Ali se spopadate z osamljenostjo?

[Tayana]

Zdravstvene posledice osamljenosti

Osamljeni ljudje pogosteje zbolevajo, ker imajo drugačen imunski sistem

LOS ANGELES - Raziskovalci so odkrili, zakaj so osamljeni ljudje bolj nagnjeni zbolevanju in prezgodnji smrti, in odgovor se glasi: ker imajo na glavo obrnjen imunski sistem.

Proučevali so DNK izoliranih ljudi in ugotovili, da imajo ljudje, ki sami sebe opisujejo kot kronično osamljene, razločen vzorec genske dejavnosti, skoraj vsak od njih pa je povezan z imunskim sistemom. Študija je namignila, da bi lahko obstajal način za preprečitev smrtonosnih učinkov osamljenosti, je pojasnil molekularni biolog na univerzi v Kaliforniji Steve Cole, ki je sodeloval pri projektu.

»Rezultati te raziskave kažejo, da biološki učinek socialne osamitve vpliva na nekatere naše najbolj osnovne telesne procese - dejavnost naših genov. Več let že vemo, da obstaja epidemiološka povezanost med družbeno podporo - koliko prijateljev in sorodnikov imamo okoli sebe - in fizičnimi posledicami,« je pristavil. Osamljene ljudi lahko poleg bolezni, kot so vnetja, visok krvni pritisk, nespečnost in rak, doleti tudi prezgodnja smrt.

Profesor psihologije z univerze v Chicagu John Cacioppo že leta poglobljeno proučuje zdravstvene posledice osamljenosti na 14 ljudeh, od katerih jih je šest reklo, da štiri leta niso imeli nikogar, s katerim bi si bili blizu. Opazovali so dejavnost njihovih levkocitov in ugotovili, da je od 22.000 genov izstopalo 209 genov, ki so pripadali najbolj osamljenim ljudem. Naslednja stopnja raziskovanja se bo po Coleovih besedah osredotočila na morebitno zdravljenje problema.

Vir:
http://www.dnevnik.si/novice/zdravje/268752/

Ali se tudi vi spopadate z osamljenostjo? Kaj je temu vzrok? Bolezen, razočaranja...?

[Arwen]

trenutno ne... me je pa tega strah

[harlekina]

ja, jaz sem osamljena ves moj lajf. Razlog? Konglomerat razlogov, vseh se najbrž niti ne zavedam...

[scorpion]

Poznam..osamljenost...to je peklenska zadeva...Jaz menim, da ni depresije brez osamljenosti....

[She_]

ja, jaz sem osamljena ves moj lajf. Razlog? Konglomerat razlogov, vseh se najbrž niti ne zavedam...

Enako.
Nisem niti pomislila, da bi se borila proti sami osamljenosti... 

[Mcmurphy]

S tem nimam težav.
Morda zato ker sem edinec, svojeglav in samotar že po naravi.

So trenutki ko me stisne, a so tako redki, da ni omembe vredno.

[trzinka]

Osamljena, ja sem velikokrat, pa čeprav imam družino. Počutim se prazno v duši, brez pravega prijatelja, včasih. Živa in v družbi sem samo z mojima otrokoma.

Me stisne, da bi kar nekam odšla, pa se zjočem, hudo mi je..........., mož me itak ne razume in nimam opore pri njemu , na žalost. Starši me ne razumejo, mama sploh noče sprejeti moje ankse in depresije. Potem se pa sama sebi smilim, ja saj vem.to nikamor ne pripelje.

Danes se pa sploh tako počutim

[sonny]

Saj nas je kar nekaj ... tudi jaz, večno samski, osamljen, kakorkoli. Kdor ni deležen ljubezni, baje zboli, obenem pa drži tudi, da česar nisi nikoli okusil, ne pogrešaš. Mene očitno drži pokonci smeh, saj me zelo pogosto nasmejijo sodelavci, ki bi me radi na vsak način oženili  . Očitno so nevoščljivi moji svobodi in ležernemu načinu življenja, meni pa se kar smilijo, ko poslušam njihovo tarnanje o nerazumevanju nasprotnega spola, zlobnih taščah in tastih, porednih otrocih in varanju partnerjev.
Razlog za mojo osamljenost: rad sem srečen.

[poletje]

Mene očitno drži pokonci smeh, saj me zelo pogosto nasmejijo sodelavci, ki bi me radi na vsak način oženili   .

Sonny, mene prav tako (omožili), pa jim ne uspeva najbolje.   

Ja, tale osamljenost pa zna včasih biti prav zoprna.
Mislim, da življenje v dvoje ni vedno enostavno, sam bit pa tudi ni vedno luštno, a ne. Zdej pa, kakor komu ustreza.

[Contessa]

Bila sem sama, a ne osamljena.
Bila sem obkrožena z ljudmi in srečna.
Bila sem z ljubljenim in evforična.
Bila sem z njim, a nesrečna.
Zdaj sem samska, včasih osamljena, včasih ne.
Depresija je nastopila vedno, ko sem bila sama.

