Onesvestiti se. Kako je to?

[Aslan]

Že dolgo opažam, da je meni po panični motnji, torej po nekoliko paničnih napadih,
nastal strah (prej ga ni bilo) pred množico ljudi, javnimi prostori in brezizhodnimi situacijami.
(Agorafobija torej)

Z eno samo mislijo se pravzaprav ubadam
in ta misel mi nato sproži simptomatiko, ki je neželjena.
Torej misel je: KAJ ČE SE TULE, SEDAJ ONESVESTIM?

- s tega izhaja potem kup, v stotinki sekunde, izpeljanih možnih scenarijev
- s tega izhaja strah pred ostati v situaciji in počakat da simptomatika izgine
- s tega izhaja strah iti kam med ljudi
- s tega izhaja izogibanje določenim situacijam

Začne se takole:
- nekam moram iti...
- vse ok..ampak MISEL je že tu...evo v tej situaciji pa res ne bi blo fajn pasti kar dol..
- začnem se počutiti slabo...nelagodno...DIHAM takrat 105% napačno,
   čeprav se trudim pravilno, trebušno..
- preusmerit misli uspe če imam kaj za pit, kaj z pojest (s tem si dokažem da ni krvni sladkor kriv)

Zaenkrat vem tole o sebi in strahu pred omedleti:
- izguba kontrole nad seboj
- strah pred smrtjo (kaj če se kam udarim v glavo)

Psihiater 1 pravi, da se od tesnobnih misli ne pade kar dol, vsaj ponavadi ne. (torej ni 100%)
Psihiater 2 pravi, da se sploh ne pade dol od panike...(lahko pa se od česa drugega)
Psihiater 3 pravi, da so to samo občutki in da 100% ne padeš dol

Samo 1x sem videla nekoga, ki se je onesvestil.
Mojo hči, v Emporiumu, v garderobi....
In ONA se tega ne boji...včeraj mi je to opisovala kot tak hecn dogodek,
ko se ti kr mal oči zaprejo...pol pa itak NIČ NE VEŠ...in da naj se tega res ne bojim.

Zakaj vas sprašujem za izkušnje z omedlevanjem in ne-omedlevanjem?
Zato, ker bi rada svoj STRAH bolje spoznala...ga malo analizirala..
videla česa me je pravzaprav strah....pri tem....
kaj se sploh dogaja takrat če se mi to že kdaj zgodi...kok časa to traja, kako je, kaj čutiš....
a se polulaš...a dihaš...a imaš pulz...

A še kdo izmed vas občuti tesnobo na ta način?

Aslan

[scorpion]

Jaz sem občutu podoben strah pred izgubo zavesti pri operaciji...ko so mi dali injekcijo za pomiritev in tisto pričakovanje izgube zavesti, izgube kontrole..tistega me je blo strah kot hudiča..in panika je bla obupna..

[outside]

V življenju sem imel samo par paničnih napadov (kar hudih) in so mi pustil pečat "strah pred strahom" in kot praviš Aslan

Že dolgo opažam, da je meni po panični motnji, torej po nekoliko paničnih napadih,
nastal strah (prej ga ni bilo) pred množico ljudi, javnimi prostori in brezizhodnimi situacijami.
(Agorafobija torej)

Zdaj ko kam grem moram imeti prej načrt z vsemi možnimi zasilnimi izhodi in to mi je za popizdit. Pa sej to je smešen
Po moje se pride ven iz tega z pozitivnimi izkušnjami, sam kaj ko je pozitivno lohk 10x, pa sam 1x sranje pa si spet nazaj.
Moji simptomi so bli: razbijanje srca (men se je zdel 180 krat) dušenje, vrtoglavca da sem skor padu po tleh, če se ne bi ujel za pult, ampak omedlev nisem.

Torej poleg tebe v družini trpi še mož in hčerka?

p.s, To je Soprano v nadaljevanki počel redno pa je bil mafijski šef

[krasendan]

hej Aslan,

jz sm 3x skupi padla...enkrat na natopu, med petjem v pevskem zboru sm skupi zlezla in se ob tem udarla v glavo ob eno leseno štango, ta drugič pa kr v bolnici, sm se pa v nogo usekala...ta tretjič sm pa kr v službi za šaltrom...hihi

no da razložim...mela sm tut že filing ob tesnobi, da bom skupi padla...sam to je skor čist nelogično...ker ob paničnem napadu, ti srce hitreje bije...in zarad tega ne padeš skupaj, ampak padeš, ko ti pritisk pade...

