Ko ne veš več kje je tvoje mesto pod tem nebom.....

[tyara]

Pozdravljeni!

Sem nova na forumu....zlo težko mi gre z jezika...pa bom vseeno poskusila. Niti ne vem, a tole spada sem, pa verjetno boste že sami presodili.
Najprej bi se zahvalila Lostu, ker mi je pretekli teden pomagal z nasveti in me spodbudil, da pišem sem na forum. Imam probleme z zaupanjem v ljudi, saj so me vsi, ki so mi karkoli pomenili prizadeli in me zapustili.

Saj niti ne vem, kje naj začnem. Verjetno najbolje tam, kjer se mi je vidno prečelo slabšati. Poleti sem nenadoma zbolela, zdravniki so mi rekli, da je viroza. A ker se je ta viroza vlekla malo predolgo, so me začeli pošiljati na raziskave, vednar nikjer niso odkrili ničesar in tako smo vsi skupaj nekako prišli do sklepa, da je kriva psiha, pretiran stres in tempo živlenja. Zrihtala sem si bioenergetika in psihologa. Še zdaj je moje zdravje ravno na meji. Moje telo nekako ni vzdržalo več pritiskov...v otroštvu me je najprej zapustil oče, mama je pretirano dominantna in kritična (prej spominja na tirana, kot na mojo prijateljico in vzornico), bivši fant me je večkra davil in me varal, sedaj, ko me je zapustil še sedanji fant (čeprav ni bil kaj prida), pa se mi je podr svet. Večina prijateljev se je odselila, imajo partnerje in otroke, svoje probleme. Ostala sem sama, nikogar ni, ki bi mu bilo mar...najhujši je občutek, ko se zavedaš, da nikamor ne spadaš...da si majhen, neviden, da preprosto ne obsatajaš. Odkar se zavedam življenja, je to ena sama bolečina. Sedaj pa še tole. Ostala sem na mrtvi točki, s katere se ne znam premakniti, skupaj s svojimi sanjami in spomini. Sprašujem se, kam naj z vsemi čustvi, z vsemi plani, ki sva jih zgradila za letošnje leto. Najhuje od vsega pa je, da moram gledati, kako on vse tako z lahkoto prenaša, kot mu nikoli ne bi bilo mar zame. Jaz pa se ga spominjam vsako sekundo, ga pogrešam...sprašujem se kje je, s kom je? Edina stvar, ki jo ne razumem pa je ta, da ne vem kako lahko tako pogrešam osebo, ki do mene nikoli ni bila dobra: bil je pretirano hitre jeze, nenehno je jamral (nič mu ni bilo prav), karkoli sem naredila je bilo premalo oz. ni bilo cenjeno (nekaj samoumevega), skoraj nikdar mi ni nič pomagal, bil je kritičen, nenehno me je kritiziral in govoril, kolk so druge puce fajn, prihajal in odhajal je kakor mu je zapašalo, me zmerjal in klel itd. Ampak zgleda, da je tako življenje res edino kar poznam...da se po meni lahko tolče. Mama mi itak ob vsaki priložnosti pove, da sem slaba oseba in da zato plačujem, da se mi vse slabo vrača...prav mi bodi. Včasih mislim, da se ne bi smela roditi, ker sem očitno vsem v napoto. Trenutno mi pa res gre hudo navzdol...sama sebi se zdim grda, hudobna, kriva za vse....ponoči se zbujam, mučijo me nočne more....primanjkuje mi apetita, pravzaprav na dan pojem 1/4 tistega kar sem ponavadi, ker se mi hrana enostavno upira...imam slabosti in vrtogalvico. Življenje je postalo čist prenaporno, utrujena sem od vsega...zaspala bi, zaspala za zmeraj. Vendar pa mi moj trenuten tempo ne da počitka - izreden študij, delo s strankami, učenje, seminarske, pa še vsa ostala običajna opravila. Ne vem kako nej ublažim to strašno bolečino ob ponivni izgubi...ko sem sama samo se jočem in stagniram...sam še tega se manjka, da se mi zmeša
Sprašujem se, ali bom tud jst kdaj deležna tega, da bom nekam spadala, da me bo kdo razumel, da ne bo ob vsaki napaki planu name in mi potem to očital še mesece, da ne bom najslabša in žleht samo zato, ker se pač moje mnenje razlikuje od njihovega....sita sem klečeplazenja za ljubezen in razumevanje, sita sem tega, da me ignorirajo in me besedno ponizujejo, sita tega, da me zapuščajo. Sicer pa so že dosegli svoje....počutim se kot nula...drek na cesti...Res ne vem, a zame ne more posijati sonček

Upam, da nisem preveč zamorila...pa da ni moje pisanje preveč zmedeno!

Ste pa tle na forumu res uredu, vas že nekaj časa prebiram!

Lep pozdrav!

Tyara

[vesnav]

Nisi zamorila.
Posijal bo sonček, že zdaj sije, ampak ga ne vidiš.

Vesna

[Rob]

Zdravo, Tyara
ni potrebno povsem izgubiti zaupanja v ljudi, nekateri so ga še vedno vredni...če se sami ne pojavijo, jih je tba poiskati. Ni nujno, da so  v tvoji neposredni bližini (kot kaže sedaj, res niso...). Po mojih izkušnjah se prijetni (prijetne v mojem primeru) pojavijo kar tako,  nenačrtovano, brez posebnega vzroka. Verjamem, da tudi ti spoznaš še kar nekaj ljudi in kdo ve, eden bo gotovo drugačen od ostalih...to boš takoj ugotovila...

