Heii =(

[broken]

heei..pozdravcek usem...ist sm nova na tem forumu..nasla sem ga preko forum.tosemjaz.net res me veseli ko vidim da nisem edina s tezavami....počutim se kot da me vsak trenutek nekaj zadusilo...našla sem arhiviran forum prva pomoc..bil mi je zeloo vseec...zal mi je da ga ni vec...bi lahko tukaj zaupala svojo zgodbo..bojim se da bom nekega dne zarezala pregloboko in se ubila..ne vem kje je poanta ker si to želim..le strah je prevelik 

[Gaia]

Broken,

za začetek dobrodošla med nami 

Lahko nam zaupaš svojo zgodbo, saj ni treba vsega naenkrat - toliko, kot si se pripravljena odpret.

Zakaj se režeš? Kaj je tisto, ki "spravi čez rob"? A veš, od kod pride psihična bolečina, ki jo želiš s tem "zadušit"?

A si poiskala pomoč? Sicer nisem strokovnjak, ampak ko je nekdo tako nasilen sam do sebe, so v ozadju zelo globoke čustvene rane, ki jih sami težko premagamo. Včasih je dovolj, da nam kdo od bližnjih stoji ob strani, da nas podpira in razume. A imaš koga ob sebi?

Gaia

[broken]

hvala gaia za dobrodošlico =)


Izbrisano na željo uporabnice.

[Gaia]

Broken,

to je že začetek, da si nam tole zaupala. A ve kdo od tvojih bližnjih?

Moje mnenje - četudi sem boš nekako "zadržala" in se ne boš več rezala, boš namesto tega našla neko drugo obliko samodestruktivnega vedenja. Kar pa seveda ni rešitev. Če se boš osredotočila na odpravo simptoma (v tem primeru je simptom tvoje samopoškodovanje), to še ne pomeni, da si rešila problem. Ker vzrok bo ostal v tebi, dokler ga ne odpraviš. Ta bolečina te bo vedno silila v to, da boš škodila sama sebi.

Razumem, da je tvoja psihična bolečina tako huda, da preprosto moraš narediti nekaj, da preglasiš to bolečino.

Ko se ima človek rad, ko se resnično ceni, ne stori ničesar, da bi sebe prizadel. Ti pa s tem prizadeneš nekoga, ki bi ga morala imeti najraje - in to si TI.

Kaj je tisto, kar te najbolj boli? Še hodiš v šolo? Imaš morda tam težave? Ali so težave v družini?

Mi ti tukaj lahko stojimo ob strani, te podpiramo, moraš pa vedeti, da nismo strokovnjaki, da se sami borimo z svojimi bolečinami. Ni ti treba iti sama skozi to, pomagalo ti bo, če izliješ bolečino.

Drži se...

[broken]

gaia vem da niste strokovnjaki..ampak po prebranih temah na forumu se mi zdi da imate vseeno nekaj izkušenj ki mi morda lahko pomagajo..ali pa me vsaj usmerijo na pravo pot..in kot si ze rekla najboljse je ce te nekdo poslusa...to je ze veliko..vesela sem da sem nasla ta forum..vendar imam v sebi nekaksno blokadoo..ne vem nikakor ne morem in ne znam govoriti o težavah v živo s ljudmi..mogoče je krivo to da komurkoli sem kdaj kajkoli zaupala odreagiral na zame povsem nesprejemljiv način...in name je to vplivalo..ali pa saj še sama ne vem..a kdo pozna občutek ko te vse duši in stiska v tebi pa ne znaš niti dobro povedati kaj je narobe..samo nekaj brblaš ..in v živo sploh ne gre..smejem se navzen jočem v sebi...in ne morem govorit ker že sama zase mislim da sem čudna...zdaj je počasi to težko spraviti na papir..težave...vse skupaj je nekako povezano..družina,družba okoli mene in " prijateljice " ki jih nikoli nisem zares imela..prej so me vsi zaničevali kot karkoli drugega..bojim se da se je usedlo to vame vseeno bom poskusala povedati stvari..le da bolj zmedeno..

