Trnova pot in neizmerna želja

[987]

Nočem jambrati, nočem se smiliti, nočem da me kdo gleda kot nekega revčka… Dobro se zavedam, da sem edino jaz tisti, ki se lahko postavi na noge, svoje noge. Do spoznanj, spremenjenih in novih vzorcev, drugačnega načina življenja... moram priti sam. Po drugi strani pa je to tako težka stvar, boleča, enostavno grozljivo trnova pot… Ko misliš, da si nekaj že dosegel vidiš, da je vse narejeno, kot kapljica v morje… Ne, bolezen mi ne bo vzela moje volje. Hočem, ampak res neizmerno si želim, biti zdrav, normalen. Resnično prihajam v fazo, ko sem pripravljen narediti vse, da bi bil zdrav. Dostikrat me pograbijo res črne misli, vendar se zavedam, da to nisem jaz, ampak depresija. Edino kar lahko rečem je, da še nisem srečal tako močne stvari v življenju.

Dostikrat se vprašam zakaj ravno jaz, zakaj pri teh letih, zakaj ravno ta bolezen, zakaj, zakaj, zakaj… V odgovor slišim samo odmev mojih vprašanj. Ničesar drugega. Očitno me je življenje postavilo pred resno preizkušnjo. Sedaj pa je vse odvisno od mene, samo od mene.

V resnici moram priznati, da imam spet kar resne probleme. Dober mesec nazaj se je začelo z nihanji. Sedaj pa vidim, da spet drsim nazaj. Počasi, vendar vztrajno. Strah pred tem pa je grozljiv. Vem kje sem bil in nikoli več si ne želim nazaj.
Spet imam probleme s spanjem, močno tesnobo, velikim pomanjkanjem energije… Enostavno ničesar ne čutim. Vse mi je ravno, ne vem zakaj nekaj delam, divjajo mi misli… Postajam tako raztresen, da pozabljam vse živo, delam težke neumnosti. Dostikrat se obnašam kot bi bil v šoku. Ta trenutek se nekaj smejem, da bi preusmeril svoje misli, naslednjo pa mi gre malo manj kot na jok.

Pa pustimo simptome. To so samo znaki, opozorila, motilni elementi... Pomembno je tisto zadaj. Tisti text, ki se skriva za tem. Kaj pa se skriva tam? Do tega je veliko težje priti. V resnici trenutno sploh ne vem kaj je tisto, kar me nese navzdol. Seveda sta tu fax in stric, vendar to sta samo problema, ki se priključita na utež. Lahko, da sta tudi ona dva utež, ne vem. Res pa je, da sem si to dolžen. Tega se dobro zavedam. 

Upam si reči, da je trenutno največji problem to, da ničesar ne čutim. To je moj ščit. Ko preveč boli, postavim obrambo. Kratkotrajno odlična rešitev, dolgotrajno pa katastrofa. Po domače povedano zaprem stvar v ekonom lonec, brez varnostnega ventila… Kako pa odstraniti ta zid, si dovoliti čutiti, se prepustiti tem občutkom brez sramu in krivde…?? To je pa druga. Enostavno ne znam. Po pravici povedano, si ne upam. Stvar je tako boleča, tako grozljiva, da je zame enostavno nedotakljiva. Strah pred tem občutjem, pred izgubo kontrole nad sabo…je prevelik.

Enostavno sem tako zmeden glede vsega, da je groza. Vem, da je samo preko stanja zmedenosti možno narediti nov korak. Samo vseeno. Vem da je za vsako stvar potrebno veliko časa, to je čisto življenjsko. Dostikrat pa se mi zdi, me je strah, da jaz potrebujem še veliko več časa od ostalih. Vsaj moj občutek.

Malo sem dal ven iz sebe. Vsaj za kratek čas bo kanček bolje. Potem pa…

[vesnav]

Bolje je, ja, ko daš ven.
Ne potrebuješ več časa kot drugi.

Jaz te občudujem, kako lepo ti je šlo in kaj vse dosegaš. Pa tako mlad.
Pa take besede.. Poglej, napisal si... Ne, bolezen mi ne bo vzela volje.

Ej, 987, to je vse.

Vse, kar rabiš v življenju.

In to je vse, kar ti lahko jaz povem.

No, tudi to, da te želim še brati, da sem trdno prepričana, da je tole samo epizoda, najverjetneje kratka in najverjetneje ni zadnja.

