Pogovor s psihiatrom:
Skočimo z gomile strahov Dokler strahovi ne začnejo škodljivo vplivati na naše življenje, ni razloga, da bi iskali pomoč pri zdravniku.
Dokler strahovi ne začnejo škodljivo vplivati na naše življenje, dokler ne načenjajo njegove kakovosti in nas ne omejujejo pri vsakodnevnih dejavnostih, ni razloga, da bi iskali pomoč pri zdravniku. Tak primer je, denimo, strah pred letenjem: dokler posameznik nima potrebe, da bi letel, ta strah ne bo vplival na njegovo življenje in krnil njegove kakovosti. Tako kot ne strah pred višino pri ljudeh, ki živijo sredi ravnine in ne zahajajo v hribe. S takšnimi strahovi je pogosto laže shajati kot z nenehno tesnobo, ki jo porajajo drobne nevarnosti vsakdana – tako samoumevne, da jih ne prepoznavamo več in se jih zato ne znamo znebiti...
O tesnobi, strahovih in fobijah smo se pogovarjali s psihiatrom mag. Urbanom Grolegerjem s Centra za klinično psihiatrijo na Psihiatrični kliniki Ljubljana.
Strah je pri ljudeh zelo pogost. Deloma tudi kot evolucijsko dejstvo, ki zagotavlja naš obstoj?Najprej bi rad pojasnil razliko med strahom in – tesnobo. Strah je tesnoba, usmerjena v nekaj zelo konkretnega, ima svoj vzrok, svoje oprijemališče, medtem ko je tesnoba bolj splošno občutje nelagodja z različnimi telesnimi in psihičnimi znaki. Pri človeku obstaja od nekdaj, ohranila se je skozi evolucijo, prav tako različni strahovi. Ti imajo pogosto svoj izvor v različnih prepričanjih, verovanjih in drugih okoliščinah, posebnih za posamezno družbo. Razlog za ohranitev tesnobe je preprost: človek je tisto, česar sčasoma ni več potreboval, izgubil; recimo rep. To, da tesnobe in strahov ni izgubil, dokazuje, da imajo neko funkcijo: alarmno, opozarjajo nas na nevarnosti. Tisto, kar se je spremenilo z evolucijo, pa je značaj nevarnosti. Pri pračloveku so bile zelo jasne: bilo se je treba zavarovati pred zvermi, poskrbeti za hrano... Zdaj tako očitnih in odkritih nevarnosti ni več. So bistveno manj intenzivne in jih zato teže prepoznavamo. Pogosto prepoznavamo samo njihove posledice. Ko se zjutraj, recimo, pripeljemo v službo skozi gost promet, občutimo napetost. To je neposredna posledica povišane ravni tesnobe zaradi nevarnosti, ki prežijo na nas na poti v službo. V službi pa smo nenehno pod nadzorom, pod pritiskom učinkovitega in v storilnost usmerjenega dela, pogosto brez prave možnosti vplivanja na odločanje in obremenitve. A teh nevarnosti sčasoma ne prepoznavamo več, jemljemo jih kot nekaj samoumevnega, zato nanje tudi ne znamo jasno odgovoriti, reševati težav in se znebiti tesnobe, ki jo porajajo navedene situacije. Tako smo nenehno bolj ali manj tesnobni. To pa je odlična podlaga za nastanek bolezenske tesnobe in različnih strahov.
Zdi se, da nas teži gomila strahov – a bržkone je zgolj peščica takšnih, ki nam zagotavljajo obstoj oziroma preživetje. Drugi so le privzeti.Obstajajo temeljni strahovi, ki so povezani z grožnjo prenehanja obstoja: strah pred smrtjo, bodisi našo ali naših bližnjih, strah pred hudo boleznijo, ki je posredno enak prvemu, strah pred upadom funkcionalnosti, se pravi, pred tem, da ne bomo mogli več skrbeti zase in za tiste, ki jih imamo radi... S temi strahovi so tudi vedno povezane tako imenovane katastrofične misli, ki se porajajo med napadi panike. Ti so pogosta posledica bolezensko povišane ravni tesnobe in opažamo, da jih je vedno več, tako kot vseh drugih bolezni, ki so povezane s stresom.
