT in skupine za motnje hranjenja.
No, življenje teče naprej in zdaj sem spet padla, oz. vsaj mislim tako.. ne vem točno, zato vas prosim, da mi pomagate razumeti samo sebe (če je to sploh možno
).
Torej, ko sem prišla na zeleno vejo sem po nasvetu psihiatrinje po 8 mesecih terapije prekinila z ADji in se po tem dobro počutila do lanskega septembra. Takrat je življenje zopet postalo težje, temnejše...najprej sem mislila, da je to le jesensko-zimska žlost, ki bo minila v mesecu ali dveh, kakor je minila v prejšnjih letih, vendar pa je kar trajala in jaz sem vedno bolj obupavala in tonila, tako, da sem se potem v februarju naročila pri študentskem psihiatru, ker trenutno še živim v Lj in sem dobila datum za prvi pregled ta teden. Reči moram, da so se v marcu moje težave malo omilile in tu nastane problem. Ta teden sem torej imela pri njem prvi pregled, kjer sem na kratko orisala svojo preteklost, povedala da sem enkrat že šla skozi depresijo... in takrat je padla odločitev, da mi ponovno predpiše AD. Pričakovala sem, da bova z dr. razjasnila, ali je moja diagnoza ponovna depresija ali ne... oz. da se bova pomenila, ali so zdravila res nujna, ali pač ne, glede na to, da se mi je stanje v marcu izboljšalo (morda je tako samo zaradi pomladi, ne vem). Ampak ne, sploh nisva razpravljala o mojem trenutnem (delno izboljšanem) stanju. In jaz sem zdaj zelo zmedena ali naj zdravila jemljem ali ne. Imam veliko pomislekov, saj moja žalost ni tako zelo globoka, kot je bila pred 8 leti, po drugi strani pa čutim, da ni vse v redu in nisem prepričana, da bom zmogla sama. Pa še to je, da bi mi ADji dodatno obremenili jetra, jaz pam mam obolenje na jetrih. Zopet po drugi strani pa mislim, da potrebujem ADje, da se končno spravim z mrtve točke... itd.
Do prihodnjega srečanja s psihiatrom je še več kot mesec dni, morda sem preveč nestrpna in ne morem čakat do takrat, da bi z njim razčistila, ali so zdravila res potrebna, po drugi strani pa ne želim zapravit še enega meseca svojega življenja na tej mrtvi točki.
Ko sem prvič prišla iz depresije sem si sveto obljubila, da bom, če se mi stanje ponovi, hitro poiskala pomoč in ne bom dovolila, da bi ponovno padla tako globoko.
In sedaj se sprašujem - ali sem že dovolj globoko?
Podpis: Zmedena
