Sočutje notranjem otroku - primanjkljaji in bolečine iz otroštva

[scorpion]

Rad bi nadaljeval temo iz prejšnjega foruma pod malo spremenjenim naslovom...

V razvojno - analitski terapiji, ki jo sedaj sam izkušam, je delo na otroštvu izrednega pomena..gre za proces žalovanja za tistim česar ni bilo,česar takrat nisem smel občutiti..in skozi ta proces verjamem, da se bo počasi umirjala bolečina pri srcu, ki jo moje telo že toliko let nosi s seboj....


Za začetek en citat Alice Millerjeve: "Nespoštovanja otroka smo tako navajeni, da ga niti ne opazimo....Tako je lahko, čisto nevede prizadet zdrav narcizem majhnega otroka...Nasilje se prenaša iz roda v rod...

Depresije ne povzroča trpljenje zaradi aktualnega položaja, pač pa so korenine depresije (ali druge motnje) nezavedne in segajo v otroštvo. Bolečina zaradi zlorabe, ki v otroštvu ni smela biti do - živeta, bo slej ko prej v življenju morala biti iz - živeta. Otrok bo ponovno tarča tega iz - življanja.

Če terapevt poskuša spraviti notranjega otroka z njegovimi starši, še preden je ta uspel izraziti čustva jeze in ogorčenja, ki jih je potisnil v izvirni situaciji, je terapevtski proces ustavljen, klientu pa so naloženi še hujši občutki krivde - idealizacijo staršev trpinčeni otrok namreč že tako ali tako uporablja kot obrambni mehanizem"

[scorpion]

fantastična spoznanja se mi odkrivajo pri razvojno - analitični terapiji, ki temelji na predelavi objektnih odnosov iz otroštva. Saj sem večino stavri že sam prepoznal in vedel, vendar je zelo dobro imeti pričo, ki ti potrjuje in podpira tvojega notranjega otroka. IN NE MORALIZIRA! to je pomembno, da ne moralizira in te ne poskuša navaditi na odpuščanje in spravo, preden si podoživel negativna čustva do staršev...

Lahko si še tako pameten in vse  čisto nič ti ne pomaga, pri nezadovoljenih potrebah in potlačenih čsutvih, ki jih nosi tvoj otrok. Ta otrok potrebuje podoro nekoga, potrebuje pričo, zaveznika, ki ga nikoli ni imel. jaz svoje tenosbe ne morem izraziti, izjokati sam..ker je preveč boleča zadeva.. potrebujem sočutno pričo, ki je na moji strani, na strani mojega otroka....tistega otroka, ki hlepi po materini nežnosti in objemu...


družina je odpovedla, mati je odpovedala, oče je odpovedal.....in nihče ni tega videl in vedel...

[Aslan]

Scorpion te razumem in sem vesela, da aktivno delata z terapevtko.

Na koncu boš pa sam prišel do tega, da boš staršem odpustil in jih na nek način razumel...
Pustil boš preteklost za seboj...in začel živeti za danes.

Nekateri imajo do tega dejanja lahko pot, drugi srednje težko,
tvoja pa je videti izredno ovinkasta in strma.
Različni smo, različne so naše zgodbe, različne bolečine...

Si na odlični poti...te podpiram...zelo.

[Arwen]

družina je odpovedla, mati je odpovedala, oče je odpovedal.....in nihče ni tega videl in vedel...

pa tudi, če bi videli, kaj pa bi lahko storili? Dedek in teta sta konkretno pri meni videla, kako in kaj in želela storiti kaj, me želela vzeti k sebi, a kar tako se otroka težko vzame, ... čustvene zlorabe so težko dokazljive...

...in se podpišem pod Aslan

[scorpion]

Hvala Aslan...ja moja pot je bila res dolga in strma...sedaj vem, da sem iskal nekoga, ki bi razumel....

pravo olajšanje je, ko začutiš, da te nekdo resnično razume..da se je pripravljen poglobiti v tvojega otroka, ki čaka žalosten v tebi že toliko let...da vsi tvoji spomini niso le ostali neprepoznani v srcu tvoje otroške duše...da lahko to z nekom deliš in te podpira...


Po tisočih urah , letih obiskovanja skupin in pogovorov, si že obupan, da ne boš našel nikogar...ki bi razumel...da niso več čisto sam, osamljen...

