Sočutje notranjem otroku - primanjkljaji in bolečine iz otroštva

[jola]

Potlačiti,pozabiti.........ko bi se le dalo.........to bi bilo nejboljše, pa kaj, tudi če si neprestano to ponavljam, se prepričujem in si dopovedujem, da mi je sedaj lepše in dobro..........me še vedno prevečkrat vrže nazaj........

Prav na zadnji uri psihoterapije sem izpostavila ravno to, da sem v bistvu iz sebe naredila popolnoma durgačno osebo, postajam iz dneva v dan trdnejša in samozavestnejša, veliko stvari sem že spravila na pravo mesto........v glavnem postajam vse bolj zadovoljna s svojim življenjem...............

Vendar se mi kar pogosto dogaja to, da se v trenutku nekaj zlomi v meni, me prežame čudna tesnoba in strah in v meni se oglasi spet tisti otrok,ki ga ne morem in ne morem pomiriti..............Dobesedno začnem vleči iz sebe že vse tiste zaprašene dogodke, ki so me kot otroka hudo prizadeli.Dejansko, odrasla ženska, samostojna, samozavestna, se v trenutku spet znajdem čustveno v popolnoma drugem obdobju svojega življena.Ponavadi to sproži dogodek, oseba ali samo beseda in se že začne dogajati, postanem šibka, zgubljam samozavest, čutim pa enako tesnobo in bolečino, še celo okus in vonj me spomni na dogodke iz otroštva. Nazadnje, ko se mi je to zgodilo je trajalo kar precej časa, takrat sem se želela veliko pogovarjati in to mi je pomagalo.
Po nasvetu terapevta, se v takih trenutkih ne potegnem več vse, ampak se začnem pogovarjati o tej stvari, seveda pa zato moraš imeti nekoga ob seb, ki te razume ali te ima res rad, da je pripravljen poslušati že tolikokrat povedane stvari.........

Na vsak način pa mi je dal psihoterapevt vzpodbudo, da s tem ni nič narobe, da se res hude stvari iz otroštva ne dajo potlačiti in pozabiti in da je normalno, da pridejo na površje in prav je, da se z njimi ukvarjamo in na ta način rešujemo stvari, ki jih pač takrat nismo mogli in ne znali.Vedno mi da vzpodbudo, da sem heroj, glede na to,kaj vse sem v življenju prestala in premagala, da sem močna, vendar stvari bodo še prihajale in prihajale, pa če tudi si tega ne želim.............res najbojši način pa je ta, da se o tem veliko pogovarjaš z nekom, ki ti je v oporo, ki ti zaupa in te ima rad.........

[scorpion]

Res je Jola....popolnoma res kar si napisala....

[scorpion]

včasih se vprašam kaj bom čutil ko bodo moji starši umrli...poznam namreč vsaj dva prijatelja, ki so jim starši že umrli, pa nista čutila ničesar, nobene žalosti, .....eden je celo rekel, da je zelo jokal ko mu je umrl pes in da je takrat iskreno čutil žalost..Ob starih pa nič.

Žalostno se mi zdi, da tvoji otroci ne čutijo ničesar ko umreš, da jim je pravzarpav vseeno....

Ali ima kdo izkušnjo občutkov ko so mu umrli starši?

[Arwen]

In v čem je poanta, delati take scenarije vnaprej? saj še za danes ne veš, kako in kaj bo,...

Žalostno se mi zdi, da tvoji otroci ne čutijo ničesar ko umreš, da jim je pravzarpav vseeno....

...kaj pa naj bi človek čutil ob nekom, ki mu je nudil - nič? saj ko umre xy oseba, za katero pojma nimam, da je obstojala, kaj šele kaj drugega, tudi nič ne čutim....

[zarja0]

Jaz bi bila pa najbolj srečna če takrat ne bi čutila nič, želim si le, da bi bilo lahko tako.
Kajti ko samo pomislim da bodo moji enkrat umrli mi je grozno hudo.

[Aslan]

Dolga leta staršev nisem marala.
Pogosto sem razmišljala o tem, da niti na njihov pogreb ne bi šla.
Nista me razumela, omejevala sta me in v meni je bil strašen upor, odpor...
Komunikacija nemogoča, konliktna...

