ZA TISTE, KI SI NE UPATE ZAČETI PISATI NA FORUM

[piaa32]

Vijolica,

takoj sem se našla v tvoji zgodbi. Sama sicer nisem pristala v bolnišnici, pa bi lahko, vendar sem trpela doma. Kljub pomirjevalom in ad-jem me po dveh mesecih še vedno grabi panika, (vsi fizični simptomi- omotica, nabijanje srca, potne roke, stiskanje v glavi....), vendar v milejši obliki in vmes posije tudi že sonce.

Lepo da si se oglasila.

Piaa

[Nabc]

Opažam, da nekatere zmoti to, kar napišem. Kaj reči drugega kot to, da če želiš slišat resnico, jo moraš znat prenesti, jo sprejet.

[Aslan]

Nabc problaj pogledati skozi to perspektivo, da besede posameznika največ povedo o njem samem.
Tako tvoje, govorijo predvsem o tvojem pogledu na svet, sebe in druge..
in besede drugih, ki jih namenijo tebi, govorijo o njih samih, tudi njihovi strpnosti, sprejemanju drugačnosti.

Okoli absolutne resnice bi lahko teoretizirali dolgo.
V praksi pa je tako, da vsak dojema skozi svoje oči, skozi svoje izkušnje in svoja prepričanja.

Nabc kadarkoli pišemo o sebi, svojih občutkih in izkušnjah je to način, ko ne posegamo v nikogar.
Naj ima vsak svoje mnenje, mi smo OK tudi če se drugi ne strinjajo z našim pogledom.
Nam pa prav drugi vidiki, druge izkušnje in druga mnenja lahko širijo naše obzorje, podirajo tabuje itd ...

[utrujena]

edini stavek, ki mi pade na pamet, ko berem Nabca je: NE IŠČI STVARI TAM, KJER JIH NI.

[vijolica90]

lepo pozdravljena med nami in hvala za svojo zgodbo,
zanima me ali si sedaj na AD, se pravi da si z zdravljenjem  v bolnišnici bila zadovoljna
lp ana

Na žalost še vedno jemljem AD. Ko sem prišla iz bolnišnice se je stanje normaliziralo a so se mi težave spet začele pojavljati.

[vijolica90]

carmel

iz bolnišnice sem prišla že pred letom in pol. 

[MP2011]

Živjo, sem Matic, imam socialno fobijo/tesnobo in kot posledico depresijio. Doktor mi je predpisal Ecytaro in Zyprexo, ki ju redno jemljem približno 3 mesece. Med hospitalizacijo v PB Begunje sem spoznal ljudi s podobnimi težavami, torej ljudi, ki razumejo moje težave. Na žalost z njimi nimam več pravih stikov (s punco sva se razšla, par jih nadaljuje zdravljenje v komunah, itd).
Rad bi razširil socialno mrežo, spoznal ljudi s podobnimi izkušnjami; doktor se strinja, da bi bila to dobra terapija oziroma del rehabilitacije. In kje začeti, če ne na nebojse.si. 
V bistvu me zanima če je kdo za dopisovanje (več od nas strahcov ne pričakujem  )?
No, če koga zanima naj sporoči, kar v tej temi, naprej se bomo pa že zmenili.
Aja drugače sem iz Kranja, če koga zanima.

Ok, lep pozdrav 

[Sofia-Del_Sati]

Živjo, sem Matic, imam socialno fobijo/tesnobo in kot posledico depresijio. Doktor mi je predpisal Ecytaro in Zyprexo, ki ju redno jemljem približno 3 mesece. Med hospitalizacijo v PB Begunje sem spoznal ljudi s podobnimi težavami, torej ljudi, ki razumejo moje težave. Na žalost z njimi nimam več pravih stikov (s punco sva se razšla, par jih nadaljuje zdravljenje v komunah, itd).
Rad bi razširil socialno mrežo, spoznal ljudi s podobnimi izkušnjami; doktor se strinja, da bi bila to dobra terapija oziroma del rehabilitacije. In kje začeti, če ne na nebojse.si. 
V bistvu me zanima če je kdo za dopisovanje (več od nas strahcov ne pričakujem  )?
No, če koga zanima naj sporoči, kar v tej temi, naprej se bomo pa že zmenili.
Aja drugače sem iz Kranja, če koga zanima.