Osamljen nisem bil zaradi tega, ker ni bilo v moji bližni ljudi, temveč zato ker takrat ni blo mame....ko bi morala biti....gre za čustveno osamljenost, ne le za fizično...

[jola]

Ja, tudi sama vse bolj in bolj sopznavam, da je najtežje pozdraviti v sebi otroka..........Po toliko letih najrazličnejših terapij, me nek trenutek, oseba ali dogodek v trenutku vrže nazaj in v meni spet oživijo natančno takšna čustva, ki sem jih doživela kot otrok.......boleča in tesnobna in takrat iščem nekoga, ki mi je pripravljen prisluhniti in me razumeti..........

[Dusan]

Nastale bolečine v otroštvu puščajo zelo resne posledice. Sploh se ne zavedaš da nekaj korakov za tabo hodi tvoja temna senca dokler te nekega dne ne dohiti. Takrat je pa zelo težko zopet pobegniti svoji temni senci. Soočanje z svojo temno stranjo pa "preživi" le bore malo ljudi.
Tudi mene je dohitela temna senca iz preteklosti.
In kaj sem naredil? Bežim naprej več ali manj neuspešno soočiti pa se ne upam.
Obžalovanja vredni so starši, ki so se zavedali kaj počnejo svojim otrokom, jih mučili psihično ali fizično.
Enkrat se bo treba soočit ampak jaz zato nimam poguma.
LP

[scorpion]

Nimaš poguma za soočenje s starši, Dušan?

[Arwen]

...pa se je treba soočit? mislim, da ne; preteklost predelaš pri sebi, razpucaš, preboliš, delaš na tem, da spremeniš čimveč vzorcev, lastni pogled na svet ...  in greš naprej, preteklost pa pustiš tam, kamor spada - v preteklost, namreč.

[scorpion]

Ja notranje je treba predelat, vendar se ogromno ljudi boji tudi tega...to je notranji proces

[Arwen]

to pa ja, se strinjam, scorpion 

[moonica]

zbrat pogum, energijo za to soočenje ... to je težko ja ...

a tud jaz mislim, da ne moremo it dalje, dokler tega ne naredimo ... oz. gremo dalje, a čez čas 'nas spet ustavi' ... vsaj večino no, ne bom rekla, da je tako prav pri vseh

jaz sem nekaj stvari na tak način razrešila ... ampak glavno me še čaka ... čakaaa ...

vsak to spelje na svoj način ... lahko se soočiš tudi na 4 oči in jim poveš kar ti leži na duši ... glavno je, da si pomirjen potem ti sam ... da je pri nas samih zadeva 'spucana' ...... jaz vem, da pri meni pomaga le, če/ko zadevo notranje predelam, ko se notranje soočim z ljudmi in stvarmi ... ampak dostikrat traja nekaj let, da se ti kakšna zadeva iz preteklosti 'odpre', da pride do točke, ko ti to lahko narediš ...

[Aslan]

...pa se je treba soočit? mislim, da ne; preteklost predelaš pri sebi, razpucaš, preboliš, delaš na tem, da spremeniš čimveč vzorcev, lastni pogled na svet ...  in greš naprej, preteklost pa pustiš tam, kamor spada - v preteklost, namreč.

Sem enako misleča k ti Coprnička.
Pa prav dobro se mi ta način obnese v praksi.
Življenje gre naprej in mi z njim.
Samo DANES je resničen...in le zdaj je trenutek, ki ga lahko spreminjam...

[scorpion]

ja, se strinjam Moonica. včasih traja leta, da se kaj odpre..in potem rečeš:Pa kako tega že prej nisem opazil!

jaz sem proti temu direktnemu zunajemu soočenju s starši, ker to ne bo razrešilo stvari za nazaj in ker so že stari in so v bistvu sami celo življenje notranje trpeli.. sve skupaj so naredili podzavestno...



To je notranja pot razvijanja sočutja do svojega notranjega otroka...

[scorpion]

sam očetu kadar ga srečam nikoli ne očitam ničesar, čeprav sem takrat priča njegovemu groznemu prav malignmemu narcizmu in samopoveličevanju, ki ga mati še vedno podpira..sploh se ne moreš z njiim ničesar drugega pogovarjati razen o njemu samemu..o njegovem egu...na starost je še bolj oddaljen od realnosti...


sem pa si dovolil v zadnjem pismu v Oni primerjati očeta in Frtzla...ker sem videl zelo pododbno sužensko ugajanje fritzlove žene in moje matere očetu. morda bo kdo rekel, da je to zelo hudobno..saj mogoče je res. vendar sem si dovolil povedati celemu svetu kaj se  mi je dogajalo v otroštvu....torej moje otroško trplejnje ni več skrito....