Do takrat pa, ne igraj se s prehrano, na podoben način sem sam pustil za sabo petindvajset kilogramov v enm samem mesecu, TEGA ne potrebuješ, verjemi...vsak dan si napravi obrok, naj bo raznovrsten, da ti ne bo treba še za telo skrbeti, ko imaš že z mislimi dovolj težav.

Tvoja okolica...mami le povej, da jo imaš rada in da si zelo želiš, naj ob primernih trenutkih tudi umolkne, če že ni pametne besede iz nje...ali pa naj pogleda katerega od podobnih postov tu, nekateri zmorejo človeka obrniti v drugo smer. Ljudje res težko uvidijo, v kakšnih težavah so včasih njihvi najbljižji.

Bivši fantje...imajo čudovito lastnost, da so Bivši...pusti...lepe spomine spravi, ostalo naj zbledi s časom. Ni vredno...

Do sedaj si na forumu gotovo prebrala, da si ta hip sebi pomembna le ti in se moraš takoj pogledati v boljšem ogledalu...brez tega bo šlo navzdol in tu spodaj ne želiš biti...ni to zate...

Vztrajno iskanje ljubezni je naporno in vsaj pri meni ne povsem učinkovito...se pa mi je zgodila ravno tisti hip, ko nisem gledal...lahko bi rekel- med pauzo... ...tak je svet, kar nekako po svoje se vrti...( ma je kr v redu...)
Torej, naprej delaš s strankami ( sploh, ko se kak luštn naslika...), izobraževanje je tudi fajn zadeva, te stvari ti zmorejo pomagati pri samozavesti, ja?

Tisto s spanjem pa naj počaka zaenkrat, spali bomo že, ko bo čas...zdaj pa glavo pokonci

še se oglasi, 

[tyara]

Najlepša hvala za odgovor obema! Nisem si mislila, da bo sploh kdo odpisal na tako klobasanja, ker mate verjetn sami dost svojih problemov oz. so dost hujši od mojih. Tega se zavedam. HVALA!

Torej glede prehrane....jst se trudim prehranjevati normalno, pa mi ne ratuje tko kt bi želela. Zajst še nakako pojem...kruh in jogurt, ker drugo mi smrdi. Za malico vedno vzamem na siht en kup hrane, a navadno ne pojema kja dosti. Kosilo si skuham vsak dan, zaužijem nekaj vilic/žlic in potem je konec..upre se mi, če se silim me kmalu prime, da bi sla bruhat. Zvečer mi hrana sploh ne paša. Drugače sem se do dne , ko me je zpustil fant prehranjevala normalno...ubisvu bi rekla da zelo kvalitetno in raznovstno. Zdj pa je moj apetit na sami nuli, kile gredo dol, čeprav se trudim in silim jesti...zmeraj sem bla namreč mnenja, da je pomembno, da ima človek tekom dneva 5 obrokov... moj želodček je bil narejen na uro...k je bil čas za kosilo, ni blo treba na uro pogledat...se je kr sam oglasl.

Verjetn sm pozabla posebej poudart,da že mesec in pol hodim k psihologu. Ugotovil so mi zlo hud stres, tesnobnost, zli nizko samopodobo & samozavest ter tezave na skoraj vseh področjih mojega življenja (razen na sihtu in v šoli, kjer mi gre dobr...le energije mi je začelo primanjkovati in si sam želim počitka).
Terapijo obiskujem 1x tedensko, vednar se mi zdi, de se vse skupaj tok počasi premika...skoraj stagnira.  Psiholog je ugotovil, da moje težave izhajajo iz otroštvam, zravn pa so piko na i dodale še izkušnje z moškimi. Poleg tega zaradi celega kupa zdravzvenih težav, ki se še vedno niso normalizirale, obiskujem tudi bioenergetika. Človek ne bi verjel, de tole dejansko pomaga, poleg tega me na terapiji tudi umiri.

Moja mama je pač moja mama...mislim, de vam dost pove že to, če vam reče, da preostala familija ima z njo tolk stikov, kolkr je nujno potrebno in nč več. Težk bi rekla, da mam svojo mamo rada, čeprav me je sram tega priznanja (ker to nekako ni sprejemljivo), pač pa sem ji hvaležna, ker me je spravla do kruha, vse ostalo temelji na ravnodušnosti. Iz svojega otroštva se ne spominjam drugega kot kričanja in lasanja (da so mi potem lasje v šopih izpadali zglave). Sedaj ni nič bolje. Krivi me, de je takšna, ker sem bila živahen otrok. Govoru, da sem hudobna..ker sm v odnosu so nje postala uporniška...sicer bi še zdj morala razmišljati z njenimi možgani. To, da mam psihologa je hudo....pravi, da hodim k njemu lagati in se mu smiliti, da bo mogla tud ona zravn, de bi povedala kolk nemogoča sm. Včasih mam občutek, da misli, da da ve več stvari o meni, kot jih vem jst sama. V njenih očeh sem slaba, lažem, je zarad mene nesrečna itd. Sprašujem se, zakaj me je sploh rodila. Tega tle na forumu se ji pa ne bi upal pokazat (upam da sama be bo izvohala, kt izvoha vse) ker bi se ji zmešalo...zanjo bi blo to javno ponižanje, k zmeri gleda sam na to kaj si drugi mislijo. Ne bi prenesla tega, da drugim pravim o svojih tezavah z njo on vsem osatlim.