[She_]

Broken, nevem, če ti bo tole ravno pomagalo, ampak vseeno..

jaz sem se rezala nekaj časa nazaj. s kosem stekla, potem z alfa nožem..
moj višek je bil, ko sem na eni žurki, vsa zadeta prišla do kopalnice.. ko sem se pogledala v ogledalo, sem bila šokirana.. ker se nisem več prepoznala..videla sem se v notranjost, spomnim se, da sem si prav rekla - kaj si delaš sama sebi.. od šoka sem se sesedla in jokala ene pol ure.. in me noben niti povohal ni..

takrat sem dojela.. v mojem življenju me ne bo nihče rešil. lahko bom spoznala ljudi, ki bojo razumeli, lahko ljudi, ki me bojo imeli radi, ampak jaz sem tista, ki bo mogla poskrbet sama zase. jaz sem tista, ki si moram dat ljubezen sama sebi, ker mi noben drug ne more nadomestit ljubezni do mene same.

mene ni bilo strah smrti. strah me je bilo življenja. in same sebe. da bi si upala biti to, kar sem, ne to, kar sem si v glavi skreirala, da sem.

zdaj, si VSAKIČ, ko se pogledam v ogledalo povem, da sem ok. da imam pa danes res lepe oči. ko slišim komad na radiju začnem naglas pet in po možnosti še plesat, pa čeprav mi ne eno ne drugo ne gre preveč dobro o sebi ne govorim več slabo. rečem - tole sem pa dobro naredila - pa čeprav vidim, da drugi ne mislijo tako.   
več se smejem, VEDNO poskušam v vsaki stvari najti nekaj pozitivnega. nehala sem razmišljat o včeraj in jutri, samo še danes. in še vedno pridejo dnevi, ko me stisne, ko se zjokam, ko ne morem vstat pod težo depresije, ampak si rečem "ok boli me, boli me za znoret. težko mi je, ne najdem izhoda itd. ampak vem, da je to obdobje. mogoče bom spet poskušala jutri. mogoče bo jutri bolje"

rezanje bo izginilo samo od sebe takrat, ko boš pripravljena na to. ko sem si jaz rekla, da bom pa še danes nehala s tem, sem se šla že čez pet minut rezat.
predlagam ti, da poskušaj delati bolj v smeri, da si daš vrednost in ljubezen. sama sebi. in takrat ne boš imela več potrebe po tem..

aja, in pa.. punca.. če dvomiš..

JA, vredna si vse ljubezni in vsega dobrega v življenju.
Vredna si vse topline, varnosti in lepote.
Ne pusti se. Še veliko nas je, ki se iščemo v življenju in verjemi, nisi edina !

[broken]

madamebovary hvala tii 
res si dobr napisala...in vesela sem da ti gre in drzim pesti zate še unaprej =) sam zase nwem..si bom uzela tvoje besede k srcu ampak si morm mau uredit misli..da povem kako je u resnici z mano..ampak hvala ti res lepo je vedt d je nekomu mar zame d me posluša čeprov se ne poznamo 

[She_]

ni problema.

tud sama sem bila vedno sama za vse. nisem imela nobenega, ki bi znal poslušat,
pa tudi sama nisem upala nikoli govorit o tem. Ker sem se počutila čudno, slabo, nevredno, bilo me je sram..
Ker še hujše od tega, da nisem nobenemu povedala je bilo pa to, da končno nekomu sem, pa sem naletela potem na tiste plitke oči in besede, ki niso razumele kako in kaj.

Zato, VEDNO dobrodošla.. Če ti karkoli leži na duši, kar napiši, zato smo tukaj a ne.. sj js sm tud šele pred kratkim prijadrala na tale forum  tko da smo vsi pomalem ranjeni, zapsihirani, čudni (vsaj jst, no, da ne bom koga metala v isti koš  ) ampak dobrega srca in se borimo naprej 

[broken]

 
in kako si rešila težavo?mislim kako si se odprla sebi?ker meni ne gre...ne vem več kaj je prav in kaj ni..kdo sem v resnici..kako se obnašat..nič..vedno sem delala po nekem "navodilu" ker sebe toliko nisem marala zaradi zaničevanja drugih da nisem vedela kakšna naj bom..zdej mi je use zmeden,zmešen predvsem pa sem zbegana in prestrašena..sploh več ne znam ljudem povedt kaj je narobe..tako da bi razumel..nikol noben ne razume in potem se še sebi zdim nejasna...gostobesedna pa nobenega smisla..napr..me moti nekaj pa ne vem točno kaj oz.ne znam to izrazit in ko že naredim spet ugotovim da ni tako vse skupaj... kr neki

[alexx]

Dobrodošla broken. Že to je dobro, da si zmogla tu gor napisati svoje težave. Imamo še našo jade*shade, why, Clarisso...pa še koga. Skupaj se bomo borili.
Si že morda poiskala tudi kako pomoč? Psihologa ali psihiatra. Mislim, da škodovalo ne bi.

