Moja groza !

[2009]

Sem v najboljših srednjih letih, čeprav je beseda "najboljših" lahko tudi najtežjih letih. Z depresijo se borim že 11 let. Razpoloženje mi neprestano niha: od zelo hude do hude depresije. Začelo se je z tesnobo, bolečinami v želodcu, bruhanjem. Osebni zdravnik me je zdravil simptomatsko, opravil sem gastroskopijo, kjer so mi postali diagnozo: gastritis. Shujšal sem za sedem kg. Zdravnica mi predpiše ladiomil in Xanax. Zdravila so mi pomagala in stanje se je izboljšalo, vendar ne popolnoma. Še vedno sem bil utrujen, brezvoljnost, strah... dobil sem diagnozo - Depresija. Po 6. mesecih sem prenehal jemanje zdravil, v službi sem ponovno našel veselje do dela. Vse lepo in prav, dokler mi po letu dni spodneslo tla pod nogami. Ponovno se mi je ponovilo stanje , ki se ga ne da opisati z besedami. Osebni zdravnik mi je dal napotnico za psihiatra. Psihiater. Le tega ne. Saj nisem nor. V glavi so se mi pričele odražati različne misli. Nor sem. Psihopat. K psihiatru prihajajo samo norci. Mar sem res znorel ? Napočil je dan, ko sem se soočil s psihiatrom. Tresoč glas, potne roke, dreget telesa.
V ordinaciji so nekako zvodonele vsa negativna pričakovanja. Sam pristop psihiatrinje je bil pomirjajoč. Sprijaznil sem se, da sem zbolel za depresijo. Psih. mi je ponovno predpisala ista zdravila, kot sem jih že jemal. Vzrok je bil najverjetneje naporno delo v službi. Edina rešitev bi bila menjava službe, kjer ne bom pod psihičnim pritiskom. Popolna sprememba v načinu življenja, hobi, narava, družba... To naj bi bili nekateri napotki, ki mi jih dala psih...( zaenkrat moram končati )
LP
2009

[Lost]

Edina rešitev bi bila menjava službe, kjer ne bom pod psihičnim pritiskom. Popolna sprememba v načinu življenja, hobi, narava, družba... To naj bi bili nekateri napotki, ki mi jih dala psih...( zaenkrat moram končati )

...in vsekakor bolj redna in pogosta psihoterapija. Ocitno z psihiatrinjo ze nekaj delata, samo prava
psihoterapija mora trajati 1 URO. In na zacetku vsaj na 14 dni, potem pa 3 tedne ( lastne izkusnje)
sedaj pa sem ze na enem mesecu. Vabljen tudi na nase skupine za samopomoc in druzenja.

[trzinka]

   Zamenjavo službe svetuje vsak zdravnik. Kam bomo pa šli v tem času recesije in odpuščanja? Tudi jaz sem dobila tak odgovor, pa sem se malce skulirala v službi in je sedaj OK. Pa tudi če jo zamenjaš, je sedaj povsod enako:stres, tekmovanje, garanje, živčnost, o odnosih med sodelavci nebi govorila..., še bi lahko naštevala. Pa saj vsak izmed nas ve, kako je.
   Predvsem potrebuješ veliko volje, da se skoplješ iz problemov in seveda dobre psihoterapije, kot ti je svetoval Lost. Sprehod po gozdu ali kje drugje po naravi veliko koristi, vsaj meni.


                                     Pazi nase in hitro okrevaj,

                                                                     Trzinka

[2009]

