Onesvestiti se. Kako je to?

[Anchi]

Zdaj, če nekdo med napadom panike diha kot divji, lahko hiperventilira in pade skupaj, tako kot lahko padem skupaj jaz zdaj, če se lotim par minut dihati zelo hitro in zelo globoko.

gre ponavadi za koga, ki pade dol od hudega nenadnega šoka.

za nas, ki imamo res močan strah pred izgubo zavesti je to že več kot dovolj

Hud nenaden šok ni enako napad panike. Gre za druge mehanizme.

Torej česa me je dejansko strah? Zgoraj našteto seveda niso prijetne stvari, ampak da bi bile grozljive, pa tudi ne moremo reči. Grozljiv je strah, to ja. Ampak če takole pogledamo..grozljiv je strah pred sploh ne tako grozljivimi stvarmi.

ko 'padeš not' je že pozno,

Cilj vsake in vseh tehnik, je da se pomiriš še preden "padeš not". Če čakaš, da se napsihiraš in začneš s tehnikami, ko je že hudo, bo vse skupaj zelo naporno in ponavadi brez zadovoljivih rezultatov.

in ja, se da 'razstavit' in realno razmislit o teh koščkih, ampak nekateri potem (še) nismo pomirjeni pa, ko pride do kakšne situacije, grabi te panika in se ustrašiš, da padeš skup ... je to tako na hitro ... če se uspeš dost hitro 'zabremzat' je ok, če ne ...

Tukaj pomaga vaja, vaja, vaja. Ponavljanje, dril. Tokikokrat kot si ponoviš "kaj pa če padem skupaj, to bo grozljivo", tolikokrat in še 10x si ponoviš še bolj realističen scenarij. Negativne predstave vadimo po 100x na dan, popolnoma nič čudnega ni, da nas postane in ostane strah. Če greš (pravim na splošno) vsakič po popolnoma istih miselnih poteh, potem bo rezultat vedno isti. Ne bo nas nekega dne, tudi ko razdelamo vse vzroke in otroštvo in skrite strahove, kar naenkrat nehalo biti strah situacije. Še vedno bomo imeli tesnobo pred situacijami na katere imamo v možganih ustvarjenih toliko povezav. In tukaj je potrebno nekaj razbiti, enkrat samkrat odreagirati drugače kot ponavadi, da vidimo, da smo tega zmožni. In to tesnobo se premaga tako, da se je zavedamo, ji dopuščamo, da je, "plavamo" v njej in sprejmemo, da bomo morda padli skupaj/doživeli srčni napad/pognali dvometrske rogove/dobili perutnice ter odplahutali/itd.. in iti naprej s tem tveganjem in kljub temu tveganju.

[Aslan]

Anchi a lako prideš k meni živet...mamo velik prostora pa tud m.prašičke sprejmemo.
Bi mi vso anxo pregnala takoj....
Ob teh besedah si me prepričala, postavla na realna tla, pa še nasmejala sem se zraven (rogovi pa to).
Ma veš kaj, si bom sprintala tole in imela za terapevtsko branje..po domače opogumljanje.

Prepustiti se, dovoliti si...ja to je zame zaenkrat najtežji del...
("iti naprej s tem tveganjem..in kljub temu tveganju..)

Anchi HVALA!

[Azrael]

Ja, Anchi tole si res dobro napisala, točno za to gre; zavestno ustvarjamo nov miselni program (delovanja) in s ponavljanjem, nenehnim ponavljanjem ta postane samodejen. In to se da, samo vztrajati moramo pri tem, kar na novo določimo. 

Saj bo šlo, Aslan... samo zavzemi se in ponavljaj..uspeh je tako zagotovljen

[somebody]

No pol me pa naj lepo prosim nekdo razsvetli kak se prepustit temu feelingu ce je premocen na sihtu ko ves da mas pred seboj se ne vem, 6, 7 ur dela in samo cakas da bo vsega konec, da prides domov in se vrzes v posteljo in zaspis?