sam ma tvoja mala kar prov, da se ni za bat...res je tko mal zaspiš, jz sm vmes tut sanjala obakrat ful lepe sanje...vse skup traja par trenutkov...

poznam dosti ljudi, ki padajo skupi...ena je sredi ljubljane na bavarskem dvoru...v največjo lužo takrat padla...ponavadi mimoidoči pristopi do tebe, tolk da te zbudijo...par trenutkov rabiš da se zaveš kaj se je zgodilo pol pa lahk šibaš dalje po opravkih...jaz se tega ne bojim zdej...sm izkusla in sm še živa...udarcev sploh čutla nism...ne na glavi nič...tut ni bilo posledic...na nogi sm pač mela manjšo modrico ampak...ni blo frke...

a da ti še fizično razložim...kako je bilo pri meni:

mal se mi je vrtet začel v glavi, ampak drugače kot pri tesnobi...k naenkrat totalka utrujen rataš in se ti učke kar zaprejo, takrat tut začenjam mal panična ratvat, kar pomeni, da hiperventiliram, to pa pomeni, pomanjkanje kisika...da kolaps preprečim morm nujn na svež zrak z vodo in se usest...včas to pač ne gre...in se ti učke zaprejo in lepo zaspiš...mene so trikrat zbujal...načeloma se pa kr sam prebudiš, ko pljuča spet dobijo dovolj kisika...fajn je pol dosti vode popit...no vsaj jz sm bla ful žejna...tko da mej s sabo stekleničko vode...

kolapsi se nardijo zaradi...izgube krvi (v času menstre)
zarad dehidracije,
zarad padca cukra in
zarad pomanjkanja kisika...(slab zrak, hiperventilacija...)

se pravi zaradi tesnobe in panike sigurno ne, če bi se to zgodilo, potem je sigurno kak čist malenkostn fizični vzrok.

lej včas se pač zgodi...ne bi bla prva in ne zadnja...in zaradi tega se ne umre...je pa zadeva izjemno poznana...tko da ti nima bit kej narobe...najboljš bi blo da se kr sprijazniš kar bo pa bo...
sploh pa ni skrbi, če imaš pritisk normalen, pa kri v redu...

pozdravčk

[jazzjazz20]

pasti v nezavest izgleda tako: sad te ima...sad te nema...odklop

[She_]

Uf, sploh ne omenjat, jaz sem imela to, kar opisuješ Aslan celo življenje.

Ko sem hodila na ene delavnice, mi je nekdo razložil, da gre za skoncentriran strah pred življenjem. Pred tem, da bom izginila oz. da sem "Affraid to be seen" in potem delam pritiske nase, ko hočem to spremenit (biti vidna).  In hecno, da sem bila takrat obdana z veliko ljudmi, nonstop v gibanju itd.
Ampak v resnici pa zares nisem izražala samo sebe... Nisem si upala.

Moja mama je imela enake probleme (v moji starosti in tudi kasneje).
In mi je na vprašanje, kako je to uredila rekla, da naj si rečem - kar bo pa bo; pa naj padem dol, če je treba, me bo že kdo pobral.  In itak, meni je bilo to grozno, halo, ne morem si rečt, da bom kar padla dol....

In si tega tud nisem rekla, takrat, ko je bila kriza
Ampak - sem si pa na splošno začela govorit v glavi da it doesnt really matter.
Tud, če padem dol, tud če se mi vrti, me nima bit kaj sram. Ne vem, js sem imela cel lajf en tak sram pred ljudmi - da nisem dost dobra, pa kaj si mislijo, pa skor sem robotizirala celo telo, samo zato, da bo vsak gib tko kokr je treba... Da ja ne bom drugačna

Meni najbolj pomaga nekaj, kar je ful težko razložit ... Ampak - naučila sem se, da karkoli se zgodi v lajfu, vse je ok. In alternativa pravi, da ima vsak človek v določenem delu svojega telesa "bit" oz. bistvo sebe. In js si dam roko ene 10cm stran od srca in sem se naučila, da je tam ena moja bit. In lahko mirno začutim, da sem tukaj varna. Da ne glede na to, karkoli drugi rečejo ali karkoli se zgodi, je ta del mene vedno v vseh okoliščinah varen. In tud, če je ogrožen, če se tresem, če je karkoli, si dam roko tja in čutim, da je tako ok. da enostavno sem, pa čeprav prestrašena itd.
In takrat pomislim - vse, kar je, je ok. Strah me je, slabo mi je, želim si, da bi bilo boljš, ampak tud če ne bo, sem s tem pomirjena.

ne vem, pač meni to blazno pomaga.
Upam, da karkoli od naštetega tudi tebi.

