Preveč se obremenjujem za nč

[snapkot]

str sm 16 let,
krnaprej se obremenjujem s tem kaj si kdo misli o men, četudi je to oseba ki mi ne bo pomenla nikoli nič v življenju, sploh nemorm komunicirat z ostalimi ljudmi na normaln način, ker se obremenujem s tistimi ki so blizu mene in njihovimi misli. krnaprej nenehno, pa rd bi se tega znebiv. občutk mam kot da bo neki naredu če vid da mi nebo naredu vpliva glede na to da je blizu (da ga ignoriram),npr: usiljevov bo svoj komentar, če mu kaj ni všeč na men, svoje mnenje bo silu. a js bi rd nekako mu tkrt dov vedt z ignoranco da me ta mnenje nezanima al na kak drug način.

to je to, nism sposobn da me nebriga kaj si drugi misljo o men, pa zlo bi rd tak ratu.

ve kdo kak nasvet s koraki, rd bi biv bol flegmatičn.

[Azrael]

Rekel bi da ti manjka stika s sabo, zdravega odnosa s samim sabo. Potem to izpade kot izredna občutljivost. Mi je znano na nek način. Osebnostne spremembe potrebuješ, psihoterapijo. To bi ti svetoval.

[snapkot]

kam se naj pol obrnem za psihoterapijo? kje naj začnem delat te spremembe s sabo?

[Azrael]

Psihoterapevtov imaš cel kup (tu na forumu imaš seznam nekaterih), uporabljajo pa različne metode.
V vsakem primeru pa je najbolj pomembno, da si pripravljen delati, vlagati v spremembe, psihoterapevt pa te vodi, usmerja.
Jaz oporabljam samo znanje iz knjig... terapijo torej izvajam sam... uporabljam KVT (kognitivno-vedenjska terapija), afirmacije, vizualizacijo. V knjižnici boš pod psihologojo našel cel kup knjig, namenjene samopomoči... 

[Aslan]

Ker se tudi sama dostikrat po nepotrebnem obremenjujem z razno raznimi traparijami
te čist razumem. Premlevam, tuhtam, scenariji, vrtenje ponovite že stokrat predelanih zadev...

Meni pomaga predvsem to, da se zavem kaj je in kaj ni moja odgovornost.
Na kaj imam in na kaj nimam vpliva.
Zavedanje, da sem v dani situaciji naredila najbolje kot sem vedela in znala.

Pomaga sproščanje telesa, misli...
Pomaga nadomeščanje brezplodnih, negativnih tuhtanj...z pozitivnimi...
(ko te prime premlevanje si rečeš "stop"...vizualiziraš semafor rdečo luč...in
ko je zelena se posvetiš naprimer zavedanju za kaj vse si hvaležen...ali pa začutiš ljubezen ki sije iz tebe...kar koli pozitivnega pomaga...)

Sprememba v nas samih je nujna...
da določenim dogodkom več ne pripisujemo tak pomen kot smo ga doslej...
Da smo imamo več zaupanja vase in tudi v druge ljudi...
Da se zavedamo, da so napake nujne točke na poti učenja veščin...
Da se zavemo, da nihče ni popoln....

[snapkot]

to da si js rečm stop in probam nadomestit negative s pozitivnimi, se počutim premalo močnega zato, probavam si misli spreminjat, a vleče me na negativne, ful mam občutek da je toliko resnice v negativih, in zato.

joj men bo glavo raznesl, tok se obremenjujm, svetujete da se obrnem na enga terapevta?

[mina]

Zavedanje, da sem v dani situaciji naredila najbolje kot sem vedela in znala.

Ja, to mi že pomaga. Ampak, vedno se najde kdo (od "domačih"), ki mi vzbudi kakšen občutek krivde.
Za nazaj se stvari ne da popravljat in ker sem jih dosti zas***a (hote in nehote), me s takšnimi spomini obremenjuje preteklost. In spominjanje (opominjanje) nanjo.
In ker nismo vsi enaki, tudi ni univerzalne formule, kako reagirati in živeti naprej, me "zgodovina" mori. Ko že malce pospravim z njo, jo sprejmem in odložim na smetišče (kamor spada!), je kaj (ali kdo), ki mi jo butne nazaj. In spet vse od začetka...Tako, da imam stalno neznosne občutke krivde, po eni strani nizko samopodobo, občutek, da sem naredila v življenju vse narobe.

