Občutek, da se ti bo zmešalo?!

[Onix]

Hvala Himiko 

Sj tud ti zmer men pomagaš in to zelo cenim . Včasih, ko mamo slabo obdobje res rabimo da nam kdo pove, tako kot je v resnici, ker sami vidimo vse črno. Ampak res ni tako kot se zdi, je pa res, da so padci boleči in so nam odveč, tud jes bi rd, da bi bil zdrav in da bi se posvetil drugim stvarem, kot pa bolezni. Ampak pomoje to še use pride, bom probov vrjet v to .

[Latifa]

Hej Himiko,
mi je ful hudo, ko tole berem. Ampak veš, zame si res carica, da ti dejansko znese diplomo pisat ob vsem tem.
Resnično si lahko zelo ponosna nase. Sej vem, lažje govort kot narest. Ma sploh ne vem, kaj naj ti rečem, ti vedno najdeš besede zame, ko sem na dnu, jst pa edino kar ti lahko rečem je, da sočustvujem s tabo.

Če rabiš pogovor, me lahko pokličeš. Sem vsak dan v Lj, tako da če si pa za kavo, sem ti pa tudi na voljo. Sicer se pa moramo spet kmalu dobit, jst vas že ful pogrešam 

Himiko, glavo pokonci     

Življenje je tu in zdaj, kaj je potem, bomo videli ko pride naš čas. Zato moramo tu izkoristiti vse kar nam življenje ponuja, z vzponi in na žalost tudi padci.

[himiko]

Hvala obema za zlate besede!!!

Sem pa razmisljala, de bi potem, ko bom konc z diplomo, zoorganiziral nek piknicek v Kranju...

Latifa, socustvovanje je zame isto kot beseda - sploh nisem nikoli diferencirala, res!!! Hvala ti za ponujeno pomoc, ponujen klic, res!!!!!!!!!

Glede vsega tega pa se veckrat spomnim na Jackota v Bolje ne bo nikoli -> Melvin Udall: "What if this is as good as it gets?"

[Gigli]

Latifa, Himiko, Onix...

Tudi vi ste vsi veliki borci in ena velika dobrota.
Jaz se borim že 6 leto in naj vam povem, da je skozi bolje. In prosim ne se ustrašit, ker je "zdravljenje" daljše od vašega. Ni pogojeno z ničemer, vsak ima različne težave, ki so jih pripeljale do bolezni in tudi vsak rabi različno časa, da pride do napredka. Jaz sem dooolgo časa delala to napako, da sem se najprej primerjala z ljudmi, ki tega sploh nimajo, kasneje pa s tistimi, ki to imajo. In ni jih bilo veliko, ki bi toliko časa jedli ad-je in bili konstantno v istem začaranem krogu...kako mi je bilo hudo, milsila sem si, da sem edina, ki izboljšanja ne bo doživela...in Onix imela sem enake misli glede "afterlife-a"..
..dejstvo je tudi, da sem bila 4,5 let prepričana, da delam nekaj zase, vendar sem kasneje videla, da ne delam nič!! Psihoterapije nisem imela , k psihiatru sem se zglasila takrat, ko je bilo zelo hudo, papcala ad-je in pričakovala čudež...
..nisem dojelam koliko lahko sama naredim za to, da bom bolje. In zadnje pol leta imam občutek, da ponovno živim, večkrat sem že občutila sekunde popolne sreče (katerih že zelo doooolgo ni bilo) , želje za prihodnost ,..
..imam tudi ROCD, zaradi katerega sem izgubila super fanta in mogoče nikoli več ne bom imela take zveze (vendar takrat nisem vedela za kaj se gre), bom pa pač sama, če mi je tako usojeno, enostavno sem rekla, da bom vedno počela tako, kot si želim in gledala predvsem nase. Če me bo ROCD tako zelo oviral pri zvezi, bom pač samska...mi je ze tako usojeno.

No, še vedno so nihanja in vedno bodo. Tudi "zdrav" človek ima slabša in boljša obdobja, kajne??
Ravno danes sem extra anksiozna...bo že!!

Vsem dajem en velik virtualni objem!¨! SUPER STE!!

gigli

[himiko]

Gigli, hvala ti za tvojo iskreno izpoved.

