gogi
Aktiven član/ica

Odsotni
Spol: 
Prispevki: 179
|
 |
« Odgovori #21 dne:: petek, 23. januar 2009 ura: 15:49 » |
|
Vas čist razumem, popolnoma.
Pri meni je bilo takole, da sem vse naredila sama, oziroma sem mislila, da moram vse sama postoriti. V službi sem hotela biti maximalna, doma tudi, majhen otrok, ki se ovija okol mene kot ovijalka, siten mož, ki te ne razume, da ne govorim o vsem delu v gospodinjstvu in ostalem. Tudi jaz sem čutila zelo zelo veliko zajebancije in posmehovanja in takrat je bila vedno kaplja čez rob zame, potem pa sem itak izpadla zanj vedno zmešana, nora. Zase nisem imela časa. Vedno bolj sem bila depresivna, sitna, živčna, panična, nejevoljna, ni se dalo več pogovarjat z menoj, zaprla sem se vase.
No, ko je depresija pri meni orng udarila, sem poiskala pomoč pri zdravniku in takrat so se začele spremembe, v meni, v odnosih doma. Trajalo je kar nekaj časa, da je mož sprevidel, da sem boljša, čez čas pa je videl tudi to razliko, da se znam postavit zase. V takem smislu, da si enostavno utrgam čas zase, da si ga znam vzeti, ne da bi čutila krivdo zaradi tega. Dogajat se je začelo tudi, da je morda mož pri pogovorih nekak podzavestno že čutil, da se želim kregat oziroma da je pogovor samo začetek prerekanja, vendar je sprevidel, da sem veliko bolj mirna, da želim en človeški pogovor, brez prerekanja.
Potem lahko rečem, da je blo kr vedno bolje, no. Moje spoznanje je sledeče: sama sem bila kriva, da si nisem vzela vsak dan nekaj časa zase, ker zdaj vidim, da bi si ga lahko. Če bi bila že prej bolj razumevajoča in ne panična za vsako stvar, če me ne bi toliko stvari motilo pri možu in če bi že prej imela zaupanje vanj, v smislu ukvarjanja z otrokom, da zmoreta tudi sama kakšno stvar, bi bilo vse drugače. V to sem danes prepričana in seveda, če se ne bi toliko gnala v službi in se za vsak pildek sekirala, bi bilo tudi precej bolje. Sprevidela sem, da bolj kot sem mirna in zadovoljna, ter voljna nečesa, dela ali česarkoli, bolj sem funkcionalna.
Tudi možu zdaj popolnoma zaupam pri otroku, ne obremenjujem se več, kadar je moj otroček raje bos kot s copati na nogah, ne znorim več v takih momentih. Seveda pride še vedno kdaj do nestrinjanja, ampak bistvo je v tem, da sem se zdaj jaz sposobna pogovarjati na en normalen način. Mislim, da ko se enkrat začne eden od partnerjev spreminjati, slej kot prej opazi to drug partner in počasi se stvari prenašajo še nanj.
Takšna je moja zgodbica, na kratko in hitro povedana. Zdaj moram še naprej delati na sebi in verjamem, da bom videla tudi v prihodnje dobre rezultate.
Alez tebi in ostalim s podobnimi težavami želim veliko moči, ker če nimaš podpore pri partnerju, mislim da bo težka. Vsaj zase vem, da dolgo ne bi več zmogla takšno življenje.
|