[Azrael]

V tistem, ko si ti na sihtu in te grabi ne boš naredil čudeža...
Saj to je lepo zapisano - treba je ponavljati in ponavljati... ko imaš čas, vsak dan... zate gre, Somebody, vzemi si čas, da delaš na sebi 

   

[mina]

ko 'padeš not' je že pozno, si v začaranem krogu in se samo sučeš in sučeš en čas
in ja, se da 'razstavit' in realno razmislit o teh koščkih, ampak nekateri potem (še) nismo pomirjeni
pa, ko pride do kakšne situacije, grabi te panika in se ustrašiš, da padeš skup ... je to tako na hitro ... če se uspeš dost hitro 'zabremzat' je ok, če ne ...

"Padeš not" - OK. Je pa že skrajni čas, da se že enkrat soočiš s tem, da si še vedno prišla ven iz tega! Vedno! Zato raje kot razmišljanje o "biti not", raje razmišljaj, kako se ustaviš, da ne zlezeš popolnoma dol - v vrtinec. Oziroma, kako prideš čimprej ven.
Najbolj poceni način (in primeren zate ki imaš čas) je hitra hoja. Pa zmigni rit, ko te začne grabit in psa za povodec, pa hajd na sprehod.

Mina, ko mi je Dernovškova govorila o strahu, ... da je teoretično možno zaradi strahu past skupaj ... takrat, ko sem jo povprašala o mojih 'skup padanjih' v otroštvu ... si ti sedela zraven!

Seveda, čisto ob tebi! In sem slišala vse. Celoten kontekst "razlage" o (tvojem) padanju skupaj in omedlevanju. Ti si pa izgleda slišala samo tisto, kar ti paše. Za ostalo si bila malce naglušna...
Slišala sem tudi to, da je potrebno delati (na sebi, fizično, umsko), da je treba spremeniti način gledanja na stvari, pustiti paniko ob strani in se ne istovetiti z njo...

No pol me pa naj lepo prosim nekdo razsvetli kak se prepustit temu feelingu ce je premocen na sihtu ko ves da mas pred seboj se ne vem, 6, 7 ur dela in samo cakas da bo vsega konec, da prides domov in se vrzes v posteljo in zaspis?

Somebody, Azrael ti je lepo napisal - vaja dela mojstra! Sicer pa, v posteljo se vržeš, ko si utrujen, na pa da "pobegneš" pred težavami, paniko, strahom, depro....V postelji zadeve samo še poslabšaš. Da ne govorim o brezdelju in posedanju pred tv ali računalnikom.

[moonica]

Anchi, Mina ... se zavedam teh stvari in sem večino že napisala, verjetno tudi mimo grede v tej temi ... hotela sem samo opisati kako je, kako človek čuti in kaj razmišlja.
Sama ne sedim križem rok in upam, da bodo strahovi izpuhteli.
Sicer pa ne škodi, če se večkrat isto napiše, isto prebere ... niti najmanj ne!

Seveda, čisto ob tebi! In sem slišala vse. Celoten kontekst "razlage" o (tvojem) padanju skupaj in omedlevanju. Ti si pa izgleda slišala samo tisto, kar ti paše. Za ostalo si bila malce naglušna...
Slišala sem tudi to, da je potrebno delati (na sebi, fizično, umsko), da je treba spremeniti način gledanja na stvari, pustiti paniko ob strani in se ne istovetiti z njo...

O celoti (vsem ostalem kar je povedala) sem govorila tudi sama, si mogoče spregledala!?
Jaz sem ti hotela samo povedati, da si tisto (od Dernovškove) slišala tudi ti, predvidevam no, ker si bila zraven ...


Pa saj nima veze. Nimam kej dost energije, tako da ...