Ves, tud jz mam ROCD in v bistvu me to vlece skoz dol. Sicer sem uspela ze dost napredovat, sm zdele ta mesec je pa precej butnil ven. In v bistvu zarad tega ROCD - ja je tok bolece - za oba. Moj fant je drgac res super fant, mi stoji ob strani, podpira, je moj partner, najboljsi prijatelj. Jaz pa se vedno te obsesije... Ni za povedat, kako to boli. Vztrajava se vedno...

Poznas morda kaksnega terapevta, ki bi se ukvarjal prav s to specifiko? Sicer hodim k eni super terapevtki, samo za vsak teden - kukr bi jz mogla hodit - nimam denarja. Tisti pregled je pa premalo.

Gigli, upam, da se cim prej spoznamo! Tudi ti si super in drzim pesti, de anksa cim prej mine!

Ful sem vesela, da zadnje pol leta cutis zelje za prihodnost ... To je to, ce mene vprasas, to je to!

Objem 

Himiko

[mieaid]

kaj je ROCD?

[Gigli]

Draga Himiko..

Tudi ti si krasna punca in upam, da se tega zavedaš!
Drugače pa vem kako zelo to boli..been there. Pri meni se je vse skupaj vleklo 4 leta in vsak dan isto sranje...isti dvomi, ista vprašanja, anksia, počutila sem se najslabša oseba, ker sem tako razmišljala, ker iz dneva v dan nisem vedela kako čutim..en teden sem bila prepričana, da ga ljubim in da je to to...cez par uric nisem občutila niti kančka ljubezni ali naklonjenosti..grozno res..mislila sem, da sem izredno plehka in grda oseba da se takole igram s custvi osebe, ki me je imela tako zelo rada... AS žal nisem vedela...sicer mi je psihiater nekaj omenil, da so pač prisilne misli, vendar ni mi omenil, da to vpliva tudi na dojemanje čustev.. ...in tako sem se grizla 4 leta, dokler nisem dosegla dna in enostavno šla stran, se preselila domov nazaj in prekinila vse stike. Dejansko sem vrjela, da bo s tem mojih težav konec, bila sem prepričana namreč, da je nekako on glavni razlog za moje težave..(seveda, če sem se non-stop ubadala s tem in sebe mučila zraven pa še njega...dejansko sem bila večkrat na robu zloma, ker sem mela občutek da se mi bo zmeslao od tega razmišljanja)...no kasneje sem pa dojela, da je to dejansko motnja, se vpisla na ameriški ter angleški forum in videla koliko ljudi trpi za isto motnjo. In si enostavno rekla, da bom pa pač sama, če je tako (tisto je bilo zame preveč trpljenja in kdor tega ne občuti, ne more razumet).
No potem se je pa šele začelo zdravljenje...ko sem se dejansko začela ukvarjati sama s sabo in s tem kaj si JAZ želim.
Zelo sem trpela in ga zelo zelela nazaj...on se je zaljubil v drugo in tako je  tudi prav. resnično mu zelim da je srecen, pa ceprav se mi srce trga zaradi tega..zame je naredil veliko in zato bo vedno v mojem srcu..jooojj zapleteno je res ja...
Drugače pa prav določenega terapevta samo za to motnjo nisem uspela najti, vendar to tako ali tako paše v neko skupino OKM. In tudi zame je nazalost tedenski obisk pri psihoterapevtu predrag..zato si pomagam sama..z družino..

ROCD- relationship obssesive compulsive disorder.

Himiko, drzi se, vztrajaj.. zapomni si.. vedno imaš se možnost, da greš. Izkoristi vse možnosti, preden se odločiš da greš..ddejstvo je,da ti sedaj veš kaj je to in mogoče je zato situacija malo drugačna.
Držim pesti in se pišiiii!!!

gigli

[vesnav]

Himiko, tudi jaz držim pesti zate, velik uspeh si že dosegla in samo še bolje bo..
Gigli, ti si pa tudi carica, da lahko takole z ljubeznijo gledaš na bivšega fanta, koliko moči, poguma in pozitivnega pogleda na življenje premoreš..
Ma, tale ekipa tle je super.
Pozdrav vsem..

[Koki]

Himiko, tudi jaz ti želim, da se boš čimprej počutila boljše.

držim pesti.

