Pozdravljena.
Sicer tale forum že dolgo berem, bolj poredko pa kaj napišem, ker me bolj modri običajno prehitijo
.
Ampak pri tebi se mi pa zdi kot, da bi brala sebe pri 18 (sej ne da sem dandanašnji že siva, jih imam pa švoh desetletje več - pa kakšno depresijo več za sabo, poudarek je na
za sabo).
Kot so ti svetovali že drugi, bi ti tudi jaz priporočala obisk kakšnega strokovnjaka. Škodit ne more. Pomaga pa lahko.In pomaga, če se odločiš da bo pomagalo. Sicer je pri depresiji največji problem po moje ravno to, od tebe zahteva ravno tisto, česar nimaš. Voljo in zaupanje v boljše čase. Tu pridejo prav strokovnjki in po potrebi zdravila - za tisto začetno brco v rit.
Iskanje splošnega smisla v življenju je naporna in brezplodna zadeva. Zveni črnogledo, pa ni. Saj poznaš tisto zgonjeno frazo: nič nima smisla, smisel se naredi? Obupovanje nad tem, da drvi svet v pogubo, je brezplodna zadeva. Zgolj spoznanje (ki ga btw delim s tabo). Ampak po drugi strani nama pa ne bo nič pomagalo, če noč in dan prejokava (opla, ko si v depresiji zdrsneš tudi v otopelost in ti še solze zadrgne na eni točki - tudi to poznam) nad trenutno situacijo v Gazi in ozonsko luknji. Če bi to pomagalo se prostovoljno obsodim na nekajdnevni jok in histerijo.
Reči hočem, da je smisel vedno konkretna zadeva. Ne samo, da se razlikuje od človeka do človeka - razlikuje se od trenutka do trenutka. Mimogrede, za tole temo toplo priporočam knjigo Viktorja Frankla - Kljub vsemu rečem življenju da (naslov je pocukran, gre pa za tipa, ki je preživel nekaj let v koncentracijskem taborišču - po poklicu je pa psihiater), tako da ve o čem govori, ko govori o iskanju smisla.
In ko najdeš nek mali smisel, vse ostalo dobi smisel. Poznaš tisto od Blakea?
V zrnu peska videti cel svet
in nebo v roži na poljani.
Večni čas imeti v hip ujet
in neskončnost obdržati v dlani.
Prav o tem govori. Ko najdeš trenutek v katerem ti je dobro in fajn, moraš priznati, da zna biti tudi življenje na splošno dobro in fajn (o skoraj identičnem fenomenu je govoril celo Nietzsche - naj ga še kdo obsodi pesimizma, če si upa!
).
V tvoji trenutni situaciji pa tudi jaz vidim nek smisel. In sicer to, da je tvoja največja mora - matura -pravzaprav tvoj izhod. Ko boš šla na faks, bo to priložnost, da se oddaljiš od družinske situacije. Sicer ti te stvari obvisijo nad glavo dokler jih ne razrešiš, ampak z neke distance (psihične in fizične) je to neprimerno lažje početi.
Vsekakor se spravi po pomoč. Ker ne glede na to, da tega zdajle niti slučajno ne verjameš, obstaja pot iz tega. Trnova in solzna (ampak to je malenkost v primerjavi s tem, kar preživljaš zdajle). Toliko nam pa lahko zaupaš.
Navijam zate.
P.S. Ko spraviš svoje življenje v red, bomo pa skupaj reševali še vprašanje bližnjega vzhoda
.
