Občutek, da se ti bo zmešalo?!

[smotka]

Živjo!

Že 3. leto trpim za OKM. Začelo se je z umivanjem rok, izogibanjem javnih stranišč, ipd.
Največ strahov imam največ z okužbo HIV, druge okužbe me niti ne motijo oz. se jih ne bojim ( razni bacili, ipd. )

Te misli o čistoči še nekako nadzorujem, najhujše pa so misli, da bom kar izgubila kontrolo nad sabo oz. da se mi bo "zmešalo" in ne bom vesela kaj počnem - da bi npr. kar sama prijela kako iglo, ki bi jo zagledala, da bi s kom spala, ipd. in se na ta način okužila... In bolj, ko se prepričujem, da temu ni tako, vse bolj me razjedajo vprašanja " Kaj pa, če je bilo in se ne spomnim", ali, da sem ker se tako bojim potlačila nekam v podzavest in se sedaj niti ne spominjam...ipd.

Opažam, da me strašijo take stvari, ki so meni najhujše in najgrše - včasih se sprašujem, če bi bila sposobna npr. zlorabiti otroka ipd.... Takšne stvari, ki so mi najgnusnejše se pojavljajo v oblikki teh prisilnih misli... O takih mislih me je zelo strah govoriti, saj bi pomoje vsi mislili, da se mi je totalno zmešalo.

A ima še kdo podobne izkušnje??!

[Latifa]

Pozdravljena Smotka,
si v dokaj podobni situaciji, kot sem sama. Sicer se mi OKM pojavlja v obliki nasilnih misli, stavkov. In tud mene je ful strah, da se mi bo enkrat enostavno zmešalo, sam sem se na podlagi tega foruma in s pomočjo psihoterapevtke prepričala, da do tega ne more priti (da bi npr. res komu kej naredila).

Pa drugače jemlješ kakšne AD-je, obiskuješ psihoterapijo? Men zelo pomagajo tableti, je pa res da mi občasno pridejo na plano vse mogoče misli in potem postanem tako črnogleda in melanholična. Včasih se mi zdi, da tega sploh ni mogoče v celoti pozdraviti, ampak je.

Vedi, da tega, kar si napisala ne boš nikoli uresničila.

Pa še tole, res je zelo težko o tem komurkoli govoriti, a do sedaj nisi še nikomur povedala? Za moje stanje vesta le fant in pa sestra, pa tudi onadva ne vsega. Obema sem povedala za obstoj tega forum, da sta si vsaj prebrala in se nekoliko poučila o tej bolezni.

Drži se 

[Onix]

Oj 

Res je zlo grozna ta obsesivno kompulzivna motnja. Sam imam nasilne vsiljivke in se tudi sprašujem, kaj pa če jih bom izvedel in tako naprej. No vsaj tako je bilo na začetku. Sedaj vem, da je te misli najbolje ignorirati in se čimbolj zamotiti, in potem počasi izgubijo svojo moč. Tudi misli o pedofiliji so samo del OKMja in s tabo v resnici ni nič narobe, samo preveč se bojiš teh misli, ki jih dobi vsak a se za njih zdravi ljudje ki nimajo OKM ne menijo. Nam pa se te misli zataknejo v glavi, saj jih spremlja velika tesnoba in strah. Tako da tukaj je bistvo ne da se misli znebiš, ampak da spremeniš pogled na njih in jih začneš ignorirati. Tako izgubijo svojo moč, ampak zelo počasi. Zavedaj se tega, da so to samo misli, ki jim daješ veliko preveč pomena in da se nikoli ne bodo uresničile, ker OKM ni motnja kjer imaš premalo kontrole, ampak motnja ki ti samo daje ta občutek, v resnici pa jo imaš še preveč. A maš kkšno strokovno pomoč? Jemlješ kakšne antidepresive?

Še kaj piši in upam da ti bo kmalu bolje

[smotka]

Jemljem cipralex 20 mg in sedaj po novem še Edronax 4 mg ( za dvig motivacije ). En mesec in pol sem bila hospitalizirana na komz-u, kasneje sem hodila tudi h psihologu... Nekaj časa se mi je zdelo, da je bolje, čim pa se začnem izogibati neki situaciji, pa se stvar vleče na drugo in tako naprej...začaran krog...