Drugače pa Aslan, tkole ko te berem že nekaj časa, se mi zdi, da imaš veliko volje in da marsikaj narediš na sebi, tko da mislim, da ti bo tud tole uspelo. Drži se  

[matic]

Prva moja misel ob mojem prvem paničnem napadu je bila zdej me bo zmanjkal zdej bom skupi padu...
Ko sem prišel k sebi in malo premislil, se mi je pa zdelo, da sem bil svetlobna leta daleč od nezavesti.
Panični napad je pač tak, kakršen je (simptomi najhujših možnih kolapsov telesa ).
Sem imel sošolko, ki je skoz skupi padala, pa je čist drgač zgledal. Iz niča je je zmankal, je neki časa trajal pol je pa k seb pršla in je blo vse ok (nobenga lulanja... ). Je pa res nevarn da se kam udariš z glavo.

[alexx]

Res je kot piše krasendan.

sam ma tvoja mala kar prov, da se ni za bat...res je tko mal zaspiš, jz sm vmes tut sanjala obakrat ful lepe sanje...vse skup traja par trenutkov...

pa jazz jazz tudi....

pasti v nezavest izgleda tako: sat te ima...sad te nema...odklop

 

[moonica]

Bom kar napisala ...

Jaz v tem trenutku čutim slabost, dlani imam potne in težko diham ...
Vse kar si napisala Aslan ... kot bi post natipkala jaz.
Iste razmišljam tudi sama ... in tisti "še nihče ni od paničnega padel skup" me nič kaj ne pomiri ... ker ŠE ni, ni to zagotovilo, da nikoli nihče ne bo ... in ve se, da lahko padeš skup pa od drugih reči in meni je že to dovolj strašno ... Ne ustavim se pri misli "fak, lahk padem skup, kaj bo itd.", analiziram, kot ti ... želim se tega rešit.
Je pa ena razlika ... jaz ne povezujem to samo s paniko, ampak imam v preteklosti nekaj ... že ko sem bila zelo majhna sem padla skupaj občasno, tega se ne spominjam ... se pa spominjam potem, ko se mi je v prvem razredu to naredilo, kasneje v četrtem in nazadnje pri petnajstih letih ... Hodila sem tudi v Lj. k nevrologu, a vzroka niso ugotovili ... se mi je pa večinoma to zgodilo ob udaru v bok. Enkrat tudi v bolnici, dan po punkciji ... čeprav tu vem vzrok, nisem mirna. Tist občutek ... in ko se zbudiš in ti ni nič jasno, kaj, kje ... Strah pred izgubo kontrole ja, pred udarci (hudimi poslediami tega) itd.

Zdaj sem malo bolj mirna (verjetno, ker sem se zamotila s tem tipkanjem, ker sem povedala ... in še psiček mi je prišel družbo delat) ... zdaj je samo še občutek slabosti.

Nisem bila v pomoč verjetno, nisem dala nasveta ... sem samo delila izkušnjo. Po eni strani tega ne bi postala, po drugi pa ... vem, da je meni malček lažje, če vidim, da je nekje še kdo, ki doživlja isto.

[moonica]

Ker sprašuješ kako je to ...

Jaz sem vedno govorila, da so se mi pred očmi pokazale pikice ... to je bilo tisto česar sem se spomnila ... ker nezavest je prišla hitro, drugega skoraj ne zaznaš ... le za dvakrat se spomnim tudi občutka - da sem postajala švoh in v glavi tako čudno, ne znam opisat ... in kot da se zvoki oddaljujejo -- in prav to je tisto, zaradi česar se pri paniki potem tako ustrašim, ker ob paničnem jaz dostikrat zaznam ta občutek ... ta me spomni na pretekle dogodke in ... vse skup je sam še hujše.

[moonica]

Še tole ...

Sama imam pri sebi vedno kak bonbon, če grem za par ur nekam si vzamem kak sendvič, oreščke oz. prej pomislim kje bi lahko tam kupila kaj za v usta. Zaradi hipoglikemij (imam namreč motnjo v prebavi OHjev). In ker so simptomi večinoma isti (pri hipoglikemiji in paničnem) težko ločim ... Saj prej ni bil problem, ko sem bila v obdobju, ko paničnih nisem imela ... ker ni bilo strahu, da se mi zmeša (in podobno) sem vedela, da je hipa ... zdaj je težje, ker tudi, če je hipa, se lahko tako prestrašim (z mislijo, da je panični ali z mislijo, da lahko padem skup-če ti pade cukr dejansko lahko) da 'razvijem' panični napad.
Kr neky ja ... en velik klobčič ... vse si zakompliiram  že od vedno.