[sherlock holmes]

evo, sranje , da ni večjega.moja mi je postavla ultimat:v kratkem se reši tge morije al je pa konc.
tega nobenmu ne privoščim.

[Latifa]

Hej klapa 

Jp, Himiko, piknik obvezno, ko bomo mel res mal prostega časa, si pa lahko vzamemo urco ali dve da spet mal počvekamo, se nasmejimo in predvsem poslušamo en druzga. Pa ne pozabi, diploma ni vse, zdravje pa, moraš si dovoliti kakšen prosti dan ali vsaj uro zase 

Gigli, tvoj post me je pa priznam mal prestrašlo. 6 let? Mam še enega vzornika več. Super, da ti gre na bolje 

Sherlock, kaj pa če bi dal tej teli tvoji mal za prebrat tele poste. Sej jo razumem, da ne more vedet, kakšno je to počutje, sam proba pa lahko. Ali pa jo pelji s seboj na kakšno terabijo (če jih obiskuješ).

Himiko, Sherlock, Koki, Vesnav, Gigli, Onix in vsi ostali, želim vam en lep petkov večer brez stresov, tesnom, ... In upam, da se nam bo čim preje res uspelo dobiti na čveku 

[noelle]

himiko,

proces zdravljenja je razmeroma dolg, bližnjic na žalost ni, prehitevati se pa tudi ne da ... pravijo, da čas prinese svoje: včasih se mislila, da je to samo še ena bedna fraza (poleg: bo že prišel, ko bo čas za to ), ampak je tako zelo res ... na tej poti pa je potrebna vztrajnost in potrpežljivost ...

in če misliš, da ti zdravila ne ustrezajo, se pogovori o zamenjavi, ker je brezveze da se mučiš ... kako pogosto pa hodiš k psihiatrinji? koliko časa se ponavadi pogovarjaš z njo? ti daje kakšne naloge? ...

p.s. evo, takole je Mariah Carey zapela:

So, when you feel like hope is gone,
Just look inside you and be strong.
And you'll finally see the truth,
that a hero lies in you.


sherlock holmes, tale ultimat, ki ti ga je dala punca je pa res čist out ... kaj če bi ji poskušal malo razložiti za kaj se gre, zakaj pride do tega, kako poteka zdravljenje in kot je rekla Latifa, naj gre s tabo na terapijo ... ker na hitrco se tega pač ne da rešit in ona tega očitno ne razume ...

[Onix]

Sherlock jes mislim, da ne rabiš take osebe zraven sebe. Da eden takole pritiska nate, naredi več škode, kot dobrega, probaj ji razložit, da tako pač ne gre da se čez noč rešiš tega, če ne bo razumela se pa ne sikirej, če te bo pustila... Če bi men punca to rekla bi biu zlo jezn nanjo.

[himiko]

Hvala vsem za vzpodbude 

Noelle, na terapijo hodim enkrat na mesec ali dva po 45 min. Premalo... Morm ukrenit kaj glede tega.

Piknik bomo zrihtal.

In se enkrat hvala vsem za vse.

Himiko

Ps Holmes, nej si punca kej prebere o tem...

[sherlock holmes]

problem je v tem, da mala misli, da se glede tega premalo oz. nič ne trudim.kdo zaboga pa ve, kakšne vojne se dogajajo v tvoji glavi, medtem, ko na zunaj deluje vse mirno...

[Gigli]

Točno tako...Sherlock...
saj dejansko je to vojna samega s seboj.. mene je fant poskušal razumet, pa čeprav mu je bilo težko...a sama nisem mogla več. Ravno v petek sem ga videla z njegovo v lokalu v po 1 letu ..jp je bilo kar težko..ampak bo!
Se strinjam z Onix-om...ni te vredna, vrjamem da ji je težko razumet...ampak se je kdaj vprašala kako zelo je težko tebi??!!

