Pa kaj je z mano....

[speli]

ja to da vedno seštevaš kalorije in paziš na to koliko jih zaužiješ je res že znak bolezni ....seveda se počutiš odlično ker si shujšala ampak je neka meja ....upam da ne boš šla predaleč 

[moonica]

Zgubljena. 800 kalorij? Se ti ne zdi, da malo pretiravaš?

ne, njej se ne zdi ... sej lih tu je problem

[Arwen]

ne morem si pomagat vec cele dneve samo se kalorije sestevam in pazim da ne zauzijem vec kot 800 kcal na dan...

tole pa na začetek anoreksije spominja... in tudi pretiravanje v nakupovanju je znak zapolnitve čustvene praznine...

Zgubljena, imaš kakšno strokovno pomoč?

[Anchi]

Moonica, pa saj ne rečem, da jaz npr sošolcu kdaj nebi usluge hotla naredit, prav nasprotno, veš koliko sem zanj naredila, kolikokrat mu rihtala zapiske, mu jih kopirala in vse.

Ali znaš reči "ne", Roza? Če smo drugim neprestano na razpolago nas začnejo jemati kot samoumevne. Nečesa kar je samoumevno pa ne cenimo, niti nismo za to hvaležni. Poskrbi najprej zase, nauči se reči NE, pomisli najprej nase. Če nekomu delaš uslugo jo naredi zato, ker jo tisti človek zares potrebuje in ne samo zato, da boš prijazna in dobra ter s tem ljudem okrog sebe omogočala, da so leni in neuvidevni. Poznam enega fanta, ki se vedno napol pretrga za druge, jim dela usluge, teka okrog za njih, ko pa sam nekaj potrebuje je pa grozno razočaran in ga boli, ker ti isti ljudje zanj ne naredijo nič. Zakaj le bi, saj jim je itak vedno na voljo, ne glede na vse? Postaviti si moraš meje in od ljudi zahtevati, da se jih držijo. Zakaj bi nekomu non-stop rihtala in kopirala zapiske? Jih sam ne more? Te vedno prosi sam ali se sama ponudiš? Velika (ali pa morda majhna?) razlika je nekomu pomagati ali pa nekomu dajati potuho.

Ti sama določaš kako se bodo ljudje obnašali do tebe. To se kaže v vsem, in v uslugah in dajanju opazk, takšnih ali drugačnih. Če ljudje začutijo, da se sama ne spoštuješ in ceniš, bodo tako s teboj tako ravnali tudi sami.
Lp.

Pravzaprav ne da nebi znala reči ne, ampak pač ni bil iz kraja študija in mu je bilo malo težje hoditi po zapiske...pa sem mu pač pomagala, ampak res ne vem zakaj sem mu...tako se mi je pač zdelo prav.

Ne mislim njemu konkretno, ampak na splošno. Prav je da pomagaš, prav pa je tudi da imaš meje. Biti nekomu večno na razpolago, samo dajati, dajati, dajati, brez da dobiš nazaj vsaj kanček hvaležnosti človeka sčasoma izčrpa. In spoštovati moraš najprej sama sebe, se postaviti zase, drugače bodo ljudje s teboj ravnali tako, kot s seboj ravnaš sama.

[vesnav]

Zgubljena, to, kar počneš in si misliš o ljudeh s kilami več ali manj, ni ok.

Ti moraš razmišljati o prijateljstvu, ljubezni, študiju, novostih, tudi o hrani... O tisti, ki je zdrava in ki ti bo dala vitamine, minerale, železo...
Sešteanje kalorij in merjenje ljudi po mestu je opozorilo, da nekaj ne štima. Kaj te brigajo drugi. Zunanjost je važna, a ne najvažnejša. Niti slučajnp.

V.

[Anchi]

Zgubljena, 70% kalorij telo porabi izključno za vzdrževanje telesne temperature in osnovnih metaboličnih procesov. Toliko porabiš tudi če bi cel dan samo spala v postelji in se popolnoma nič premikala. 800 kalorij ti niti tega ne pokrije. Kaj to pomeni? Da telo načenja sebe. Da vstopa v stanje, ko vso hrano, ki jo dobi shranjuje namesto, da bi jo porabilo in da vsi tvoji sistemi in mehanizmi delujejo na minimumu. Čez čas se telo navadi na manjši vnos kalorij in moraš za vzdrževanje iste teže jesti še manj. Kaj to naredi tvojim notranjim organom (srce, ledvice..), kostem in možganom pa vemo. S takimi količinami hrane ne pokriješ osnovnih potreb po vitaminih, beljakovinah, mineralih in vlakninah, rezultat pa v najboljšem primeru pomanjkanje energije in slab imunski sistem. So kavbojke vredne tega? Mislim, da ne. Če pa misliš da so, pa ti toplo priporočam, da čim prej poiščeš strokovnjaka iz področja motenj hranjenja.