Ja, nova služba. Že pred 10. leti je bil to velik problem. Delal sem v privat firmi in kot povsod so me tudi mene izkoriščali. Sprejet sem bil na mesto komercialista, delal sem pa vse od skladiščnika, težaška dela, neplačane nadure, namesto da bi mi plačo povišali so mi jo znižali z izgovorom, da opravljam manjzahtevna dela kot samo komercialist. Ko so se začele vrstiti bolniške zaradi moje bolezni,ki je bila vsak dan hujša, me je nekega dne direktor poklical k sebi in brez sočutja dejal, da me več ne potrebujejo na tem delovnem mestu in kaj moreš. Bil sem na cesti. Ponovno depresija.Dobil sem drugo službo, ki pa je zahtevala ogromno prevoženih km - trgovski potnik. Delo sem sprejel. Moje življenje se je odvijalo na cesti, s tem pa ponovne obremenitve. Temu delu nisem bil kos. Moje delo sem pričel zanemarjati, kajti nisem ga bil sposoben opravljati. Ponovno bolniški stalež zaradi depresije. Privat firme niso socialne ustanove so mi dejali in me odslovili. Počel sem še marsikaj, le da sem zaslužil za preživetje.Takrat se je začelo. Prava depresija z vsemi znaki, ki so opisana v literaturi, le da so bila ta znamenja še 10x hujša. Iz stanovanja sploh nisem več šel. Popolnoma sem se zapustil. Kupi nepomite posode. Jedel sem le sladkarije in gledal TV, ki pa se mi je zdelo grozljivka. Bal sem se risank, nasilja sploh nisem prenesel. K psihiatru nisem šel, ker nisem imel poguma. Nad mojem življenjem se je vgnezdil nepopisen strah, tesnoba, smrtna groza. Če bi mi kdo ponudil strup, bi ga spil, samo da se rešim hudih težav. Spati nisem mogel tri dni in noči brez spanca me je popolnoma potlačil. Nisem bil več normalno bitje. Končno sem le izbral pogum in odšel k psihiatrinji kot nujen primer. Na podlagi razgovora, me je prepričevala, naj grem na zdravljenje v PB. Odklonil sem. Napisala mi je nov antidepresiv, stabilizator in pomirjevalo, ter tablete za spanje. Domov sem komajda zmogel. Pričel sem jemati tablete in sicer dvojno dozo, misleč, da mi bo tako hitreje pomagalo. Kakšna napaka. Stranski učinki so bili kot olje na ogenj. Hudo. Jokal sem,preklinjal in molil. Nekako sem zbral toliko moči, da sem se uredil, pospravil po stanovanju, pomil razmetano posodo in odnesel smeti v zabojnik. Po enem mesecu in še nekaj sem šel ponovno med ljudi. Šel sem na kavo.

[2009]

Dve leti nisem dobil primerne službe. Postal sem socialni problem. Spoznal sem, da je za vse kriva bolezen. Nikoli se nisem smilil samemu sebi. Nikoli nisem pričakoval pomoči od drugih.Vedno sem bil gospodar svojega telesa in uma. Sedaj tega ne zmorem več. Leta so pustila globoke posledice v meni.
Nekega večera se je pričelo: Opazujejo me. Nekje v sobi so nameščene kamere in me snemajo. Moram se skriti. Sedaj sem popolnoma znorel. Bilo je množica vsiljivih misli, ki se jih nisem mogel nikakor znebiti. Ponovno k moji psihiatrinji, ter ji potožim vse težave. Tudi nov antidepresiv mi ni pomagal. Zamenjala ga je, mislim da četrtič. Ponovno me hoče napotiti v bolnico. Preprečuje me več kot uro. Ne, ne grem v PB. Ne grem med norce. Ko je uvidela ,da je vse zaman, mi ponovno napiše novo zdravilo - antipsihotik.
Sedaj sem imel: antidepresiv, stabilizator, antipsihotik, pomirjevalo in uspavalne tablete. Množica zdravil.
Tokrat sem prišel nekako na zeleno vejo. Rešen sem. ( kako sem se motil ). Celo leto sem bil OK.
Priplazila se je kot strupena megla, ki je svoje lovke ponovno segla po meni. Stanje se mi je poslapševalo iz ure v uro.Strah, strah, groza. Odšel sem ven. Zagledal sem človeško postavo. Pogled sem obrnil v tla in šel mimo njega. Pričakoval sem, da bo potegnil nož,ter me zaklal. Ponovno nova oseba. Obrnem se in stečem po poti nazaj v svoje stanovanje. Ves zadihan se zaklenem. Luči ne prižgem. Zlezem oblečen v posteljo, ter se pokrijem čez glavo. Stanje postaja nevzdržno. Začel sem se spraševati, čemu sploh trpim na tej zemlji. Zakaj se je usoda tako kruto poigrala z mano. Ne, ne bo me uničila depresija. Jaz jo bom uničil, saj je zrastla v meni in je moja. Jočem. Ne razmišljam ne na ničesar. Ne vem kdaj se je cev od sesalca znašla v mojih rokah. Vzamem ključe od avta, ter odidem do avta. En del cevi potisnem v izpušno cev, drugi v notranji prostor avtomobila. Obrnem ključ. Avto brni. Vedel sem, da se mi bo pričelo spati, roke in noge bodo postale težke, od utrujenosti bom zaspal in bom spal, spal. Voham dim. Obhajati me je pričela slabost. Odprem vrata in bruham, bruham vse iz sebe. Sesedel sem se ob avtu.
Ne vem ne kateri dan je, ne mesec ne leto. Zavedam se da sem v postelji doma. Živim. Ne vem naj se smejem ali jočem. Sem zmagovalec ali poraženec?
Zaželel sem si pijače. napil se ga bom, morda bom tako vse pozabil. Leta so minevala, jaz pa sem pil in pil. Zjutraj 2 dcl vodke z sokom, sledilo je vino. Dva litra na dan in to vsak dan pribl. 2-3 leta. Teh časov se nerad spominjam, pa tudi jih nisem registriral. V možganih je zazevala velika luknja. Zjutraj sem se napil, nato sem spal, jedel sem bolj malo. Opravljal sem priložnostna dela. Vrtal, zabijal, plastika, brušenje, barvanje... Samo da imam za pijačo. Ko sem delal nisem pil, ko nisem delal sem pil.
Vse bolj sem se potapljal. Iz dneva v dan sem drsel globje in globje.
 Nabralo se mi je kup zdravil in tistega večera sem pol ure razmišljal o sebi, moji usodi in cilju, ki ga nikoli ne bom dosegel. Ob razmišljanju sem razne tablete dajal in omota, ter jih zbiral v skodelici za kavo. Ko sem odluščil vse tablete - bilo jih je okrog tristo, sem vzel žličko, ter jih nosil žličko po zličko, jih goltal, spiral pa sem jih z vinom.
Zbudim se in okrog mene neznane osebe z zakritimi obrazi. Kaj, kje? Zaspim.
Kasneje sem izvedel, da so me sosedje golega našli nezavestnega na stopnišču. V Kliničnem centru sem bil v komi med življenjem in smrtjo 12dni v komi. Ko sem si po nekaj tednih opomogel sem bil drug človek. Bil sem celo nekoliko hipomaničen, euforičen, takoj sem pristal, da grem na zdravljenje v PB.
Z rešilcem me pripeljejo v novo domovanje. Bilo je čudovito.