In zares vse dobro,

Vesna

[Arwen]

987, lepo bi bilo, ko bi obstojal nek univerzalen recept, pa ga žal ni... kot si ugotovil - vsak sam in vsak zase mora prehoditi lastno pot.. a glede na tvoje pisanje se tudi meni zelo močno zdi, da je tole le epizoda... veš, tudi meni je šlo nekaj podobnega po glavi na silvestrovo... sem dva helexa vzela, da sem malček k sebi prišla... bila pa je skušnjava... pa sem jo premagala... kar od nekje se je pojavila ena volja.. ali kako bi temu rekla... in je trajalo nekako do danes - en tak čuden mišmaš v meni... danes sem ok... danes spet vem, da sem na pravi poti...

Ja, so nihanja, kaj čmo  tolažim se s tem, da smo, tako kot vsi ostali zemljani, krvavi pod kožo...

Objem 

[eli]

987,ze v naslovu si zajel bistveno....torej ves za kaj se gre....Najhuje je to,da se ustrasimo...ker nocemo,da zopet pademo tja,kjer smo bili...Pa vendar....vemo,da se iz tega da priti....Nikjer pa ne pise za koliko casa....Vazno pa je...da se zavedamo...da se da....da je tam nekje lucka.....svetloba...
Kolikokrat pa s ebomo morali boriti...da jo znova zagledamo...ne ve nihce....

Tudi sama sem pred kratkim...padla "dol",kljub velikemu napredovanju...Enako ,sem se tudi jaz ustrasila.,pa vendar....so nihanja...temu ne uidemo....

987...ves da se da....to je najpomenbneje.....

Drzim pesti.....zate...

eli

[ton]

987, ne sodim med pristaše 'dela na sebi' in podobnih neslanosti, zato ti svetujem, da se pogovori z zdravnikom/co o zamenjavi ali spremembi doze zdravil in dopolnitvi z neke vrste psihoterapije.
Zelo zdravilno zate se mi zdi, da ohraniš hribovstvo tako zaradi gibanja kot druženja - za ostalo (faks, družinske zadeve) si pa vendar daj nekaj časa. Boš že urejal, ko prilezeš iz luknje.
Srečno!

[lucy80]

držim pesti zate, ne se predat, saj gredo stvari po padcu vedno potem navzgor.

Tudi jaz sem imela čez praznike ponoven padec v brezno, spet so se pojavile samomorilne misli, pa da je vse brez smisla in brezveze in da bi najraje umrla, kar izginila in bila zbrisana s tega sveta. Pa je nekak šlo in danes sem že tolk ok, da lahk tebi pišem v spodbudo.

Fajn je, da si tolk ok, da lahk pišeš na forum, sam mogoče bi bilo pa koristno tudi, da se pogovoriš še s tvojim zdravnikom in psihoterapevtom?Mogoče pa rabiš nova zdravila, ali pa višjo dozo?

Za vsakim dežjem pride sonce, le potrpežljivi moramo biti.

[alexx]

Važna sta dve stvari...neizmerna želja in volja. Na tem gradiš. Ostalo je ton povedal.

In tale zadeve ki si jo tako dobro opisal mi je zelo domača:

Upam si reči, da je trenutno največji problem to, da ničesar ne čutim. To je moj ščit. Ko preveč boli, postavim obrambo. Kratkotrajno odlična rešitev, dolgotrajno pa katastrofa.

Jaz se trenutno tudi ne počutim preveč OK...in lezem dol, kot praviš ti. Zato je pomembno, da imamo ta forum, drug drugega.
Koliko sprostitve prinesejo že tvoje *reportaže* z terena. Meni so te stvari tisto, kar mi, da *malo občutka*

Pa še nekaj je. Preeeeeeeedooolga tema. Od konca oktobra nismo videli sonca. Skoraj. Sama tema. In to zelo vpliva. Tako slab depresivni del leta že dolgo nisem imela. In kar nekaj takih poznam tu gor. Dragi cifrko...vem, da je tudi pri tebi tako. S prihodom sonca in pomladi bo drugače. Kar čutim. Do takrat je pa treba narediti vse, da ne pademo dol.


P.S. Tako dobre analize občutij že dolgo nisem prebrala.

