Jaz

[2212]

Že kot najstnica sem imela težave. Zdaj, ko gledam nazaj se zdi, da bi lahko bila depresija. Takrat o tem nisem brala. Moje obdobje žalosti je takrat trajalo več let. Bila sem sama, nikomur nisem zares zaupala, doma niso opazili, da je z mano kaj narobe. Ko sem bila sama sem jokala, se tresla, se rezala. Za tem je bilo obdobje, ko je "šlo čez mene" precej droge.
Potem sem spoznala njega. Ki sem mu zaupala. Ki je zaupal meni. Vse svoje strahove, vso bolečino. Vse, kar me je težilo že leta in leta. Občutek je bil neverjeten. Zares. Ko vidiš še nek drug svet. Bolj srečen. Drugačen.
Bila sva skupaj, se poročila, načrtovala družino. Se ogromno pogovarjala kako in kaj bomo skupaj.
Potem pa se je rodil prvi otrok.  On pa-kot, da bi bil drug človek. Ni imel časa ne zame, ne za otroka. Po dveh letih sem spoznala, da takega življenja nočem. Da ga nimam več rada. Da je obljubljal mnogo stvari, pa niti ene uresničil. Takrat sva si rekla da končava vse skupaj ali pa stvari spremeniva.
In res, se je začel spreminjati. Jaz pa sem ga imela vse bolj spet rada. Takrat, ko sem spet imela upanje za nas sva se odločila še za enega otroka. Res, bila sem srečna.
Potem pa šok, ko se je otrok rodil. Izvedela sem, da me je 2x prevaral. Enkrat v času visoke nosečnosti, drugič takoj po rojstvu otroka.

Takrat sem se zaprla. Ostala z njim. On je drugačen. Celo zares se zdi, da mu je žal. Da me ima rad. Globoko v sebi pa tega ne verjamem. Zdaj bo že dve leti od tega. Jaz pa sem tako zelo žalostna. Vedno bolj. Komaj zadržujem solze. Doma, v službi, v družbi. Boli me želodec, glava, vrat. Sem tako zelo zaspana, utrujena, čeprav zadosti spim. Ne morem se zbrati, vse pozabljam. Rada bi se spet ukvarjala s športom-pa kar ne gre. Do otrok se res trudim biti taka kot prej. Pa sem velikokrat zadirčna, čeprav tega nočem.
V bistvu sploh do njega svojo žalost kažem kot jezo. On nima pojma kaj mi je. Zanj sem tečna. In brez razumevanja. Ne vidi vame. Jaz pa nočem, da ve.

Spet se je vrnil občutek, da sem sama. Da ni nikogar, ki razume, ki me ima rad. Da nima več smisla.
Le onadva dajeta upanje. Za drugo ga nimam več.

Že dve leti. In vse huje je. Že trikrat sem se naročila pri zdravniku, pa kar ne morem tja, ko je čas. A kdaj mine?

[Jagodka]

Pozdravljena in dobrodošla,

Ja, ne moremo ubežati stvarem in skrbem, ki nas pestijo. Moramo jih rešiti....nekako. Vsi tu iščemo za nas najboljši in najustrznejši način. Našo pot.

So pa nekatere stvari, ki jih imamo, skupne. Skoraj gotovo je to obisk zdravnika, psihiatra. Naroči se še četrtič in pojdi. Ko si enkrat tam ni več tako hudo. Sami, brez strokovne pomoči, bomo le težko zmogli, ker nas tudi volja pusti na cedilu.

Vsi tudi moramo spremeniti določene vzorce vedenja in razmišljanja, ki nam prinašajo anksioznost in depresijo. Kako? Vsi se učimo.

Dobrodošla, zdaj se bomo učili skupaj. 

Ne bo pa minilo samo od sebe.   

[Rob]

Izgubljeno zaupanje je možno povrniti, traja pa dolgo in mnogo truda z obeh strani. Ljudje se spreminjamo (tudi na bolje  )
Izkoristi možnost strokovne pomoči, pojdi do zdravnika, lahko ti pomaga. Mogoče vaju nauči, kako si povesta zares vse. Ljudje se nekako ne znamo pravilno pogovarjati...

Glavo pokonci, vsaka težava ima tudi rešitev, le poiskati jo moramo.

[mina]

Mislim, da brez strokovne (tretje) osebe zdravljenje bolezni v družini ne bo šlo. Proces je res dolg in boleč. Samo vidva vesta ali se splača na to pot.
V kolikor dvomiš, da je vredno, je bolje da gresta narazen. Boli, se pa preživi. Kakorkoli se boš odločila, srečno!

[trzinka]

Dobrodošla med nami!
Poznani so nam vsi znaki depre: non stop utrujenost, težke noge, jokavost, brezvoljnost, zadirčnost....itd. Sama ne vem , če boš zmogla, vsekakor pojdi do strokovnjaka, ki ti lahko najbolje svetuje in se pogovoriš z njim.
Tak odnos z možem te lahko pokoplje vedno bolj globoko, zato pojdi čimprej po pomoč ali pa se odloči, saj veš za kakšen korak. Ali si pripravljena trpeti vse življenje? Mislim, da ne.

                                  Naredi zase, kar se ti zdi bolj pametno. Čimprej!

                                                           Srečno,

                                                                                        Trzinka

[Ribica]

Hkrati s terapijo za tebe in tvojo depro  ti predlagam še partnersko terapijo. Predelati morata to prevaro, sicer ne bo boljše. Imam svoje lastne izkušnje in lahko rečem le, da se je na koncu končalo z razvezo - veliko prepozno, vmes pa toliko trpljenja. Ko je bil še čas, pa nisva storila, kar bi morala....morda bi se takrat rešila in bi bili še danes skupaj. Zato ne oklevaj, ne zase in ne za vaju.
Ribica