[Aslan]

Sem imela kar kepo v želodcu prebrat kaj ste napisali.
K meni je to taka "tabu" tema, kateri se vedno izogibam...

Moonica tudi pri meni zvok..zna malo biti "oddaljen..."
In to s cukrom mam tud jest skoz neki s seboj za grickat...(za vsak slučaj..)

Pred par leti je bil test sladkorja (z glukozo na tešče in pol višanja OK)
Pred par leti je bil krvni test ščitničnih hormonov tudi OK.
Jest pa še kr neki bluzim o boleznih....takih kjer "padeš dol" jasno..
(KJE je bil ta strah k sem kadila travo, pila, kadila čike, žurala??? ..)

She...moj duhovni razvoj je tudi napredval in vem ja, moj notranji jaz..višji jaz..kakorkoli ga kdo imenuje
je z mano...pa pomen tega trenutka zdaj....vedenje, da bo vse dobro in da je vse le preizkušnja na moji poti zorenja. Sam v kritičnem momentu to odpove... ..žal.

Drugače pa nimam od prej nobene slabe izkušnje s tem.
Do leta 2006 sem šla povsod, clo tja kamor ne bi blo treba...
V kritičnih situacijah sem se vedno vedla razumsko.
Situacij z ljudmi me ni bilo strah, vsaj tolko ne, da bi se jih izogibala.
Pred ljudmi mi ni bilo težko govorit...znala se postavit zase na večini področij.
Tudi zdravstvene preglede sem dala skozi brez težav, morda malo nelagodja.

Zdej pa takle paničar pred "dol past"...
Navadno KRI se ne upam dati....k se bojim da se tam sesedem...
In tko že leto dni cincam....z ostalimi pregledi:
- sladkor
- ščitnica
- jetrni testi
- splošna krvna slika (ki sem jo prej 1x letno vedno šla narest)

Meni srce ravno ne bije kaj povišano pri tesnobi....(res redko)
Že tako imam bolj nizek pritisk....

Hvala vam za izkušnje in vse napisano.

[moonica]

Pred par leti je bil test sladkorja (z glukozo na tešče in pol višanja OK)

ja, na takem testu so meni ugotovili to motnjo

(KJE je bil ta strah k sem kadila travo, pila, kadila čike, žurala??? ..)

jaz tega ne poznam ... trava, alko ... počela nič od tega ... nikoli nisem bila brezskrbna, se prepustila kot takrat vrstniki ... pri meni je bilo vedno tisoč misli ... in prevladale so potem tiste 'odrasle'

Meni srce ravno ne bije kaj povišano pri tesnobi....(res redko)
Že tako imam bolj nizek pritisk....

tud jaz imam bolj nizkega, a ob tesnobi mi ga nabiiiije

Moonica tudi pri meni zvok..zna malo biti "oddaljen..."

po moje je tu za se ustavit, raziskat ... sicer pa odvisno kaj tebi odgovarja ... jaz moram predelat za nazaj, drugeče ne morem (nočem!?) naprej

[mina]

Z eno samo mislijo se pravzaprav ubadam
in ta misel mi nato sproži simptomatiko, ki je neželjena.
Torej misel je: KAJ ČE SE TULE, SEDAJ ONESVESTIM?

Ta misel je bila moja sopotnica leta mojega življenja. Vendar:
- imela sem cel kup paničnih napadov (tudi enega za drugim), pa nisem omedlela
- dokler sem premišljevala o tem, me je bilo strah omedlevanja, smrti, panike....vsega
- vsi simptomi izginejo takoj, ko začneš razmišljati drugače.

Meni je pomagal pogovor same s seboj - najprej sem si priznala, da me je strah in sem ena velika strahopetka in potem sem si ljubeče rekla:"OK boš pa omedlela, morda celo umrla...več kot to se ti pa itak ne more zgoditi." In sem šla, kamor sem se odpravila. Prve krate mi je seveda razbijalo srce, pa noge so se mi tresle kot želatina...ampak se nisem vračala. Vmes sem si pa stalno mislila - grem, pa četudi umrem, doma ne bom več čepela in tuhtala.