[Aslan]

Dragi prijatelj, imaš 2 odlična orodja za dosego uspeha: željo in voljo.
Nihanja so pri vseh ljudeh del življenja.
Pri nas so bolj zaznavna in strah pred vrnitvijo v luknjo je ogromen.

Izkušnje in zmage so nas naučile, da se znamo pobrat, da lahko sije sonce tudi za nas.
Padci so manjši in čas pobiranja je vse krajši....

Vem da se trudiš vsak dan,
Vem da imaš odličnega terapevta,
Vem da imaš voljo in pogum,
Vem, da imaš željo,
IN VEM...DA BOŠ SPET KMALU NASMEJAN IN ZADOVOLJEN....

Skozi tvoje pisanje sem začutila tisto neizmerno željo po življenju brez tovrstnih težav.
Vem, poznam...jo imam tudi sama. Neizmerno željo...
Sem se tudi sama zadnjih 5 tednov plazila v temnih kotih anxinega kraljestva....
in se najbolj bala, da se ponovi poletje 2006...pa sem splavala nekak na površje in spet diham, verjamem....vem, da zmorem...in tudi tebi HVALA ... za vso podporo, v tem času.

Objem...sem tukaj in na gsm...kadarkoli rabiš.
Aslan
 

[Azrael]

987, vidiš, to je to bolečina te pripravlja na to da si pripravljen narediti vse, da bi zaživel srečno.
Točno vem kako se počutiš, ni da bi govoril. Ampak verjamem da si na dobri poti iz svojih težav.
Izberi si način, metodo terapije, ki ti ustreza, morda jo že imaš in vztrajaj za vsako ceno. In če zdaj, ta trenutek ne zmoreš s tem ni nič narobe, to je normalno meni se je to zgodilo neštetokrat, pa vseeno nekam greš, prav zdajle si na poti tja.
Polagam ti na srce, vztrajaj z delom na sebi (nikoli ne gre nič v nič) Vsaka faza padca je samo še eden v nizu na poti k ozdravljenju in to je resnica..

Marsikaj v tvojem postu nakazuje, da si na poti k zdravju. Verjemi, dejansko se krepiš, čeprav čutiš le trpljenje.. pa ni tako.
Delo na sebi, vztrajanje.. ko padeš - nič zato.. šel boš dalje Prav tvoja bolečina je znak, da si na pravi poti - ZAKAJ  -  ZATO, KER SE STARO UPIRA in to je normalno v procesu zdravljenja.
Si v procesu zdravljenja pa če verjameš ali ne.

Drži se...

[Lost]

987 najprej bi se ti rad zahvalil , ker z tvojim trudom, vstrajnostjo pogumom......
sem v letosnji jeseni imel več nedeljskih izletov in prijetnih druženj kot v vseh letih doslej.
"Bojim" se da si pred nasledjo stopnico, ker samemu sebi in mam si dokazal da je mozno priti izmed
4 sten kjer ni nic do tega kar si danes, to pa tako samo dobro veš.
Izpostavljanja in naloge ki jih opravjas sedaj so bile pred meseci "MISSION IMPOSIBLE" ,
sedaj si v njih in jih uspesno resujes. Ja utezi pa se vedno vleces za sabo, kot vecina od nas,
tudi sam sem jih na nasih druzenjih spoznal in jih pocasi resujem eno utež za drugo.
Zavedas se avtomastskih misli ki te DNEVNO vlecejo v stare tirnice, samo ne se jim upres in
gres po pravi poti. To pa zahteva energijo kater pa nam vsem primankuje.
Vsekakor natisni svoj post in ga pokazi svojemu terapevtu.....v njem je zajeto vse tvoje pocutje,
sigurno bosta nasla pot na nasledjo stopnico.....

[moonica]

Če se ponavlja, sorry, nisem brala odgovorov.

Ne vem točno, sklepam pa, da hodiš samo k psihiatru. Daj se pogovori z njim glede doze zdravil (včasih je dobro ob kaki krizici kej spremenit, ali pa ne, bo psihiater presodil) IN PSIHOTERAPIJA - jaz bi ti to predlagala!

Je pa za vse potreben čas ... lahko si še toliko želiš odkrit kaj je v ozadju, ozdravet ... ko bo prišel čas za to, boš ... Bolj kot boš znerviran zaradi tega, ker kao leta bežijo itd. itd., počasneje greš proti tistemu kar si želiš ... tako vsaj jaz čutim pri sebi. Pa vem kako za*ebano 'si je dat mir, vzet cajt, pustit, da bo, ko bo'.