Sicer o teh mislih, kaj se mi roji po glavi nisem tako " temeljito" pripovedovala, ker sem še pri psihiatrinji obremenjena z mislimi, kaj si bodo mislili o meni ipd. Zato je veliko lažje to zaupati na forumu

Včasih sem tako optimistična in se počutim, kot da bi lahko premagovala gore, včasih pa tako brezvoljna in pesimistična, da se mi tudi živeti ne da - Stara pa sem šele dobrih 20 let...

Moje motnje ne skrivam - sicer ne govorim o kakšnih podrobnostih z drugimi, ampak le povem, da imam strah pred okužbo...

Večkrat me je strah, da bi se npr. kaj dotaknila na tleh ( kakšnega robčka ipd. )... in večkrat potem "morim" moje prijatelje ali starše, da mi potrdijo, da se nisem... Čeprav se mi zdi, da v resnici vem, da se nisem in, da to ni mogoče, vendar dobim kar napad anksioznosti in si ne morem pomagati, da ne bi vprašala...

[Onix]

Jes sm str tud šele 21 . Sami mladci smo tle hehe. Ja to je zlo pogosto, da iščeš od drugih potrdila, sam temu se je najbolje izognit, saj je to kompulzija in samo drži začaran krog obsesij in kompulzij. Za OKM so učinkovite visoke doze, tako da bi pomoje ti dvig doze ADja kr koristil. Pogovori se z zdravnico glede dviga doze. Strah pred okužbami in umazanijo se zdravi tako, da se izpostaviš strahu, naprimer greš na javno stranišče in si potem eno uro ne umiješ rok. Ampak te izpostavljanja morajo biti postopna iz manjših greš počasi na večje, je pa zlo dobr če imaš strokovnjaka za KVT ki bi ti te naloge za izpostavljanje dajal. Temu se reče ERP terapija (exposure and response prevention). In je zlo učinkovita pri taki obliki OKMja ki jo imaš ti. Samo moraš si najti pravo strokovno pomoč.

[Latifa]

Hej
jst sem pa lih mal starejša od vaju 

v bistvu nimam veliko za dodati, se kr strinjam z Onixom. Psihiatrinji pa le povej, kakšne vsiljivke se ti po glavi podijo, sploh ne veš kako odleže. Verjemi da so slišali že marsikaj in ona je tam zato, da ti pomaga, svetuje,...

Včasih sem tako optimistična in se počutim, kot da bi lahko premagovala gore,

Tole mi pa pa tud še kako znano. Jst sem tud že pošteno sita, da imam včasih dan, ko se mi vse zdi dosegljivo in samoumevmno, potem pa pride trenutek in svet se mi v sekundi sesuje pod nogami. In vsakič ko kaj takega doživim, se težje poberem.
... pa vendar je ta bolezen ozdravljiva in bomo nekega dne spet taki kot prej; veseli, nasmejani, zadovoljni, SREČNI,...

Drugače pa, ti kar piši, tud men je zelo pomagalo, pa še vedno mi.
Ne obupaj 

[smotka]

No, sej tkole se mi zdi, da mi kr mal odleže, ko povem komu...No zdej grem spet nazaj h psihologu in upam, da se bom kej zmenla... Upam )

Sam učas je tko zlo težko, ko te noben ne razume... Sej najbrž jst tut ne bi koga druzga razumela, če sama ne bi mela tega...

Najhujš se mi zdi sam to, da mam kr občutk oz. se sprašujem kaj če sm za dve ure zgubila spomin al pa kej tazga in se ne spomnem...to si kr skos tko predstavljam, ko ubistvu vem, da ni blo nč narobe ( najbrž )

Kr iz vsake stvari bi paniko nardila pa ni zmer to potrebno

[Onix]

Hey

Ja to da te skrbi, da si izgubila spomin je samo misel, ki se ti vsiljuje in jo kar lepo ignoriraj. Ker globoko v sebi veš, da je to nemogoče . Super, da se boš spet videvala s psihologinjo, omeni ji to terapijo izpostavljanja, da bosta skupaj načrtovali razne vaje za izpostavljanje. Ja vem kako je to, da te ljudje ne razumejo, ampak sj zato smo pa tukej na forumu vsi OKMjevci zelo dobro seznanjeni s tem groznim težavam in mislim, da se lahko kar dobro podpiramo in se zastopimo . Jes sm biu 2krat hospitaliziran, u prvo za mesec pa pol, u drugo pa za 2 meseca na navadnem oddelku in potem še 3 mesece na kognitivno vedenjskem oddelku, zadnje 3 mesece pa sm se vsak dan vozil tja na terapijo. Počasi bomo že vn zlezli iz tega, brez skrbi .