Ko sem hodila na ene delavnice, mi je nekdo razložil, da gre za skoncentriran strah pred življenjem.

Mislim, da lepše definicije še nisem prebrala! To je bistvo vsega. Čeprav si nočemo priznati, s takim načinom življenja (razmišljana) bežimo od življenja, odgovornosti, strahov...Ko se odločimo ŽIVETI, sprejmemo vse tegobe tega našega bivanja  in pa tudi vse radosti. Ne obstaja samo lepa, svetla plat, obsajaja tudi "ta črna". S tem se moramo sprijazniti, jo sprejeti in živeti.
Aslan, z razmišljanjem...kaj bo, če...omedlim, izgubim kontrolo nad seboj (kako radi kontroliramo vse!?), strahom pred smrtjo...ne boš kaj dosti rešila. Mislim, da tudi z "analiziranjem" od kod to, ne. Verjetno se nam je v življenju zgodilo kaj, kar vpliva tako na nas. Vedenje o tem, kaj je to bilo mi ni spremenilo kakovost življenja, odločitev za drugačen pogled na zadevo, drugačen pristop, drugačno razmišljanje pa mi jo je.
Moje mišljenje in topel nasvet - pustiti (pre)velika razmišljanja in začeti dejansko živeti.

P.S. Nazadnje sem omedlela lani pred ZD od neznosnih bolečin. Prej sem se še pripeljala z avtom do tja, zgrabila eno precej robustno žensko pod roko in ji "napovedala", da bom omedlela. Naslednje kar se spomnim je bilo, ko so me spraševali, kako mi je, jaz sem pa vsa navdušena rekla super. Bolelo me ni nič več, oni so me pa zaprepadeno gledali in si mislili, da sem res malo čez les. Nisem čutila ne strahu, ne panike, ne nobenega negativnega čustva/občutka (razen bolečine- ledvični kamni), vse kar sem občutila ob mojih nekdanjih napadih panike, se mi je zdelo tako brez veze in daleč.

[Aslan]

Mina cel tvoj post je čudovit. In prav imaš.
In tudi sama lahko pritrdim, da kadar uspem razmišljat tako je blagodejno...
In pravzaprav je takrat vse Ok...sem v harmoniji s seboj...v ravnovesju...
Uspe mi in takrat semem nepopisno srečna, zdrava in brezskrbna...

In grem, seveda grem..marsikam, še za fax na Dunaj sem rinla...pa še grem...
Mnogo stvari MORAM narest..in jih ubistvu speljem..naredim..grem...
(o moram-"hočem" tukaj ne bi razglabljala)
Opažam pa, da ravno stvari, ki si jih pa RES ŽELIM in jih potrebujem...
odrinem pogosto na stranski tir...ravno zaradi tega "Kaj če tam padem dol"...

In prav zato se zdaj soočam s tem "pasti dol", tukaj v teoretični obliki, s pomočjo vaših izkušenj,
da vidim česa me je pri samem dejstvu "pasti dol" pravzaprav strah?

Kar se življenja tiče, ga živim..in sem spremenila večino spornih zadev v svoji sedanjosti.
Seveda ne z danes na jutri..ampak v procesu, ki traja že nekaj časa.
Obveznosti imam kup in vse realiziram. Grem naprej.

STRAH pred "pasti dol" pa mi zaustavi korak..mi skrije radost in užitek v mnogih stvareh.
In tukaj na tej točki...bi rada nekaj spremenila.

Naprimer, ko bom naslednjič to začutila, bi rad ostala tam in videla kaj se bo RES zgodilo.
To pa zahteva pogum, veliko poguma in razuma..
in to v situaciji, kjer je čustvo straha že preplavilo telo.

Itak, sej veste da to ni hec...da je preklet težko "počakat"..pa videt kaj bo...

Se mi pa zdi počasi že manj grozno se sesest na tla...ker očitno še vsi, ki ste kdaj omedleli,
veselo brcate naokoli....