Ok, lep pozdrav 

Hojla Matic! Welcome 

[MP2011]

Hojla Matic! Welcome 

Hvala. 

[medvedek]

heej,sem nova,pa ne vem,če prav tole uporabljam??

[Arwen]

Pozdravljena, Medvedek 

[Sofia-Del_Sati]

Hojla Medvedka 

Ti kar piši, piši, piši,.....

Pozdravček Sofie 

[babyblu]

Živjo, sem nova tukaj.
sicer še sama ne vem kaj me točno muči. trenutno se počutim nemočno, žalostno in jokam.
Lp

[alexx]

Dobrošla med nami. Upam, da ti bomo od koristi. 

[Suzy]

Pozdravček babyblu...

Čemu je vzrok tvoji žalosti in joku?Zaupaj nam kaj več...

[Arwen]

Babyblu     kar z besedo na dan 

[Sofia-Del_Sati]

babyblu........ mi smo tu

zato kar z besedo na plan

da vsaj malce ti polepšamo dan!

Lp-Sofie 

[nataška]

                                  Lep pozdrav!
Sem Nataša, stara sem 39 in prihajam iz Ljubljane. Z depresijo se spopadam od 6. razreda OŠ. Takrat sem prvič poskušala narediti samomor. Namreč, že od malega sem res zelo debela. Za seboj imam celo morje neuspešnih diet. V ranem otroštvu sem bila tarča posmeha tako s strani vrstnikov kot tudi starejših. To je povzročilo na moji duši ogromno rano, ki je ne morem zaceliti. Debela sem še zmerom, pa ne najdem motivacije, da bi se to spremenilo. Sovražim svoje debelo telo, ne morem se pogledati v ogledalo. Sem mnenja (ki so mi ga vcepili drugi), da debeli ljudje ne zaslužijo ljubezni. Zato še nisem imela partnerja, niti si ga ne želim. Po drugi strani pa... lepo mora biti, če te ima nekdo rad.
Moja depresija se kaže v tem, da zadnje čase pogosto jočem, tišči me v prsih, srce mi razbija, imam občutek, da me trese elektrika. Jemljem dvoje vrste zdravil (antidepresivov). Pred dvema tednoma sem bila odpuščena z EKIja (enota za krizne intervencije). Tja so me sprejeli, ker sem se spet namenila umreti. Hospitalizacija mi je pomagala, da sem se spet malo odprla in celo ugotovila, da sem rada v družbi. Spet sem se začela smejati. A zdaj mi je pogum spet začel upadati. Sebe vidim grdo in ko sem žalostna, se prenajedam in potem imam slabo vest... Ne morem iz tega začaranega kroga. Poiskala sem si nekaj aktivnosti (telovadba, tečaj nege, pevski zbor), prenajedam pa se še vedno. Obiskujem psihoterapevtko, ki mi je rekla, da moram najprej sebe sprejeti tako kot sem, šele potem bom lahko shujšala. Naj se pogledam v ogledalo in na svojem telesu najdem nekaj lepega. A verjemite mi, jaz nič ne najdem. samo trebuh je tak, kot da sem v 9. mesecu nosečnosti, da ne govorim o drugih delih telesa.
Rada pomagam, če se le da in vesela sem, če sem lahko koristna. Ne maram pa biti v središču pozornosti .
Toliko zaenkrat. Upam, da sem bila dovolj jasna. Nocoj mi ni lahko. Spet sem žalostna, na jok mi gre. Upam,na kak odgovor in vas toplo pozdravljam!
Nataša

[nebesno modra]