Bivsi je samo bivši. Joj, to se tok lepo sliši, sam kaj k se ne morem sprijaznit, da ga ni več, da ga nikoli več ne bo. Kljub vsemu kar je blo, ga mam še zmeri rada in si želim, da bi se vse tist kar sva načrtovala izpolnilo. Vem, da sm neumna trapa, ki žaluje za nekom, ki ga verjetn nikoli sploh imela ni...ni pa sj sm že vajena de sm čudna in neprejemljiva. Pogrešam ga vsako sekundo, želim si da bi me objel, da bi bil tle ob meni. Ne morem se sprijazniti z izgubo...prveč sm že izgubila...moje življenje je ena sama izguba.

Glede ljubezni in fantov...nikoli jih nisem manično iskala, vsi so prišli sponatano, vsi so se delal lepe & prdne, dokler ni ratalo bl resno. Pol je blo pa v momentu kt bi hodla s popolnima drugo osebo. Naj vam dam primer bivšega. K sm ga spoznala je bil nežn, občutljiv, deloval je kot jagnje. Kasneje je bil pretirano jezen, ignorantski, kleu je na vse - name in na druge (sam de na druge tko de niso vedl), vse ga je motilo&vse mu je slo na živce, uporabljjal je nizkotne besede, pretirano se je osredotočal na slabo (lepega sploh porajatal ni), vse kar sm nrdila je blo premalo ali pa narobe, vse kar je prišlo iz mojih ust zateženo, 1000x me je pustu in se potem vrnu nazaj, nikoli me ni razumel al mi v čemerkoli nudil oporo. Nazadnje me je pustil zato, ker se mu baje premalo prilagajam, ker se prepočasi spreminjam, ker v očeh drugih noče bit kriv, ker sm nonstop bolna in ker mi je ginekolog odkril cisto. Izbral je lažjo pot in se otresu smeti.

Lep dan želim, upam da ga bom kolkr tolk prestala...čeprav me bollliiii  

[Rob]

Tisti del s tvojo materjo mi je všeč...
...da bi šla do psihologa in ga usmerila v tok resnice, ga rešila iz tvojega zavajanja...

Da, podobni ljudje so zelo pogumni na svojem, varnem področju...imajo svoj absolutni prav, tam, koder se jim splača, ga tudi s silo branijo...vendar le, dokler so na svojem...

Ker pa ti sedaj potrebuješ več podpore in manj kritike, mogoče to niti ni tako slaba ideja...če je poleg tega psiholog zadosti čvrsta osebnost...kdo ve?...katera resnica bi prevladala...
Ker pa je materi zelo pomembno mnenje okolice, močno dvomim v njen pogum za kaj takega...

S foruma ji ni treba kazati svojega prispevka, niti samega foruma ji ni treba omeniti, če ne želiš...mislil sem, da ji mogoče pokažeš katero od besedil, mogoče se zave, kako resna glasba je depresija...

...lahko pa mi narediš uslugo, ja?...misel, da je tvoje življenj ena sama izguba, zamenjaš s kakšno manj določeno...a?..bi šlo?...narediš ta deževen dan lepši...

[tyara]

Hvala Rob, da se ukvarjaš z mano , tega ti ne pozabim

To, da bi moja mama šla zraven je zame totalno nesprejemljivo, pa ne zaradi tega, ker bi bila lažnikvka, pač pa zato, ker sem res sita tega, da se nonstop, kjer je le mogoče vtika v moje zadeve (pa če se je tičejo ali pa če jo ne)....včasih zgleda kt d sm še najstnica, pa čeprav se hitro bližam tridesetim. Prav vse hoče vedeti, prisluškuje telefonskim pogovorom (oz. kr jst govorim po telefonu ima zmeraj tolk velik dela pred mojimi vrati, de kr naprej hodi dem in tja), kr imam v svoji sobi obiske, kar naprej hodi vsobo in komentira....enostvno se ne zna ustavit. Odakr mam ključ, se lohk vsaj zaklenem kadar hočem malo zasebnosti, sicer se ne bi imela prav kam umaknit. Tudi vsakršno pomoč, ki mi jo ponudi (največkrat finančno), zavračam...ker mi pol ob prvi priliki vse nazaj zmeče. Če bi njo poslušal sem najbl grozn otrok, pa ne vem zakaj: na faks hodim - 3x na teden po eno uro daleč (sicer z zamudo, ker mi pač prejšnji ni ustrezal in sm se prepisala), siht mam, vse izpite delam sprot (sm ena najbl pridnih u razredu - zaenkrat), zlo se zavzemam za živali, ne pijem, ne kadim, na žure ne hodim, sama si kuham, perem...skratka, čist normaln člouk. Edina stvar s ktero mam probleme, da mi upravičeno teži so fantje. Tega jst res ne razumem.

Drugače pa probam bit pozitivna, pa probam si govorit pozitivne stvari (afirmacije pa to), pa probam se zamotit...sam kaj ko se nadem, da spet razmišljam, da ga spet pogrešam...pol pa kr naenkrat jok...kt bi bla popolnoma nebogljena. Ne vem zakaj si ga tolk želim....

Hvala še 1x Rob, res si prijazen

Lep pozdrav vsem!