[Latifa]

Res je težko razumeti, "normalni" ljudje lahko le poizkušajo razumeti in pomagati, vedo pa ne. Čeprav je tudi teh malo. Se mi zdi, da ko človek sliši, da je nekdo na AD-jih, ali boh ne daj obiskuje psihoterapevta, je po njihovem že tako ali tako nor. Vsaj jst mam tak občutek, ko hočem povedati kakšni od prijateljic, pa samo malo v šali omenim, njihov  odziv pa je; ja valda, sledi pa tisti bojazljivo (zame) boleč smeh.
Spomina pa mislim, da ne moreš zgubiti, ker če dobro pomisliš, vrjetno za vsako minuto veš, kje si bila, kaj si počela,... Je pa zoprno, ker se ti vedno zraven postavlja dvom

H psihologu pa kar pogumno  pa tudi povej vse, kar ti leži na srcu.

Pa javi se še 

[Koki]

Smotka, js pa sem v času študija imela strahove, da me bo en profesor zafrknil in nikoli ne bom naredila faksa. Ker si razumsko nisem mogla in nisem znala pomagat, da bi 100 odstotno držalo, sem si rekla, upaj. torej, upam, da bom naredila faks ipd. Tako sem se izognila tistemu preverjanju, nenehnemu dokazovanju in sem si rekla, upam, da je vse v redu. In tako nisem več imela strahu. dovolila sem si, da upam in ne da 100 odstotno vem. Poskušaj tudi ti tako, mogoče ti bo pomagalo.

[himiko]

... pa vendar je ta bolezen ozdravljiva in bomo nekega dne spet taki kot prej; veseli, nasmejani, zadovoljni, SREČNI,...

--> Tocno tko 

Smotka, ostali so super napisali. Predvsem pa kar pogumno s terapijo.
Odleglo bo, obljubim!
Misel glede izgube spomina pa je vsiljivka, zato se poskusaj z njo ne ukvarjat, oziroma ko pride, se poskusaj s cim zamotit: krizanke, Tv, karkoli... kot so napisali tudi ostali.

Kar se pa tice nerazumevanja s strani okolice, te pa cist razumem... A pocasi se bo zavest o teh nasih tezavah sirila in posledicno bo tud okolica zacela drgac gledat na to...

Misli o obcutku izgube razuma - torej, da se nam bo zmesalo - vse gnusne misli, ki jih nastevas, sem imela tudi jaz in tud jz nisem kej dost starejsa od tebe ... Ampak je zaenkrat minilo... Hm, pr men so bile vsiljivke sicer bolj odraz hude custvene stiske in brezizhodnosti, k sm jo obcutla... Sam kot receno, je minilo... In prepricana sem, da bo tako tudi s teboj!!!!!!!!!!!!!!!

Ti se sam drzi pa se pisi!!!!!!!!!!!

En velik objem 

Himiko

[Putka]

HEj smotka,

zelo dobro si opisala svojo motnjo, jaz imam tudi podobne simptome. Včasih se sama sebi gnusim kaj vse mi roji po glavi, prav grde misli katerih si niti malo ne želim. Ampak kar pridejo...nepričakovano...nenadzorovano.
Tudi misel o tem, da sem nekaj storila pa se ne zavedam ali še bom storila pa se ne bom zavedala...pogosto me mori.
Vedi, da nisi sama  v tem, full nas je, zato bodi čim bolj pogumna in verjemi sebi in nam, da so to le vsiljivke, obsesije in nič takega kar bi realno izvedla.

[Gigli]

Smotka..

gigli

[viper]

Ojla Smotka

Tudi mene velikokrat morijo neosnovani strahovi:(. Se strinjam z ostalimi, da imas verjetno OKM.

Mislim, da bi morala iti do kaksnega psihologa.

Druagce pa je meni pomagalo, ko sem se pogovril z osebo, ki je imela podobne probleme. Res je vcasih lepo, ce te nekdo vsaj priblizno razume.