[broken]

hej alexx ..začela pa sem kajne?usaj nekaj sem povedala čeprav je v ozadju se veliko..moznost psihiatra ali kaj podobnega pa mislim da odpade..ker sem ze bila u mladinskem centru pri strokovnjakinji in to..tudi v centru za socialno delo..pa nisem zmogla povedati resnicnih custev..vecinoma sem povedala nekaj malega,zmesanega polovicnega..in se to sem bila ves cas povsem prestrasena obenem pa me je imelo da bi se histericno smejala zenski ki mi je govorila naj bom mirna,in naj se ne bojim ker nic ne bo hudega..ne vem zakaj se mi to dogaja...ne znam vec se pogovarjat o problemih..nikakor se s sabo zeloo tezkoo..kar povsem zbegana in prestrasena sem ali pa mi gre ob vsem na smeh..to mi je še najbolj utrgano..kako se lahko temu smejem  ne gre ...se na papir spravim tezko vendar mislim da bo prisel trenutek ko bom vsaj tukaj lahko povedala čedalje več..in upala da se bo našeu kdo ki bi me bolj razumeu in ne bi gledau name kot na neko utrgankoo.. v živo pa ne gre..ni sigurnosti vase

[Mačica]

in kako si rešila težavo?mislim kako si se odprla sebi?ker meni ne gre...ne vem več kaj je prav in kaj ni..kdo sem v resnici..kako se obnašat..nič..vedno sem delala po nekem "navodilu" ker sebe toliko nisem marala zaradi zaničevanja drugih da nisem vedela kakšna naj bom..zdej mi je use zmeden,zmešen predvsem pa sem zbegana in prestrašena..sploh več ne znam ljudem povedt kaj je narobe..tako da bi razumel..nikol noben ne razume in potem se še sebi zdim nejasna...gostobesedna pa nobenega smisla..napr..me moti nekaj pa ne vem točno kaj oz.ne znam to izrazit in ko že naredim spet ugotovim da ni tako vse skupaj... kr neki

Ciao Broken!!
Jaz se počutim natanko tako in mislim, da se nas kar dosti tukaj tako počuti!! Zato nisi sama. Vsi iščemo svoj prostor v tem vedno bolj zmešanem svetu. Čeprav ga jaz že dolgo in ga še vedno nisem našla pa mi ostaja upanje in to upanje me drži pokonci ( včasih bolj včasih manj).
Tebi pa res svetujem, da si poišči kakšnega psihologa ali psihiatra. Jaz sem tudi na začetku imela nekakšen odpor do njih in se še vedno nisem čisto odprla nobenemu do zdaj, ampak tudi s psihiatrom ali psihoterapevtom najprej gradiš odnos in zaupanje. Pojdi najprej se samo malo pogovarjat, povej mu ali ji, da na začetku ne misliš govorit o problemih, vsaj dokler ga/je ne spoznaš bolje, tako da se ustvari najprej malo zaupanja. Glej na njega/njo na začetku kot na prijatelja ali prijateljico oz vsaj kolega/kolegico. Počasi se daleč pride. To je moj nasvet. Meni je tak odnos pomagal! Sploh pa imej v mislih, samo da je tam da ocenjuje tvoje stanje in ne da si ustvari kakršnokoli mnenje o tebi, ampak samo o tvojih simptomih in razmišljanjih. Je kot vodnik do samega sebe!! In to se mi zdi da rabiš!!
Probaj, ne bo ti žal.
Želim ti veliko sreče in veselja in da se naučiš imeti sama sebe rada ( sama tudi še delam na tem, je težko ampak izvedljivo!!)
LP Mačica

[She_]

sem enako doživela na csd, da psihiatra sploh ne omenjam.. samo pri psihologinji je bilo kar ok (je celo poslušala), ampak sem bila vseeno samo trikrat..

nevem, kako sem se odprla sama sebi.. začela sem si dajat vrednosti. to bi bilo to.
potem je steklo vse samo od sebe.