Tyara

[Azrael]

Pozdravljena, Tyara

Si na točki, ko veš, da se mora nekaj drastično spremeniti. In jaz ti svetujem, da začneš spreminjati sebe. Vem kako je če imaš slabo samopodobo in življenje ti to žal ves čas odslikava. Svetujem ti, da se oprimeš dobre psihoterapije, da spremeniš svoje negativne vzorce, ki si jih dobila tekom odraščanja, življenja.
Za uspešno, zdravo in ljubeče življenje potrebujemo pozitivne vzorce in teh se da naučiti... jaz se že kar nekaj let ukvarjam s tem in počasi napredujem... začel sem iz totalne nule, pravzaprav minusa.
Začetek je najtežji in padci so del procesa spreminjanja... ampak da se in to je glavno. Samo vztrajati je treba in vlagati v spremebe.
 
   

[Ribica]

Draga Tyara,

vem, kako je, ko se počutiš na tleh, povožen od življenja in takrat ne vidiš sveta realno, nihče v takem stanju ga ne. Iz vsega doslej napisanega bi lahko povzela naslednje:
- najboljše, kar se ti je lahko zgodilo je to, da je ta fant odšel. če bi ostal - ja kakšno življenje bi te pa čakalo ob njem, če je že sedaj imel tak odnos do tebe? Ali ni smisel partnrstva, da ti tvoja oseba stoji ob strani, te spodbuja, podpira v težavah....v zdravju in bolezni....? Vidi tvoje dobre lastnosti, te ceni zaradi njih.... Kaj od tega si imela ti? NIČ! Vem, da je težko, zelo težko, To, da hrepeniš po njem, kaže na res nizko samopodobo in odvisnost od odnosov. To si dovolim napisati, ker sem sama šla čez to, z odvisnostjo od odnosov sem se bojevala dolgih 20 let. Takrat tako še nisem vedela, da se temu tako reče.... Preberi kakšno knjigo od Sanje Rozman za začetek, da boš vedela, za kaj v bistvu gre.
- tvoja mama: bližaš se 30-tim, pa te še vedno obravnava kot smrkljo. Ali obstaka možnost, da se odseliš? Morda greš v kakšno sostanovalsko varianto, da bo ceneje? Postaviti se bo potrebno na svoje noge in mami postaviti meje. To bo šlo težko, dokler si v takšnem stanju, zato bi bilo morda dobro razmisliti o kakšnih zdravilih. Z njimi pride tudi energija za življenjske spremembe. Tudi sama poskusila, zato vem!
- psihoterapija in bionergetik - bravo. Vidiš, nekaj si že zmogla storiti zase. Načeloma se tu zadeve premikajo počasi. Če imaš tedensko psihoteraijo, je to zelo o.k., če se ti zdi, da gre prepočasi, pa o tem spregovori s terapevtom.
Hrana: v najhujši krizi tudi jaz nisem mogla jesti. Pomagala sem si tako, da sem imela v žepu t.i. študentenfuter (mešanico raznih oreščkov in rozin) in sem kdaj pa kdaj enega pozobala....za energijo.

Poglej, dekle drago - prekurila si se. Toliko težav v življenju, pa služba in študij.... saj bi bila superwoman, če bi to normalno vzdržala. Nisi slaba, super punca si, pridna in odgovorna in stokrat na dan si to povej....
Preberi knjigo Luise Hay: Življenje je tvoje.

Držim pesti zate, ker vem, da znoreš naprej!

Ribica

[tyara]

Pozdravljeni! Spet se oglašam!!

Hvala Azrael, hvala Ribica....za razumevanje, za spodbudo, za nasvete, zato ker sta soploh prebrala moj post in si vzela čas za odgovor

Torej Azrael, do sklepa, da moram na sebi nekaj drastčno spremeniti sem prišla že pred časom, a nisem ukrepala, dokler nisem pristala tle kot sem sedaj. Zavedam se tudi tega, da bi bilo lahhko še dosti huje kot je...depresija. Tako življenje, kot ga mam sedaj ne pelje nikamor. Začela sam delat na sebi, a trenutno sem na točki, ko imam na dan več padcev, kot pa vzponov...poleg tega za sladico žanjem še dodatne kritike vsakič ko se ga kje lih malčk polomim. In to me še dodatno potre. Definitivno se pa mislem borit, ker če sm se do sedaj, pa če sm vse do sedaj prenesla, bom pa tud tole. Res pa je, da bi mi prav prišla vzpodbuda, ljudje, ki me razumejo...to, da se zavedam, da je tud zame nekje prostor in sem dobrodošla. Razmišljala sem, da bi se vključila tudi na vaše skupine za samopomoč, sam trenutn ne vem, a mi bo časnovno in finančno zneslo...ker mam ogromn stroškov, prenatrpan urnik (razen sobot popoldan in nedelj) ter izpite na faksu. Se pa nadejam, da bi se vam s koncem izpitov mrbit pridružila. Prihajam namreč iz bolj oddaljenega kraja, tko da mam do Lj. dobro uro ali več.

Ja, moja samopodoba je totalno na riti, ubistvu mam o sebi takšno mnenje, kot so mi ga vcepili drugi (pa nekak trenutno še nimam vpliva na to) in to vpliva tudi na mojo samozavest in samospoštovanje. Počutim se res bedno, ko vidm kolk sm stara, pa imajo najstniki okrog mene več samozavesti od mene. Mojga psihologa je najbolj presenetilo, ko sem v eni vaj "o zmotnih preričanjih" napisala, da sem sama sebi grda in neprivlačna. Je rekel, da pač tega ni pričakoval. Sam tko je, če te dnevno primerjajo z drugimi puncami. Da ne govorim o tem, kolk slabo mnenje mam o sebi (kar se tiče karakterja), čeprav ko si zastavim vprašanje: "Kaj slabega počnem," nanj ne znam odgovorit. Sj nenazadnje, tud če bi hotla delat traparije, zanje nimam časa.

