le kaj mi je

[a648]

živijo...

sej sploh nevem kje začet ker sem čist zmedena. No pa začnimo... pred priibližno 2 leti so se začele moje težave..morem pa povedat da sem do 2 let nazaj bila popolnoma zdrava...
težave so začele z srcem, po cele dneve mi je bilo neznosno hitro in močno, čutila sem vsak utrip in vsak se mi je zdel zadnji..glavoboli, nevolja, omotice,v rtoglavicestrah do vsega.. strah do smrti vsaka stvar me je v telesu bolela, ni bilo dneva da nebi stokala.. poleg tega mi je mravljnčlo in ohromilo desno roko in nogo...
Do večera ko sem dobila fajn napad, prišla je nujna pomoč in dejali da je vse ok sam srce da močno bije..takrat sem mislila da bom umrla...
osebna zdrv. je pač bila 100% da ni nič telesno narobe pač pa psiha in da sem imela hiperventilacijski napad.ker sem sama ustarajala da ni to psiha da čutim da je nekaj telesno narobe saj sem imela zelo slabo kri v tem obdobju( železo in kalij) me je poslala na vse možne preglede EKG in UZ srca, MR glave vse mogoče je bilo hvala bogu ok.... nato mi je dala tablete Dominor in en anrtidepresiv ki pa nevem imena.Nekaj časa sem ga jemala vendar mi mama ni več dovolila....
nato sem zanosila, med noseč. je bilo boljše ampak sedaj po porodu je žespet kot na začetku le da ni več takih znakov ampak enostavno se ne spoznam več.
Morem povedat da sem zanosila kr mlada, noseč. ni bila načrtovana, nisem bila pripravlena na kaj takega. No sedaje je moj sinček zame nekaj najlepšega in najpomembnejšega ampak čutim da on čuti moje težave, da ga onesrečujem..

Sem zelo živča, vse me takoj gane, zelo zelo jokava, nimam potrepljenja, ko kdaj močno joka ga enostravno nemorem poslušat najrajši bi si kr zamašila ušesa pol pa kr zakričim na njega...enostvno pride dan ko bi se najrajši sesedla in fajn zjokala ali pa kr nekam odšla na samo.. ja s fantom je bolj slabo, mava se rada ampak se ne počutim ljubljena, nikoli ni od njega ene besede enega dotika enega lepega sporočilca nič.
Morem pa povedat da se ne zapirama vase, da hodim zelo rada med ljudi, po trgovinah, in tako.,ampak to nisem jaz! so dnevi ko bi rada da vsi izginejo, ko me prime domotožje, ko si rečem: le kaj mi je bilo treba imet otroka sedaj bi bila tam tam tam....ko vidim čisto vse negativno ..poleg tega sem živela skori leto pri tašči in bilo je ubupnooo...živci so mi kr pokali saj sem že veliko krat pomislila da dela vse zanalašč sam da me spravi v norišnico...

pa še neki je večrta imam občutke da se mi lahko zmeša, se bojim da bi kdaj lahko bil otrok z mano v nevarnnosti

a je to depresija, al sem samo živčna...mogoče je krivo okolje?fant?
kako si lahko pomagam?

res si zelo želim da bi bil kdaj dan ko nebi pomislila da bom umrla da bi kr vriskala od sreče

lp in hvala v naprej

[bikica66]

Pozdravljena in dobrodošla med nami 

Največ kar lahko storiš je,da stopiš do zdravnika.Seveda tvoj otrok čuti tvojo razdraženost,napetost, živčnost.Nič nisi napisala koliko si stara in koliko je sedaj star tvoj otrok ? Pogovoriti se boš morala z kar nekaj osebami s katerimi si si blizu. Ne vem zakaj ti je mama prepovedala jemat tablete,verjetno si polnoletna in tako sama odločaš o svojem življenju.Zdravila si verjetno jemala premalo časa,zato se ti je vsa stvar ponovila v še večji dozi ( pri meni je bilo tako,5 let sem dobesedno vrga stran ). Partnerju boš tudi morala povedati kako se počutiš,kaj si želiš in verjamem,da se bosta sporazumela in bila oba zadovoljna.Postavi si vsak dan eno nalogo : greš k zdravniku,pogovoriš se z partnerjem,pogovoriš se z mamo....... Vem,da je lahko govoriti,vendar nekaj boš morala storiti za svoje življenje in sinovo.Vsak dan je dragocen in zato nikar ne izgubljaj časa zato,ker verjetno živiš v okolju kjer je depresija in vse kar je povezano z psiho - tabu tema .
želim ti vse dobro in javi se še kaj 

lp

[Tayana]

Pozdravljena a648!

Verjetno boš morala jemati zdravila, ki ti jih je predpisala zdravnica. Če si odrasla, mama nima pravice braniti ti jemati jih. Torej ti predlagam, da stopi do zdravnice in jo zaprosi, da ti predpiše primerna zdravila. Imeti majhnega otroka je napor. Mogoče se tudi zaradi tega slabo počutiš. Občutki, da se ti bo zmešalo, naj te ne prestrašijo. Tudi jaz sem imela take občutke, ko sem imela leto dni starega otroka in še novorojenčka, a glej, ni se mi še zmešalo, pa je od takrat minilo že ogromno let. Ko bo otrok nekoliko starejši, boš imela več časa za počitek in oddih, ki bosta ugodno vplivala na tvoje počutje. Po rojstvu otroka je veliko mamic depresivnih. Kasneje pa se to pri večini uredi.
Poskusi čim manj razmišljati, kako bi bilo, če ne bi..., take misli vodijo navzdol; razmišljaj raje, kaj lahko sama storiš, da boš našla več veselja do življenja in večji mir v svoji duši.
 
Organiziraj si življenje tako, da boš imela čas za sprehode v naravi. To zelo pozitivno vpliva na duševnost in živce. Ne pozabi, da je narava naša velika prijateljica! Kolikor sem te brala, imam občutek, da pri tebi ne gre samo za depresijo, ampak tudi za bolj rahle živce. Predvidevam, da si zelo nežno in čustveno bitje. Nujno je, da stvari vzameš v svoje roke. Delo, počitek, rekreacija, vse to mora biti v nekem sorazmerju. Dobro bi bilo prepoznati, koliko napora lahko preneseš, a da se to ne odraža v poslabšanju počutja.

Svojemu fantu jasno povej, kako si predstavljaš vajino skupnost, kaj pričakuješ od njega, kakšne potrebe imaš. Nekateri moški pač ne vedo, kaj ženska potrebuje. Če se bosta pogovorila, je več možnosti, da se bo stvar izboljšala. Če pa ne bo takoj kakega vidnega izboljšanja, mu ponavljaj, kakšne so tvoje potrebe. Jasno mu ponavljaj, da kot ženska pričakuješ več nežnih objemov in podobnih nežnosti. Nekateri fantje so odraščali v družinah, kjer objemanj in poljubljanj ni bilo. Potem ni čudno, da tega ne prakticirajo kasneje v življenju. Tudi vajin otrok bi moral biti deležen ljubkovanj kakor od tebe, tako tudi od njega. Mnogo stvari lahko rešiš s pogovori.

Torej, imej se rada in delaj sebi to, kar te lahko zadovolji in pomirja!

Tayana