Temeljni strahovi so upravičeni, navsezadnje vsi enkrat umremo, zdijo se torej racionalni. Pa drugi, iracionalni?Racionalnih in iracionalnih strahov ni, poimenovanje je samo po sebi napačno, ker so vsa čustva vedno iracionalna, tudi strah. Strahove delimo na funkcionalne in nefunkcionalne oziroma konstruktivne in nekonstruktivne. Po moči so lahko bolj in manj intenzivni. Močnejši ko so, bolj vplivajo na naše vedenje v vsakodnevnem življenju. Če se bojimo, recimo, teme in če je ta strah tako močan, da si po temi ne upamo več zdoma, pa čeprav to pomeni, da zaradi tega ne bomo šli k zdravniku, bomo lahko neposredno življenjsko ogroženi. Takšen strah je nefunkcionalen, naše vedenje pa nekonstruktivno; konstruktivno bi bilo, da bi poklicali svojega zdravnika in ga prosili za pomoč. Ali pa, da bi s stisnjenimi zobmi premagali strah, in če se ne bi nič zapletlo, bi strah počasi začel bledeti.
Ko strahovi načenjajo naše življenje, že govorimo o fobijah?Fobija je že bolezensko stanje, ki vpliva na delovanje človeka. Z zdravstvenega vidika jih je resnično pomembnih le peščica, ki so najpogostejše in tudi največja ovira za normalno življenje: to so strah pred višino, pred zaprtimi in odprtimi prostori, morda še strah pred letenjem in včasih tudi strah pred zdravnikom ali krvjo. V nekaterih okoljih so lahko pomembne tudi druge, recimo strah pred temo ali nekaterimi živalmi. Psihiatri se sicer s fobijami ukvarjamo praviloma tedaj, ko so povezane še s kakšno drugo psihiatrično boleznijo ali ko preidejo v kronično fazo in prizadete izolirajo od okolice, ali ko se fobija pojavi z močnim čustvenim izbruhom; tedaj navadno prvi pregledamo človeka, da izključimo druge, bolj tvegane razloge za tak izbruh.
Seznam fobij je impresiven in občasno na meji verjetnosti: recimo hippopotomonstrosesquippedaliofobija – strah pred pisanjem ali izgovarjavo dolgih besed!?(nasmeh) Fobije se zdijo veliko pomembnejše, ko beremo ali poslušamo o njih v medijih. Fobije so v zgodovini vedno poimenovali z na prvi pogled zelo resnim, latinskim izrazom, ki je vseboval besedo izvora: strah pred nečim. Vsa ta eksotična poimenovanja pa so klinično tako rekoč nepomembna. V tujini sicer obstajajo specializirani centri za obravnavo fobij, toda – kadar fobija preide v bolezen, zahteva resno obravnavo in tedaj mi je popolnoma vseeno, kako se imenuje, ker so v celostni obravnavi pomembnejši njihova vsebina, intenzivnost, posledice, ki jih imajo v življenju posameznika, in način njihovega nastanka. Ne glede na ime pa je seveda vsak močan strah resna težava, pri kateri je smiselno in nujno pomagati.
Pomoč naj torej poiščemo, ko začne strah močno krhati naše življenje?Če je nekoga strah višine, a živi, recimo, v Prekmurju in se mu z višino ni treba nikoli soočiti, če ta strah torej ne vpliva na kakovost njegovega življenja, ni nobene potrebe po zdravljenju. Številne je strah kač ali pajkov, a če živijo na območju, kjer skoraj ni možnosti, da bi prišli v stik z njimi, bodo lahko s tem strahom normalno živeli. Zaplete pa se, ko razvije strah ali fobijo pred višino nekdo, ki živi v stolpnici v 10. nadstropju. V tem primeru bo pomoč potrebna. Vsi si tudi ne želijo oziroma nočejo potovati z letalom. Zakaj bi potemtakem zdravili strah pred letenjem pri vseh, ki ga imajo? Drugače je pri ljudeh, ki jim je letenje del življenjskega sloga, a so začutili strah po neki neprijetni izkušnji med poletom. Ali pa pri tistih, ki morajo leteti zaradi službe. Pri njih je strah smiselno zdraviti.