[alexx]

Saj tudi jaz včasih preveč mislim, kaj sem zafrknila...zakaj nisem drugače...zakaj...zakaj...in potem mi začne iti na bruhanje (dejansko). Potem pa pričnem racionalno razmišljati kaj vse so že zaje**** sosedje, znanci....kake težave imajo...in se potolažim.
Vem mina kako ti je?  Rada bi, da zginem nekam kjer ne obstaja čas...ne preteklost. Ubija me to, da ne hodim redno v službo...tole doma je ena packarija...sama s sabo. Za redno službo sem ali prestara, ali preveč izobražena...ali to...ali ono. Dobiš jo pa po vezicah. Že nimam prave.

Ampak...saj bo....mora biti. RTM 

[Orhideja1]

Dober terapevt bi bil za začetek dobra izbira. Pozanimaj se v tvojem kraju, ali pa se posvetuj s svojim osebnim zdravnikom, da ti napiše napotnico za terapevta.

Sicer pa verjemi, da se mi sami preveč obremenjujemo s tem, kaj si drugi mislijo o nas. Resnica pa je čisto drugačna. Ti drugi ponavadi imajo cel kup svojih problemov in se tudi ukvarjajo sami s sabo, tako, da se nimajo časa ukvarjati z nami. Zato, če bi vedeli, kako drugi malo mislijo o nas, se ne bi s tem obremenjevali.
 
Sicer pa ni pomembno, kaj si kdo misli o tebi. Važno je edino to, da imaš sam o sebi dobro mnenje. Živiš za sebe in ne za druge. Pomembno je to, da se lahko pogledaš v ogledalo in da ti je odsev, ki ga vidiš všeč.

Torej glavo pokonci in delaj na samopodobi, da si jo izboljšaš. Potem ti bo  všeč tudi tvoj odsev v ogledalu.

Srečno!

[Azrael]

Čim večkrat se je potrebno zavedati, da delamo dobro in prav, kot najboljše znamo v nekem trenutku.
To si moramo ponoviti večkrat ne samo takrat, ko nas napade krivda, slab občutek. Mina, ko boš to zasidrala v svojo (pod)zavest in sprejemala svojo preteklost, te ne bo več morilo in nihče ti ne bo mogel zbujati občutka krivde.

probavam si misli spreminjat, a vleče me na negativne, ful mam občutek da je toliko resnice v negativih,

Snapkot, vztrajaj ori svoji pozitivni odločitvi - VZTRAJAJ, DA SI DOBER TAK KOT SI... - to je tvoja nova resnica o tebi. Zakaj bi se zavestno strinjal, da to ni res... Spremembe navadno trajajo in zraven se boš morda naučil tudi odločnosti in vztrajnosti, če ti ju primanjkuje.. tako to gre   

[mina]

Mina, ko boš to zasidrala v svojo (pod)zavest in sprejemala svojo preteklost, te ne bo več morilo in nihče ti ne bo mogel zbujati občutka krivde

.
Jaz imam to že zasidrano, samo občutek imam, da se moji bližnji ne zavedajo, da pač drugače nisem znala ali zmogla narediti. In občutek, da se pričakuje od mene popolnost....ko sem pa polna napak. Kot vsak posameznik v tej populaciji.
Ma, spet me grabi neko brezvezno mletje. Bolje, da vzamem in živim stvari kot pridejo. Včasih se večina scenarijev niti ne zgodi.

Dober terapevt bi bil za začetek dobra izbira.

Ko bo kakšen omedlel pred menoj in mi bo v zameno za kozarec vode ponudil svoje usluge....takrat bom prišla do njega. Na našem koncu so redki kot bele vrane, pa še samoplačniški. Ki si jih jaz (žal) niti pod razno ne morem privoščiti.