Zadnji dve leti pa so se odnosi opazno uredili.
Predvsem je bil sprožilec tega moja panična motnja...
To da sem poiskala pri njih zavetje in jim tudi dala vedeti da rabim, da me imajo radi tako kot sem.

Zakaj sprememba?
Ker sem spregovorila jaz v drugačnem tonu, z drugačno sliko.
Ker se ne čutim več ogrožena od njiju.
Onedva se globalno nista spremenila, mene pa je spremenila osebna rast.
In njune pozitivne spremembice so odsev mojih sprememb.

Ne počutim se več ogrožena, ker sem prerasla zamere.
Sama sebe sem s tem osvobodila...
Pa še medsebojne odnose uredila.
In če bi umrla sedaj - bi ju zagotovo pogrešala.

[Arwen]

Ker sem spregovorila jaz v drugačnem tonu, z drugačno sliko.
Ker se ne čutim več ogrožena od njiju.
Onedva se globalno nista spremenila, mene pa je spremenila osebna rast.

Ne počutim se več ogrožena, ker sem prerasla zamere.
Sama sebe sem s tem osvobodila...
Pa še medsebojne odnose uredila.

ja, Aslan, tole citirano je bolj ali manj čist ok in tako tudi jaz čutim, a če vzamem sebe - dejstvo je, da sem od njiju dobila nič oz. depresijo, dejstvo je, da ni bilo ljubezni, dejstvo je, da sedaj, ko sta sama, uživata v tem, .... in dejstvo je, da sem prebolela, predelala ogromno, čustvena praznina pa je ostala - ki pa se jo sedaj učim sama zapolnjevat in se trudim rasti, zoreti... spoštujem njuno željo, da imata raje hišo brez otrok ...

sploh pa, čemu si beliti glavo z nečim, kar je lahko še zelo daleč, lahko umrem prej jaz... lahko pa se celo čudež zgodi in ... a to je itaq stvar neznane prihodnosti.

[Flip]

Pozdravljeni,

če bi bili moji starši še živi, bi jim povedala, kar me teži.
Mama je umrla pred 23-imi leti, nekatere stvatri sem ji povedala, veliko pa ne in o teh še danes kdaj razmišljam.
Očetu sem zmeraj želela povedati, kako mi je za določene stvari, ki so se zgodile, žal. Čeprav zanje nisem kriva, tedaj sem bila otrok. Hotela sem mu povedati, koliko ga cenim, kako ga imam rada in sem ponosna zanj. Pa mu nisem. Zelo mi je žal. Pred dvemi meseci je umrl.
Ali bi jim res povedala, če bi bila še živa?
Ne vem.

[scorpion]

Jaz sem bil zgrožen, da nisem toliko let vedel (zavedal se nisem), da očeta preziram, da ga sploh ne morem spoštovati...grozno..nisem si mislil, da je bil vreden prezira. Mislil sem, da je bil pač le oče z napakami..zdaj pa vidm, da je res....zanimivo a ne? kaj nočemo videti..

skozi terapijo ugotavljam, da nisem smel videti resnice, da sem moral idealizirati starše, če ne bi bilo občutje sovražnosti preveliko in ga nebi prenesel...

Zanima me ali obstaja na tem forumu nekdo, ki je iskreno jokal na pogrebu svojih staršev...res, ali je kdo čutil pristno žalost...zame je to namreč dokaz, da si imel nekoga rad....

[Aslan]

Zanima me ali obstaja na tem forumu nekdo, ki je iskreno jokal na pogrebu svojih staršev...res, ali je kdo čutil pristno žalost...zame je to namreč dokaz, da si imel nekoga rad....

Jok ni merilo po mojem mnenju.
Lahko tako zelo boli da niti jokaš več ne (na pogrebu)...k otopiš...od bolečine ob izgubi.

Drugače pa k mi je umrla babi, je moja mami iskreno jokala za njo.
Mami pa "psihično" paše na ta forum - ker ima kup strahov, tesnobo...

Mnogo ljudi iskreno joka za svojimi starši...kar ni nič nenavadnega.
Bili so taki kot so znali biti do nas. Imeli so dobre in slabe lastnosti.
In marsikaj so nam omogočili pa se tega sploh ne zavedamo,
ampak samo "udrihamo" po njihovih napakah.

Scorpion ti imaš vso pravico ne imeti rad očeta.
Nimajo pa zato vsi s tesnobo doživljenskih zamer do staršev.