Vsem hvala za spodbudbe besede...cukri ste!!
Latifa res te je prestrašil? Joj nisem imela tega namena...ampak vem da nekaj jih je, ki se ze dlje zdravijo...vsak ima svojo pot po moje...nekateri krajšo, drugi pa daljšo..kajne?? zdej sem se se jst ustrasla??

lp,gigli

[Latifa]

Hehe, mejčken gigli    pa brez zamere (se tud sama zavedam dejstva, da bo tole moje stanje še trajalo in trajalo...)

ampak te pa zelo občudujem 

tako kot tudi vse ostale borce tukejle gor. 

lep večer vsem skupaj

[himiko]

Hvala Latifa!

Lp

Himiko

[tinkibinki16]

Ojla punce ne vse vdat! Tudi fante mislim

Kar se tiče ljubezni in partnerstva. Jaz sem imela podobne fleše pri 20ih, ko me je prvič vozilo. Takrat sem speljala prvo periodo super brez tablet. In res je bil 10 let mir. Najbolj mi je pa pomagal partner. Takrat me je vozilo, da sem ga imela pet minut neskončno rada, pol pa fleš, da ne maram nikogar oziroma da sem najbolj gnila oseba, ki si nobenega ne zaslužim. In sicer sem mu to vse povedala. Mislim hard, nič ne znam zadržat zase. In seveda je on trpel zraven mene- klicala sem ga naj pride k meni, pol k je pršel pa sem mu rekla da bi bila najraje sama in podobno...
To je takrat minilo samo po sebi (navem pa če je bla to tista motnja - jaz sem to jemala kot del takratnega stanja). Zdaj pri 30ih v drugi periodi tega sranja tega hvala bogu nisem doživela. Z istim partnerjem imava dva otroka in se razumeva super. Tudi zdaj mi je stal ob strani, čeprav se mi dozdeva, da je bilo njega še bolj strah kot mene a mi v najhujših trenutkih tega ni pokazal.zdaj sem imela bolj problem z otroki in sicer ali jih imam zares dovolj rada. Bala sem se da jim kaj naredim pa take podobne bedarije. To sem mu seveda tudi povedala in mi je rekel da kaj blodim, naj ne nabijam in si delam sama sebi škodo. Scenarij ki si ga nardimo v glavi je dokaj normalen, pol ko premlevamo naprej pa rata najhujša grozljivka. Torej res ni večje groze kot je naša misel. Torej neglede na to al gre za partnerstvo, otroke, prijatelje..., vsaka lastna misel je vsakemu najhujša.Torej se ne ustrašit in pejmo naprej. In kar se tiče partnerstva: Vztrajajte, če mislite da ste s pravim in če ne pa se bo že našel drugi. In ne se bat da boste sami.

Enkrat mi je moj rekel, ko sem mu govorila da ne vem če ga imam dovolj rada, je reku da zmorem imet rada precej več kot drugi, ki se tega nikoli niso vprašali.

[Gigli]

Tinkibinki16...

Hvala za vzpodbudo.
Pri meni so te "misli" oziroma vsiljivke prišle tako daleč, da se mi je takrat zdela najboljša odločitev, da fanta zapustim. Imela sem občutek, da če ne bom šla stran, da se mi bo utrgalo. Nekaj let skupaj vsak dan razmišljati isto, vsako minuto, vsako sekundo imeti dvome, za katere sploh ne veš zakaj so...grozno! Ne vem,če bi lahko šla še enkrat čez to.
Najhujše pri tej motnji je dejstvo, da ne ločiš kaj je misel ter kaj je resnica!!! Torej, pomeša se med čustva...šele kasneje, ko sva šla narazen, ko se je motnja malo umaknila..sem ugotovila konstantna resnična čustva do njega..in vedno ga bom imela rada...
Mogoče ampak samo mogoče bo sedaj kaj drugače, glede na to, da sedaj vem kaj me daje...oziroma da je motnja..ker takrat sem pa enostavno mislila, da sem grozna oseba, ki ne ve kaj hoče in nenamerno prizadane ljudi okoli sebe..

Sem pa vesela in mičkeno optimistična, ko slišim tvojo zgodbo. Lepo je to slišati in veseli me, da se razumeta. Tudi moj bivši fant je bil od začetka z mano in me je poskušal razumeti, mi stati ob strani..takih je res malo.

Glede zadnjega stavka pa me je kar zmrazilo, ko sem ga prebrala... ..ravno to sem tudi jaz slišala od bivšega!! In vrjetno je res.

Lep dan vsem,
gigli