recimo, nehala sem biti perfekcionist. jaz sem vedno razmišljala, da samo še to in to spremenim, pa bom v redu. ampak tukaj ni ene "nove" mene. sem ena sama in tud če sem še tako grozna, se moram sprejet  če sem kaj naredila "narobe", sem se nehala obtoževat v nedogled. če s tem prizadanem druge, se opravičim, ampak, da se bom žrla po cele dneve..
 
občutek krivde je bil eden najhujših vzrokov za moje psihiranje. zato sem si razložila v glavi, da sem srčen, dober človek. da vsem privoščim dobro, da sem bila stokrat rama za druge in da se ne bom vsakič v tla metala.. vedno sem si rekla, da je vsaka stvar izkušnja za naprej. da v življenju ne more biti nič slabega in dobrega. samo različne situacije, ki me nekaj naučijo.

najdi si lastnosti na sebi, ki so ti všeč. najdi si del obraza ali telesa, ki ti je všeč. in se pohvali potem večkrat na dan. sliši se mal čudno, ampak ful pomaga 

aha, je kaj kar te veseli ?
se kje /s kom počutiš varno ?
na kaj si ponosna ?

[Gaia]

vendar imam v sebi nekaksno blokadoo..ne vem nikakor ne morem in ne znam govoriti o težavah v živo s ljudmi..mogoče je krivo to da komurkoli sem kdaj kajkoli zaupala odreagiral na zame povsem nesprejemljiv način...in name je to vplivalo..ali pa saj še sama ne vem..a kdo pozna občutek ko te vse duši in stiska v tebi pa ne znaš niti dobro povedati kaj je narobe..samo nekaj brblaš

Broken, tukaj te popolnoma razumem. Tudi sama sem bila takšna. In tudi pri meni je bil vzrok to, da ko sem se nekomu prvič v življenju odprla in mu pustila blizu, ko sem izlila svojo bolečino - je rekel, da to pa res nič ni takšnega, da je tudi on marsikaj doživel. Skratka tisto mojo bolečino je dal v nič, kot da ni pomembna. In od takrat sem se bala komu odpret, ker sem mislila, da moje težave niso pomembne. Bala sem se takšne reakcije. To je tudi posledica majhne samozavesti, ko se sama sebi ne zdiš dovolj pomembna dovolj vredna.

V tem pogledu sem zdaj veliko bolj odprta. Bolj si dovolim čutit in bolj si dovolim pokazat čustva. Če mi je hudo, se zjočem. Pa kaj, če se komu ne zdi, da imam dovolj pameten razlog. To je moja bolečina, pravico jo imam izrazit. Čeprav sem še daleč od "ideala", ampak vsaj čutim, da imam pravico ČUTIT, kar je zame velik korak naprej.

Sprememba pa ne pride čez noč. Vsak dan se lahko odločiš malo bolj odpret sebi, drugim ljudem, svetu. Vsak dan lahko narediš nekaj samo zase, nekaj kar te osrečuje. Vsak dan se lahko naučiš imeti sebe vsaj malo raje. Vsak dan se lahko vsaj malo bolj sprejmeš.

Vem, da ni lahko. Velike spremembe niso nikoli lahke. Si pa naredila prvi korak naprej. Forum pomaga. Meni je veliko. Najprej se tukaj z vsako besedo malce bolj odpreš. Ko boš videla, da te nihče ne obsoja, da se nihče ne zgraža, da se lahko počutiš varno in napišeš točno to, kar se ti podi po mislih - boš tudi sama sebe lažje sprejela. Videla boš, da si ti čisto ok, da si le ujeta v določene vzorce. To bo zate dobra vaja, da boš tudi "v živo" lažje nekomu povedala, kako se počutiš. Tukaj se lahko naučiš izraziti sebe, svoja čustva. Tega pač ne znaš, ker se nisi nikoli tega naučila. Se pa da, veš...

Še tole - to, da nismo strokovnjaki, sem ti napisala zato, da veš, da če to zate ne bo dovolj, še imaš vedno možnost poiskati nekoga, ki o človeški psihi ve več, kot mi tukaj. Saj odnos s psihologom ali psihoterapevtom se ne zgradi čez noč. Govoriš, kolikor si pripravljena povedat. Nihče ne vrta v tvojo bolečino. Verjemi, da ne. Ti ljudje najbolje od vseh vedo, da se človek tako le zapre vase. Tudi jaz na začetku nisem spravila iz sebe ničesar, ker pa lažje napišem, sem mu nesla kar natipkano verzijo. Strokovnjak bolj od vseh ve, da človek, ki nosi v sebi veliko bolečine, težko zaupa - in niti ne bo pričakoval od tebe, da vse "izblebetaš" na 1,2,3.