Ampak danes sije sonce, grem na kolo, grem v kino.
Danes ne bom osamljena in nesrečna.

Pozdrav Contessa.

[alexx]

Skoraj isto Contessa. Lepo napisano. Vso srečo.

[Betka]

Sama že nekaj časa razmišljam, zakaj mi tako prija samota. Sem res samotarka po naravi ali pa je to še socialna fobija?

[Arwen]

Betka, na momente, se mi zdi da vsakomur paše malce samote; in samota zame ni isto kot osamljenost... tudi jaz kdaj uživam, ko sem sama, v tišini s sabo... osamljenost je pa tista, ki ubija (na dolgi rok)

[scorpion]

Biti osamljen ali znati biti sam je velika razlika..So ljudje, ki se ne počutijo osamljeni, čeprav so veliko sami...

[marilyn]

Tudi sama sem rada na trenutke sama, ampak se velikokrat zgodi, da ratam osamljena. Še posebej ker pogrešam partnerja, ki je iz drugega kraja in se zelo malo vidiva

[LuKC]

sej včasih res paše bit sam, in to razumem. samo totalna izoliranost iz sveta, ne prinese nič dobrega. je res, da maš manj problemov, kr odrežeš okolico od sebe (z ljudmi so ponavad lahko manjši ali večji problemi) ampak človek je socialno bitje ki potrebuje odnose in vključitev v dejansko življenje. jaz obiskujem skupine za samopomoč in pomagajo. skušam se pa tudi udeležit kašnih skupinskih aktivnosti, itn. čimveč tega. in bom tud spoznaval ljudi, samo trenutno sm za to še v preslabem stanju. treba je začet počasi in nato vztrajat. brez vztrajnosti si ne pridobiš prijateljev.

[mina]

Depresija je nastopila vedno, ko sem bila sama.

Pri meni ravno obratno.
Sedaj me gnjavi, ker imam "probleme" in razloge. Kakšen drug bi na mojem mestu že šel viset. Sama si ne bi upala. Itak se mi vse sfiži, bi se mi tudi to...

[Contessa]

Mina!

Vsi imamo probleme in enkrat smo bolj dovzetni in se hitreje razburimo, razžalostimo, ujezimo ali kar je še podobnih "tečnih" stanj, drugič pa gremo mimo samo z zamahom roke in s "pišmeuhovsko" metodo ignoriramo okolico.

Ne vem, kaj te teži. Največkrat so stvari, na katere ne moremo vplivati z lastno svobodno voljo, stvari, v katere smo potisnejni in se moramo z njimi spoprijemati, jih sprejeti in z njimi živeti. Če je vsega preveč in se nam zdi, da nas bo razneslo od "tuge", potem je treba globoko zajeti sapo, morda je dobro, da nas nekdo močno "rukne" pod rebra, celo sam se lahko fizično izčrpaš do te mere, da negativne misli izrineš in misliš samo še na to, da te "vse boli" - če boli telo, je ok v primerjavi s tem kako močno lahko boli duša.

Kakorkoli - živeti je vredno! Glavo pokonci - bodi močna, pogumna.
Če ti lahko še kako pomagam, napiši.

Lep pozdrav, Contessa

[Devlin]

Hm, osamljenost je zaradi moje motnje nekako moje naravno stanje  . V preteklih letih me je želja po družbi pomagala pahniti v globoko depresijo, čez rob blaznosti in skoraj do samomora (v navezi z vrhunskimi postopki nekaterih zdravnikov in vedenjem določenih domačih ki je bilo (in je včasih še), čeprav me je mater finančno vzdrževala (in me še vedno precej, za kar ji bom večno hvaležen), pod kritiko  ).

Sedaj bi si samo želel da bi bil malo bolj sam : ). Še najraje vidim da sem lepo spravljen v svoji duplini in si polnim baterije, ali pa da me sploh ni doma. Iskrenih prijateljev imam kar nekaj, dekle tudi. Problem je seveda postal čas, saj je tempo kar naporen. V večjih družbah sicer še ne funkcioniram najbolje, je še vedno prisotna plašnost, drugače pa se vklopim že bistveno bolje in če me kdo slučajno zafrkava na verbalni ravni (denimo zadnjič zaradi plašča : )), ga prav lepo sesujem nazaj, namesto da bi mirno poslušal in se grizel v sebi.

Vem pa, kako zaradi duševnih motenj iz človeka udarijo tudi fizične bolezni. Sam sem fasal - sicer v lažji obliki - že ama vse kar je bilo v familiji : ). Sicer je glavni dejavnik genski faktor, sprožilec pa je bil depresija.
Prav zato ker vem da je rak lahko tudi psihosomatksa bolezen, pa načrtno jemljem dodatke in si delam shake iz rdeče pese : ).

Zaključek: Trenutno se spopadam s tem da si želim več časa zase  .

[KOS]

Zrihtaj se - okusno in drzno, pojdi na kavo - v lokal na nivoju, ne pa kakšna beznica, opazuj ljudi, morda boš dobila sogovornika že prvi dan, mogoče čez teden. Uspeh zagarantiran.