S psihologom sem zlo zadovoljna, na žalost pa ima čas samo 1x na teden, ker preosale dneve dela v Ljublani. Mi pa zmerej da domačo nalogo tudi za domov. Itak sm slišala, da imate mnogi še dost slabše termine od mene, tko de se bom potrudla, da se s tem ne bom več obremenjevala. O tabletah zaenkrat še ne razmišljam, če bo treba, si jih bom pa definitivno zrihtala, o tem ni dvoma...ker sem pač odprta za vse...ker zgubit tko nimam nič več..sam pridobim lahko. Imam pa doma CD z meditacijo in kako potolažiti svojega notranjega otroka...tko de sm se mal začela tud s tem ukvarjat...morm pa priznat, da se še ne znam zbrati in večkrat mi pade koncentracije, ker vse skupaj traja eno uro. V sredo če bo prav, bom šla tud na začetni tečaj joge (uoam de mi bo časovno znesl, k mam res že čist pouhn urnik)...upam de k bo začel delvat, de bom vsaj nek mir v sebi našla, kga zdj nima.
Vprašala pa bi vas, čeprav vem, de je blo verjetn že omenjeno...kakšna je razlika med psihologm in psihoterapevtom???

To, da me je ta fant zapustu je verjetn res najboljša stvar, ki jo lahko potegnem z vsega tega...sam de jst trenutn na to še ne morem gledati na tak način. Upam, da me razumete. Globoko v sebi pa se zavedam, da bi bilo življenje ob njem ena sama samota in pekel. Zanimivo se mi zdi, ko takole razmišljam za nazaj. Zdj težk spim, se velikokrat zbujam in me tlačijo more (čeprav vedno manj)....a so te more nejasne, nč u zvezi z njim. Tekom veze sm zadnje leto približno vsako noč zlo trdno spala, a me je 80% ponoč tlačila mora - sanjala sm de se norčuje z mene, da ga ne morem priklicat na telefon, de me zapusti, de ima druge ženske, de mene vpriča drugih žensk zmerja njih pa poveličuje itd. Nikoli nism vedela kaj vse to pomeni. Sm pa podzavetsno čutila, de nekaj ni uredu in de verjetno ne bo za zmeraj. Še moj kuža se ga je bal...to vidim šele sedaj ko ga ni več...prej se je vseskozi skrival in se vlačil po kotih (nisem vedela zakaj)...zdj odkar sem sama mi sledi kot senca, spi zraven mene in je skoz prisoten kamorkoli grem, mi nosi igrače in žogo da mu jo mečem...skratka pol enegrije kar naenkrat!

O preselitvi razmišljam zelo resno...toda kruto je dejstvo, da verjetn bom vsaj do konc tega leta še mogla bit doma...da končam faks, ker drugo leto naj bi že diplomirala. Pa še avto moram prej zamenjat, k se mi ta moj sam kvari...brez avta pa dandans še siht tezk dobiš. Sm pa mami postavla jasne meje, zdj se sicer kuja in pravi de jo nimam rada. Rekla je celo, da tud če bom rabla nasvet/pomoč, naj se ne obračam nanjo. S tega lohk povzamem: "Prpravlena sm ti pomegat sam če se lohk 100% vtikam v tvoje življenje, sicer se znajdi sama." Sm se pa odločila, da takoj ko čez spravim prakso, bom začela iskat zaposlitev in pol se bom počas odselila. Na žalost take reči ne gredo čez noč...ne morm kar uiti, brez da bi imela kam.

Ribica, tudi jaz sem prebrala eno izmed knjig Sanje Rozman, sm se našla v marsikateri stvari, še zdaleč pa ne v vseh. Mislem, de pri meni igra v zvezah ključenga pomena tudi to, da težko zaupam v ljudi in posledični sam čakam kaj se bo slabega nrdilo. Sm pa ziher tud nekoliko odvisna od odnosov. Knjigo Luise Hay: Življenje je tvoje, imam doma, je moja osebna last, sm si jo kupla, fajn knjiga je. Pr men je problem (kot sva ugotovila s psihologom) ta, da imam na tok leik področjih probleme, travme...in zato je se pač zlo počas premika, ker ne morem sledit 1000 stvarem hkrati. Trenutno berem tudi knjigo dr. Susan Forward & Craig Buck: Strupeni starši. Dobra knjiga, nauči te, kako se spopasti s svojim bolečim otroštvom, če si imel besedno nasilne sarše, fizično nasilne, alkoholike, ... V namenu mam tud knjigo Secret. Če mi znaš ktero dobro tud ti predlagat jo z veseljem preberem. Zmeri sm bla željna novega znanja.

ZANIMA PA ME RIBICA, KAKO SI TI PREBRODILA ODVISNOST IN KAKŠNO JE STANJE SEDAJ???
LEPO BI BLO SREČAT KOGA OD VAS, KER ZA RAZLIKO OD MOJE OKOLICE RAZUMETE...UPAM DA MI RATA PRIDIT NA SKUPINO ŠE V TEM LETU!!