[alexx]

Zanima me ali obstaja na tem forumu nekdo, ki je iskreno jokal na pogrebu svojih staršev...res, ali je kdo čutil pristno žalost...zame je to namreč dokaz, da si imel nekoga rad....

Ne morem biti tiho Scorpion, če prav sem te vajena.
Na pogrebu nisem jokala...solze sem izjokala dosti prej, ko sem gledala nekoga ki ga imam tako zelo rada trpeti. Na pogrebu sem bila kot robot. Nisem pustila nikomur, da kaj pomaga. Zdelo se mi je, da mi bo vzel še tisto malo kar mi je ostalo. Še sedaj čutim žalost...pa jezna sem ker vse mečeš v isti koš.

Resnično upam, da tvoja otroka na tebe ne boste imela samo slabe spomine.


P.S. Včasih ne vem, če ne pišeš tega samo da bi videl reakcijo in imel s kom polemizirati in izzivati.

[zarja0]

P.S. Včasih ne vem, če ne pišeš tega samo da bi videl reakcijo in imel s kom polemizirati in izzivati.

To se tudi jaz velikokrat sprašujem?

[Anchi]

Joj, Scorpion, kot da je nenavadno in eksotično, če kdo iskreno joče za svojimi starši .. Moja starša in njuni bratje in sestre so vedno zelo iskreno jokali in čutili bolečino, ko jim je umrl kdo od staršev. Jaz si ne predstavljam, da bi kdaj nehala jokati, če bi mi umrl kdo od mojih staršev. Meni se tudi zdi, da nalašč daješ take izjave, da bi si imel s kom podajati tvojo tezo, da nihče nima v resnici rad svojih staršev, če pa se mu zdi, da jih ima, pa je zaslepljen od otroškega idealiziranja in pranja možganov... Teza, ki ne zdrži vode.

[vesnav]

Definitivno.

Se strinjam.

Vesna

[pupika]

Zanima me ali obstaja na tem forumu nekdo, ki je iskreno jokal na pogrebu svojih staršev...res, ali je kdo čutil pristno žalost...zame je to namreč dokaz, da si imel nekoga rad....

obstaja. veliko nas je. in jaz moram reči, da jok sam po sebi ni ravno pokazatelj pristne žalosti.
vem pa, da sem prehitro izgubila starše in da sem ne samo na pogrebu, ampak tudi kasneje in še vedno po tolikih letih občutila žalost. žalost ker sta tako mlada umrla, žalost ker nista dočakala vnukov, žalost ker se ne moreta z menoj veseliti mojih uspehov in žalost ker ne morem z njima deliti mojih vzponov in padcev
moja starša sta bila normalni osebi z veliko dobrih lastnosti in tudi nekaj slabih. vem, da sta mi hotla dobro in da sta me imela rada, pa sta kljub temu v svoji vzgoji naredila kakšno napako. tako, kot jo nehote delamo vsi starši.
iluzorno je pričakovati in želeti idealno družino, okolje, službo... sploh pa, kaj je idealno?

[jola]

Vesela sem za vse, ki ste imeli starše ob sebi in vam je bilo dano to, da ste vzpostavili med sabo pravo lubezen in spoštovanje. Sama žal od tega nisem imela nič in vse kar sem si želela in po čemer sem hrepenla je bila prava ljubezen do staršev in seveda staršev do mene...........Oba sta že umrla in še vedno si želim, da bi ob njuni smrti čutila tisto normalno žalost........., da bi se iskreno zavedala in čutila izgubo........poznam žalovanje in vem kakšni občutki so ob izgubi ljubljenih oseb................Vendar, pa sama tega ob smrti mojih staršev nisem čutila! To pa še zdaleč ne pomeni, da nisem trpela.......Povem vam, da mi je bilo nepopisno hudo.........zavedati se, da si njun otrok,da je vse končano, da nikoli več ne boš imel možnosti z njim spregovoriti besede, da si toliko stvari pozabil ali pa si nisi upal vprašati,zakaj sta me spočela in kaj sem zagrešila, da me nista marala..........to niso bili očitki, ampak taka vprašanja so se mi prepletala v glavi, ko sem stala pred grobom.Vem, ljudje so opazovali in čakali na ne vem kakšne reakcije, vendar bila sem v transu, otopela, zaznala pa sem samo nepopisno bolečino v prsih in po celem telesu. Spomnim se samo solz jeze, ko sem opazovala svojo sestro, ki je tulila in vpila, se naslanjala na svojega moža in otroke in pozirala vsem tistim fotografom, ki so kar naprej nekaj slikali, še danes ne vem zakaj.V taki boleči tesnobi sem spremljala vso ceramonijo do konca in še potem na tisti skupni večerji, kjer tudi požirka vode nisem spravila vase, kaj šele, da bi lahko jedla, ko sem gledala svojo sestro z vidnim olajšanjem na obrazu, da je vse za nami in poslušala pogovore tujih ljudi, ki so vedeli  veliko stvari o mojih starših, za katere jaz še nikoli nisem slišala.