Ti je pa zelo lepo vse napisala MadameBovary, ona te lahko najbolje razume, ker je bila tudi sama v takšni situaciji.

Drži se...

Gaia

[Flip]

Pozdravljena Broken,

moja hči je pri svojih 13-ih počela to, kar počneš zdaj ti. Težko sem ji pmagala, vendar mi je uspelo. Pridobiti boš morala samozavest, imeti se moraš rada. Včasih je težko priti do tega, zagotovo pa skoraj nemogoče priti SAM do tega. Naredila si prvi korak - SUPER  . Priznaš, da imaš težavo - to je že veliko korak. Začela si se odpirati, čeprav v pisni obliki. Nič hudega. Za začetek je to veliko lažje.
Žal, brazgotine se ti bodo verjetno kar nekaj časa poznale. Moji hčerki se in zdaj se zato sekira - na srečo ne pretirano. Torej - le naprej. Pošči si pomo. Verjemi vase! Kajetan Kovič je zapisal:

"Vsak človek je zase svet. Čuden, svetal in lep, kot zvezda na nebu.
Vsak tiho zori, počasi in z leti. A kamor že greš: vse poti je treba na novo začeti."

Lepo bodi,
Flip

[broken]

heej
najprei hvala usem za odgovore pa spodbudne besede
a je blo učeri kej narobe na strani? nekak mi ni odprl kao server not found
vazn da mi zdej dela torej kar se tice psihiatra hvala za te super nasvete
ampk mislm da ne bom šla...ker mi je nekaksen odpor o tem govort ce te clovk pozna..nwm men je velik bols da zaupam tko povsem anonimno da tut ce folk slabo odreagira da tega ne vidm..pa tut lazje je kot ce te nekdo pozna al pa spozna...pa tut mislm da mi financno ne bi se izslo kaj sele zdej s solo pa vsem ampk bi pa rada naredila korak naprei in tukaj zaupala celotno zgodbo...rada bi da se vsaj se enkrat izpovem in mislim da se lahko potrudm..da mi bo lazje,da bo mora manjsa...verjetno bom napisala cel roman vendar upam da mi boste prisluhnli..ker vidm da nism edina mi je lazje..pa tut starejsi ste tukaj s vec izkusnjami....do zdej sem namrec prebrala velik res dobrih nasvetov vendar bi blo lazje ce bi oboji vedeli za kaj se gre...hvalezna bom vsakega odgovora in najmanjsega nasveta..tako bom lazje razcistila stvari in zacela delati na boljsih spremembah...vem da nic ne gre cez noč..ampk splaca se pa zacet
no upam da boste mi prisluhnili..pa res hvala za use..

[broken]

Torej..

Izbrisano na željo uporabnice.

[broken]

Izbrisano na željo uporabnice.

[krasendan]

hej broken...

Najprej bi ti rekla to, da tista oseba, ki bi ji bila rada najbolj pomembna, to si lahko samo ti sama...Vem, da je težko brez prijateljev...zaničevana v družini sem bila tudi jaz...in prav tako dolga leta brez prijateljev...in vem, da imam danes srečo, ker je zraven mene moja najboljša prijateljica,pa še nekaj drugih zelo tesnih prijateljev...Šele, ko sem se odselila od doma, se je začel prvi korak...Iskanje sebe, lastne identiteto (s tem mam sicer še sedaj problem), kljub vsemu pa sm nekak takrat začela postavljat določene meje, določene vrednote sm zase skoraj uzakonila in se jih držala...in prijatelji so prišli sproti, na tej poti, sej so se vmes tudi zamenjal...ampak, danes mi je večinoma jasno kako zlate ljudi imam okrog sebe...Pa vseen, tudi najboljši prijatelj ti ne more vedno dat tistega, kar si želiš, tudi on te kdaj razočara,...popolne osebe ni...Najbolj se lahko zaneseš samo sama nase.
Ljudi pa spoznavaš na najbolj različnih mestih...

hmmm...glede kolonije, če ti ne uspe, pa poskusi s kakim študentskim delom?

lp

[broken]

krasendan hvala za nasvete...

Izbrisano na željo uporabnice.