če bo oče to bral ali če mu bo kdo povedal, bo njegov narcizem hudo prizadet. malo me je pekla vest zaradi tega, vendar me ne moti, če me oče tudi formalno zbriše iz svojega življenja....na njega me nič več ne  veže...

[Dusan]

Jaz pa mislim da se je treba soočit če samo opazuješ in gledaš, te nekaj razžira od znotraj dokler te stvari ne razčistiš.
Najti pogum in besede za to dejanje pa je kot narediti mir na zemlji za moje pojme nemogoče.
Sicer pa tudi ne vem kaj bi mu naj dal vedeti da je sv... da za mene ni človek vsak dan ko ga vidim se mi dlake postavijo pokonci srce pa ponori.

[Aslan]

če bo oče to bral ali če mu bo kdo povedal, bo njegov narcizem hudo prizadet. malo me je pekla vest zaradi tega, vendar me ne moti, če me oče tudi formalno zbriše iz svojega življenja....na njega me nič več ne veže...

...k te berem se mi je utrnilo tole. Na njega te veže (velika in dolgoletna) zamera!

Veže te še vedno...ker še vedno, ko ga vidiš občutiš vse otroške bolečine...
Ti ga imaš še vedno naseljenega v sebi in še vedno je on krivec tvojih bolečin...
Čeprav mu nič ne rečeš.

Ko ga boš gledal kot zrela odrasla oseba, drugo odraslo osebo...
takrat boš osvobojen TI...v samem sebi. Do tega te pa pripelje samo delo na sebi.

Tvojega notranjega otroka boš tolažil sam.
Tako, kot znaš v resničnem svetu tolažiti svojo hčerkico.
Probaj kdaj....osredotoči se nase in nudi samemu sebi sprejetost,
razumevanje, čustvena podporo...

[scorpion]

ja, to je res Aslan, da je moja velika nežnost, pozornost in  brezpogojna ljubezen do lastnih otrok pravzaprav namenjena mojemu notranjemu otroku...o tem sem že razmišljal tudi na terapiji....mogoče pa je to že znak sočutja do samega sebe..

Dušan....a ti še živiš s svojimi starši, da imaš tako potrebo zunanje razčistiti z njimi? Občutek imam, da boš raje trpel do nezavesti ali umrl, kot da bi si upal staršem povedati resnico o sebi....

kam te lahko pripelje idealizacija sem se prepričal na primeru mojega brata, ki je sebe prepričal, da so njegovi starši "najboljši ns svetu". nekega dne jima je v hiši vse polomil in pretepel še njiju....

Moram priznati, da me preseneča ta razkol med njegovimi besedami in dejanjem. "Ker ste najboljši starši na svetu vas bom za zahvalo pretepel!"

[Bogica]

To otroštvo je tako težka zadeva.....
Tudi moje je bilo vse prej kot lepo.
In enega lepega dne sem se odločila mami povedati kako sem doživljala
otroštvo - kako sta bila z očimom nasilna do mene, kako sta ignorirala
vzgojo, kako sta brezskrbno popivala......in še in še in še....

In potem je skomignila z rameni in rekla "Pa kaj ti se še sedaj s tem
obremenjuješ?"

In takrat sem v bistvu vedala - prav je da ve....ni pa mi bilo nič lažje in
drugače ker sem ji povedala....

Vse ostalo je na nas.......rešit se vzorcev.......

lpb

[lost_in_time]

Vse ostalo je na nas.......rešit se vzorcev.......

  drzi kot pribito..

hmm..svojega otrostva se bolj ne spomnim kot pa ja..sploh osnovne sole,takrat ko se zacnes zavedat bolj samega sebe,ne..par dogodkov ze imam v glavi..ampak ostalo..megla..nic..je bilo pa to obdobje ko sta se starsa zacela oddaljevat drug od drugega,se 'locevat'..sem pa slisala od bratca da je baje bilo dosti kricanja in razbijanja..ocitno sem vse potlacila v podzavest..

lp