Ewo Lost...to je pa zate....še 1x hvala de si me spodbudil , res si nisem mislila, da mi bo pisanje na forum dejansk pomagalo...vendar pomaga...ker me razumete....prvič po dolgem času slišim spodbudne besede in to nekoga, ki me sploh ne pozna. TO MI RES VELIKO POMENI! Hvala tud vsem vam, ki ste se odzvali na moje pisanje z odgovori, najboljši ste....šele zdaj vidim, kaj pomeni pravi prijatelj, čeprav vas sploh ne poznam (vem, da se sliši smešno, ker vas še nikol nism vidla). Več ste naredili, kot ljudje, ki jih mam okrog sebe    

Bi mi pa še vedno prav prišla spodbuda, da se izkopljem iz tele luknje

Lep začete tedna želim vsem

Tyara 

[Arwen]

Tyara, tvoja mati nujno rabi pomoč, ker tole    

Mama mi itak ob vsaki priložnosti pove, da sem slaba oseba in da zato plačujem, da se mi vse slabo vrača...prav mi bodi.

NISI grda! NISI hudobna! Nisi kriva za dosedanje slabe izkušnje, sploh, kar se otroštva tiče - si pa odgovorna za sedaj , si odgovorna, kako in kaj boš ukrepala zdaj!

Sedaj imaš psihologa (predvidevam, da tudi AD-je? ), verjetno se boš udeležila skupine za samopomoči, v sklopu društva DAm je kar nekaj srečanj... vabljena  ; kar se bivšega tiče - škoda te je zanj. On je, kjer je, ti pa, ko boš pridobila nazaj malček samospoštovanja, samozavesti .. pa tudi spoznaš sorodno dušo, s katero ti bo lepo  

Objem  


p.s.
si me prehitela z vpisom - skupina za samopomoč je tudi na gorenjskem, pa na obali, pa v Celju...

[Betka]

Pozdravljena Tyara,
kar zgrozila sem se, ko sem brala o tvoji materi. NIHČE, popolnoma nihče nima pravice tako ravnati s tabo. Dejansko bi tvoja mati potrebovala strokovno pomoč.
Če se že ne moreš odseliti, se čim bolj distanciraj od nje. Jasno ji povej, da si odrasla oseba in ji postavi meje. Skušaj jo jemati čim manj osebno.
Tyara, vedi, da si čudovita in edinstvena oseba. Močno ti želim, da bi pogumno stopala po drugačni poti, ki si jo že odločno pričela!

Pozdravček 

[Ribica]

Tyara,

z veselejm podelim s teboj svoje izkušnje. Na ZS ti bom poslala svoj e-mail naslov, pa mi odpiši.

Kar se mame in njene grožnje tiče, da ti bo odrekla svoje nasvete - hvalabogu, da ti jih bo. Z njimi si prišla do sem, kjer si. To njeno govorjenje je le nesramna manipulacija in dokaz njene osebne nezrelosti. Ne ženi si tega k srcu, osredotoči se nase, le ti si pomembna.

Kar se knjig tiče, je meni zelo pomagala knjiga Skrita moč družine.Preko nje sem se soočila z dejstvi, ZAKAJ sem v preteklosti ravnala tako,  kot sem. Največkrat sebi v škodo, seveda. Velik poudarek v tej knjigi je prav na oblikovanju partnerstev in vzorcih, po katerih nezavedno delujemo.

Vsem zelo priporočam tudi knjigo Alkimija čustev. Precej zajetna in ne ravno lahka za branje, a zame odlična.

Lep dan!
Ribica

[tyara]

Pozdravleni!

Arwen, trenudno nisem na AD-jih, vendar pa se jih bom poslužila v trenutku, ko bom ugotovila, da mi noče zalaufat na bolje oz. da mi gre na slabše oz. da stagniram na mrtvi točki. Nimam predsotkov glede tega, toda zaenkrat bom poskušala s pomočjo foruma, psihologa, joge, knjig...če se mi pa kmal ne zbolša, pa akcija, pol pa zihr na tablete. In ja, mislem de sm odgovorna, zato ker bom nrdila vse, sam de se mi stanje zbolša, da spremenim svoje slabe vzorce, pa da za trajno nekaj ukrenem in seveda potem tako stanje tudi redno vzdržujem. Zaveda, pa se tudi tega, da sm šele na začetku in da je pot pred mano težka in dolga. Mi pa daje moč tole, da se zavedam da nism edina ki gre skozi tole in da mi vi tle stojite ob strani, me razumete in me podpirate.

Betka, prav ima, nihče nima pravice tako ravnati z mano, čeprav se zavedam, da so še dost hujši starši od moje mame...imam kolegice k so se jih starši sramovali ali so bili alkoholiki...imajo pa to srečo, da so se odselile in imajo sedaj soj dom in družino...na žalost se zarad tega dost malo vidmo...kar pa je razumljivo. Kljib temu, da do mame ne gojim nevem kakšnih hudih čustev niti ne dam prav njenem početju, pa jo razumem, daj je imela tudi sama hudo otroštvo in moj oče je bil nizka, slaba oseba, ki jo je zelo prizadel. Edino, kar ne sprejmem je dejstvo, da se še vedno skriva ze tem, da končno 1x ne prizna svojih napak in se neha obnašati kot da se ona nikoli ne moti. Nekako ne sprejme, če ji kdo pove kaj slabega. Takoj plane, da jo nihče ne mara, da nima nobenega, da če je že tok slaba naj se pa odelim in jo pustim pri miru. Ni tok fer da bi realno pogledala na stvar. Jst sm razumna oseba, marsikaj bi se dalo z mano zmenit, samo z enim pravim pristopom. Ne pa na tak način.