[Lost]

2009 izberi v tej temi ODGOVORI in ne odpiraj nove teme za vsak post.

[vesnav]

Brez zamere, Lost, ampak res nikakor ne morem razumeti tvojega nasveta .. sredi.. tele zgodbe.... Bi mu morda lahko pisal zs?


2009, kaj se je zgodilo potem? Kje si zdaj?

V.

[Lost]

Draga Vesna. Jaz sem mu zdruzil 3 teme.
http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,1940.msg63430.html#msg63430

Ker ne uspem tako hitro zdruzevati kot 2009 odpira nove 

[trzinka]

2009, veliko poguma si zbral, da si napisal toliko o sebi in, da si sploh začel pisati na forum. To je napredek in verjamem, da boš tudi zdravstveno napredoval. Zavedaš se svoje bolezni in zbiraš voljo in pogum se soočati s problemi.
Tukaj smo, da ti svetujemo, te poslušamo, ti dajemo notranjo moč. Veliko jih je bilo v PB in verjetno bodo te izkušnje delili s teboj. Jaz nisem bila, lahko pa bi se mi zgodilo tudi to.

 Pošiljam ti velik objem

[2009]

Moja groza 4!
Šele v bolnici so mi povedali kaj se je z menoj dogajalo in dobesedno živel na nitki. Pripeljejo me v PB v sprejemno pisarno. Bil sem vesel, klepetav, kakšna depresija neki! Zdravnik, ki me je sprejel, mi ni verjel, da sem depresivec in ne bipolarec, čeprav je vse kazalo na to. Dali so me na zaprti oddelek. Predpisali mi niso nobene terapije. Da je bilo nekaj hudo narobe z menoj, so pričale preležanine na peti, bokih, komolcih, ves sem bil v modricah in vse me je bolelo. S težavo sem se premikal. Na viziti niso vedeli kaj je narobe z mano. Želel sem si, da naj tako razpoloženje ostane za vedno: polno veselja.
Iz zaprtega oddelka me premestijo na odprtega. Minila sta malomanj kot dva meseca, ko se je pričelo: Strah se je ponovno izrazil. nespečnost, iz ure v uro sem globje tonil. Ponovno me je obiskala stara prijateljica - Huda depresija. Ponovno me premestijo na zaprti oddelek. Pričnejo me basati z vsemogočno kemijo. Ponovno so se mi pojavile suicidalne misli, kar sem tudi povedal. Priklopijo me na infuzijo. 14 vsakodnevnih doz. &ur nepremičnega ležanja. Mislim, da so mi dajali Cipramil in Anafranil. Brez uspeha. nobenega izboljšanja. Menjajo mi antidepresiv. Ne štejem več, kaj vse so mi dajali, stanje pa se še vedno ni izboljšalo. Premestijo me na odprti mešani oddelek. Bili smo v skupini, kjer je lahko vsakdo lahko izrazil svoje težave in probleme. Pomagalo mi je. Po treh tednih, sem tudi sam zbral toliko poguma, da sem se vključil v pogovor. Šlo mi je na bolje in po šestih mesecih sem dobil odpusnico. Ko sem prišel iz bolnice, sem najprej pomislil na pijačo toda... zasmrdelo mi je po kozlanju. Od tistega dne sem popolnoma postal abstinent in že nekaj let nisem poizkusil niti kapljice alkohola.Prenehal sem tudi kaditi, saj sem prej pokadil nekje 40 cigaret dnevno.
Sedaj sem v redu, da ne bom rekel odlično. Še vedno me prime sezonska depresija.