Temeljni strahovi so povezani s prenehanjem obstoja – kaj pa poraja preostale?Prva stvar je biološka podlaga, ki se skriva v posebni ranljivosti sistemov za uravnavanje tesnobe v naših možganih. Drugo je vidik osebnosti in temperamenta; nekateri ljudje so bolj nagnjeni k temu, da razvijejo strahove. To so ljudje, ki so že po naravi bolj anksiozni in ki bodo v sprožilni situaciji hitro razvili strah. Tretje so izkušnje v življenju; po eni od teorij je namreč večina strahov naučenih, na primer, ko otroka strašimo s pošastmi iz teme, če ne bo priden. Četrto pa so sprožilne okoliščine, ki privedejo človeka v situacijo, v kateri se odzove z močno povečano tesnobo. Če nekdo stoji na vrhu Empire State Buildinga in ga ob pogledu v globino obide vrtoglavica ali slabost, ker je tega dne premalo jedel in pil, česar se sicer ne zaveda, bo lahko to vplivalo na razvoj strahu pred višino. Strah se pogosto razvije v situacijah, ki so čustveno pomembne ali ki že tako sprožajo močan čustveni odziv. Samo kombinacija različnih dejavnikov je tista, ki po biopsihosocialnem modelu razumevanja težav posameznika privede do tega, da strah preide v bolezen, torej fobijo.
Četudi strahu ni treba vedno zdraviti, pa je vendarle nagrajujoče, če ga premagujemo oziroma premagamo ...Premagati strah oziroma fobijo je končni cilj terapije. Premagovanje je tudi edini način konstruktivnega spopadanja s strahom. Če se mu izogibamo, ga kvečjemu samo še krepimo, prav tako, če se izogibamo situacijam, ki ga porajajo. Zato pravimo, da je strah od znotraj votel. A tega ne veš, dokler ga ne premagaš. Seveda je to nagrajujoče, navsezadnje človek nekaj doseže s svojim delom, trudom, pri tem pa je ves čas aktiven ter se uči konstruktivnih oblik spopadanja s težavami in njihovega premagovanja.
Je pa veliko bolj naporno, če se z njimi spopademo, kakor če se potuhnemo.Če deset ljudi postavimo v isto situacijo, ki bi lahko sprožila strah oziroma fobijo, se jih bo polovica z njo spopadla in jo rešila. Pri preostalih petih, ki se ji bodo izognili, bo fobijo razvil samo eden, drugi še ne. Tem se bo to zgodilo, če se bodo neprijetni situaciji še naprej izogibali. Vsakič bodo imeli večji občutek nelagodja in kopičenje bo privedlo do hude tesnobe, ki ji ne bodo več kos. Zato je izjemno pomembno, da se takšnim situacijam ne izogibamo (na primer, če se težave prvič pojavijo pri vožnji skozi predor). Res pa to ni vedno mogoče. Vsak dan se znajdemo v toliko različnih situacijah, ki lahko sprožijo tesnobo ali strah, da jih ne zmoremo reševati hkrati, zato jih prelagamo in zanemarjamo nastajajočo tesnobo, podcenjujemo njen pomen in pasivno čakamo, da bo minila sama od sebe. Tudi sicer smo v življenju nenehno na meji med izogibanjem in spoprijemanjem. Redki so ljudje, ki se nikoli ničemur ne izognejo. Večina nas je nekje vmes, včasih kakšen problem rešimo, drugič pa se čemu izognemo. Problem strahov nas uči, da so pomembni različni vidiki človeškega uma, čustev in vedenja. Njihova usklajenost pa je verjetno najboljši varovalni dejavnik, ne samo pred fobijami, ampak tudi pred nekaterimi drugimi težavami v življenju.
http://www.delo.si/druzba/zdravje/pogovor-s-psihiatrom-skocimo-z-gomile-strahov.html