Velik sončka se naužijte dns, vsaj upam de sije povsod po Sloveniji, ne sam pr nas

[Azrael]

Začela sam delat na sebi, a trenutno sem na točki, ko imam na dan več padcev, kot pa vzponov..

Ja, saj pri meni jebilo na začetku enako in dolgo je trajalo preden sem se res nekam prebil in vedel sem, da tako kot je pri tebi, je tako zato ker je cel kup enih problemov, zares cela paleta in potem sam ne veš, kje se lotit...  delaš na eni stvari pa te druga zatolče in si čisto zmeden.

Jaz ti pravim... ti samo vztrajaj, VZTRAJAJ... knjiga Življenje je tvoje od Louise L. Hay pa je zame osnova vsega mojega napredka in me spremlja od začetka, bila je točno to kar sem potreboval in še danes mi je naj knjiga. Glavno pa je, da sem res začel uporabljati afirmacije, tudi vizualizacijo.
Sploh na začetku jih je lažje zapisovati... ampak jaz jih še tudi zdaj zelo rad zapisujem, ponavljam pa itak.

Ja, seveda pridruži se nam na skupini za samopomoč, zame so bile zelo koristne glede soc. fobije - govoriti pred skupino... pa za kaj drugega še tudi   ... pa tudi prijetno druženje je.  

[tyara]

Ja Azrael, čist res je, da kr je tolk enih področij na katerih moraš delat, ne veš kje bi začel, zazdi se ti, da si v začaranem krogu...zmeden . Jst sm se tud velik branja lotila. V sredo pričnem z jogo. Kupila sm si tudi CD z meditacijo. Jst sm na trenutke tok zmedena in ne mine trenutek, da bi bila sproščena. Zato morm  neki nrdit na tem, da bom našla nek mir v sebi. Da se bom potolažila. Sem v fazi ko sm prisiljena preboleti...in zato mam res slabe trenutke. Čeprav se sprašujem, da zakaj za hudiča je to tok težko. Sploh če veš, da ni bil pravi zate. No ja, on živi naprej, mu ni hudega...jst pa živim iz ure v uro; dneva v dan...učim se življenja kt bi bla otrok. Ni fer!!!

Azrael, glede afrimacij....jst mam kr mal probleme. Nekje sm brala, da moraš uporabljati take, v katere verjameš...spet drugje, da ni potrebno verjet, da verjet pričneš sčasoma??? Zanima me, kolkrat na dan jih ponavljaš in po koliko naenkrat. Jst mam blazne probleme, ker se nekak full čudno počutim, ko nekaj sama s sabo naglas govorim. Kak bi bilo z ogledalom, si pa ne znam predstavljati, ker se že tko zlo nerada gledam v ogledalu. Povej mi prosm mal več o vsem tem. Se pa strinjam de je tista knjiga full zakon. Čeprav meni tudi Roy Goreya zlo dobr piše. Na spletu sm clo našla de ma kratko knjižico samih afirmacij in molitev, ki zajemajo vsa področja življenja: http://www.klub-srecnih.si/public/Roy_Diamantna_zrna.pdf (joj, sj ne vem a sm jst to povezavo prav ustavla, k mi ta forum dela še mal težav).

Vsem želim miren spanec

[Azrael]

Ja, različno se piše glede uporabe in delovanja afirmacij. Glede tega, da moraš verjeti, če hočeš da delujejo... jaz verjamem, da je fora res v tem, da delujejo pa če v njih verjamemo ali ne... še bolje je če verjamemo... ampak delujejo. Jaz sem začutil prve spremembe pri sebi ko sem delal z afirmacijami dober mesec... res je treba biti vztrajen... prej sem ne vem kokrat že začel pa odnehal... morda ti je znano 
Pa tudi potem še ne vem kolkrat    Z afirmacijami sem se srečal pred 6 let, pa jih žal nisem uporabljal redno... pravzaprav tudi po pol leta ne, recimo... uh, zapleteno, slaba volja, depra, anxa je vse odnesla in prav to trplenje me je prisililo, da sem spet začel. Pa se mi zdi, da sem se tako naučil tudi vztrajnosti.
Redno jih zdaj uporabljam 2 meseca    Ja meni pomagajo...
Najbolje se je osredotočiz na eno ali dve... če pa je še kakšna je najbolje, da je sorodna tem dvema.
Recimo jaz imam zdaj: Popolnoma zaupam in vreden sem zupanja   in    Napolnjen in izpolnjen sem v svoji lastni ljubezni.    To sta glavni, zraven pa tudi: Cenim se.   Ljubim in sprejemam se.  Sem ljubljen in zaželen.
Ja, imam probleme z ljubeznijo v življenju in to VELIKE probleme, ki so zdaj že precej manjši na srečo... z afirmacijami spreminjam vzorce v sebi, z njimi ustvarjam to kar afirmacija pove.
Pravilo zame je, nikoli ni preveč... to ne pomeni da si kot tekoči trak, hkrati pa morda tudi    Sčasoma dobiš občutek za to, tako da ti je normalno da čez dan ponavljaš afirmacije in se osredotočaš na njih.
Upam, da sem ti pomagal, ker meni bi kar pomagalo na začetku, če bi mi kdo na začetku to povedal, ker sem se tudi spraševal kaj in kako tako kot ti... seveda pa moraš še vedno sam nekako poštudirat in se navadit 

   

[tyara]