[vesnav]

Uau..

Kako zdaj živiš?

V.

[2009]

Sedaj sem oddvisen od kemije. Dnevno imam pet vrst različnih tablet, ki so povezane z mojim stanjem. Psih. mi je dejala, da tako kot nekateri jemljejo določena zdravila celo življenje, tako bom moral celo življenje tudi sam uživati zdravila. Če bom moral še kdaj v PB, bom pač šel, saj sem spoznal, da nisem ne prvi, ne zadnji, ki je pomoč poizkal prav v PB pa čeprav je še to zelo hudo.
Toliko o sebi.

[2009]

Ali bo prišel ta stavek na svoje mesto? za Vesnav

[Jagodka]

2009 pozdravljen in dobrodošel,
ob niku ti sicer piše novinec, ampak si v depresiji že kar prekaljena stara sablja. Pogumen, ni kaj. Kaj zdaj? Ali obiskuješ terapije? Služba?

Se strinjam s teboj glede iskanja pomoči, če ne gre drugače pa bolnica. Človek ne more takih stvari sam predelati, brez strokovnjakov.

Drži se in še napiši, kako ti gre.

[Aslan]

Včasih je fajn poiskat še mnenje kakega drugega psihiatra.
Včasih je enostavno predpisanih lahko tudi preveč zdravil...
In tudi od tod pol čudno počutje, občutki, misli...

Jemati tablete doživljenjsko ni nič groznega.
Ženske jemo kontracepcijo pol svojega življenja, pa sladkorni bolniki, pa tisti z visokim pritiskom tudi...

Psihoterapija je močna podpora zdravljenju z zdravili.
Sama mislil, da je ključnega pomena.
Tako za predelavo travm, kot za spoznavanje sebe.
Zato morda ni odveč poiskat nekoga, ki si bo vzel po uro časa zate, da se pogovarjata...predelata marsikaj kar je nezavedno v tebi...

Srečno, 2009!

[2009]

Pozdravljena trzinka.Hvala za podporo in upam, da se še dopiševa!

[2009]

Sedaj živim dokaj umirjeno življenje, saj sem ob množice zdravil postal umirjen, se ne sekiram za vsako malenkost, spolna moč je na nuli, večkrat grem v LJ na razne forume in prireditve. Sem invalidsko upokojen, a še vedno občasno na črno opravljam lažja, psihično nenaporna dela. S pokojnino sem zadovoljen. Imam vikend v gozdu, kamor se večkrat zatečem. Samski, brez otrok. Ne pijem, ne kadim, ne sexam...

[moonica]

2009 pozdravljen in dobrodošel,
ob niku ti sicer piše novinec, ampak si v depresiji že kar prekaljena stara sablja. Pogumen, ni kaj.

Psihoterapija je močna podpora zdravljenju z zdravili.
Sama mislil, da je ključnega pomena.
Tako za predelavo travm, kot za spoznavanje sebe.
Zato morda ni odveč poiskat nekoga, ki si bo vzel po uro časa zate, da se pogovarjata...predelata marsikaj kar je nezavedno v tebi...

Se lahko samo podpišem ... to so tudi moje misli ...

Vse dobro ti želim 2009 in se beremo!!

[vesnav]

Pa še smisel za humor imaš..

lej, 2009, mislim, dobro si.. Dobro se je izšlo..

Kaj te muči? Kaj bi si želel?

V.