Druagce pa ti priporocam, da se izogibas AD in raje probas svoej probleme resiti s kognitivno vedenjsko metodo, pogovir,...

[smotka]

Hmmm...ja glede tablet, jst nisem tok prepričana, da so glih uredu kar se tiče OKM... sicer jih jemljem, ker sem zaradi tega padla u kar hudo depresijo - sama nisem vstala niti iz postelje, ker me je bilo strah, da se bom okužila z vsem mogočim npr. s čevlji ( ker sem z njimi hodila zunaj, s hlačami, ker se dotikajo tal itd. ) in takrat sem se odločila, da grem v bolnico ( edino, kar sem delala je, da sem hodila na faks - to je edina stvar na katero sem ponosna ). Tam sem bila en mesec in pol, vendar se mi ne zdi, da so terapije na KOMZ-u učinkovite za ljudi s tako motnjo - sicer sem imela zelo dobro zdravnico, dr. Užmah, ki mi je dost pomagala, sam se mi zdi, da bi useen mal več lhk nardil...

Moj psiholog me je prepričeval, da tisti, ki se jim dejansko" zmeša " pač ne vejo oz. se jim zdi neki normalnga to, sam okolica jih nima za take... Najbrž tut u tem ne premišljujejo???

Tko pr tem se mi učas zazdi, ko da bi lhk mela take črne luknje u spominu - njabrž to ni mogoče, vendar je še useen zmer vprašanje " Kaj pa če??"

Očitno morm bit 100% u neki prepričana, u neki varnost, čeprou je dejansko ni... Tut nasploh sm v življenju tak perfekcionist ( sploh glede šole )... Mogoče je problem tut u tem...

Sem pa že opazla, da sm mela tut u mlajših letih pač take OKM znake, predvsem kake rituale, predn sm šla kako kontrolko pisat al pa kej tazga...ampak to takrat ni blo nč tazga, kar bi omejevalo pri življenjum socialnih stikih, ipd.

Sem pa vesela ( no vesela, to ni glih razlog za veselje, bol pomiritev ), da nisem edina s temi problemi, in da me nekdo dejansko razume o čem govorim...

Lep dan še naprej!

[Xahl]

Lep pozdrav vsem sotrpinom.

Sicer sam nimam vec teh tezav, bom pa zato (upam) v pomoc. Sam imam panicno motnjo, sem imel tudi tezave z OKM v osnovni soli (umazanija, zaklepanje, preverjanje,...), v panicni motnji pa so se mi zacele pojavljati vsiljive nasilne misli. Jemljem AD Asentra s cimer sem odpravil vecino svojih tezav, vendar ni bilo vse kar s tleskom prstov. Ko sem zacel z AD-ji so se mi vsiljive misli po tem pojavljale se najmanj 4 mesece. Premagal sem jih s klicanjem teh vsiljivih misli, saj to res oblazi vse skupaj, enako je pri panicni motnji. Ko cutis, da te zacne napadati se preprosto temu 'posmehuj' ali pa se prepricuj, da je to pac samo momentalna zadeva, ki bo izginila. Jaz sem se nekako pripravil do tega, da ko so misli prisle, sem jih preprosto prezivel, saj sem ob tem razmisljal, da je zadeva samo momentalna in se mi ne mesa. Razmisljati moras o sebi, se pogledati v pozitivni luci in ostati na realnih tleh. Sam sem naprimer pomislil, da verjetno ni cloveka na Zemlji, ki bi mu skrivil las. Ne bojte se teh misli, zamotite se, ko so na udaru. S casoma bodo popustile. Malo se o njih pogovorite s psihiatrom, malo pa vam bodo pripomogli se AD-i. Srecno.