Pozdravljen Azreal in hvala za tko natanečn odgovori. Ja, čist ti verjamem...in vem kako je, če ni nikogar, ki bi ti kaj vedu povedat. Tko sejst zj neki z meditacijo bavim...pa je bl polom kt kej druzga....k naunkrat zgubim koncentracijo. Vidm pa, da se očitno srečuješ s podobnimi težavami kt jst (zaupanje, ljubezen do sebe, občutek da si zaželen)...vsaj kar je rezbidno z afirmaciji...dobro ti gre . Drgač sm se pa spet lotla še 1x brat knjigo Louise L. Hay - Življenje je tvoje, de jo mal bl podrobno preučim. Sm pa ugotovila, kolk konot je enmu rečt, da ga ljubiš...a sebi je to zlo zlo težk povedat...men tale afirmacija še ne gre z jezika. Bom zaenkrat uporabljala druge npr.  "vredna sem".

Dns sm pomirjena, sm ravno pršla od bioenergetika...počutm se kt bi vzela tableto. Vsaj dns bom mal bl umiru spala...se nadejam. Jutri mam pa najprej psihologa, pol grem pa 1. k jogi in me je kr mal strah. Sicer ne bi rekla, da mam socialno fobijo....mam pa kr tremo vsakič ko sm se pred dejstvom, da se morm vključit v kako skupino polno neznanih ljudi...da ne govorim o skupni garderobi....k prideš notr, nobenga ne poznaš..pa si morš vseen izbrat prostor tam med njimi in se preoblečt. No ja, šla bom vseen...k sm trmasta...sm že prpravla armafleks, odejo in opremo . Sj k bom šla parkrat bo bolje. Upam dam, de bo sčasoma pomagalo vse kar se bom na navadila. Je pa kr draga takale stvar

Lep večer še naprej vsem!

[crtus]

Zdravo!
Ena zanimiva knjiga o jogi je tudi: Sistem joga v vsakdanjem življenju.
V bistvu je to prirorčnik (step-by-step) za vadbo joge, pranajame (dihalne vaje) in meditacije.
Knjiga mi zelo paše, ker se zahtevnost stopnjuje, najprej enostavnejše asane, enostavnejša pranajama in enostavnejši elementi meditacije, potem vedno težje. Asane so zelo lepo razložene, opisan je postopek izvajanja, na kaj je treba biti pozoren, kako je treba dihati, zraven so še slike, pa tudi piše, na kaj vsaka asana posebej deluje/vpliva, so pa pri določenih asanah tudi opozorila, da jih ne smemo vaditi, če imamo npr. akutne težave v hrbtenici ipd.
Skratka, meni je knjiga super, in po njej 1 uro dnevno vadim (rabiš mal motivacije na začetku, pol ti pa že kar manjka, če kak dan ne delaš). Sicer bi se tudi sam vključil v tečaj joge, ampak sem časovno precej zaseden, tako da delam sam doma. Aja, pa se mi zdi, da družba še vedno ne priznava preveč joge pri moških, tudi zato mogoče raje sam doma delam.

Lep večer.

[tyara]

Pozdravljen Dman!

Bom ob prvem obisku knjižnjice povpraša če jo majo...btw, hvala, de si se oglasu in mi zaupal naslov. In kak ti gre to z jogo? Jst mam pa "Jogo na karticah" doma. No, men osebno se zdi zlo pohvalno, da tip razmišlja tud v tej smeri...joga pa podobne zadeve za duhovno rast. Tko de če izuzamem tvojo časovno stisko se ti res ni treba sekirat zaradi predsotkov večine...to je njihov problem, da živijo v praveku. Jst prihajam z manjšega kraja, kjer vsi vedo vse o vsakomur, pa vseeno hodim k psihologu...sicer bom verjetno kmal okronana za še enega mestnega norčka...pa sm se s tem nekako prijaznila. Tko da če boš mel kdaj šanso le pojdi ... če sevede do takrat že sam ne boš full raztural , naj te ne ovira mišljenje drugih
Sicer se pa že kej oglasim, pa povem kak to zgleda. Mrbit te pa potegne

Lahko noč in miren spanec želim!

Tyara

[crtus]

Zdravo!
Zdej še vedno vadim prvo stopnjo (od osmih), ker vadim redno šele 2 meseca. Moram rečt, da je res super: nimam več težav z zgago (v postelji po pozni večerji npr.) in nič več bolečin v hrbtenici. Najbolj važno pa je, da se notranje bolje počutim. (Čeprav pri sebi vem, da mi brez tablet 100 % ne bi uspelo.)
Tudi pranajama je super, meditacija pa mi ne gre najbolj, težko se zmotiviram za to.  Pa tudi, če se spravim, mi hitro zmanjka koncentrcije. Čeprav itak vem, da je pomembno vztrajat. :-)

No, kar se pa tiče tega, da se obremenjujem, kaj si ostali mislijo: vem, da se ne  bi smel, in vem, da se veliko preveč obremenjujem s tem, kaj ostali mislijo. Ampak pač dlje od tega še vedno nisem prišel. Še vedno razmišljam, kaj si morajo mislit o meni, še vedno gledam na ulici, ali me ljudje gledajo in si domišljam, kaj si mislijo o meni (mislim, da mi ni treba poudarjat, da si o men "mislijo" sam najslabše). :-) Se zavedam, to je že nekj, ne vem pa, kdaj se bom tega znebil :-)

Pa da ne bo to moja tema ratala    Kako je bilo danes na jogi?