[Tayana]

Res si veliko dal skozi, 2009. Te razumem, ker sem tudi jaz pred leti šla skozi izredno hudo depresijo, ki se je vlekla v dolga leta, desetletje. Kdor tega ni doživel, si ne more predstavljati. Niso pomagala nobena zdravila. Kakor da bi se zdravila z navadnimi bomboni! Nič, prav nič me ni moglo potegniti iz tega, nič ni moglo ublažiti duševne bolečine, ki je bila tako huda, kakor da bi me kdo v živo rezal v dušo in po telesu. Praviš o nepomiti posodi in podobno. Tudi jaz sem imela obupen odpor do dela. V glavi sem srčno želela kaj postoriti, telo pa ni ubogalo. Dobesedno sem medlela ob pomisli, da se lotim kakega dela. S klecajočimi koraki sem se privlekla do kuhinje, da bi pričela delati, toda kakor sem se z muko prebila do tja, tako me je nekaj odneslo iz nje. Bilo je, kakor da imam vklenjene roke. Tipičen znak bolezenske depresije. Bila sem kakor mrtva, mrtva za vse. Čas se je zame ustavil, vse je umrlo v mojih očeh in v mojem srcu. Pri življenju me je držalo samo upanje, da bo nekega dne boljše. Telesno sem bila tako slabotna, da nisem bila več sposobna dvigniti se s postelje. Morala sem se prevaliti na tla in se dvigniti s tal z rokami opirajoč se na posteljo. Nekega dne nisem mogla priti do telefona drugače, kakor da sem se po tleh priplazila do njega, da bi poklicala zdravnico. Telo, ki je trepetalo od šibkosti, me enostavno ni nosilo pokonci. Dve leti sem prebila v postelji. Ko sem bila v bolnišnici, sem nek dan za kratek čas celo ohromela v noge. Že na splošno so me noge komaj držale. Za kako službo niti približno nisem bila sposobna in sem poskrbela, da so me upokojili. Prvič niso odobrili moje prošnje, drugič tudi ne, nek zdravnik na komisiji se je celo norčeval iz mene, češ, da mi sploh nič ni, ko sem opisovala svoje slabo počutje. S pritožbo pa mi je končno le uspelo se upokojiti. Jaz mislim, da če ima nekdo tako hude depresije, je najbolje se upokojiti, da je vsaj materialno preskrbljen. Le nekako si mora znati zapolniti čas, ko je doma.

Zdaj se ne kopljem več v duševni stiski in nimam depresije v pravem pomenu besede, sem pa občutljiva kakor lutka iz porcelana, ki jo lahko odkruši že sapica vetra. Ena sama beseda me lahko odpihne. Ne smem dovoliti, da bi me karkoli prizadelo. Izogibam se ljudi, ki so sposobni mi zadati bolečino, ljudi, ki bi se radi preveč vtikali v to, kar in zakaj nekaj počnem ali ne počnem. Nekako sem se naučila, kako voditi svoje življenje, da ne bi zapadla v ponovno depresijo. Držim razdaljo od vsega, kar bi mi lahko povzročilo stres. Skrbim za to, da mi ni dolgčas, da se vedno nekaj dogaja. Ob sončnih dneh hodim na sprehode, v toplih dneh treniram hitro hojo na trim stezi v gozdu, ki je bila moje prvo zdravilo, ki me je potegnilo iz depresije. Za delo res nisem sposobna. Vesela pa sem, če vsaj doma lahko kaj postorim, in če sem lahko koristna. Biti koristna je moj moto, in če mi ne uspe tega izpolniti, mi je zelo hudo pri srcu. Toda borila se bom še naprej, čeprav mi zaenkrat ne uspeva popolnoma tako, kakor bi želela. Toda srečna sem, da je tista huda depresija, ki sem jo preživljala, le še preteklost. To ti naj da upanje,2009, da se boš tudi ti kdaj izvlekel iz nje. Nikar ne izgubi upanja! Čas prinese marsikaj, tudi izboljšanja v našem življenju.

Tega posta nisem napisala zato, da bi preusmerila temo, ampak samo zato, da bi 2009 razodela, kako ni sam v svoji stiski; da je na svetu veliko njemu podobnih. Da smo taki tudi na tem forumu. Kako lepo je, da se poznamo, se na nek način družimo, si pišemo in drug drugemu popestrimo dan s kako prijetno besedo! Skozi svojo izkušnjo razumemo drug drugega. In če te nekdo razume, je mnogo lažje stopati skozi življenje.

Vse dobro ti želim in bodi hraber! 

ps. Medtem ko sem pisala ta post, me je prehitelo kar nekaj postov. Pa sem res dolgo pisala!