[sherlock holmes]

Sam imam težave že 20 let.Občutek manjvrednosti,vidim tiste namišljene negativne podrobnosti v življenju, ki jih drugi sploh ne znaznajo.Vzponi in padci.Včasih si mislim , da sem suženj tega do konca življenja, vendar sem po srcu in volji pri drugih zadevah borec.Čutim, da mi bo dopizdilo,utrujen sem od tega brezveznega sranja.Edino kar mislim, da me potegne iz tega je, da sem zdrav človek, da bom še upam dolgo živel in da je čas, da tiste, ki so ob meni in to prenašajo nagradim s tem, da to zadušim v sebi enkrat za vselej.Ne razpisujem se rad preveč o teh stvareh, moja domišljija jih je ustvarila, moje negativne misle hranile.Vrgel sem se v fizično garanje ,šport, tako upam, da bom za take zadeve ostal preveč utrujen.V hecu povedano, bom nedosegljiv.
Ko samo pomislim, koliko življenja je šlo v nič zaradi navadnega nepomembnega NIČ.Na zdravila ne dam nič,več na življenjske izkušnje tistih , ki jih imajo.Sem dober opazovalec in to kar je zame največji problem, je verjetno za ostale hec,niti ne bi razumeli, jim ni omembe vredno.Vem, da je na začetku za tako odločitev potrebno veliko poguma, moči, kajti ta neke vrste strah lahko zadušiš samo naenkrat, če mu pustiš, da zadiha, je zopet po tebi in si na začetku, a s slabo izkušnjo več.
Tale OKM totalno sranje in zna bit velik problem v življenju.Toda tistemu, ki uspe, zna na življenje gledati z eno izkušnjo, veliko zajebano izkušnjo več, z večjim optimizmom.Roko na srce, kdor premaga to lahko premaga skoraj vse.Bo težko, toda čas je, da se to naredi.Meni bo uspelo, drugega mi ne preostane.
Itak, da najdem sebe v določenih okvirjih,ki jih opisujete,vendar zaneseš se lahko samo nase.Vem, da je v veliko pomoč, da ti nekdo s podobnimi problemi lahko olajša trenutno stanje ,toda samo trenutno, za ostalo moraš poskrbeti sam.

[sherlock holmes]

Zatorej vsi tisti, ki ste še mladi, rešite se tega sedaj, v kali, kasneje vam lahko postane žal, ko boste pogledali nazaj v življenje in spoznali, za kaj vse ste bili prikrajšani zaradi tega.To je grenko spoznanje in teh let ti ne bo nadoknadil nihče več.
Sem koga ustrašil?
Ne se bat in sekirat, poišči v življenju tiste lepe stvari, tiste prijetne ljudi,ob katerih se počutiš bolje in čim manj razmišljaj o stvareh,ki so v življenju nepotreben balast.Postaviti cilj in ga doseči, za OKM pa ostati gluh.
Skozi neprijetne misli pojdi, kot da jih ni, kakor puščica skozi njih naravnost v tarčo, cilj.Morda pa bodo odšle hitreje, kot so prišle.
Takole, malo filozofiranja o stvari...
Sem imel čas....Mal za razmišljat na glas.
Lep pozdrav.

[Chantal 1]

Sam imam težave že 20 let.Občutek manjvrednosti,vidim tiste namišljene negativne podrobnosti v življenju, ki jih drugi sploh ne znaznajo.Vzponi in padci.Včasih si mislim , da sem suženj tega do konca življenja, vendar sem po srcu in volji pri drugih zadevah borec.Čutim, da mi bo dopizdilo,utrujen sem od tega brezveznega sranja.Edino kar mislim, da me potegne iz tega je, da sem zdrav človek, da bom še upam dolgo živel in da je čas, da tiste, ki so ob meni in to prenašajo nagradim s tem, da to zadušim v sebi enkrat za vselej.Ne razpisujem se rad preveč o teh stvareh, moja domišljija jih je ustvarila, moje negativne misle hranile.Vrgel sem se v fizično garanje ,šport, tako upam, da bom za take zadeve ostal preveč utrujen.V hecu povedano, bom nedosegljiv.

Se dosti najdem v tem ves...jebemo...kaj bo cez dvajset let...stara sem 26 in sita tega lajfa...vidim in cutim stvari, za katere bi bilo bolje in bolj zdravo, ce jih ne bi.

[sherlock holmes]

zato ti pa pravim, da se jih reši na silo,jebala boš ježa do smrti, iz ene oblike v drugo.Verjemi mi dokler je še čas, upam, da ga imaš.Če bi mi pred 20. leti kdo napovedal tole, bi bil raje kriminalc, ker bi mi blo vseeno za vse.To je eno navadno jebeno sranje.In to leta.Sam bejži iz tega sranja!!!!!!!!!!!!!!!!!!!