[OLJA]

Ja obremenjevati se z vsem je veliko breme. Tega se tudi sama zavedam. Še vedno se obremenjujem sicer manj, kot pred nekaj časa ampak še vedno. Posebno še če se kaj s prijateljem sporečeva  ga avomatsko v svojih mislih začnem primerjati z bivšim možem. Potem pa razpredam sama s sabo kaj delam in kaj želim od življenja. Toliko časa da se mi že malo meša in potem ni pomoči kot vzeti pomirjevalo . Uf kako sovražim take trenutke. A človek se uči in nekoč bom tudi jaz znala premagovati take misli . OLJA

[Nina24]

Čau Snapkot če boš še kaj na forumu mi piši na moj email nina.ninci20@gmail.com mogoce ti lahko pomagam... ) Zares se preveč obremenjuješ!

Lp., Nina

[majč]

Začni se ukvarjati s tem, kaj ti o sebi misliš. To je namreč pomembno. Ker nikol ne bomo všeč vsem. Če boš sebi, bo to že veliko in verjemi, da boš še marsikomu. Če pa si stalno obremenjen z drugimi ne moreš sploh normalno živeti. Ukvarjaš se z nepomembnimi vprašanji in se ne osredotočaš na same vsebine odnosov, pogovorov, dogajanja, ker si tako zelo obremenjen s sabo. Delaj na tem, da se pomiriš s sabo. Si že šel na kak pogovor? pomoje majo psihologi pa za ta danes že pošteno skomercializiran občutek lasstne vrednosti kar precej nekih nasvetov. Zdaj, če je to na ravni vzorcev in navad ali misli, ki bi jih sam izbiral, boš to z nekaj truda in zavestnega dela na sebi lahko odpravil. Če pa se ti to dogaja po vplivom kemije in depre, ki pa nam itak zbije mal samopodobo, da smo negotovi in nas mnenje drugih prej lahko prizadane, potem boš morda potreboval oporo v zdravilih nekaj časa + delo na sebi.

Jaz bi šla do osebne zdravnice in ji povedala kakšne težave maš in da želiš, da te napoti h kakemu dobremu psihologu npr. za začetek. Če s tem ne boš zadovolen, potem pa iščeš še drugje. Ni vrag, da ne bi bil en tak, ki bi bil zate pravi.

Kaj pa pogovor s prijatelji? Si že komu zaupal in ali meniš, da bi ti kdo pri tem lahko pomagal? Včasih že tako preprost pogovor z osebo, ki zna o tem razmišljati, to razume in ti zna dati kak dober nasvet, bolj pomaga kot kaj drugega.

Saj veš, vsak mora najti svojo pot iz stiske. Samo išči dalje.

Naj te potolažim sam v toliko, da z omenjeno zadevo morda v nekoliko manjšem obsegu ima problem večina ljudi, zato se o tem tudi tako na veliko piše. Problem nastane, če zadeva, kot omenjaš dobi prevelike razsežnosti.

In kot si rekel, ni vsako mnenje v resnici relevantno za tebe. Če jemlješ mnenja ljudi kot ogledala, iz katerih neobremenjeno skušaš potegniti tisto, kar se tebi zdi smiselno in ti pomaga, se pa zavedaš, da so nekatera ogledala tudi lahko nekoliko izkrivljena, ker so taka, ker majo tudi tiste osebe, ki jih nastavijo, sami komplekse in probleme, potem je tako najbolj v redu. Skratka, če se da, se osredotoči na to, kaj ti pomaga na poti, da postaneš boljši in razmisli sploh, a se pa ti s tem in tem mnenjem strinjaš: torej a tudi ti vidiš v tem kak smisel in ali se tebi tudi zdi tako. Ko boš ti sam imel bolj jasno izdelano mnenje, boš morda manj obremenjen s tujimi mnenji. In ok si tak kot si za začetek. Lahko samo še izboljšaš, v osnovi je že dobro.

drži se!

maja