                                  Lep pozdrav!
Sem Nataša, stara sem 39 in prihajam iz Ljubljane. Z depresijo se spopadam od 6. razreda OŠ. Takrat sem prvič poskušala narediti samomor. Namreč, že od malega sem res zelo debela. Za seboj imam celo morje neuspešnih diet. V ranem otroštvu sem bila tarča posmeha tako s strani vrstnikov kot tudi starejših. To je povzročilo na moji duši ogromno rano, ki je ne morem zaceliti. Debela sem še zmerom, pa ne najdem motivacije, da bi se to spremenilo. Sovražim svoje debelo telo, ne morem se pogledati v ogledalo. Sem mnenja (ki so mi ga vcepili drugi), da debeli ljudje ne zaslužijo ljubezni. Zato še nisem imela partnerja, niti si ga ne želim. Po drugi strani pa... lepo mora biti, če te ima nekdo rad.
Moja depresija se kaže v tem, da zadnje čase pogosto jočem, tišči me v prsih, srce mi razbija, imam občutek, da me trese elektrika. Jemljem dvoje vrste zdravil (antidepresivov). Pred dvema tednoma sem bila odpuščena z EKIja (enota za krizne intervencije). Tja so me sprejeli, ker sem se spet namenila umreti. Hospitalizacija mi je pomagala, da sem se spet malo odprla in celo ugotovila, da sem rada v družbi. Spet sem se začela smejati. A zdaj mi je pogum spet začel upadati. Sebe vidim grdo in ko sem žalostna, se prenajedam in potem imam slabo vest... Ne morem iz tega začaranega kroga. Poiskala sem si nekaj aktivnosti (telovadba, tečaj nege, pevski zbor), prenajedam pa se še vedno. Obiskujem psihoterapevtko, ki mi je rekla, da moram najprej sebe sprejeti tako kot sem, šele potem bom lahko shujšala. Naj se pogledam v ogledalo in na svojem telesu najdem nekaj lepega. A verjemite mi, jaz nič ne najdem. samo trebuh je tak, kot da sem v 9. mesecu nosečnosti, da ne govorim o drugih delih telesa.
Rada pomagam, če se le da in vesela sem, če sem lahko koristna. Ne maram pa biti v središču pozornosti .
Toliko zaenkrat. Upam, da sem bila dovolj jasna. Nocoj mi ni lahko. Spet sem žalostna, na jok mi gre. Upam,na kak odgovor in vas toplo pozdravljam!
Nataša

Pozdravljena nataška in dobrodošla na forumu !

Verjamem, da ti ni lahko in da je v tebi veliko žalosti. Verjamem tudi, da ta trenutek ne moreš videti nič dobrega v tem kaj doživljaš, kako doživljaš sebe...Imeti se rad, ja, pa vidiš, da sploh ni preprosto, sprejti se takšnega kot si, spet neke besede...Vendarle če boš prebrala kaj zgodb na tem forumu boš videla, da nisi edina, ki se tako počuti, da nisi edina, ki se (še) nimaš rada.Vendar se zavedaš, da hočeš zaživeti drugača in jaz verjamem, da ti bo to tudi uspelo. Ne gre čez noč, vendar nekaj si že storila zase, pojdi še naprej, stori še kaj in svet se bo spreminjal skupaj s tabo.

Glede prenajedanja lahko najdeš koristne informacije na  http://med.over.net/forum5/list.php?43
Priporočljivo je, da se pridružiš kakšni skupini za samopomoč, delujejo tudi anonimni overeatersi
http://oa-slovenija.com/
Obiskovanje skupine in podpora drugih je lahko zelo zdravilno.

Napiši še kaj kako ti gre, kako je s stiki z drugimi, podporo in zaupanjem...

Vse dobro,

[Slavka]

Nataša   najprej pozdravljena na forumu. Hudo mi je, ko berem tvoje besede. Vsekakor si zaslužiš ljubezen...vsak človek si zasluži biti ljubljen...tako debel, suh, bogat, reven, bolan, zdrav...vsak ima v sebi biser in lupina, ki ga obkroža ni pomembna.

Pohvalno je, da si poiskala aktivnosti, s katerimi zapolniš svoje življenje. Kot berem, obiskuješ tudi terapijo...tudi to je super. In kar prav bi dala besedam terapevtke, da se počasi sprijazni s sabo, najdi nekaj lepega na sebi, potem boš dobila tudi moč, da spremeniš svoje obnašanje-prenajedanje.

Glej, jaz sem stara 38 let in marsikdo pravi, da "dobro izgledam"... pa vseeno sama do sebe ne čutim tako...ne počutim se lepo, sama sebi se zdim nezanimiva in čeprav imam družino, tudi velikokrat nevredna ljubezni.
Vse to nosim v sebi zaradi besed, ki sem jih poslušala vse svoje otroštvo in mladost... Tudi jaz obiskujem psihoterapijo in se poizkušam vzljubit in vem, da ni lahko.

Verjamem, da si dekle mnogih kvalitet, na katere bi morala biti ponosna, to izpostaviti in začutiti v sebi svojo VREDNOST.