[ami]

kar se tiče skup lezenja...

sem bolj švoh telesne konstitucije in vedno v nekem negativnem limitu, kar se tiče energije... verjetno je to razlog, da se mi rado zgodi, da me, ko pretiravam, hitro zmanjka... tega sem se že toliko navadila, da me nič ne prestraši in jemljem kot normalno stvar oz. se že znam izogniti momentu, da me povsem zmanjka... ponavadi se začne z občutkom slabosti, izgube moči v udih, rahlo vrtoglavico, včasih vidim neke iskrice, nakar se samo skupaj zložim kot harmonika... če se pravočasno usedem, ali uležem (to svetujejo tudi zdravniki) se izgubi zavesti izognem, saj se ob tem razbremeni krvni obtok in počasi pridobim vso moč nazaj.... če zaužijem kakšno žličko meda, sem kar hitro v povsem normalnem stanju

to si jaz tomlačim tako, da je bil organizem preobremenjen... in kaj se če zgodit? telo hoče met svoj "time out", kot v športu, oz. nekakšno resetiranje, saj naprej več ne gre, nazaj tudi ne, torej se ustavi na neki točki, da si odpočije

v starih časih, je bilo skoraj modno, da so raznorazne melanholične grofice omedlevale po vrsti, nakar so okoli njih skakali z dišečimi snovmi

ob močni telesni bolečini, je to povsem normalen pojav, tudi omedlevanje ob jemanju krvi je refleksno (temu rečejo "damski sindrom"), saj strah v podzavesti vklopi svojo uro in nas nekako obvaruje "posega v naše telo"

v primeru hudega psihičnega stresa, mislim, da telo tudi hoče met mal svojega počitka... in tako je tudi prav, če si ga ne zmoremo zavestno privoščit

kadar se pa omedlevanje pogosto pojavlja, je pa potrebno vsekakor poiskat vzrok, saj je lahko spremljajoči simptom pri kakšni resnejši bolezni in to mora ocenit zdravnik... običajna preiskava krvi lahko hitro pokaže neustrezno raven krvnega sladkorja, kar pa že spet ni tragedija, saj se temu lahko izognemo (ne z čokolado) z zdravim obilnim zajtrkom...

skozi leta sem se naučila prepoznati česa vse se moram izogibat, da se mi ne stemni... ena od teh stvari je sopara, saj se mi je med nosečnostjo (povečana obremnitev krvnega obtoka) to zgodilo večkrat že med pomivanjem posode; tudi med porodom ali pa na sprehodu ob vročem soncu... število pokajenih cigaret tudi ni brez pomena, da ne naštevam raznorazne druge nezdrave stvari...

torej v mojem primeru "Onesvestiti se, Kako je to?" ne zgleda nič strašljivo, pač pa kot vsaka druga normalna stvar...

sicer pa menim, da se temu problemu anksiozneži lahko izognejo s raznimi tehnikami sprostitve, predvsem pa izogibanjem stresom

torej, nč se bat, saj so primeri, da bi se ob izgubi zavesti kaj resnega pripetilo, zelo zelo redki in pravzaprav takrat, ko se zgodi, itak nič ne čutiš niti ne veš... a ni to fino?

[Sinuska]

odlična tema.

to si jaz tomlačim tako, da je bil organizem preobremenjen... in kaj se če zgodit? telo hoče met svoj "time out", kot v športu, oz. nekakšno resetiranje, saj naprej več ne gre, nazaj tudi ne, torej se ustavi na neki točki, da si odpočije

ja.
sem imela  napade nezavesti    pri jemanju krvi. natanko takšne, kot jih je dobro opisal somebody. ponavadi sem zlezla skupaj po odvzemu v čakalnici. enkrat so me celo peljali v er room. vmes, ko so me nalagali na voziček, sem se zavedla, ker so mi tako težile sestre.... jao... bitches.... sem odprla oči, ugotoila, da me budijo, pa sem si rekla, ah, nič zanimivega zame, grem nazaj počivat. in sem se nazaj onesvestila....

mislim, da ni samo telo tisto, ki rabi počitek. meni je najbrž pamet rekla, naj padem nazaj skupaj in neham težit. naj pustim, da mi pomagajo. zaupala sem, da mi nič hudega ne bo, kot bi se vdala. bilo je nepopisno lepo. kot da bi ugotovila, kaj je smisel življenja. biti sproščen in zaupati... reset torej...

zdaj sem že 2x dala kri brez vsega tega šova. ker ne rabim medicinske pozornosti? sem osebnostno zrastla? jaaa....