Gre ti pa dobr in ti želim, da ti bo šlo še naprej!!

[masi]

..Monika ne hodi zgolj samo k psihiatru, temveč tudi na psihoterapijo, ki pa jo izvaja njegov psihiater, ki je tudi psihoterapevt.


987 saj veš, da te zmeraj opomnim, kako kaj ščitniški hormoni?, morda bo potrebno tudi tu spremenit dozo zdravila?, kajti ta kombinacija obolenje ščitnice in depresivna motnja je kruta, kajti nikoli ne veš, ali je povod slabega počutja ščitniško neravnovesje ali depresija.

Upam, da si o slabem počutju že seznanil svojega terapevta, da se domenita kako naprej, morda bo res potrebna sprememba zdravila, ne vem, vem pa da si v dobrih strokovnih rokah.


upam, da se danes vidimo na skupini,

 

[ljubica]

Cifra, poslušaj stare borce. Saj veš, da se depresija lahko vrne, pa če smo še tako vztrajni. In zato nisi nič slabši fant. Držim pesti zate in tačke mojega kužka!!

[moonica]

..Monika ne hodi zgolj samo k psihiatru, temveč tudi na psihoterapijo, ki pa jo izvaja njegov psihiater, ki je tudi psihoterapevt.

razumem
delata intenzivno, 987 ?
je pa odvisno tudi kakšen pristop oz. katera terapija (analitična, KVT ...) komu odgovarja/pomaga

987 saj veš, da te zmeraj opomnim, kako kaj ščitniški hormoni?

aa, nisem vedela, da imaš težave s ščitnico ... le pojdi pokontrolirat zadevo
jemlješ že zdaj zdravila za to ?

[987]

Hvala za vašo vzpodbudo.

Trenutno enostavno nimam energije za pisat, tako da bom res kratek.

Hodim na psihoterapijo (KVT) 3x mesečno po 1 uro. Stvari se počasi premikajo, vendar je tole drsenje prišlo od nikoder... Na žalost pa imam za predelati strašno veliko preteklosti. Tudi glede zdravil sem se že pogovoril in mi je bilo rečeno, da bolj kot mi delujejo ne morejo. Na žalost je pri meni eksogeni del veliko močnješi. Po domače povedano, sesuva me način življenja in samo življenje.

Tudi za ščitnico jemljem tablete. Sem pa danes naročil napotnico za pregled ščitniških hormonov. Upam da mi uspe iti še ta teden.

Še enkrat hvala za vaše odgovore. Jutri napišem malo več.

[jola]

987....zagotavljam ti, da se da. Drži se terapije in poslušaj sebe........Vem kaj pomeni nerazdelano ozadje, sama sem se mogla spopasti tudi s tem. Res je potreben čas, nič ne gre na silo, vendar si še zelo mlad in to je še ene velika prednost. Vem, da ti ni lahko, vsaj zase vem, da sem se vsakič, ko sem spet padla dol izgubila več energije in volje.............vendar se je splačalo vztrajati!

Drži se.......mislim nate!
 jola

[Arwen]

Objem  ... in ... če lahko kakorkoli pomagam - tu sem 

[scorpion]

987..pa nikar se preveč ne poglabljaj v preteklost...

Važno je, da si tukaj in sedaj...razmišljaš pozitivno, se ne obremenjuješ...in si privoščiš kaj lepega..

To, da nič ne čutiš sploh ni problem..Se navadiš

Upam, da is dojel, da se hecam...

[dragica]

tvoj sarkazem pa res nima meja

[Aslan]

Postajš škodljiv Škorpion....ciničen...
...(na koncu pa s tem pičiš najbolj sebe...)

In pokažeš kako malo veš o psihoterapevtskih pristopih.
Torej najprej razširi obzorje...tudi o KVT...o tem kaj sploh "pomeni" tukaj in zdaj...
(..o tem lahko tudi kako knjigo katerega od svetovno poznanih modrecev)
Razširi obzorje o pristopih, ki jih izvaja njegov terapevt...

Tvoje pisanje ni samo cinično je tudi lahko zavajujoče za nekoga,
ki išče terapevtsko pomoč.

Torej....raziskuj in zdravi se po svoji poti..
In se ne posmehuj drugim..sploh ne kadar so v stiski...!!!!!!!!!!!!