[LiLdevil]

Hm ,.... jaz sem največkrat padal skupaj, če sem bla v kakem zaprtme prostoru, ker mi je zmanjkalo zraka ... in to se je zgodil že neštetokrat res ... in mam tudi jaz strah pred tem, ko sem na kakem koncertu sam čakam, da se mi ne zgodil spet ... ma ja, sm se v glavo udarla pa še svašta se je dogajal ... pa od sonca in vročine isto ....... tko da mi je padanje skupi kr znano ... mislim sam me ni strah zdej pa čakam kdaj se bo zgodilo .... pač če se kaj čmo ... sam upaš lahko, da je kdo zravn, da is loh česa ne polomiš ...

mam pa tudi jaz veliko tesnobo, ko sem kje, kjer je viliko ljudi ... naprimer, ko grem po Čopovi v Ljubljani ratam tako znervirana, da kr tečem skor ... al pa na avtobusu me je zadnjič prjelo pa sem kr z zaprtimi očmi zdržala do končne postaje .... sam naprimer, veliko hodim po koncertih kjer je 5x več ljudi nagnetenih, ampak tam me zelo malkrat prime ta tesnoba, ... psihiater pravi, da zato, ker je moja koncentracija takrat usmerjena na dogodek in ne na ljudi, tko kot če grem po mestu ... čudaško res, ne vem od kje mi to .. je pa zame zelo neprijetno, ker mi take stvari ful energije poberejo ...

[Anchi]

Zelo zanimivo, kajti jaz sem si med vsakim napadom panike ŽELELA z vsem srcem, da bi izgubila zavest. Karkoli, samo da mi ne bi bilo treba prenašati občutkov panike. Pa na mojo žalost nisem nikoli..tudi ko je bilo najhujše. Zato se osebno ne bojim pasti skupaj oz. samo toliko kot je treba (da se pri tem ne poškodujem, na primer). Če padem skupaj pač padem, upam, da me pride kdo pobrat in gremo naprej. Razumem pa, da se ljudje tudi tega panično bojijo, kot se jaz panično bojim česa drugega, ki se drugim ne zdi nič posebnega.

Dobro se je recimo vprašati "kaj je najhujše kar se mi lahko zgodi, če omedlim zdaj, tukaj?"
Vemo, da si v najhujšem primeru lahko potolčemo glavo. Kaj je najhujše pri tem, da imamo potolčeno glavo? In tako naprej, dokler ne razdelamo vsakega strahu posebej, do konca.

Aslan, če omedliš še vedno dihaš, srce bije, nič se ne polulaš. Sem parkrat bila priča temu, da so ljudje zlezli skupaj, pa so vsi prišli k sebi že po par sekundah. Enkrat, ko sem pomagala pri krvodajalski, je en možakar zlezel dol (kar "utekočinil" se je), ampak ga je par drugih možakarjev prijelo in se je zbudil po mogoče 4 ali 5 sekundah in potem lepo pojedel svojo klobaso. Enkrat pa ena punca pri pevskem zboru med nastopom, ki menda ni nič jedla tisti dan.. Je tudi prišla k sebi takoj.. Tako da izgubiti zavest je nekaj kar ne traja dolgo, ne bo nas kar zmanjkalo za eno uro ali kaj podobnega..

[Aslan]

Na našem portalu je o agorafobiji zapisan ta članek
http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=30&Itemid=38

in zadnji stavek je:
Ste vedeli tudi, da so fobični ljudje eni izmed najbolj občutljivih, kreativnih, intuitivnih in inteligentnih ljudi v populaciji?

Jaz nisem vedela, ampak očitno spadam med njih, in se tem kvalitetam rade volje odpovem,
pa naj gre fobija skupaj z kreativo, intuicijo in ostalim v kozji rog.

[Aslan]

Aslan, če omedliš še vedno dihaš, srce bije, nič se ne polulaš. Sem parkrat bila priča temu, da so ljudje zlezli skupaj, pa so vsi prišli k sebi že po par sekundah. ...

Tako da izgubiti zavest je nekaj kar ne traja dolgo, ne bo nas kar zmanjkalo za eno uro ali kaj podobnega..

Bom to počasi upam in želim razumela in dojela...

In premagala tole avšo tuhtajočo:  "Kaj pa če omedlim"...

Današnji dan je že narejen korak naprej...o tem že lahko pišem in o tem tud berem brez tesnobe...

[masi]

Na našem portalu je o agorafobiji zapisan ta članek
http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=30&Itemid=38

in zadnji stavek je:
Ste vedeli tudi, da so fobični ljudje eni izmed najbolj občutljivih, kreativnih, intuitivnih in inteligentnih ljudi v populaciji?

Jaz nisem vedela, ampak očitno spadam med njih, in se tem kvalitetam rade volje odpovem,
pa naj gre fobija skupaj z kreativo, intuicijo in ostalim v kozji rog.

hihi Aslan, te popolnoma razumem, ko je to meni dejal Andrej sem odgovorila, aja zamenjam takoj