Vem, da je starše hudo zgubiti, vem, da je bolečina huda in vem, da je mnogo lažje iskreno z jokom odžalovati, kot pa na ta moj način...........moja sestra je že zdavnaj prebolela izgubo mame, jaz sem jo šele pred kratkim............oče pa me še vedno nekako stiska in še vedno zapadem v taka stanja, kot sem tedaj na dan njegovega slovesa.

Res pa je, da sem se tudi jaz večkrat ko sta bila oba še živa spraševala in obremenjevala s tem, kakšn a bo moja reakcija ob njuni smrti. Velikokrat sem se vprašala ali bom sploh jokala, ali bom sploh zdržala in priznam, da sem se tistega trenutka vedno bala. 

[scorpion]

Spet ste bili nekateri prizadeti. Govoriti o stašrih je občutljivo, očitno....jaz sem le omenil dva znanca,ki sta mi povedala, da ob smrti svojih staršev nista čutila ničesar. Ničesar. Nobene žalosti, kot da bi umrl nekdo čisto tuj človek. In ko sem posatvil to vparšanje ste bili nekateri kar jezni. Ne vem zakaj. Je prepovadano govoriti o tem?  verjetno gre za starh pred resnico...

Jola je odkrito povedala, da ni čutila žalosti. In ta stereotip, da vsakdo čuti nekaj ob smrti svojih staršev, je neresničen...

vsi nosimo v sebi ponotranjene starše, svi smo kot otroci bili odvisni od njih ....in vsi smo jih potrebovali..to je dejstvo..to špa še ne pomeni, da je bilo naše otroštvo polno ljubezni in razumevanja...


Odnos do stašev je zelo kompleksna zadeva. Jaz poskušam prepoznavati svoja čustva do staršev, kaj pravzaprav čutim? ker se mi zdi to za resnično ozdravljenje pomembno..ne zato, da bi za vsako ceno uredil odos s starši. ....


In moja čustva do staršev so zelo ambivalentna...niso enoznačna...niso le sovraštvo, niso le ljubezen...so ena boleča mešanica enega in drugega....Če nekoga sovražiš pomeni, da do njega močno čutiš, če pa si nekoga ravnodušen, če ne čutiš v zvezi z njim ničesar, potem ....ni ničesar...

[alexx]

A te spomnim na tvoje vprašanje:

Zanima me ali obstaja na tem forumu kdo, ki je iskreno jokal na pogrebu svojih staršev...res, ali je kdo čutil pristno žalost...zame je to namreč dokaz, da si imel nekoga rad....

Ti trdiš, da skoraj ni nobenega...tako se sliši vprašanje.

P.S.

Tole je bilo pa res zadnje.

Amen !!!

[Arwen]

vsi nosimo v sebi ponotranjene starše, svi smo kot otroci bili odvisni od njih ....in vsi smo jih potrebovali..to je dejstvo..to špa še ne pomeni, da je bilo naše otroštvo polno ljubezni in razumevanja...

res je, scorpion, a velja tudi obratno - so ljudje, prav zares obstojajo, ki so preživeli otroštvo, polno ljubezni in razumevanja, res obstojajo, niso izmišljeni, njihovo otroštvo ni idealizirano, .... tako je pač bilo. Eni tako, drugi drugače... ti žal več kot očitno spadaš v tisto kategorijo, ki ni imela srečnega otroštva a to dejansko ne pomeni avtomatično, da sedaj pa celotno vesolje spada sem.

[scorpion]

Jaz govorim v svojem imenu, ne v imenu drugih. Vsak lahko pove kaj čuti do svojih staršev.....ali ne čuti..